Povzetek

Po nizki rasti BDP v letu 2025 gospodarsko okrevanje letos zavirajo povečana geopolitična negotovost in okrepljeni inflacijski pritiski. Glede na napoved bo rast BDP letos dosegla 1,9 %, preden se v 2027 in 2028 povzpne na 2,2 %. Negotove kratkoročne obete bo letos spremljala povišana, 3,6-odstotna inflacija, ki se bo s pričakovanim umirjanjem cen energentov in domačih stroškovnih pritiskov v letih 2027 in 2028 postopno nižala proti 2,3 % oziroma 2,0 %.

Rast BDP je bila v začetku leta spodbudna, vendar negotovost, povezana z razmerami na Bližnjem vzhodu, poslabšuje kratkoročne obete. V prvem četrtletju se je gospodarska aktivnost tekoče okrepila za 0,7 %, medletno pa za 3,0 %, s čimer je rast v Sloveniji precej presegla povprečje evrskega območja. Pri tem je bila spodbudna zlasti široko osnovana rast dodane vrednosti, ki je poleg dejavnosti, vezanih na domačo porabo, kazala tudi krepitev predelovalne industrije in izvoza blaga. Pozitivna gibanja z začetka leta so od aprila izpostavljena izrazitemu povečanju negotovosti, rasti stroškov surovin in slabšim gospodarskim obetom v naših glavnih partnericah znotraj EU. Poleg pričakovanega vpliva na investicijsko in izvozno aktivnost prvi kazalniki za drugo četrtletje kažejo tudi umirjanje zasebne potrošnje ob manjšem zaupanju potrošnikov. To bo v naslednjih četrtletjih prispevalo k prehodni upočasnitvi gospodarske rasti.

Gospodarska rast bo letos temeljila predvsem na domačem trošenju, ob stabilizaciji mednarodnih razmer pa se bo v naslednjih letih postopno krepila in postala bolj uravnotežena. Kupno moč gospodinjstev bo kljub obnovljenim inflacijskim pritiskom podpirala visoka rast plač, povezana z uskladitvijo minimalne plače, plačno reformo v javnem sektorju in še vedno tesnim trgom dela. Zasebna potrošnja bo zato ostala razmeroma robustna, vendar bo sprva zaostajala za rastjo realnega razpoložljivega dohodka zaradi povečanega previdnostnega varčevanja ob poslabšanem zaupanju potrošnikov. K rasti bo pomembno prispevala tudi državna potrošnja, zlasti zaradi izvajanja zakona o dolgotrajni oskrbi in rasti zaposlenosti v javnem sektorju. Nasprotno se bodo investicije v osnovna sredstva v prvih dveh letih zmanjšale. Letos bo do upada prišlo pri podjetjih zaradi visoke negotovosti, okrepljenih stroškovnih pritiskov in nizke izkoriščenosti proizvodnih zmogljivosti, prihodnje leto pa v državnem sektorju zaradi zaključevanja programa EU za okrevanje in odpornost. Z izboljšanjem zunanjega okolja se bosta postopno krepila izvoz in investiranje, vendar bodo hitrejše okrevanje še naprej omejevali slabši pogoji menjave in naraščajoči stroški dela. Ob takšnih gibanjih napoved rasti BDP znaša 1,9 % letos ter 2,2 % v letih 2027 in 2028.

Rast zaposlenosti je bila v začetku leta še razmeroma ugodna, vendar negotovost glede gospodarskih obetov in tesnost trga dela slabšata srednjeročne obete. V prvem četrtletju se je zaposlenost ponovno povečala, vendar predvsem zaradi nadaljnje krepitve zaposlenosti v državnem sektorju. Ta bo ostala pomemben dejavnik rasti tudi v napovednem obdobju, medtem ko bo rast zaposlenosti v zasebnem sektorju precej skromnejša. Skupna zaposlenost se bo glede na napovedi letos povečala za 0,4 %, v letih 2027 in 2028 pa za 0,2 %. Stopnja brezposelnosti bo v prihodnjih letih ostala nizka, v povprečju 3,9-odstotna, kar bo ohranjalo veliko pomanjkanje delavcev. To potrjujejo tako anketni kazalniki kot tudi visoko število prostih delovnih mest. Tesne razmere na trgu dela bodo še naprej omogočale razmeroma visoko rast plač. Ta bo letos 7,2-odstotna, predvsem zaradi zvišanja minimalne plače, in bo presegala rast produktivnosti dela, kar bo dodatno povečevalo stroškovne pritiske. V naslednjih dveh letih se bo rast plač postopno umirjala na 4,8 % oziroma 4,4 %.

Inflacija bo letos ponovno višja, na kar bodo vplivali tako zunanji dejavniki kot vztrajni domači stroškovni pritiski. Razmere na Bližnjem vzhodu so se v Sloveniji že odrazile v cenovnih gibanjih aprila in maja, ko se je inflacija glede na prvi del leta pospešila za več kot eno odstotno točko. Višje cene energentov in vmesnih proizvodov v mednarodnih dobavnih verigah bodo povišano inflacijo ohranjali tudi v nadaljevanju leta. K temu bodo prispevali tudi domači dejavniki, povezani z visoko rastjo stroškov dela, z državnimi investicijami spodbujeno gradbeno aktivnostjo in s še vedno robustnim zasebnim trošenjem. V skladu s tem pričakujemo, da bo inflacija v Sloveniji letos znašala 3,6 %. V letih 2027 in 2028 se bo z 2,3 % in 2,0 % postopno približevala dvoodstotnemu cilju cenovne stabilnosti, a bo gibanje med cenovnimi skupinami ostalo precej raznoliko. Medtem ko ob terminskih cenah nafte in močnih učinkih osnove pričakujemo zniževanje cen energentov, se bo rast cen storitev ohranjala nad tremi odstotki. To bo posledica zapoznelega usklajevanja s preteklimi stroškovnimi pritiski in nadaljnjo krepitvijo domačega povpraševanja, ki bo omogočala prenos v končne cene.

Domače in zunanje makroekonomsko okolje spremljajo okrepljena tveganja, ki bi lahko prispevala k nižji gospodarski rasti ob višji inflaciji od napovedane. Osrednja napoved v naslednjih četrtletjih predpostavlja postopno umiritev vojaških napetosti na Bližnjem vzhodu, njihovo daljše vztrajanje pa bi se prek višjih cen energentov in surovin, motenj v dobavnih verigah, šibkejšega svetovnega povpraševanja, večje negotovosti in finančnega stresa prelilo v nižje investicije ter dodatno poslabšanje razmer v izvoznem sektorju. Hkrati bi ponudbeni šoki lahko sprožili širše in nelinearne inflacijske pritiske, ki bi jih v domačem okolju dodatno krepila rast plač nad produktivnostjo. Vse pomembnejša postajajo tudi javnofinančna tveganja. Ob močni rasti izdatkov lani in letos se bo primanjkljaj države v letu 2026 približal referenčni vrednosti 3 % BDP, v nadaljevanju obdobja pa jo bo po napovedih tudi presegel. To bo prekinilo zniževanje deleža dolga v BDP in dodatno zmanjšalo fiskalni prostor za odziv na morebitne šoke v okolju povečanih geopolitičnih tveganj. Dodatni ukrepi brez ustreznega financiranja bi lahko javnofinančni položaj nadalje poslabšali, zaostrili pogoje financiranja, večali potrebo po prilagajanju porabe in omejili proticiklično vlogo fiskalne politike.

Glavna sporočila tokratnih napovedi temeljijo na aktualnih analitičnih okvirjih, tveganje vztrajanja konflikta na Bližnjem vzhodu pa je obravnavano v alternativnem scenariju. Vojna se trenutno odraža predvsem v višjih cenah energentov, pri čemer je v napovedih na podlagi naših empiričnih ocen upoštevan tudi učinek njihovega postopnega prelivanja v druge cenovne skupine. Na realno gospodarstvo je vpliv za zdaj omejen zlasti na povečano negotovost, ki zavira investicije podjetij, analiza v publikaciji pa potrjuje tudi njen negativen vpliv na zasebno potrošnjo, predvsem trajnih dobrin. Inflacijske pritiske na kupno moč bo letos sicer blažila visoka rast plač, podprta z nadpovprečno uskladitvijo minimalne plače, ki bo skupaj z učinki prelivanja v višje plačne razrede po naših ocenah prispevala k za približno dve odstotni točki višji rasti povprečne plače. Ker bo rast plač prehitevala rast produktivnosti, se bodo povečali pritiski na konkurenčnost, kar bo glede na modelske ocene, upoštevane v napovedi, upočasnilo okrevanje rasti izvoza za približno 0,8 odstotne točke letno. Osrednja napoved predvideva postopno umirjanje konflikta na Bližnjem vzhodu, ob njegovem daljšem vztrajanju pa bi bila v alternativnem scenariju povprečna rast BDP v obdobju 2026–2028 za 0,6 odstotne točke nižja kot v osrednji napovedi, inflacija pa za približno eno odstotno točko višja. Blaženje teh učinkov bi oteževal omejen fiskalni prostor, saj bo, kot prikazuje okvir o gibanju javnih financ, primanjkljaj že v osrednji napovedi presegel 3 % BDP.

Tabela 1: Napovedi makroekonomskih gibanj v Sloveniji, 2026–2028

Vir: SURS, Eurostat, napovedi Banke Slovenije.

Opomba: * Na podlagi deflatorjev nacionalnih računov. ∆: razlika med tokratnimi napovedmi in napovedmi v gradivu Pregled makroekonomskih gibanj z napovedmi, december 2025, Banka Slovenije.

1Trenutna gospodarska gibanja in predpostavke

V prvem četrtletju je bila domača gospodarska rast spodbudna. Domače okolje je še naprej podpiralo rast končne potrošnje in investicij. Hkrati je blagovni izvoz okreval ob povišanju proizvodnje predelovalnih dejavnosti. Ob visoki negotovosti ocen in nihajnosti kratkoročnih kazalnikov pričakujemo, da se bo tekoča gospodarska rast v drugem četrtletju prehodno umirila zaradi zaostrenih geopolitičnih razmer, stroškovnih pritiskov in šibkejšega mednarodnega okolja.

1.1Mednarodne razmere z zunanjimi predpostavkami

Čeprav so učinki vojne na Bližnjem vzhodu že vidni v izbranih gospodarskih kazalnikih in predstavljajo tveganje za svetovno gospodarsko aktivnost, se je ta v prvem četrtletju okrepila.

Gospodarska aktivnost v pomembnejših gospodarstvih se je v prvem četrtletju povečala, predvsem zaradi ugodnih gibanj v prvih dveh mesecih leta, medtem ko so bili učinki vojne na Bližnjem vzhodu v omejenem obsegu zajeti v marčnih podatkih. V ZDA se je tekoča gospodarska rast po šibkejšem predhodnem četrtletju zvišala na 0,4 %, k njej pa so največ prispevale investicije, povezane z umetno inteligenco, in zasebna potrošnja. Ta se ob povečani negotovosti in vnovični krepitvi inflacije sicer že nekoliko umirja. Po ponovnem odprtju zvezne vlade je k rasti prispevala tudi državna potrošnja, medtem ko je neto menjava s tujino delovala zaviralno, predvsem zaradi hitrejše rasti uvoza. Na Japonskem se je gospodarstvo povečalo za 0,5 %, pri čemer je bila rast široko osnovana in nad tržnimi pričakovanji. V Združenem kraljestvu je tekoča rast znašala 0,6 %, podprta je bila zlasti z investicijami ter potrošnjo gospodinjstev in države. Kitajsko gospodarstvo se je okrepilo za 1,3 % kljub še naprej šibki domači potrošnji, povezani predvsem s krizo v nepremičninskem sektorju.

Vojna na Bližnjem vzhodu ter z njo povezani višji stroški energentov in povečana negotovost v drugem četrtletju zavirajo rast svetovne gospodarske aktivnosti. Po izrazitejšem marčnem upadu se je sestavljeni kazalnik PMI aprila nekoliko zvišal, maja pa ohranjal pri 51,8 indeksne točke, a še naprej ostaja pod povprečjem preteklega leta. Aktivnost v storitvenih dejavnostih se je po marčnem poslabšanju nekoliko okrepila, predvsem zaradi ugodnejših gibanj v poslovnih in finančnih storitvah. Nasprotno se je v storitvah, usmerjenih k potrošnikom, znova zmanjšala, kar je povezano z visoko negotovostjo in višjimi cenami energentov. V predelovalnih dejavnostih se aktivnost še naprej povečuje, hkrati pa se ohranja razkorak med razmeroma ugodnimi tekočimi kazalniki proizvodnje in slabšimi pričakovanji podjetij. Odpornost proizvodnje lahko deloma odraža predčasno naročanje zaradi pričakovanj daljših dobavnih rokov in višjih cen, medtem ko slabša pričakovanja kažejo poslabšane obete zaradi geopolitične negotovosti. Na povečana tveganja v proizvodnih verigah opozarja tudi indeks pritiskov v svetovnih dobavnih verigah (GSCPI), ki se je aprila zvišal na najvišjo raven po juliju 2022.

Po junijskih napovedih ECB naj bi se svetovna gospodarska rast brez evrskega območja letos zaradi posledic vojne na Bližnjem vzhodu nekoliko upočasnila. V primerjavi z marčnimi napovedmi je bila popravljena na 3,0 % (slika 1.1.1, levo). V naslednjih letih naj bi se znova postopoma okrepila, na 3,2 % leta 2027 in 3,3 % leta 2028.

Za evrsko območje anketni kazalniki nakazujejo nadaljnje krčenje gospodarske aktivnosti v drugem četrtletju.

Gospodarska aktivnost evrskega območja se je v prvem četrtletju četrtletno zmanjšala za 0,2 %, vendar krčenje v veliki meri odraža močan upad irskega gospodarstva, ki se je po revidiranih podatkih zmanjšalo za 12,1 %[1] (slika 1.1.1, desno). Brez Irske je rast evrskega gospodarstva znašala 0,2 %. K rasti so prispevale neto menjava s tujino (0,3 odstotne točke) ter državna in zasebna potrošnja (po 0,1 odstotne točke), investicije v osnovna sredstva pa so rast zavirale (–0,1 odstotne točke). Po dejavnostih je večina rasti izhajala iz storitev in industrije. Med večjimi gospodarstvi evrskega območja je najvišjo rast ponovno dosegla Španija (0,6 %), predvsem ob podpori domačega povpraševanja. V Nemčiji in Italiji je bila rast zmernejša, pri 0,3 %, medtem ko se je v Franciji gospodarstvo skrčilo (–0,1 %) ob zmanjšanju zasebne potrošnje in investicij.

Tekoči anketni kazalniki kažejo, da se učinki vojne na Bližnjem vzhodu in z njo povezanih visokih cen energentov že odražajo v gospodarski aktivnosti. Sestavljeni kazalnik PMI se je maja dodatno znižal v območju krčenja, na 48,5 indeksne točke. To odraža predvsem krčenje v storitvah, ki je posledica višjih stroškov gospodinjstev ob dražjih energentih in upadu zaupanja. V predelovalnih dejavnostih se je aktivnost sicer še povečala, vendar manj kot aprila. Umirjanje rasti je povezano predvsem s šibkejšim povpraševanjem in zmanjšanjem novih naročil, kar kaže postopno izzvenevanje učinkov predčasnega naročanja zaradi pričakovanj o višjih cenah in motnjah v dobavi. Tveganja v predelovalnih dejavnostih tako ostajajo povezana s stroškovnimi pritiski ter s podaljševanjem dobavnih rokov vhodnih surovin in motnjami v svetovnih logističnih tokovih.

Podobno sliko kažeta kazalnika gospodarskega razpoloženja ZEW in Evropske komisije. Aprila sta se močno poslabšala, maja pa nekoliko izboljšala, vendar ostala precej pod ravnmi pred začetkom aktualne vojne. V primerjavi z obdobjem po začetku vojne v Ukrajini leta 2022 je trenutno poslabšanje skupnega razpoloženja manj izrazito. Kljub temu močan padec zaupanja potrošnikov in nekoliko manj izrazito poslabšanje zaupanja v storitvenih dejavnostih – ob nižjih začetnih ravneh – nakazujeta šibkejše povpraševanje potrošnikov. To bi lahko v primerjavi s prejšnjo energetsko krizo omejilo prenos trenutnega šoka v inflacijo.

Skupna inflacija evrskega območja se je od začetka vojne na Bližnjem vzhodu maja okrepila tretji mesec zapored in dosegla 3,2 %. Medtem ko se je inflacija hrane umirila na 2,0 %, medletna rast cen energentov drugi mesec zapored vztraja nad 10 %, maja pa se je povzpela na 10,9 %, pri čemer je pospešek ob siceršnjih tekočih pocenitvah na mesečni ravni odražal učinek lanske nižje osnove. K zvišanju skupne inflacije je tokrat največ prispeval porast storitvene inflacije (na 3,5 %), ki je izhajal tako iz tekočih podražitev kot pozitivnega učinka nižje lanske osnove.[2] Pospešitev osnovne inflacije na 2,5 % je dodatno podpirala višja medletna rast cen neenergetskega industrijskega (v nadaljevanju: drugega) blaga (0,9 %).

Momentum[3] osnovne inflacije se je maja nadalje okrepil, povišane stroškovno-inflacijske pritiske pa nakazujejo tudi višje pričakovane vhodne in prodajne cene, kratkoročna inflacijska pričakovanja ter gibanje uvoznih cen.[4] Kljub temu širši nabor kazalnikov – vključno z merami osnovne inflacije, inflacijo energetsko občutljivih proizvodov, momentumom inflacijskega šoka in inflacijo proizvodov, občutljivih na denarno politiko – do vključno aprila še ne kaže srednjeročnih inflacijskih pritiskov primerljivih z začetkom vojne v Ukrajini.[5] Na potencialno počasnejši prenos energetskega šoka kot po začetku vojne v Ukrajini kaže več okoliščin, kot so šibkejša izhodiščna raven inflacijskih pritiskov ob izbruhu šoka, manj akomodativna naravnanost ekonomskih politik in razmeroma manjše motnje v dobavnih verigah.[6]

Po junijskih napovedih strokovnjakov ECB se bo gospodarska rast evrskega območja letos zaradi posledic vojne na Bližnjem vzhodu upočasnila na 0,8 %. K temu bodo prispevali predvsem nižja kupna moč gospodinjstev zaradi višjih cen energentov ter prek povečane negotovosti počasnejša rast investicij in mednarodne menjave. Nato naj bi se rast v letih 2027 in 2028 postopoma okrepila na 1,2 % in 1,5 %. V primerjavi z decembrskimi napovedmi, v katerih učinki vojne še niso bili upoštevani, to pomeni revizijo navzdol za 0,4 oziroma 0,2 odstotne točke za leti 2026 in 2027, medtem ko je bila napoved za leto 2028 popravljena navzgor za 0,1 odstotne točke. Skupna inflacija se bo letos zvišala na 3,0 %, predvsem zaradi višjih cen energentov. Ob pričakovanem izzvenevanju energetskega šoka naj bi se nato postopoma umirila na 2,3 % v letu 2027 in 2,0 % v letu 2028. Glede na decembrske napovedi je bila inflacija za leti 2026 in 2027 popravljena navzgor za 1,1 oziroma 0,5 odstotne točke, napoved za leto 2028 pa je ostala nespremenjena.

Junijske predpostavke mednarodnega okolja predvidevajo višje cene energentov in primarnih surovin, šibkejšo rast svetovne gospodarske aktivnosti, nižjo rast tujega povpraševanja za Slovenijo ter ostrejše pogoje financiranja.

Vojna na Bližnjem vzhodu se v glavnih predpostavkah zunanjega okolja[7] odraža pred-vsem prek višjih cen energentov in surovin. Povprečna cena nafte bo letos z 82,5 evra za sod za tretjino višja kot lani, v prihodnjih letih pa bo postopoma upadala. Podražitve energentov se ob okrepljenih pritiskih v dobavnih verigah kažejo tudi v višjih cenah primarnih surovin. Ob povečani negotovosti in ohlajanju svetovne gospodarske aktivnosti se bo rast tujega povpraševanja za Slovenijo letos nekoliko upočasnila, v prihodnjih letih pa zopet okrevala, vendar ostala pod dolgoročnim povprečjem.[8] V primerjavi z decembrskimi predpostavkami so predvideni tudi tesnejši pogoji financiranja in rahla apreciacija evra proti ameriškemu dolarju (tabela 1.1.1).

Tabela 1.1.1 : Predpostavke mednarodnega okolja

Vir: ECB, preračuni Banke Slovenije.

1.2Domače gospodarsko okolje

Gospodarska rast se je v prvem četrtletju medletno okrepila ob nadaljnji podpori investicij in končne potrošnje na domačem trgu, negativni prispevek zunanje menjave pa se je ob krepitvi izvoza zmanjšal.

V prvem četrtletju se je gospodarska aktivnost nadalje povečala, in sicer za 0,7 % glede na četrtletje prej, medletna rast pa se je pospešila na 3,0 % in s tem precej presegla povprečje evrskega območja. Ob nizki primerjalni osnovi iz lanskega leta je k temu pomembno prispeval manj negativni prispevek neto menjave s tujino, ki je znašal –0,5 odstotne točke (slika 1.2.1, levo). Pri tem poudarjamo okrepitev izvoza blaga kljub dodatnim zaostritvam razmer v mednarodnem okolju marca, kar bi lahko odražalo tudi predčasna naročila ob negotovosti glede dobavnih verig v prihodnjih mesecih.

Zasebna potrošnja je ob dvigu minimalne plače in uvedbi obveznega zimskega regresa ostala stabilen dejavnik rasti. Bila je široko osnovana in se okrepila na tekoči in medletni ravni. K medletni rasti BDP je prispevala 1,4 odstotne točke. Ob rasti zaposlenosti v sektorju država in višjih izdatkih za dolgotrajno oskrbo se je povečala tudi državna potrošnja, ki je h gospodarski rasti prispevala dodatnih 0,9 odstotne točke.

Medletna rast bruto investicij v osnovna sredstva se je še nekoliko pospešila in dosegla 12,6 % ter tako k rasti BDP prispevala 2,6 odstotne točke. Rast je temeljila predvsem na nadaljnji krepitvi investicij v opremo in stroje ter na državnih investicijskih projektih, podprtih tudi z evropskimi sredstvi. Zaradi negativnega prispevka sprememb zalog je bil skupni prispevek bruto investicij k rasti BDP nižji in je znašal 1,2 odstotne točke.

Rast dodane vrednosti so poganjali predvsem zasebne storitve in gradbeništvo, ob določenih znakih okrevanja v predelovalnih dejavnostih.

Skupna dodana vrednost je bila v prvem četrtletju medletno večja za 2,6 %. K rasti so največ prispevale zasebne storitve z 1,1 odstotne točke (slika 1.2.1, desno), pri čemer so izstopale predvsem storitve z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega, kot so informacijske, finančne ter strokovne in tehnične storitve. Mesečni kazalniki kažejo tudi visoko rast aktivnosti v gostinstvu. Razmere v trgovini in transportu so bile manj ugodne, saj mesečni podatki nakazujejo medletno stagnacijo prodaje v trgovini na drobno kljub marčnemu skoku prodaje goriv, ter upad aktivnosti v transportu in skladiščenju. To je bilo med drugim povezano z zgostitvijo nakupov na bencinskih črpalkah pred napovedanim dvigom cen tekočih goriv, kar se je v aprilu že odrazilo v mesečnem padcu prihodkov v tem segmentu. Dodana vrednost javnih storitev se je ob povečani potrošnji države medletno okrepila za 2,5 % in k rasti BDP prispevala 0,5 odstotne točke.

Med posameznimi dejavnostmi je k rasti BDP največ prispevalo gradbeništvo (0,8 odstotne točke), kjer se je dodana vrednost ob šibki primerjalni osnovi medletno povečala za 15,0 %, predvsem zaradi večjega obsega specializiranih gradbenih del. Četrtletno je dodana vrednost upadla, kar kaže umirjanje aktivnosti po izraziti rasti ob koncu lanskega leta.

Ob okrepitvi izvoza blaga so se razmere na začetku leta izboljšale tudi v predelovalnih dejavnostih, kjer se je po lanskem padcu dodana vrednost povečala za 1,4 %. Mesečni podatki o industrijski proizvodnji kažejo, da so rasle predvsem panoge z nižjo tehnološko zahtevnostjo proizvodov, medtem ko je proizvodnja v tehnološko zahtevnejših panogah upadla (slika 1.2.2, levo). V preostalih industrijskih dejavnostih, zlasti v energetiki, se je aktivnost močno skrčila, tako da je bil skupni prispevek industrije k rasti BDP rahlo negativen (–0,1 odstotne točke).

Zaostrene mednarodne razmere se v podatkih za drugo četrtletje kažejo predvsem kot cenovni šok, njihov vpliv na gospodarsko aktivnost pa ostaja omejen, ob sicer povečani mesečni nihajnosti anketnih kazalnikov.

Gospodarska klima se je po aprilskem poslabšanju maja znova približala dolgoletnemu povprečju (slika 1.2.2, desno). Zaupanje potrošnikov se je nekoliko izboljšalo, vendar ostalo pod ravnjo prvega četrtletja in lanskim povprečjem. Kazalnik zaupanja se je zvišal tudi v vseh dejavnostih, v trgovini in drugih storitvah celo nad raven prvega četrtletja. V predelovalnih dejavnostih se je razpoloženje izboljšalo ob sicer manjšem obsegu novih naročil in še vedno vztrajno nižji izkoriščenosti proizvodnih zmogljivosti v primerjavi s petletnim obdobjem pred pandemijo. V gradbeništvu je izstopalo predvsem zmanjšanje zaznane negotovosti, pri potrošnikih in v večini dejavnosti pa se povišana pričakovanja glede prihodnjih podražitev vztrajno ohranjajo.

Razpoložljivi visokofrekvenčni kazalniki za drugo četrtletje nakazujejo nekoliko previdnejšo potrošnjo gospodinjstev ob povišani anketni negotovosti finančnega stanja, medtem ko so posamezni signali iz nekaterih dejavnosti, usmerjenih na domači trg, ugodnejši. Realna vrednost potrjenih davčnih računov je bila v prvih dveh mesecih drugega četrtletja medletno manjša za 1,6 %, vrednost kartičnih plačil pa večja za 1,7 %, vendar je bila rast počasnejša od prvega četrtletja. V trgovini se je aprila realna prodaja motornih vozil medletno povečala za 4,5 %, prodaja v trgovini na drobno pa za 2,1 %.[9] Tudi v gostinstvu podatki o turističnih prenočitvah v prvih dveh mesecih drugega četrtletja nakazujejo nadaljnjo rast, saj je bilo število prenočitev medletno večje za 7,0 %. Ugodni ostajajo tudi obeti v gradbeništvu, saj se je pripadajoča površina gradbenih dovoljenj za stavbe do aprila letos precej povečala.

Trenutna povprečna vrednost modelskih ocen četrtletne rasti BDP za drugo četrtletje znaša 0,3 % (slika 1.2.3, levo). Ocena je nižja od dolgoročnega povprečja četrtletne rasti, hkrati pa jo spremlja izrazita negotovost. Ta izvira iz omejenega nabora mehkih kazalnikov, ki so v prvih dveh mesecih drugega četrtletja močno nihali. Po izrazitem padcu gospodarske klime aprila se je ta maja spet odbila. Poleg izpostavljene negotovosti anketnih kazalnikov za drugo četrtletje na oceno močno vpliva tudi marčni obseg prodaje v trgovini in storitvah, ki v pomembnem delu odraža enkratne učinke povečanih nakupov na bencinskih črpalkah pred najavljeno podražitvijo goriv.

Realni izvoz in uvoz blaga sta bila v prvem četrtletju medletno večja kljub poslabšanju pogojev blagovne menjave, medtem ko se je storitvena menjava skrčila.

Presežek tekočega računa je v prvem četrtletju znašal 2,3 % BDP, kar je za 0,4 odstotne točke manj kot pred letom. K njegovemu zmanjšanju je največ prispeval večji primanjkljaj v blagovni menjavi, ki se je povečal zaradi hitrejše količinske rasti uvoza od izvoza blaga ter nekoliko poslabšanih pogojev menjave (slika 1.2.3, desno). Anketni kazalniki konkurenčnega položaja na trgih držav EU in zunaj EU ostajajo neugodni, kar nakazuje nadaljnje slabšanje konkurenčnosti podjetij (več o tem v okvirju 2.1.4).

Kljub šibkejšim zunanjetrgovinskim tokovom januarja se zaostreno mednarodno dogajanje še ni bistveno odrazilo v podatkih obsega blagovne menjave v prvem četrtletju. Nominalni blagovni izvoz je bil medletno večji za 1,4 % (realno za 0,7 %), uvoz pa za 1,9 % (realno za 1,5 %), predvsem zaradi močnejših tokov v marcu, kar bi lahko delno kazalo tudi predčasno povečan obseg menjave ob negotovosti glede pretočnosti dobavnih verig v prihajajočih mesecih zaradi geopolitičnih napetosti.[10]

Približno dve tretjini rasti blagovnega izvoza je prispeval izvoz v države EU. Rast je bila geografsko razpršena, saj se je z izjemo Nemčije in Avstrije, nominalni izvoz povečal v vse druge največje trgovinske partnerice.[11] K rasti izvoza zunaj EU je največ prispeval večji izvoz v Rusijo, predvsem medicinskih in farmacevtskih proizvodov, ki se je medletno povečal za 29 %. Medicinski in farmacevtski proizvodi predstavljajo pomemben delež blagovnega izvoza (15 %), njihov skupni izvoz pa je bil v prvem četrtletju medletno večji za desetino. Povečal se je tudi izvoz cestnih vozil[12] (za 4,8 %) ter industrijskih in električnih strojev (za 3,0 %).

K skupni rasti uvoza blaga je največ prispevala 10,9-odstotna rast uvoza iz držav zunaj EU, medtem ko se je uvoz iz držav EU zmanjšal za 0,5 %, predvsem uvoz nafte in naftnih derivatov iz Italije. K rasti uvoza je največ prispevalo 8,7-odstotno povečanje uvoza strojev in transportnih naprav, med katerimi je bila rast najizrazitejša pri cestnih vozilih iz Španije (57 %), ter električnih strojih in napravah iz Kitajske (48 %).[13] Povečanje uvoza iz Kitajske je lahko deloma povezano tudi s kopičenjem zalog pred morebitno uvedbo novih omejitev EU, ki so namenjene povečanju odpornosti dobavnih verig, zmanjšanju tveganj zaradi koncentracije dobave in krepitvi ekonomske varnosti.[14]

Nominalni izvoz storitev je bil v prvem četrtletju medletno večji za 2,8 %, uvoz pa za 3,3 %. Kljub ugodnim gibanjem se je realni izvoz storitev zmanjšal za 2,9 %, uvoz pa za 1,3 %, predvsem zaradi izrazitega cenovnega učinka. K rasti nominalnega izvoza storitev so največ prispevali zavarovalne storitve in potovanja, ki so bila medletno večja za 5,2 %. Dnevni podatki za prva dva meseca drugega četrtletja kažejo nadaljnjo rast izvoza potovanj, saj je bilo število prenočitev tujih turistov medletno večje za 8,6 %.[15] Največji delež izvoza storitev, skoraj tretjino, še naprej predstavlja transport, ki je ostal medletno skoraj nespremenjen (0,9 %). Na uvozni strani se je povečal uvoz potovanj (8,6 %), medtem ko se je uvoz transportnih storitev zmanjšal za 2,7 %, od tega pomorskega transporta blaga za petino.[16] Presežek storitvene menjave je ostal podoben kot pred letom. Njegov najpomembnejši vir ostajajo transportne storitve, ki ustvarijo skoraj dve tretjini presežka.

Saldo primarnih dohodkov je v prvem četrtletju podobno kot lani izkazoval presežek, ki je znašal 13 mio EUR, vendar je bil medletno manjši za 19,2 mio EUR. To je bilo predvsem posledica nižjih prejetih obresti države ob hkratnem povečanju izdatkov za obresti. Primanjkljaj sekundarnih dohodkov se je zmanjšal za 21 mio EUR, predvsem zaradi višjih neto premij neživljenjskih zavarovanj.

Trg dela ostaja robusten, realna rast plač pa višja od rasti produktivnosti.

Po lanskem krčenju se je zaposlenost v prvem četrtletju letos medletno povečala za 0,4 % (slika 1.2.4, levo). Med dejavnostmi so k rasti največ prispevale pretežno javne storitve ter strokovne, znanstvene, tehnične in druge raznovrstne poslovne dejavnosti, medtem ko je bilo krčenje največje v predelovanih dejavnostih in v združeni dejavnosti trgovine, prometa in gostinstva. Desezonirani podatki pričakovanega zaposlovanja kažejo, da se je povpraševanje po delovni sili v pomladnih mesecih umirjalo in bilo le še pol odstotne točke nad dolgoletnim povprečjem. Najvišje je ostalo v gradbeništvu. Kljub temu trg dela ostaja tesen, kar se odraža v še vedno visokem pomanjkanju delovne sile in nizki registrirani brezposelnosti. Ta je bila maja medletno nižja za 0,3 % in je znašala 43.060 oseb, kar je manj kot tisoč oseb nad zgodovinskim minimumom iz junija lani. Stopnji brezposelnosti se medletno nista bistveno spremenili; registrirana je bila marca 4,6-odstotna, anketna pa je v prvem četrtletju znašala 4,1 %.

Rast plač, merjena s sredstvi za zaposlene na zaposlenega, je bila v prvem četrtletju medletno 7,5-odstotna (slika 1.2.4, desno). Kljub visokemu, 16-odstotnemu povišanju minimalne plače, ki je podrobneje analizirano v okvirju 2.2.1, je bila rast plač zaradi izteka baznega učinka dviga plač v javnem sektorju iz januarja lani za dobro odstotno točko nižja kot pred letom. V zasebnem sektorju je znašala 7,5 %, v pretežno javnih storitvah pa 7,3 %. Kljub najvišji medletni rasti produktivnosti v zadnjih štirih letih (2,6 %), kar je ob lanski nizki osnovi predvsem posledica medletne rasti BDP, je ta v prvem četrtletju še vedno zaostajala za realno rastjo plač (4,9 %).

Naglo povišanje inflacije v preteklih mesecih izhaja predvsem iz cen energentov, še naprej pa ostaja povišana tudi storitvena inflacija.

Medletna rast cen življenjskih potrebščin, merjena s HICP, se je maja znova okrepila, na 3,8 %. V primerjavi z aprilom je bila višja za 0,4 odstotne točke, glede na marec pa že za 1,4 odstotne točke (slika 1.2.5, levo). Pospešitev v zadnjih dveh mesecih izhaja predvsem iz cen naftnih derivatov kot posledica zvišanja cen surove nafte na svetovnih trgih zaradi vojne na Bližnjem vzhodu. Cene naftnih derivatov so se aprila tekoče povišale za 20,3 %, maja pa so se ob veliki nihajnosti veleprodajnih cen tekoče znižale za 2,0 %.[17] Na njihovo gibanje so v tem obdobju vplivali tudi ukrepi Vlade RS pri trošarinah in prispevku CO2.[18] Tudi skupne cene energentov so bile maja tekoče rahlo nižje, za 1,4 %, njihova visoka medletna rast pa pri 17,1 % (aprila 15,6 %) poleg podražitev v zadnjih mesecih podprta tudi z učinkom osnove. Ta je izhajal zlasti iz cen naftnih derivatov, ki so v istem obdobju lani tekoče upadale.[19]

Cene hrane kljub višjim cenam goriv za zdaj ostajajo razmeroma stabilne. Njihova medletna rast se je maja le rahlo okrepila, na 2,0 %, pri čemer tekoče podražitve predelane in nepredelane hrane niso izstopale od običajnih sezonskih gibanj za maj. Cene gnojil na svetovnih trgih, ki so po energetskem šoku poskočile, so se do konca maja znatno umirile, kar blaži prenos višjih cen energentov v končne cene hrane.[20] Kljub temu so se spremenjene razmere v svetovnem gospodarstvu že odrazile vzdolž proizvodnih verig, kjer se povečani cenovni pritiski kažejo v višjih cenah kmetijskih vhodnih proizvodov, zlasti dušikovih gnojil, ter v višjih uvoznih cenah energentov in surovin.[21]

Poleg pospeška rasti cen energentov se je znova okrepila tudi osnovna inflacija, tj. rast cen brez energentov in hrane. Ta se je maja povišala na 2,3 % (aprila 1,9 %), s čimer se je vrnila na ravni iz prvega četrtletja. Aprilsko znižanje je izhajalo predvsem iz cen drugega blaga, še posebej oblačil in obutve.[22] Sicer osnovna inflacija še naprej v največji meri izhaja iz cen storitev, ki so bile maja medletno višje za 3,9 %. Rast cen storitev pri podobnih ravneh vztraja že od konca leta 2024, podprta z robustnim domačim povpraševanjem in visoko rastjo stroškov dela. Ob tem nadaljnjo vztrajnost storitvene inflacije nakazuje gibanje inflacijskega momentuma, ki se je v zadnjih štirih mesecih okrepil za več kot eno odstotno točko, čeprav je medletna rast cen storitev ostala razmeroma stabilna. Na prisotnost nakopičenih cenovnih pritiskov opozarjajo tudi anketni kazalniki, saj kažejo opaznejše povečanje deleža podjetij, ki kratkoročno pričakujejo hitrejšo rast prodajnih cen (slika 1.2.5, desno). Pričakovanja glede nadaljnje rasti cen bi lahko poganjali še vedno robustno domače povpraševanje, zapoznelo vgrajevanje rasti stroškov dela v končne cene in postopno prehajanje dražjih energentov v druge cenovne skupine.

Rast javnofinančnih odhodkov je presegla rast prihodkov, kar je vodilo v povečanje primanjkljaja.

Primanjkljaj konsolidirane bilance javnega financiranja je v prvih štirih mesecih znašal 397 mio EUR, kar je za 111 mio EUR več kot v istem obdobju lani. V dvanajstmesečnem obdobju do aprila je dosegel 2,6 % BDP, kar je nekoliko več kot ob koncu leta 2025 (2,5 % BDP). Glavnina primanjkljaja izhaja iz državnega proračuna, kjer je v prvih štirih mesecih znašal 420 mio EUR. Po prvih podatkih do vključno maja se je primanjkljaj državnega proračuna še povečal, in sicer na 890 mio EUR (v primerjavi s 561 mio EUR v istem obdobju lani).

Prihodki konsolidirane bilance javnih financ so bili letos do aprila medletno višji za 11,4 %. K njihovi rasti so največ prispevali prihodki iz prispevkov za socialno varnost, kar odraža za javne finance ugodne razmere na trgu dela in uvedbo prispevka za dolgotrajno oskrbo julija 2025. Med davčnimi prihodki je bila najizrazitejša rast pri davku od dohodkov pravnih oseb zaradi poravnave obračunov davka za preteklo leto v aprilu. Povečali so se tudi prihodki od domačih davkov na blago in storitve, kar je povezano z rastjo zasebne potrošnje. Izstopala je rast prihodkov od davka na dodano vrednost, aprila pa so bili medletno višji tudi prihodki od trošarin. Pomemben prispevek k skupni rasti prihodkov so predstavljala sredstva iz proračuna EU, ki so bila višja za 172 mio EUR, predvsem zaradi prilivov iz programa EU za okrevanje in odpornost (NGEU). Ti so letos znašali 175 mio EUR, medtem ko jih lani v istem obdobju ni bilo. Aprila je bil plačan tudi davek na bilančno vsoto bank in hranilnic, uveden za financiranje obnove po poplavah.

Odhodki konsolidirane bilance javnih financ so se povečali še hitreje kot prihodki, in sicer za 12,2 %. K njihovi rasti so največ prispevali močno povečani stroški dela, ki so bili medletno višji za 11,7 %. To je posledica postopnega uveljavljanja plačne reforme, zvišanja minimalne plače, rasti števila zaposlenih in napredovanj. Učinek letošnje 0,9-odstotne uskladitve plač z inflacijo bo viden v podatkih za maj, ob izplačilu aprilskih plač. Povečali so se tudi transferji posameznikom in gospodinjstvom. Izdatki za pokojnine so bili medletno višji za 6,0 %, predvsem zaradi redne 4,2-odstotne uskladitve pokojnin in rasti števila upokojencev, občutno pa so se povečala tudi nadomestila za brezposelnost.[23] Investicijski odhodki in transferji so bili medletno višji za 19,4 %, kar kaže okrepljeno investicijsko dejavnost države. Opazno so se povečala tudi tekoča plačila drugim izvajalcem javnih služb, ki niso posredni proračunski uporabniki, ter sredstva za oblikovanje rezerv.

2Napovedi

Po prehodni umiritvi gospodarske rasti, povezani z učinki vojne na Bližnjem vzhodu, se bo rast BDP v obdobju napovedi od konca leta 2026 postopno krepila in v letih 2027 in 2028 ustalila nad dvema odstotkoma. Močnejše okrevanje bo omejevala poslabšana zunanja konkurenčnost, predvsem kot posledica visoke rasti stroškov dela, kljub nekoliko manj tesnemu trgu dela in skromni rasti zaposlenosti. Domače gospodarstvo se bo tako soočalo s prepletom zunanjih in domačih stroškovnih pritiskov, ki bodo letos ponovno prispevali k višji inflaciji, v nadaljevanju pa zavirali njeno hitrejše umirjanje.

2.1Gospodarska aktivnost

Rast BDP bo letos znašala 1,9 %, pri čemer bosta učinke razmer na Bližnjem vzhodu blažila spodbuden začetek leta in prenos gospodarske aktivnosti iz preteklega leta. Ob stabilizaciji mednarodnega okolja se bo rast v letih 2027 in 2028 okrepila na 2,2 %.

V kratkoročnem obdobju bodo gospodarska gibanja pogojena z dogajanjem na Bližnjem vzhodu. Čeprav se ti učinki glede na razpoložljive kazalnike za drugo četrtletje kažejo predvsem kot cenovni šok in v manjši meri kot šok na realno gospodarstvo, v napovedih predpostavljamo, da se bo gospodarska rast v letošnjem drugem in tretjem četrtletju prehodno umirila. K temu bo največ prispevala negotovost, ki bo skupaj z višjimi vhodnimi stroški šibila aktivnost tudi v naših trgovinskih partnericah. Ob teh dejavnikih bo neto menjava s tujino letos negativno prispevala h gospodarski aktivnosti, medtem ko bodo investicije pretežno stagnirale. Rast bo tako ohranjala domača potrošnja. Na strani države bo povezana predvsem z izvajanjem zakona o dolgotrajni oskrbi in rastjo zaposlovanja v sektorju država. Realna rast plač bo ob razmeroma robustnem trgu dela obenem blažila pritiske energetskega šoka na kupno moč gospodinjstev, kar bo podpiralo tudi rast zasebne potrošnje. S predvideno stabilizacijo razmer v mednarodnem okolju bo v letih 2027 in 2028 postopno okrevala aktivnost v izvoznem sektorju gospodarstva, s čimer bo rast BDP postajala bolj uravnotežena in s tem ponovno višja (slika 2.1.1).

Ob povečani negotovosti in slabšem zaupanju potrošnikov bo rast zasebne potrošnje letos zaostajala za rastjo razpoložljivega dohodka, vendar bo pri 2,4 % ostala razmeroma robustna. V preostanku napovednega obdobja se bo gibanje obeh kategorij znova bolj uskladilo, rast zasebne potrošnje pa bo nekoliko višja, 2,6-odstotna.

Ugodna gibanja zasebne potrošnje na začetku leta so zakrivala razhajanja v temeljnih dejavnikih. Medtem ko je dohodek gospodinjstev, podprt z zamaknjenim učinkom obveznega zimskega regresa in izrazitim zvišanjem minimalne plače, še naprej podpiral trošenje, se je zaupanje potrošnikov februarja in marca rahlo poslabšalo. Negotovost in energetski šok sta padec zaupanja aprila in maja še poglobila, kar bo skupaj z višjo inflacijo in pritiski na razpoložljiv dohodek omejevalo zasebno potrošnjo v preostanku leta, ko se bo njena rast po pričakovanjih umirila. Vpliv na kupno moč bo izrazitejši pri gospodinjstvih z nižjimi dohodki in z višjo nagnjenostjo k potrošnji, ki jih rast cen osnovnih dobrin in storitev sorazmerno bolj prizadene.[24]

Inflacijske pritiske bo sicer blažila močna rast plač, vendar se bo rast realnega razpoložljivega dohodka zaradi šibkejšega zaupanja in previdnostnega varčevanja le deloma prelila v večjo zasebno potrošnjo. Ob višji negotovosti bodo gospodinjstva po pričakovanjih odlagala zlasti večje nakupe in povpraševanje po trajnih dobrinah, kar potrjujejo naše empirične ocene v okvirju 2.1.1. Posledično bo rast zasebne potrošnje letos dosegla 2,4 %, kar je za 0,7 odstotne točke manj od decembrske napovedi. Kljub bolj zaostrenim pogojem financiranja[25] se bo ob predpostavljenem postopnem izzvenevanju negotovosti zaupanje potrošnikov v nadaljevanju napovednega obdobja izboljševalo, kar bo skupaj z nadaljnjo realno rastjo dohodka prihodnje leto pospešilo rast zasebne potrošnje na 2,8 %. Leta 2028 se bo ta skladno z gibanjem realnega razpoložljivega dohodka umirila na 2,3 % (slika 2.1.2, levo).

Stopnja varčevanja gospodinjstev se je lani po ocenah zvišala na 15,5 %, letos pa se bo ob umirjeni rasti zasebne potrošnje in hkratni vztrajni rasti realnega razpoložljivega dohodka dodatno zvišala na 16,3 %, kar je 2,8 odstotne točke nad dolgoročnim povprečjem. To odraža predvsem previdnostno varčevanje in odlaganje večjih nakupov zaradi povečane negotovosti in posledično poslabšanega zaupanja potrošnikov. Kljub krepitvi zasebne potrošnje od prihodnjega leta naprej bo stopnja varčevanja gospodinjstev ostala razmeroma visoka, saj se bo zaupanje ob izzvenevanju negotovosti izboljševalo le postopoma, del dohodka pa bo še naprej namenjen varčevanju oziroma naložbam. V povprečju obdobja 2027–2028 bo znašala 15,8 %, kar je 2,3 odstotne točke nad dolgoročnim povprečjem (slika 2.1.2, desno).

Državna potrošnja bo gospodarsko rast podpirala predvsem letos, medtem ko jo državne investicije po lanskem pomembnem prispevku v obdobju napovedi ne bodo spodbujale.

Državna potrošnja bo zaradi uveljavljanja dolgotrajne oskrbe in rasti zaposlenosti letos močneje porasla, v povprečju napovednega obdobja pa pričakujemo 2,5-odstotno rast. Z uveljavitvijo pravice do dolgotrajne oskrbe v institucijah decembra 2025 in postopnim širjenjem dolgotrajne oskrbe na domu, uvedene julija lani, se letos dodatno povečujejo izdatki za dolgotrajno oskrbo, kar prispeva k višji državni potrošnji. Hkrati se nadaljuje rast zaposlenosti v državnem sektorju, ki se je v prvem četrtletju še okrepila. V nadaljevanju napovednega obdobja je pričakovati zmernejšo realno rast državne potrošnje. Nominalna rast potrošnje države bo visoka predvsem letos in tudi prihodnje leto, kar bo poleg izdatkov za dolgotrajno oskrbo v še večji meri odražalo visoko rast sredstev za zaposlene, povezano s plačno reformo, nadaljnjim povečevanjem zaposlenosti in drugimi dejavniki.[26] Ob koncu napovednega obdobja se bo – z izzvenevanjem učinkov uvedbe dolgotrajne oskrbe in zaključkom programa NGEU v letu 2026 – njena rast upočasnila.

Državne investicije bodo imele v obdobju napovedi približno nevtralen učinek na gospodarsko rast, saj se učinki zaključevanja programa NGEU postopoma iztekajo. Čeprav se bodo letos še povečale, bo njihov prispevek k rasti gospodarske aktivnosti le rahlo pozitiven zaradi visoke pretekle osnove. Delež investicij v BDP se bo s tem ohranjal blizu lanske rekordne ravni, pri približno 5,5 %. Rast investicijskega trošenja države bo letos podprta z zaključevanjem projektov iz programa NGEU in običajnim učinkom intenzivnejše izvedbe naložb pred volitvami, zlasti lokalnimi. Leta 2027 bo prispevek investiranja države k rasti BDP negativen, saj bodo učinki NGEU in predvolilnega obdobja večinoma izzveneli. Pričakujemo, da se bodo investicije ponovno krepile in prispevale k rasti BDP v letu 2028, kar bo spodbujeno s predvidenim pospešenim črpanjem sredstev iz nove finančne perspektive EU. Dodatno bodo državne investicije v celotnem obdobju napovedi podprte z večjimi vlaganji v obrambo, medtem ko se bo postopno zmanjšal obseg obnove po poplavah avgusta 2023. Realna rast državnih investicij bo po napovedih letos znašala 0,5 %, leta 2027 pričakujemo upad za 9,2 %, leta 2028 pa ponovno rast v višini 1,9 %. Naložbe države bodo skozi celotno obdobje ostale razmeroma visoke, v povprečju pri okoli 5 % BDP.

Zaradi zahtevnih razmer na glavnih izvoznih trgih in povečane negotovosti se bodo zasebne investicije letos zmanjšale, nato pa le postopoma krepile ob vztrajanju stroškovnih pritiskov in strožjih pogojih financiranja.

Po razmeroma solidni investicijski aktivnosti podjetij v prvem četrtletju je zaostrovanje geopolitične napetosti na Bližnjem vzhodu ponovno povečalo negotovost v mednarodnem okolju. Ob previdnejših pričakovanjih za preostanek leta in izrazito negativnem prispevku prenosa iz leta 2025 bo padec poslovnih investicij letos 1,1-odstoten, kar bo najpomembneje prispevalo k skupnemu padcu zasebnih investicij v višini 0,4 % (slika 2.1.3, levo). Upočasnitev rasti poslovnih investicij v drugi polovici leta potrjujejo tudi oslabljeni anketni kazalniki zaupanja v predelovalnih dejavnostih v prvih mesecih drugega četrtletja. Podjetja poročajo o nižjih pričakovanjih glede proizvodnje in novih naročil ter o vztrajno nižji izkoriščenosti proizvodnih zmogljivosti v primerjavi z obdobjem pred pandemijo. Med glavnimi omejitvenimi dejavniki poslovanja navajajo negotove gospodarske razmere, pomanjkanje usposobljenih delavcev in nezadostno tuje povpraševanje. Ker precejšen delež podjetij poroča, da namerava investirati manj kot lani, ostajajo prisotna tveganja za nižjo rast od napovedane.

Stanovanjske investicije bodo pod vplivom izrazitejše oživitve cikla gradnje stanovanjskih stavb, ki se je začel v začetku leta, in ugodnega prispevka prenosa iz leta 2025 letos večje za 3,6 %. Krepitev stanovanjske gradnje se kaže v ugodnejših mesečnih podatkih vrednosti opravljenih gradbenih del, večjem številu izdanih gradbenih dovoljenj za stanovanjske stavbe in razmeroma stabilnih anketnih kazalnikih v gradbeništvu kljub negotovim razmeram v mednarodnem okolju. Pospešena gradnja stanovanj sicer ne bo zadostovala za odpravo obstoječega neravnovesja med ponudbo in povpraševanjem, zato bo rast cen nepremičnin ostala visoka. Povpraševanje po stanovanjskih nepremičninah še naprej podpirajo rast realnega dohodka gospodinjstev in naložbeni motivi.

V letih 2027 in 2028 se bo rast zasebnih investicij okrepila, vendar počasneje, kot je bilo predvideno decembra. Pomembno vlogo pri tem bodo imeli naraščajoči pritiski na stroškovno konkurenčnost podjetij, ki bodo izhajali iz prenosa višjih cen energentov po stroškovni verigi in visokih stroškov dela. Zaradi negotovosti ter povišanih inflacijskih pritiskov in pričakovanega zaostrovanja denarne politike bodo v primerjavi s preteklimi leti manj ugodni tudi pogoji zadolževanja za podjetja in gospodinjstva. Investicijska aktivnost bo v zadnjih dveh letih napovednega obdobja dodatno omejena tudi zaradi zaključka črpanja sredstev iz programa NGEU (slika 2.1.3, desno). Ob upoštevanju navedenih dejavnikov bo rast zasebnih investicij v letih 2027 in 2028 znašala 1,6 % in 3,0 %, kumulativno pa bo v celotnem obdobju napovedi zaostala za rastjo BDP, kar predstavlja tveganje za nadaljnje strukturno upočasnjevanje rasti produktivnosti.

Razmere v izvoznem sektorju ostajajo zahtevne, zato bo prispevek neto menjave s tujino h gospodarski rasti v obdobju napovedi pretežno nevtralen.

Izvozni sektor se sooča s številnimi izzivi in povečanimi tveganji, ki izhajajo iz šibke gospodarske aktivnosti in nadaljnjega poslabševanja gospodarske klime v ključnih izvoznih partnericah,[27] vztrajajoče negotovosti v mednarodni trgovini in domačih stroškovnih pritiskov na konkurenčnost. To se odraža v izvozni intenzivnosti podjetij, merjeni z deležem čistih prihodkov od prodaje na tujih trgih v celotnih prihodkih, ki se je konec lanskega leta precej poslabšala, v prvem četrtletju letos pa sicer nekoliko izboljšala, vendar ostala nižja kot pred letom (slika 2.1.4, levo).

Nekaj optimizma je bilo v začetku letošnjega leta zaznati tudi pri kazalnikih izvoznih naročil in tujega povpraševanja, vendar sta oba še vedno kazala šibko mednarodno okolje. S konfliktom na Bližnjem vzhodu se je negotovost spet povečala, pričakovano okrevanje rasti tujega povpraševanja pa zamaknilo v prihodnje leto. Hkrati podjetja še naprej poročajo o okrepljenem pritisku konkurenčnega uvoza, zlasti iz Kitajske, ki se podobno kot na tretjih trgih od leta 2023 postopno krepi in vse bolj odraža konkurenco v tradicionalnih izvoznih dejavnostih EU.[28]

V takšnih razmerah bo rast izvoza v letu 2026 dosegla 1,5 % (slika 2.1.4, desno), kar je 1,6 odstotne točke manj od decembrske napovedi in pod predvideno rastjo tujega povpraševanja. Podobno je bila napoved rasti uvoza popravljena navzdol za 1,5 odstotne točke na 2,8 %, kar odraža šibkejšo domačo porabo od predvidene, manjši obseg naložb in sorazmerno znižanje na podlagi uvozne vsebnosti izvoza. Prispevek neto menjave s tujino k rasti BDP bo tako letos negativen (–‍0,9 odstotne točke).

Ob postopni stabilizaciji razmer v mednarodnem okolju in skladno s predvidenim gibanjem tujega povpraševanja se bo rast izvoza v letu 2027 pospešila na 3,3 % in se v letu 2028 še okrepila, na 3,5 %. Kljub temu bo pridobivanje tržnih deležev v obdobju napovedi počasnejše od dolgoročnega povprečja, saj bodo še močnejšo krepitev izvoza zavirali stroškovni pritiski na konkurenčnost (vpliv poslabšane konkurenčnosti na izvoz podrobneje preučujemo v okvirju 2.1.5). S krepitvijo domačega povpraševanja in izvozne aktivnosti se bo krepila tudi rast uvoza, ki bo glede na napovedi leta 2027 znašala 2,9 % in leta 2028 3,6 %. Ob tovrstnih gibanjih bo od leta 2027 naprej neto prispevek menjave s tujino spet pozitiven, vendar bo ostal razmeroma skromen.

V primerjavi z decembrom je junijska napoved gospodarske rasti v letih 2026 in 2027 nižja za 0,3 in 0,2 odstotne točke, v letu 2028 pa višja za 0,1 odstotne točke.

Popravek napovedi rasti BDP za leto 2026 odraža predvsem povečano geopolitično negotovost zaradi razmer na Bližnjem vzhodu, ki krepi inflacijske pritiske in poslabšuje mednarodno okolje. V primerjavi z decembrskimi napovedmi se ti dejavniki ob okrepljenih stroškovnih pritiskih in nizki izkoriščenosti proizvodnih zmogljivosti kažejo predvsem v negativnem prispevku mednarodne menjave in zmanjšanju zasebnih investicij. Ob intenzivnejši rasti lani in razmeroma še bolj omejenem fiskalnem prostoru v primerjavi z decembrom za letos pričakujemo tudi nižjo rast državnih investicij. Hkrati pričakujemo nekoliko bolj zadržano rast zasebne potrošnje ob šibkejšem zaupanju gospodinjstev in večjem previdnostnem varčevanju. Negotove razmere glede stroškov energentov in zanesljivosti dobav se odražajo tudi v spremenjenem prispevku zalog (slika 2.1.5, levo).

Z izboljšanjem razmer v mednarodnem okolju se v letu 2027 pričakuje okrevanje rasti izvoza in investicij podjetij, vendar bo rast obeh komponent skromnejša od predvidene decembra. S tem je tudi pričakovana rast BDP za 0,2 odstotne točke nižja od predhodne napovedi. K temu prispevajo predvsem slabši pogoji menjave, vključno z apreciacijo menjalnega tečaja, naraščajoči pritiski na stroškovno konkurenčnost in zaostreni pogoji financiranja. Negativno revizijo rasti investicij in izvoza bo deloma ublažila nekoliko višja rast zasebne potrošnje, ki bo v primerjavi z decembrom okrepljena ob pričakovanem izboljšanju zaupanja ter sproščanju presežnega varčevanja iz letošnjega leta. Hkrati pričakujemo, da bo z naslednjim letom rast zasebne potrošnje bolj usklajena z rastjo razpoložljivega dohodka, ki je v napovednem obdobju ob predvidenem gibanju plač nekoliko višja kot decembra. Napoved gospodarske rasti za leto 2028 ostaja glede na decembrsko napoved razmeroma nespremenjena, v veliki meri pa je ohranjena tudi njena struktura.

S tehničnega vidika je popravek, ob razmeroma robustnih tekočih kazalnikih, predvsem posledica revizije predpostavk zunanjega okolja in dodatne, za napovedano rast negativne, ekspertne presoje. Ta se nanaša zlasti na drugo in tretje četrtletje letos, ko pričakujemo precej nižjo tekočo gospodarsko rast od kratkoročnih modelskih ocen. Te trenutno temeljijo na omejenem naboru mehkih kazalnikov za april in maj, ki kažejo veliko nihajnost gospodarske klime in prihodkov od prodaje, kar se kaže tudi v veliki negotovosti modelskih ocen (glej sliko 1.2.3, levo). Vpliv spremenjenih predpostavk in učinek prenosa letos predpostavljene nižje rasti se odražata tudi v reviziji napovedi za leto 2027 (slika 2.1.5, desno).

2.2Trg dela

Rast zaposlenosti bo v obdobju napovedi skromna. Ohranjalo jo bo predvsem zaposlovanje v državnem sektorju.

Po lanskem padcu se bo zaposlenost letos povečala za 0,4 % (slika 2.2.1, levo). Napoved za tekoče leto je za 0,2 odstotne točke višja kot decembra. K popravljeni oceni največ prispeva nadaljnja rast zaposlenosti v državnem sektorju, ki bo dosegla 1,4 %, medtem ko bo v zasebnem sektorju ostala skromna pri 0,2 %. Na trgu dela se tako nadaljuje razkorak med gibanjem zaposlovanja v državnem in zasebnem sektorju, ki se bo ohranjal čez celotno napovedno obdobje. Rast zaposlenosti še naprej omejuje predvsem pomanjkanje delovne sile, povezano z neugodnimi demografskimi trendi, v zasebnem sektorju pa nanjo pomembno vpliva tudi šibkejše povpraševanje po delavcih, predvsem v predelovalnih dejavnostih. Ob ohranjanju strukturnih omejitev na trgu dela v obdobju napovedi predpostavljamo razmeroma ugodno rast produktivnosti. Ta bo ob počasnejši gospodarski rasti in višjem zaposlovanju letos sicer nekoliko nižja od decembrskih pričakovanj, proti koncu napovednega obdobja pa bo okrevala in se ustalila pri 2,0 % (slika 2.2.1, desno). To bo predvsem odraz cikličnih dejavnikov, povezanih s pričakovano krepitvijo gospodarske aktivnosti in izvoza.

Stopnja brezposelnosti se bo v obdobju napovedi ohranjala na nizkih ravneh.

Stopnja anketne brezposelnosti bo letos znašala 4,0 %, kar je nekoliko več kot v preteklih letih (slika 2.2.1, levo). V nadaljevanju napovednega obdobja pričakujemo njeno postopno znižanje proti 3,8 % v letu 2028. Zgodovinsko nizko raven potrjuje tudi registrirana brezposelnost, ki se v zadnjih letih giblje pri okoli 45 tisoč osebah. To odraža vztrajno pomanjkanje delovne sile in poglabljanje strukturnih neskladij na slovenskem trgu dela, ki so posledica dejstva, da se upokojuje več zaposlenih, kot je priliva mladih na trg dela.[54]

Rast plač bo letos ostala visoka predvsem zaradi dviga minimalne plače, v obdobju napovedi pa se bo stabilizirala pri bolj vzdržnih ravneh.

Rast plač, merjena s sredstvi za zaposlene na zaposlenega, bo letos ostala razmeroma visoka in bo znašala 7,2 % (slika 2.2.2, levo). To je 2,1 odstotne točke več od decembrske napovedi, predvsem zaradi višje rasti minimalne plače, ki je bila letos 16-odstotna in je precej presegala prejšnja pričakovanja. Poleg neposrednega učinka se ta dvig delno preliva tudi v skupno rast plač prek učinkov prelivanja (glej okvir 2.2.1). K visoki rasti bo prispevalo tudi nadaljnje izvajanje plačne reforme v javnem sektorju, zaradi česar bo rast plač v sektorju država v celotnem obdobju napovedi presegala rast v zasebnem sektorju. V sektorju država bo rast plač letos dosegla 7,9 %, v nadaljevanju napovednega obdobja pa se bo postopoma umirjala. V zasebnem sektorju bo letos znašala 6,9 %, nato pa se bo stabilizirala na ravneh okoli 4,2 %, ki so skladnejše z dolgoročno vzdržnimi gibanji stroškov dela, ki jih opredeljuje rast produktivnosti. Ob vztrajnem razhajanju realne rasti plač in produktivnosti se bo delež sredstev za zaposlene v BDP letos ponovno povečal in približal 54,0 %, kar predstavlja največ do zdaj (slika 2.2.2, desno).

2.3Inflacija

V letu 2026 pričakujemo pospešitev skupne inflacije na 3,6 %, predvsem zaradi višje rasti cen energentov in tudi okrepljene osnovne inflacije.

Skupna inflacija, merjena s HICP, je lani dosegla 2,5 % in se v prvem četrtletju letos ohranila blizu te ravni, nato pa začela krepiti. K temu je največ prispevalo zvišanje veleprodajnih cen energentov ob izbruhu vojne na Bližnjem vzhodu, pri čemer je vladno znižanje dajatev na pogonska goriva deloma omililo vpliv na končne potrošniške cene. Tudi v nadaljevanju leta pričakujemo, da bo medletna rast cen energentov ostala povišana, pri čemer se bo ob koncu leta zmanjšal vpliv pogonskih goriv, ki pa ga bo deloma nadomestil višji prispevek rasti cen elektrike. Poleg energentov bosta letos k povišanju skupne inflacije pomembno prispevali tudi komponenti osnovne inflacije, drugo blago in storitve, medtem ko bo rast cen hrane bolj umirjena, predvsem zaradi učinka osnove, ki izhaja iz lanske visoke rasti. Tako pričakujemo, da bo skupna inflacija v letu 2026 znašala 3,6 % (slika 2.3.1, levo).

V nadaljevanju napovednega obdobja se bodo inflacijska gibanja postopoma umirjala: v letu 2027 se bo skupna inflacija predvidoma znižala na 2,3 %, v letu 2028 pa na 2,0 %. Upočasnitev bo predvsem posledica pričakovanega upada cen naftnih derivatov ob umiritvi razmer na Bližnjem vzhodu in nekoliko nižje osnovne inflacije. Kljub temu bo hitrejše približevanje inflacije cilju denarne politike omejevala storitvena inflacija, ki jo bo na povišani ravni ohranjalo prehajanje visokih stroškov dela v končne cene. Hitrejše umirjanje skupne inflacije bodo preprečevali tudi posredni učinki višjih cen energentov na neenergetske komponente inflacije (okvir 2.3.1), še zlasti pri rasti cen hrane. Rast cen drugega blaga bo v celotnem napovednem obdobju ostala omejena (tabela 2.3.1).

Skupna inflacija v Sloveniji bo letos za 0,6 odstotne točke višja od evrske, v nadaljevanju napovednega obdobja pa izenačena. Preseganje bo posledica višje osnovne inflacije doma, v letih 2027 in 2028 pa tudi višje rasti cen hrane. Cene energentov bodo razkorak letos povečevale, v prihodnjih letih pa zmanjševale.[61]

Rast cen energentov bo v napovednem obdobju pogojena z učinki vojne na Bližnjem vzhodu na svetovne energetske trge.

Letos bodo cene energentov glavni dejavnik krepitve skupne inflacije, potem ko so v preteklih dveh letih upadale. Po naših pričakovanjih bo njihova medletna rast zaradi izbruha vojne na Bližnjem vzhodu letos dosegla 11,1 % in k skupni inflaciji prispevala 1,3 odstotne točke. Ob tem so vladni ukrepi v obliki znižanja dajatev na naftne derivate ta učinek deloma zamejili, pri inflaciji energentov za 5,1, pri skupni inflaciji pa za 0,6 odstotne točke.

Na rast cen energentov bodo vplivale tudi cene elektrike in z njo povezane spremembe pri obračunavanju omrežnine. Rast cen elektrike bo letos spodbujalo nadaljevanje postopnega prehoda na predvideno tarifno postavko za najdražji časovni blok po modelu 50‑70‑90. Ta v visoki sezoni 2026/27 predvideva 30‑odstotno znižanje omrežnine za najdražji časovni blok, potem ko je bilo znižanje v času visoke sezone 2025/26 50‑odstotno. Dodatno bo rast višja zaradi izteka 50‑odstotnega znižanja prispevka za SPTE+OVE v času visoke sezone 2025/26 in zvišanja tarifnih postavk za omrežnino marca letos. V preostanku napovednega obdobja bodo cene energentov ob pričakovanem umirjanju razmer na Bližnjem vzhodu predvidoma upadale. Po naših pričakovanjih bodo cene energentov v letih 2027 in 2028 medletno nižje za 2,6 % oziroma 2,1 %, vendar bodo ostale višje kot pred začetkom vojne.

Rast cen hrane se bo letos upočasnila na 1,9 %, potem ko je bila lani 4,9‑odstotna. Znižanje pripisujemo zlasti učinku osnove, ki izhaja iz lanskih vztrajnih tekočih podražitev. Po podkomponentah bo upočasnitev predvsem posledica nižje rasti cen predelane hrane, glede na lani pa bo nekoliko nižja tudi rast cen nepredelane hrane. Hitrejšo umiritev bo preprečevalo pričakovano postopno prenašanje cenovnih pritiskov vzdolž pridelovalno-dobavne verige, ki bo izhajalo iz višjih cen energentov in gnojil. Obenem bodo na oblikovanje cen hrane v napovednem obdobju vplivale tudi veleprodajne cene prehrambnih surovin in rast stroškov dela. V skladu s tem pričakujemo, da bodo cene hrane v letih 2027 in 2028 višje za 4,0 % oziroma 3,3 %.

Osnovna inflacija bo ob ohranjanju povišane rasti stroškov dela izhajala predvsem iz cen storitev.

V letu 2026 se bo osnovna inflacija, merjena kot rast HICP brez cen energentov in hrane, okrepila na 2,8 %, potem ko je bila lani 2,4‑odstotna. Krepitev bo široko osnovana, saj bosta k njej v približno enaki meri prispevali višji rasti cen storitev in drugega blaga. Tudi v nadaljevanju napovednega obdobja bo osnovna inflacija ostala nad ciljem denarne politike: leta 2027 bo 2,6‑odstotna, leta 2028 pa se bo upočasnila na 2,2 % (slika 2.3.1, desno).

Osnovna inflacija bo v celotnem napovednem obdobju izhajala zlasti iz rasti cen storitev, ki bo tudi v prihodnje vztrajala na povišanih ravneh, potem, ko je bila lani 3,8‑odstotna. To povezujemo s prehajanjem višjih stroškov dela v končne cene, zlasti pri storitvah javnega značaja, in tudi s posrednimi učinki višjih cen energentov, zlasti na transportne storitve in turizem. V skladu s tem pričakujemo, da bo rast cen storitev letos dosegla 4,2 %, v letih 2027 in 2028 pa se bo upočasnila na 3,9 % oziroma 3,4 %. Trend zniževanja deloma povezujemo s postopnim umirjanjem rasti stroškov dela na enoto proizvoda, ki odraža nižjo rast plač in okrevanje rasti produktivnosti.

Rast cen drugega blaga se bo letos okrepila na 1,1 %, potem ko je bila lani 0,6‑odstotna. Na strani ponudbe je to posledica višjih vhodnih stroškov zaradi energetskega šoka, na strani povpraševanja pa bo višjo rast cen, zlasti trajnih dobrin, podpiralo pričakovano okrevanje zasebne potrošnje in naložbene aktivnosti. V skladu s tem pričakujemo, da bo rast cen drugega blaga v letih 2027 in 2028 v povprečju 0,8‑odstotna.

Razčlenitev osnovne inflacije po proizvodnih dejavnikih kaže, da bo ta v napovednem obdobju temeljila zlasti na gibanju stroškov dela, podkrepljenem z izdatnim zvišanjem minimalne plače januarja letos,[62] v letih 2027 in 2028 pa tudi na rasti dobičkov na enoto proizvoda ob pričakovanem okrevanju gospodarske aktivnosti. Postopno umirjanje osnovne inflacije bo podpiralo zlasti okrevanje produktivnosti dela, medtem ko bo razmeroma visoko raven rasti deflatorja BDP ohranjalo predvsem gibanje deflatorja državne potrošnje ob visoki rasti plač v javnem sektorju (slika 2.3.2, levo).

Junijska napoved skupne inflacije je v primerjavi z decembrsko za leti 2026 in 2027 višja, za leto 2028 pa ostaja nespremenjena.

Skupna inflacija bo letos za 1,3 odstotne točke višja od naših decembrskih pričakovanj. To je zlasti posledica višje pričakovane rasti cen energentov, ki odraža gibanje cen surove nafte ter v manjši meri tudi plina in elektrike po začetku vojne na Bližnjem vzhodu. K zvišanju napovedi skupne inflacije je prispevala tudi višja napoved osnovne inflacije, kar povezujemo s hitrejšo rastjo stroškov dela, predvsem zaradi nepričakovano visokega zvišanja minimalne plače na začetku leta in počasnejše rasti produktivnosti dela v primerjavi s predhodnimi napovedmi. Hkrati bo izrazitejše zvišanje skupne inflacije letos omejila napovedana upočasnitev rasti cen hrane, pri čemer je revizija povezana predvsem z rastjo v prvem delu leta, ki je bila pod pričakovanji iz decembrskih napovedi. V nadaljevanju napovednega obdobja bo rast cen energentov nižja kot v decembrski napovedi zaradi učinka osnove, ki bo izhajal iz močnega popravka navzgor letos, medtem ko bodo neenergentske komponente inflacije rasle hitreje. To povezujemo zlasti s posrednimi učinki višjih veleprodajnih cen energentov in prehajanjem višjih stroškov dela v končne cene (slika 2.3.2, desno in okvir 2.3.1).

3Tveganja in negotovosti

Tveganja za gospodarsko rast so v napovednem obdobju pretežno negativna, za inflacijo pa ostajajo usmerjena navzgor.

Med zunanjimi tveganji najbolj izstopa morebitno vztrajanje ali širjenje konflikta na Bližnjem vzhodu. To bi se lahko odrazilo v višjih cenah energentov in njihovem vse močnejšem prehajanju v skupno inflacijo, v motnjah v dobavnih verigah ter povečani makroekonomski in finančni negotovosti. Ti dejavniki bi zniževali kupno moč gospodinjstev in vplivali na njihove odločitve o večjih nakupih. Hkrati bi manj ugodne razmere v mednarodnem okolju in povečana negotovost dodatno zavirali investicije podjetij ter mednarodno menjavo. Makroekonomski učinki takšnega scenarija so podrobneje predstavljeni v poglavju 3.1. Poleg geopolitičnih napetosti bi lahko na izvozni sektor gospodarstva v napovednem obdobju vplivalo tudi ponovno povečanje negotovosti glede trgovinskih politik. Trgovinski dogovor med ZDA in EU namreč ostaja pogojen z uradno ratifikacijo v Evropskem parlamentu, njegovo izvajanje pa je podvrženo odstopnim klavzulam v primeru nespoštovanja dogovorjenih carinskih stopenj ali ozemeljskih groženj članicam EU. Uvedba klavzul o suspenziji je bila neposredni odgovor Evropskega parlamenta na najave grožnje ZDA o višjih carinah in ozemeljski prisvojitvi Grenlandije januarja letos.[66]  Poleg geopolitične negotovosti so makroekonomske napovedi oblikovane v obdobju povečane nihajnosti in visokih vrednotenj na svetovnih finančnih trgih. Nenadna prevrednotenja finančnih ali realnih sredstev bi na domače makroekonomsko okolje lahko vplivala prek povečane negotovosti v finančnem sistemu, poslabšanja bilanc in dostopnosti do financiranja podjetij ter upada premoženja gospodinjstev. Na zadnji kanal se osredotočamo v okvirju 3.1.1, kjer naša izhodiščna analiza kaže razmeroma majhno neposredno izpostavljenost slovenskih gospodinjstev prevrednotenju sredstev in omejen vpliv na potrošnjo.

Ob tveganjih iz zunanjega okolja bi se lahko v napovednem obdobju okrepil tudi vpliv domačih strukturnih dejavnikov na gospodarsko rast in inflacijo. Ti izhajajo predvsem iz pritiskov na rast produktivnosti dela, neugodnih demografskih trendov in posledičnega krčenja razpoložljive delovne sile. To se odraža v visoki rasti stroškov dela na enoto proizvoda, ki bo v obdobju napovedi, zlasti letos, prispevala k izrazitejšemu poslabšanju stroškovne konkurenčnosti gospodarstva v primerjavi z drugimi državami EU. Slabšanje konkurenčnosti bo že v obdobju napovedi omejevalo investicije in rast izvoza, kar podrobneje obravnavamo v okvirjih 2.1.3 in 2.1.4. Stroškovni pritiski bi se lahko dodatno okrepili ob počasnejši rasti produktivnosti dela, tudi kot posledici pretekle šibke investicijske aktivnosti, ter ob močnejšem prelivanju inflacije v rast nominalnih plač. Do tega bi lahko prišlo v primeru dalj časa povišane inflacije, zlasti če bi se uresničila geopolitična tveganja in dodatno zvišale cene energentov. Posredne učinke višjih cen energentov in njihovo prehajanje v druge cenovne skupine analiziramo v okvirju 2.3.1.

Uresničitev opisanih tveganj bi lahko zahtevala odločnejše odzivanje države oziroma fiskalne politike za blaženje makroekonomskih posledic. Vendar se fiskalni prostor po hitrem povečanju primanjkljaja lani in ob pričakovanem preseganju referenčne meje 3 % BDP v obdobju napovedi zmanjšuje. Pri tem v napovedih ni upoštevan učinek maja sprejetega Zakona o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije, saj njegovo izvajanje ostaja negotovo zaradi možnosti referenduma v primeru potrditve njegove dopustnosti na ustavnem sodišču. Ukrepi iz zakona, usmerjeni v večanje razpoložljivega dohodka, bi lahko v obdobju napovedi spodbujali gospodarsko rast. To bi lahko dodatno podprlo tudi hitrejše povečevanje obrambnih izdatkov, povezano z doslednejšim izpolnjevanjem zavez do Nata in geopolitičnimi razmerami. Vendar bi obenem takšni ukrepi dodatno obremenjevali javne finance in povečali odstopanje primanjkljaja nad referenčno mejo 3 % BDP.[67] To bi lahko zvišalo stroške financiranja države in drugih subjektov v gospodarstvu, okrepilo pritiske po prilagajanju javne porabe ter zmanjšalo zmožnost ukrepanja ob morebitnih novih šokih. Posledično bi bili srednjeročni učinki na gospodarsko rast lahko negativni. Vpliv na inflacijo ostaja bolj negotov, saj bi dezinflacijske učinke šibkejše gospodarske aktivnosti lahko izničili novi cenovni šoki, na katere pa bi se država zaradi skrčenega fiskalnega prostora težje odzivala.

3.1Alternativni scenarij napovedi

Zaostritev vojne na Bližnjem vzhodu bi v napovednem obdobju upočasnila gospodarsko aktivnost in okrepila rast cen.

Napoved rasti gospodarske aktivnosti in inflacije v Sloveniji je izrazito pogojena s potekom vojne na Bližnjem vzhodu. Osrednja napoved predvideva postopno umiritev razmer in ponovno vzpostavitev ladijskega prometa skozi Hormuško ožino, kar bo po pričakovanjih stabiliziralo razmere na veleprodajnih trgih surovin.

Učinke morebitnega vztrajanja ali zaostritve geopolitičnih razmer na slovensko gospodarstvo ocenjujemo v alternativnem scenariju napovedi. Ta predvideva več kanalov transmisije, po katerih bi se daljši in močnejši šok prelival v slovensko gospodarstvo. Ti so povzeti v tabeli 3.1.1. Prvi kanal se nanaša na višje cene surovin, predvsem nafte. Alternativni scenarij temelji na 95. percentilu porazdelitve tržnih pričakovanj glede gibanj cen nafte, ki od tretjega četrtletja letos predvideva približno 60 % višjo raven cen kot osrednja napoved. Ob takšnem povišanju cen predpostavljamo tudi intenzivnejši prenos stroškovnih pritiskov v druge cenovne skupine. Učinek na skupno inflacijo je ocenjen na podlagi zgornjega, na enem standardnem odklonu temelječega, intervala zaupanja modelskih odzivov, ovrednotenih v okvirju 2.3.1.

Vztrajanje konflikta in nestabilni energetski trgi bi vplivali tudi na dalj časa trajajočo negotovost v svetovnem okolju, merjeno z indeksom nihajnosti na finančnih trgih – VIX, ki bi se povišal za 14 indeksnih točk in vztrajal nad osrednjo napovedjo do sredine leta 2027. To bi skupaj z višjimi stroški proizvodnje vplivalo na mednarodno menjavo, katere obseg bi bil za skoraj 2 % manjši kot v osrednji napovedi. Večje makroekonomsko in finančno tveganje bi se preslikalo tudi v ostrejše pogoje financiranja. Predpostavljene obrestne mere za posojanje podjetjem in gospodinjstvom so v alternativnem scenariju višje za približno 10 bazičnih točk.

Poleg šibkejšega tujega povpraševanja in ostrejših finančnih pogojev bi višja negotovost obenem neposredno vplivala na domače povpraševanje prek odlaganja investicij. Neposredni učinek negotovosti na zasebne investicije je ocenjen prek satelitskega modela.[68] Dodatno v alternativnem scenariju poleg cenovnih učinkov surovinskega šoka upoštevamo še vpliv na proizvodno zmogljivost gospodarstva.[69]

Ob uresničitvi alternativnega scenarija bi bila letna rast gospodarske aktivnosti v povprečju napovednega obdobja nižja za 0,4 odstotne točke, skupna inflacija pa višja za 1,0 odstotne točke. Pri tem bi bil učinek najbolj izrazit v letu 2027, v letu 2028 pa bi postopoma izzvenel (slika 3.1.1).

Scenarij predvideva široko osnovano upočasnitev gospodarske aktivnosti. K njej bi prispevali vsi dejavniki, zlasti nižje domače povpraševanja ob višji negotovosti na finančnih trgih in ohlajanje zunanjega povpraševanja. V letu 2027 bi rast še dodatno upočasnjevali cenovni pritiski, vezani na višje veleprodajne cene energentov in hrane, skupna rast BDP pa bi bila za 0,9 odstotne točke nižja kot v osnovni napovedi. Na gospodarsko aktivnost bi v obdobju napovedi prav tako vse bolj vplivale zmanjšane proizvodne zmogljivosti gospodarstva zaradi vztrajajočih višjih cen in manjše razpoložljivosti energentov v proizvodnji. Hkrati bi višja inflacija v celotnem napovednem obdobju izhajala predvsem iz prehajanja višjih veleprodajnih cen energentov in hrane v končne cene, proti koncu obdobja pa tudi zaradi proizvodnih omejitev. Obenem bi izrazitejše povečanje rasti cen preprečevali deflacijski učinki ohlajanja domačega in tujega povpraševanja. Nasprotno bi bil vpliv zaostritve finančnih pogojev in depreciacije evrskega tečaja po naših ocenah omejen (slika 3.1.1).

4Primerjava med institucijami

V primerjavi z mediano napovedi izbranih mednarodnih institucij Banka Slovenije v obdobju 2026–2028 pričakuje za 0,1 odstotne točke nižjo rast BDP, medtem ko je njena napoved rasti cen življenjskih potrebščin v povprečju za 0,1 odstotne točke višja od mediane.

Zadnje razpoložljive napovedi gospodarske rasti za obdobje 2026–2028 kažejo podobna pričakovanja mednarodnih institucij glede gibanja ekonomske aktivnosti (slika 4.1, levo). Za letošnje leto institucije v primerjavi s predhodnimi napovedmi pričakujejo nekoliko manj ugodne gospodarske obete, predvsem zaradi povečane geopolitične negotovosti, povezane z razmerami na Bližnjem vzhodu. Ob postopni stabilizaciji razmer v mednarodnem okolju v naslednjih letih večina institucij, z izjemo GZS in WIIW, pričakuje rast gospodarske aktivnosti okoli 2,2 %, kar je nekoliko pod ocenjeno stopnjo rasti proizvodnega potenciala slovenskega gospodarstva. Najvišjo gospodarsko rast v letu 2026 napovedujejo Consensus, EBRD, GZS, IMF in UMAR, vse z napovedmi v višini 2,0 %. Napoved Banke Slovenije, ki ravno tako kot napovedi EK in OECD znaša 1,9 %, je za 0,1 odstotne točke nižja od mediane vseh napovedi za tekoče leto. Najnižjo gospodarsko rast predvideva WIIW, in sicer 1,7 %.

V letu 2027 najvišjo rast gospodarske aktivnosti pričakuje WIIW v višini 2,4 %, kar je za 0,2 odstotne točke nad mediano vseh napovedi za obravnavano leto. Sledijo EK, Banka Slovenije, EBRD, OECD, Consensus in IMF z napovedmi v višini 2,3 %, 2,2 % oziroma 2,1 %. Napoved Banke Slovenije je enaka mediani vseh napovedi, ki znaša 2,2 %. Najnižjo rast BDP napovedujeta UMAR in GZS, in sicer 2,0 % oziroma 1,8 %.

Za leto 2028 so na voljo napovedi gospodarske rasti štirih institucij. Napoved Banke Slovenije v višini 2,2 % je enaka mediani vseh napovedi za obravnavano leto.

Večina institucij, z izjemo UMAR, za leto 2026 napoveduje opaznejšo pospešitev inflacije (slika 4.1, desno). K temu bodo prispevale predvsem višje cene energentov, zlasti nafte, katerih učinek se bo v prihodnjih letih deloma prelil tudi v preostale komponente inflacije. Posledično bo medianska stopnja rasti cen življenjskih potrebščin ostala nekoliko nad ciljem denarne politike. Najvišjo inflacijo v letošnjem letu napoveduje Banka Slovenije, in sicer 3,6 %, kar je za 0,5 odstotne točke več od mediane vseh napovedi. Sledijo EK, OECD, Consensus in GZS z napovedmi v višini 3,5 %, 3,3 % oziroma 3,1 %, medtem ko najnižjo rast cen življenjskih potrebščin pričakujejo WIIW, IMF in UMAR, in sicer 3,0 %, 2,9 % oziroma 2,5 %.

V letu 2027 najvišjo inflacijo napovedujejo GZS, OECD in EK, in sicer 2,8 %, 2,6 % oziroma 2,5 %. Sledijo Consensus, Banka Slovenije, WIIW in UMAR z napovedmi v višini 2,4 %, 2,3 % oziroma 2,2 %. Napoved Banke Slovenije je enaka mediani vseh napovedi za obravnavano leto, ki znaša 2,3 %. Najnižjo rast cen življenjskih potrebščin napoveduje IMF, in sicer 2,1 %.

Za leto 2028 so tudi pri inflaciji na voljo napovedi štirih institucij. Najvišjo inflacijo pričakuje IMF (2,3 %), najnižjo pa Banka Slovenije (2,0 %), kar je za 0,1 odstotne točke manj od mediane vseh napovedi za obravnavano leto.

5Statistična priloga

6Seznam kratic