Povzetek

Upad gospodarske aktivnosti v prvem četrtletju predstavlja izrazito slabše izhodišče za letošnjo rast BDP. Glede na napovedi bo ta dosegla 1,3 %, preden se bo v letih 2026 in 2027 ponovno zvišala na 2,4 %. Obenem se bo zniževanje inflacije letos prehodno ustavilo, znašala bo 2,5 %, v letih 2026 in 2027 pa se bo z 2,2 % in 1,9 % spet ustalila pri dvoodstotnem srednjeročnem cilju.

Gospodarska aktivnost se je v Sloveniji v prvem četrtletju skrčila za 0,8 %, zlasti zaradi močno povečane negotovosti v svetovni trgovini. Negotove razmere v zunanjem okolju so se najvidneje kazale v upadu bruto investicij v osnovna sredstva in v stagnaciji izvoza. Nasprotno so se pričakovano višanje carin in negotove razmere v svetovnih dobavnih verigah odrazili v krepitvi uvoza, predvsem prek vmesnih proizvodov in zalog. Poleg dejavnosti, vezane na tuje trge, je bila bolj zadržana tudi potrošnja gospodinjstev, katerih zaupanje ostaja majhno. Omenjena gibanja je spremljal široko osnovan padec dodane vrednosti med dejavnostmi. Ta se je najbolj skrčila v industriji in gradbeništvu, deloma tudi v zasebnih storitvah, ki so še lani pomembno prispevale h gospodarski rasti. Za drugo četrtletje omejen nabor kazalnikov kaže nekoliko bolj ugodna kratkoročna gospodarska gibanja in ponovno rast BDP.

Gospodarska rast se bo v obdobju napovedi postopoma krepila, tako na podlagi domačih dejavnikov kot postopnega izboljšanja razmer v zunanjem okolju. Ob okrevanju zaupanja potrošnikov pričakujemo, da bo rast zasebne potrošnje v letih 2026 in 2027 spet bolj usklajena z rastjo razpoložljivega dohodka gospodinjstev, ki bo še naprej spodbujena z razmeroma visoko rastjo plač in majhno brezposelnostjo. Domače trošenje bo dodatno podprto tudi z rastjo državnih naložb in potrošnje, kar bo odražalo institucionalne dejavnike, povezane s koriščenjem sredstev EU in dolgotrajno oskrbo. Ob predpostavljeni normalizaciji razmer v svetovni trgovini in izzvenevanju negotovosti v zunanjem okolju pričakujemo tudi krepitev zasebnih investicij. Z okrevanjem svetovnega povpraševanja in krepitvijo aktivnosti v naših glavnih trgovinskih partnericah bo ob koncu napovednega obdobja znova pozitiven tudi prispevek zunanje menjave k rasti BDP. Kljub pričakovani postopni krepitvi gospodarske rasti je ta skladno z neugodnimi kratkoročnimi gibanji in poslabšanimi obeti glede zunanjega okolja v primerjavi s predhodnimi napovedmi v letih 2025 in 2026 nižja za 0,9 oziroma 0,4 odstotne točke.

Ob poslabšanih gospodarskih razmerah se bo zaposlenost letos zmanjšala, v nadaljevanju obdobja pa bo njena rast ostala omejena. Letošnje, 0,5-odstotno, krčenje zaposlenosti bo ob poslabšanih gospodarskih obetih posledica manjšega povpraševanja po delavcih v zasebnem sektorju, predvsem v predelovalnih dejavnostih, gradbeništvu in določenih tržnih storitvah. V letih 2026 in 2027 bo pri 0,2 % in 0,5 % rast ostala razmeroma umirjena zaradi izzvenevanja cikličnih učinkov, ki so prispevali k močni rasti po pandemiji, in še vedno prisotne tesnosti na trgu dela, ki se kaže v majhni brezposelnosti, razmeroma visoki stopnji prostih delovnih mest in vse bolj neugodni demografski strukturi delovno aktivnega prebivalstva. Ob nizki rasti zaposlenosti bo krepitev gospodarske aktivnosti pomembno pogojena s pričakovano rastjo produktivnosti dela, ki se bo z 1,7 %, 2,1 % in 1,9 % v letih 2025–2027 gibala okoli dolgoročnega povprečja. Napovedana krepitev rasti produktivnosti temelji predvsem na pričakovani večji usklajenosti gibanja zaposlenosti z gospodarsko dejavnostjo kot v obdobju po pandemiji.

Po lanskem naglem spuščanju se bo inflacija letos prehodno spet povišala, preden se bo ob koncu obdobja napovedi ustalila blizu dveh odstotkov. V prvih mesecih letos je skupno inflacijo krepila zlasti rast cen hrane, predvsem kot posledica tekočih podražitev prehrambnih surovin. Do konca leta se bo inflacija še dodatno okrepila zaradi postopnega prehajanja rasti stroškov dela v končne cene, učinkov osnove pri medletni rasti drugega blaga in institucionalnih dejavnikov pri cenah elektrike. Še močnejše zvišanje inflacije bodo letos preprečevale nižje cene nafte na svetovnih trgih in apreciacija valutnega tečaja, ki blaži rast uvoznih cen. S postopnim umirjanjem rasti plač in pričakovano rastjo produktivnosti se bo inflacija v letih 2026 in 2027 umirjala, zlasti v neenergetskem delu. Ob koncu napovednega obdobja se bo po pričakovanjih ustalila blizu dveh odstotkov in bo z vidika dejavnikov precej bolj uravnotežena. V primerjavi z decembrsko napovedjo je napoved inflacije letos za 0,3 odstotne točke višja, v letu 2026 nespremenjena in v letu 2027 za 0,2 odstotne točke nižja.

Osrednjo napoved spremljajo pretežno negativna tveganja za gospodarsko rast, pri inflaciji pa so ta uravnotežena. Glavno tveganje za napoved je negotovost nadaljnjega razvoja trgovinskih politik. Medtem ko osrednja napoved predpostavlja nespremenjene carine glede na presečni datum napovedi (21. 5.), oster scenarij napovedi predvideva dodaten dvig ameriških carin za blago iz EU in Kitajske, povračilne ukrepe in vztrajanje povečane svetovne negotovosti glede ekonomskih politik. V primeru uresničitve tovrstnega scenarija bi lahko bila letošnja rast BDP v primerjavi z osrednjo napovedjo nižja za 0,4 odstotne točke, v letih 2026 in 2027 pa za 0,8 oziroma 0,2 odstotne točke, kar bi srednjeročno upočasnjevalo inflacijo. K nižji gospodarski rasti od napovedane bi lahko prispevali tudi neugodni strukturni dejavniki, ki bi omejevali rast produktivnosti. Ob uresničitvi tovrstnega scenarija bi bila nižja rast BDP pospremljena tudi z višjo inflacijo. To bi lahko višali tudi ponudbeni šoki, povezani s pretočnostjo dobavnih verig in skrajnimi vremenskimi pojavi, ki so v zadnjih letih vse pogostejši. Nasprotno, pozitivno tveganje za gospodarsko rast predstavljajo morebitni dodatni državni izdatki doma in v partnericah EU, namenjeni za obrambo in infrastrukturne projekte, ki pa bi tudi prispevali k višji inflaciji.

Tabela 1: Napovedi makroekonomskih gibanj v Sloveniji, 2025–2027

Vir: SURS, Eurostat, napovedi Banke Slovenije.

Opomba: * Na podlagi deflatorjev nacionalnih računov. ∆: razlika med tokratnimi napovedmi in napovedmi v gradivu Pregled makroekonomskih gibanj z napovedmi, december 2024.

1Trenutna gospodarska gibanja in predpostavke

Ob močno povečani negotovosti v svetu je domača gospodarska aktivnost v prvem četrtletju upadla. K temu sta prispevala predvsem krčenje investicij in neto menjava s tujino, vidno upočasnili pa sta se tudi medletni rasti zasebne in državne potrošnje. Za drugo četrtletje omejen nabor kazalnikov za zdaj kaže ponovno rast BDP.

1.1Mednarodne razmere z zunanjimi predpostavkami

Ob omejeni svetovni trgovini kratkoročni kazalniki za drugo četrtletje nakazujejo šibkejšo svetovno gospodarsko rast, medtem ko je bila napoved za letošnje in naslednje leto popravljena navzdol.

Med večjimi razvitimi gospodarstvi je bilo gibanje gospodarske aktivnosti raznoliko. V ZDA je BDP v letošnjem prvem četrtletju upadel za 0,1 %, medtem ko je četrtletje prej dosegel 0,6-odstotno rast. Čeprav so se povečali zasebna potrošnja in investicije, so podjetja in gospodinjstva v pričakovanju višjih stroškov po najavi carin kopičila zaloge blaga, kar je povzročilo znatno povečanje uvoza in s tem precej negativen prispevek mednarodne menjave. S tem so v ZDA prvič v zadnjih treh letih dosegli padec gospodarske aktivnosti. Četrtletni BDP se je prav tako skrčil na Japonskem, in sicer za 0,2 %. To je prav tako precejšnje odstopanje od četrtletne gospodarske rasti ob koncu lanskega leta, ko je bila ta 0,6-odstotna. V Združenem kraljestvu se je četrtletni BDP povečal za 0,7 %, tj. za 0,6 odstotne točke bolj kot četrtletje prej, in s tem dosegel najmočnejšo rast v zadnjih treh četrtletjih, ki pa je temeljila predvsem na storitvenem sektorju. Nekoliko opazneje kot četrtletje prej se je povečal tudi BDP v evrskem območju, za 0,3 %.

Med glavnimi gospodarstvi v razvoju se je BDP na četrtletni ravni povečal povsod, najbolj v Indiji, za 1,6 %, na Kitajskem za 1,2 %, v Braziliji pa za 0,2 %. Na Kitajskem je bila gospodarska rast v primerjavi z zadnjim lanskim četrtletjem nižja za 0,4 odstotne točke, v primerjavi s tržnimi pričakovanji pa za 0,2 odstotne točke. Ne glede na to, da je kitajsko gospodarstvo v središču trgovinskega konflikta z ZDA, ob izdatni fiskalni in denarni podpori še vedno dosega razmeroma robustno rast.

Svetovni sestavljeni kazalnik PMI je aprila še vedno obstal v območju rasti, a je upadel na 50,8 indeksne točke in s tem dosegel najnižjo vrednost v zadnjih 17 mesecih, v največji meri zaradi močnega zmanjšanja novih izvoznih poslov. Na 50,8 indeksne točke se je prav tako spustil svetovni storitveni kazalnik, aktivnost v predelovalnih dejavnostih pa je z vrednostjo kazalnika pri 49,8 indeksne točke znova padla v območje krčenja. Po hitri oceni majske vrednosti kazalnika v večjih svetovnih gospodarstvih večinoma nakazujejo nadaljevanje šibkih gospodarskih razmer. V evrskem območju, Združenem kraljestvu in na Japonskem je bil kazalnik rahlo pod 50 indeksnimi točkami, v ZDA pa se je okrepil na 52,1 indeksne točke na podlagi nekolikšnega zagona v obeh sektorjih, čeprav je bil v predelovalnih dejavnostih zaznamovan predvsem s povečanjem zalog.

Svetovna gospodarska rast brez evrskega območja naj bi bila po junijskih napovedih ECB letos nekoliko nižja od lanske. Po tem, ko je lani znašala 3,6 %, bo letos 3,1-odstotna, kar je v primerjavi z marčevskimi napovedmi za 0,3 odstotne točke manj. Popravek odraža predvsem neposredne učinke novih trgovinskih ukrepov in posredne učinke teh zaradi trgovinskih povezav, povečane negotovosti in poslabšanja razpoloženja. Napoved za leto 2026 je posledično prav tako popravljena navzdol v primerjavi z marcem, in sicer za 0,3 odstotne točke, na 2,9 %, za leto 2027 pa ostaja nespremenjena pri 3,2 % (tabela 1.1.1).

Gospodarska rast evrskega območja je bila v prvem četrtletju 0,3-odsotna, ob povečani svetovni trgovinski negotovosti pa naj bi bila v drugem četrtletju skromnejša.

BDP evrskega območja se je v prvem četrtletju četrtletno povečal za 0,3 %, kar je za 0,1 odstotne točke več kot lani v zadnjem četrtletju (slika 1.1.1, levo). K rasti je prispevalo močnejše domače povpraševanje, ki se je okrepilo predvsem v Nemčiji in Španiji. Med večjimi državami območja je bila tako najvišja rast BDP dosežena v Španiji (0,6 %) in Nemčiji (0,4 %), sledili pa sta Italija in Francija z 0,3- in 0,1-odstotno rastjo. Gospodarstvi Slovenije in Portugalske sta se četrtletno najbolj skrčili (–0,8 % in –0,5 %), najbolj pa sta zrasli gospodarstvi Irske (3,2 %) in Cipra (1,3 %). Domače povpraševanje se odraža tudi v rasti cen, predvsem storitev, ki že poldrugo leto ostaja povišana pri okrog štirih odstotkih. Skupna inflacija se je v zadnjih mesecih kljub temu nekoliko umirila (aprila na 2,2 %), predvsem zaradi cen energentov.

Kljub spodbudnemu začetku leta kratkoročni kazalniki nakazujejo nekoliko šibkejša gibanja gospodarske aktivnosti v drugem četrtletju ob naraščajoči negotovosti v povezavi z ameriško trgovinsko politiko, saj ta duši poslovne investicije in potrošnjo gospodinjstev. Hitra ocena sestavljenega kazalnika PMI kaže, da je ta po aprilskem znižanju v maju še bolj upadel, in sicer pod nevtralno mejo 50, na 49,5 indeksne točke, tj. na najnižjo vrednost v zadnjega pol leta (slika 1.1.1, levo). Padec gre pripisati predvsem slabšanju novih naročil, tudi tujih. Še posebej močno se je poslabšal storitveni kazalnik PMI, ki je padel največ v 16 mesecih, na 48,9 indeksne točke. Nasprotno se je kazalnik v predelovalnih dejavnostih maja povzpel na 49,5 indeksne točke in tako dosegel 33-mesečni vrh, a je še vedno v območju krčenja.

Po junijskih napovedih ECB bo rast BDP evrskega območja letos znašala 0,9 %, naslednje leto 1,1 %, leta 2027 pa 1,3 % (slika 1.1.1, desno). Rast gospodarske aktivnosti naj bi v napovednem obdobju podpirali državni izdatki za obrambo in infrastrukturo, rastoči dohodki gospodinjstev ter postopno manjša negotovost in okrevanje tujega povpraševanja.

Junijske predpostavke ob poslabšanih obetih mednarodnega okolja v primerjavi z decembrskimi predvidevajo nižje cene nafte in počasnejše okrevanje zunanjega povpraševanja za Slovenijo.

Negotove razmere in šibka aktivnost v svetovnem gospodarstvu se odražajo v glavnih predpostavkah zunanjega okolja.[1] V primerjavi z decembrom je napoved rasti tujega povpraševanja za Slovenijo[2] za letos in prihodnje leto nižja za 0,6 oziroma 0,7 odstotne točke. S tem je v povprečju napovednega obdobja za 2,2 odstotne točke nižja od predpandemičnega povprečja.[3] V primerjavi z decembrskimi napovedmi je z vidika izvozne dejavnosti neugodnejša tudi predpostavka približno 5,4-odstotne apreciacije evra proti dolarju v povprečju napovednega obdobja, zlasti kot posledica zmanjšanega zaupanja vlagateljev v ameriške dolžniške in kapitalske trge. Slabši obeti gospodarske aktivnosti se odražajo tudi v predpostavki za ceno nafte. Ta je v napovednem obdobju v povprečju za 5,8 USD nižja kot v decembrskih napovedih. Nasprotno so predpostavljene cene neenergetskih surovin v tokratnih napovedih višje kot decembra in se nanašajo predvsem na letošnje gibanje svetovnih cen hrane (tabela 1.1.1).

1.2Domače gospodarsko okolje

Gospodarske razmere v Sloveniji so se v prvem četrtletju poslabšale, kar povezujemo predvsem z veliko negotovostjo.

Izboljšano zaupanje in solidne vrednosti nekaterih kazalnikov zasebne potrošnje so nakazovali še vedno precej ugodne gospodarske razmere, a se je aktivnost v prvem četrtletju skrčila. Četrtletni padec BDP je znašal 0,8 % in medletni 0,7 %, gospodarski rezultati pa so bili po daljšem obdobju slabši kot v povprečju evrskega območja. Taka gibanja nakazujejo poslabšanje okolja za delovanje podjetij na začetku leta po precej zahtevnem lanskem letu, ki ga z vidika poslovnih rezultatov gospodarskih družb podrobno analiziramo v okvirju 1.2.1.

Velika negotovost, višje cene energentov v primerjavi s partnericami zunaj EU, trganje mednarodnih trgovinskih povezav, kriza evropske industrije in krč na stanovanjskem trgu povzročajo usihanje investicij. Te so bile v prvem četrtletju medletno manjše četrto četrtletje zapored. Padec je znašal 5,1 %, prispevek k rasti BDP pa je bil –1,1 odstotne točke (slika 1.2.1, levo). Podjetja v predelovalnih dejavnostih še naprej poročajo o nezadostnem povpraševanju in precej nizki stopnji izkoriščenosti proizvodnih zmogljivosti, kar zavira investicije v opremo in stroje. Še precej slabše so razmere v stanovanjski gradnji, kjer so bile – ob šibkem povpraševanju in visokih cenah na trgu nepremičnin – investicije v prvem četrtletju medletno manjše za 14,3 %.

Podpora gospodarski rasti s strani domačega končnega trošenja je bila v prvem četrtletju precej šibka. Končna potrošnja je bila medletno večja le za 1,0 %, pri čemer je bila rast zasebne potrošnje z 0,4 % najnižja po letu 2023. Realna masa plač se je sicer spet povečala, vendar je bila negotovost potrošnikov velika, sodeč po anketah SURS, saj so pričakovali krepitev inflacije, večjo brezposelnost in poslabšanje gospodarskih razmer. Znižala se je tudi rast državne potrošnje, a je razlog predvsem tehničen, saj je izpadel medletni učinek lanske vključitve dodatnega zdravstvenega zavarovanja v obvezno dajatev.

Medletno okrevanje izvoza se je v prvem četrtletju ustavilo, prispevek neto menjave s tujino k rasti BDP pa je bil ob rasti zalog negativen. V okolju šibkega tujega povpraševanja se je blagovni izvoz medletno zmanjšal, skupni pa je bil zaradi manjšega povečanja izvoza storitev zgolj blizu stagnacije. Uvozna gibanja so bila močnejša, saj so podjetja zaradi velike negotovosti obnavljala zaloge, visok pa je bil tudi uvoz različnih poslovnih storitev. Prispevek salda zunanje menjave je znašal –1,4 odstotne točke (slika 1.2.1, levo).

Konkurenčni položaj predelovalnih dejavnosti na tujih trgih je glede na ankete neugoden, poslabšale so se tudi razmere v gradbeništvu in zasebnih storitvah.

Rast dodane vrednosti v predelovalnih dejavnostih je dolgo kljubovala zaostrenim mednarodnim razmeram, v prvem četrtletju pa je postala negativna, kot je predhodno nakazoval mesečni indeks obsega proizvodnje. Medletni padec dodane vrednosti je znašal 2,5 %, kar je rast BDP znižalo za 0,4 odstotne točke (slika 1.2.1, desno). Po tehnološki zahtevnosti je bila aktivnost večja le v visokotehnološko zahtevni proizvodnji in še tam le zaradi uspešnega poslovanja farmacevtskih podjetij.

Podjetja v predelovalnih dejavnostih vse od začetka energetske krize poročajo o poslabševanju konkurenčnega položaja. V prvem četrtletju je bila vrednost anketnega kazalnika konkurenčnosti na trgih EU z –13,0 odstotne točke od povprečja obdobja 2005–2024 manjša za 9,9 odstotne točke, na trgih zunaj EU pa z –11,0 odstotne točke za 6,6 odstotne točke.

V gradbeništvu je bilo v prvem četrtletju prisotno precejšnje neskladje med kazalniki zaupanja in realnimi kazalniki aktivnosti. Vrednost anketnega kazalnika obsega gradbenih del je bila precej višja kot v lanskem zadnjem četrtletju, podobno velja tudi za naročila. Nasprotno se je dodana vrednost četrtletno zmanjšala za 3,9 %, primerljivo pa tudi indeks obsega opravljenih del, večinoma zaradi padca aktivnosti v gradnji inženirskih objektov. Dodana vrednost je bila medletno manjša za 6,0 %, kar je rast BDP znižalo za 0,3 odstotne točke (slika 1.2.1, desno).

V zasebnih storitvah je prišlo do zastoja rasti dodane vrednosti. Glavni razlog je bil v šibkem domačem povpraševanju, v primerjavi z drugo polovico lanskega leta je bila nižja tudi medletna rast izvoza.[4] Poslabšanje razmer v primerjavi z lanskim zadnjim četrtletjem je bilo splošno, saj so bile medletne spremembe dodane vrednosti primerjalno neugodne v večini skupin storitev. Skupna medletna rast dodane vrednosti je bila v prvem četrtletju z –0,1 % tako blizu stagnacije, še v lanskem zadnjem četrtletju pa je znašala 1,8 %. Razmeroma solidna, 1,4-odstotna, medletna rast dodane vrednosti se je ohranila v skupini javnih storitev.

Za drugo četrtletje podatki nakazujejo rahlo izboljšanje gospodarske klime, predvsem ob manjšem pesimizmu potrošnikov. To podpira tudi trenutno razmeroma ugodno oceno četrtletne rasti BDP.

Vrednost kazalnika zaupanja potrošnikov je bila maja – ob manj črnogledih pričakovanjih finančnega stanja in gospodarskih razmer – na najvišji ravni po lanskem poletju. To je k dvigu kazalnika gospodarske klime v višini 0,7 odstotne točke prispevalo 1,1 odstotne točke (slika 1.2.2, levo). Hkrati je ostalo zaupanje v zasebnih storitvah brez trgovine veliko, podjetja pa so tudi maja pozitivno ocenila trenutno in pričakovano povpraševanje. Zaupanje v trgovini na drobno je bilo precej manjše kot v prvem četrtletju. Trgovska podjetja so poročala o šibki prodaji, vendar so za ta kazalnik značilna velika nihanja.

Zaupanje v predelovalnih dejavnostih ostaja majhno in stabilno. Vrednost kazalnika se že skoraj dve leti zadržuje na ravni okrog –8,0 odstotne točke, nizka in stabilna pa je tudi vrednost kazalnika skupnih naročil (slika 1.2.2, desno). Anketni kazalnik trenutne proizvodnje je bil maja drugi mesec zapored rahlo negativen, kar je slabše v primerjavi s februarjem in marcem.[5] Zaupanje v gradbeništvu se je maja nekoliko zmanjšalo, pri čemer so podjetja dvignila oceno obsega gradbenih del, a hkrati poročala o nekoliko manjših skupnih naročilih, kar se je zgodilo prvič po januarju.

Ob skromnem naboru kratkoročnih kazalnikov znaša trenutna povprečna vrednost modelskih ocen četrtletne rasti BDP za drugo četrtletje 0,9 % (slika 1.2.3, levo). Oceno podpirata predvsem aprilsko povečanje prihodka od prodaje v trgovini na drobno in majsko izboljšanje gospodarske klime.

Presežek na tekočem računu je bil v prvem četrtletju medletno manjši, predvsem zaradi manjšega presežka v blagovni menjavi.

Tekoči račun plačilne bilance je bil v prvem četrtletju v 446-milijonskem presežku, kar je 230 mio EUR manj kot v istem obdobju lani. Ob skoraj nespremenjenih pogojih menjave je bil presežek v blagovni menjavi medletno manjši za 134 mio EUR (slika 1.2.3, desno). Pri tem je bil nominalni blagovni izvoz medletno večji za 1,5 %, uvoz pa za 2,9 %. Pregled po skupinah proizvodov po podatkih SURS[6] kaže, da sta k manjšemu presežku prispevala predvsem manjši izvoz strojev in naprav (od tega predvsem specializiranih strojev v Nemčijo in cestnih vozil v Francijo) ter večji uvoz nemonetarnega zlata. Presežek v blagovni menjavi se je v prvem četrtletju medletno najbolj znižal z Nemčijo[7] in Hrvaško,[8] povečal pa z Rusijo in Švico.

Prav tako se je medletno zmanjšal storitveni presežek, in sicer za 60 mio EUR. Pri tem je bil nominalni izvoz storitev v prvem četrtletju medletno večji za 4,8 %, uvoz storitev pa za 10,2 %. K medletno manjšemu presežku je največ prispeval manjši izvoz gradbenih storitev in večji uvoz nadomestil za uporabo intelektualne lastnine. Najpomembnejši dejavnik presežka v menjavi storitev (v višini 708 mio EUR) so še vedno transportne storitve, s 60-odstotnim deležem. Hkrati se je v primerjavi z istim obdobjem lani za 80 mio EUR povečal primanjkljaj v sekundarnih dohodkih (predvsem zaradi manjših prejemkov iz drugih tekočih transferov), medtem ko se je primanjkljaj v primarnih dohodkih nekoliko zmanjšal.

Enoletni saldo tekočega računa je marca dosegel 2,7 mrd EUR, kar je 68 mio EUR manj kot leto prej. K temu je največ prispeval presežek storitvene menjave v višini 3,6 mrd EUR.

Povpraševanje po delavcih se umirja, rast plač pa je izrazita predvsem v storitvah javnega sektorja.

Upadanje zaposlenosti se je v prvem četrtletju nadaljevalo; ta je bila pri 1.091,5 tisoč osebah za 0,5 % manjša kot lani, vendar raven zaposlenosti ostaja visoka. Od rekordne vrednosti iz zadnjega četrtletja 2023 je bila nižja za 1,4 % oziroma 15,3 tisoč oseb (slika 1.2.4, levo). Po dejavnostih (zasebnega sektorja) je bilo medletno krčenje zaposlenosti široko osnovano. Največje je bilo v predelovalnih dejavnostih, strokovnih, znanstvenih in drugih raznovrstnih poslovnih dejavnostih (kamor spadajo zaposlovalne agencije) ter v gradbeništvu. V pretežno javnih storitvah se zaposlovanje nadaljuje. Manjše povpraševanje po delavcih potrjujejo podatki prostih delovnih mest. Teh je bilo v prvem četrtletju za 9,1 % manj kot pred letom, pri čemer je bilo zmanjšanje najizrazitejše v gradbeništvu. Kljub temu ostaja stopnja prostih delovnih mest, glede na dolgoletno povprečje (1,7 %), pri 2,3 % visoka.[9] Registrirana brezposelnost je bila aprila za 1,9 % manjša kot v istem mesecu lani. Stopnja registrirane brezposelnosti je bila marca pri 4,6 % približno na ravni lanske, anketna stopnja brezposelnosti pa je bila v prvem četrtletju pri 4,0 % za 0,6 odstotne točke višja kot pred letom.

Rast plač, merjena s sredstvi za zaposlene na zaposlenega, je bila v prvem četrtletju 6,7-odstotna in za polovico odstotne točke višja od lanske. Po dejavnostih je bila zaradi uveljavitve novega plačnega sistema izrazita v pretežno javnih storitvah, kjer je znašala 11,2 %, v zasebnem sektorju pa se je v medletni primerjavi umirila in bila 5,4-odstotna (slika 1.2.4, desno). Ob padcu dodane vrednosti je realna rast plač s 4,5 % precej odstopala od gibanja produktivnosti, ki je bila medletno nižja za 0,2 %.[10]

Kljub pospešku v rasti cen storitev se je skupna inflacija maja umirila.

Medletna rast cen, merjena s HICP, se je maja znižala na 1,9 %, po tem, ko je bila aprila 2,3-odstotna (slika 1.2.5, levo). To je posledica manjših prispevkov vseh podskupin, razen cen storitev, saj se je njihova medletna rast znova pospešila. Tako gibanje cen maja na eni strani kaže na vztrajajoč vpliv rasti stroškov dela, na drugi pa odraža negotove gospodarske razmere, zlasti v predelovalnih dejavnostih. Te se odražajo tudi v gibanju cen energentov, ki so bile medletno nižje za 6,4 % (aprila za 4,4 %), povečanje padca pa je bilo skoraj v celoti posledica cenejših naftnih derivatov. Ta so bila tekoče cenejša že tretji mesec zapored, maja več kot štiri odstotke.[11] To je posledica upadanja cen nafte na svetovnih trgih, ki odraža zmanjšano povpraševanje – ob upočasnjevanju svetovne gospodarske aktivnosti, povezane z negotovostjo glede uvedbe carin – in večanjem obsega proizvodnje držav članic OPEC+.

Znižala se je tudi rast cen hrane, na 4,9 % (aprila 5,4 %), predvsem zaradi gibanja cen nepredelane hrane. Pri tem je vztrajajoča visoka rast v zadnjih dvanajstih mesecih predvsem posledica tekočih podražitev, zlasti kot odraz razmer na svetovnih trgih prehrambnih surovin ob številnih neugodnih vremenskih dejavnikih, podražitvah gnojil in porastu bolezni živine v Evropi. Stroškovni pritiski na cene hrane se nadalje odražajo v robustni rasti cen vzdolž proizvodnih verig,[12] pri čemer namere o pričakovanih dvigih cen vse bolj izražajo tudi podjetja v trgovini na drobno.[13] Na spremenjene razmere v prehrambnih cenah kaže tudi pospešitev rasti cen hrane brez pijač in tobaka, ki med drugim izloča vpliv davčnih sprememb, npr. trošarine za tobak ali stopnjo davka za sladke pijače. Ta se je aprila s 5,1 % povsem približala skupni inflaciji hrane (slika 1.2.5, desno).[14]

Osnovna inflacija, tj. inflacija, merjena brez cen energentov in hrane, se je maja znižala na 2,3 %, potem ko je bila aprila 2,5-odstotna. Umiritev rasti je v celoti posledica manjšega prispevka cen neenergetskega industrijskega (v nadaljevanju drugega) blaga, ki so bile maja medletno višje za 0,1 % (aprila za 1,0 %). Močna umiritev rasti cen sovpada z manjšo aktivnostjo v predelovalnih dejavnostih, povezano z nezadostnim povpraševanjem in nizko stopnjo izkoriščenosti proizvodnih zmogljivosti, o katerih poročajo podjetja, in posledično s krepitvijo zalog v prvih mesecih letos pred uvedbo carin s strani ZDA. Zmanjševanje stroškovnih pritiskov[15] dodatno podpira apreciacija valutnega tečaja. Po prvih podatkih je maja k zmanjšanju medletne rasti cen drugega blaga prispevalo še netipično visoko tekoče znižanje cen oblačil in obutve.

Nasprotno se je rast cen storitev okrepila, na 4,2 % (aprila 3,8 %), gledano po podskupinah pa jo še naprej poganjajo zlasti gostinske storitve, kjer pomemben delež vhodnih stroškov predstavljajo ravno cene hrane. Maja so bile storitve v skupini restavracije in hoteli, katerih glavnino predstavljajo ravno gostinske storitve, medletno dražje za 5,8 % (aprila 4,8 %).[16] Pri cenah storitev imajo pomembno vlogo tudi stroški dela, katerih medletna rast se je v prvem četrtletju letos realno okrepila na 3,7 %.[17]

Javnofinančni primanjkljaj se je ob umiritvi rasti prihodkov povečal.

Primanjkljaj konsolidirane bilance javnega financiranja je v prvih štirih mesecih leta znašal 288 mio EUR, kar je za 234 mio EUR več kot v istem obdobju lani. Saldo občinskih proračunov se je medletno izboljšal, salda ZZZS in predvsem državnega proračuna pa sta se poslabšala.

Prihodki so bili med januarjem in aprilom medletno večji za 5,3 %, s čimer se je njihova rast prepolovila. Umiritev medletne rasti prihodkov odraža predvsem počasnejšo rast davčnih prihodkov kot v istem obdobju lani. Davkov od dohodkov pravnih oseb je bilo medletno manj zaradi nižjega poračuna za leto 2024 v primerjavi z lanskim poračunom za leto 2023, manj je bilo tudi trošarin. Ob nizki rasti DDV in večjem prilivu okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo CO2 (ta se je zvišala septembra lani) so bili skupni prihodki iz domačih davkov na blago in storitve večji za 3,1 %. To je skladno z nizko rastjo zasebne potrošnje v prvih mesecih leta. Ker je letos prišlo do uskladitve dohodninske lestvice in olajšav, se je znižala rast prihodkov iz dohodnine. Lanski prispevek preoblikovanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obvezni zdravstveni prispevek k rasti prihodkov je letos deloma nadomestil priliv začasnega davka na bilančno vsoto bank in hranilnic, vezan na financiranje obnove po poplavah. Prihodkov iz proračuna EU je bilo zaradi počasnega črpanja sredstev medletno manj.

Odhodki so bili med januarjem in aprilom medletno večji za 7,9 %. Nekoliko nižja je bila rast odhodkov za pokojnine (7,5 %) in za plače (7,1 %). Z januarsko plačo je bil izveden prvi korak zvišanja plač javnim uslužbencem v okviru novega plačnega sistema. Celotni učinki reforme plačnega sistema še niso vidni zaradi postopne uveljavitve, prav tako je prisoten učinek osnove, vezan na izplačilo regresa (lani marca, letos najpozneje maja). Za več kot petino so se povečali odhodki za obresti. Investicijski odhodki in transferi so se malenkost zvišali, subvencije pa so bile blizu ravni predhodnega leta.

2Napovedi

Povečana negotovost v svetovni trgovini se že odraža v kratkoročnih gospodarskih gibanjih in preko poslabšanih predpostavk zunanjega okolja vpliva tudi na srednjeročne obete. Zaposlenost bo letos upadla, v nadaljevanju napovednega obdobja pa bo njena rast ostala omejena, s čimer bo krepitev gospodarske aktivnosti izrazito pogojena z rastjo produktivnosti dela. Ta bo pomembna tudi z vidika inflacije, ki se bo po letošnjem prehodnem povečanju postopno umirjala k dvema odstotkoma.

2.1Gospodarska aktivnost

Po lanski 1,6-odstotni rasti BDP se bo ta po naših napovedih letos znižala na 1,3 %. Ob predpostavki izzvenevanja negotovosti v mednarodnem okolju in stabilizaciji razmer v svetovni trgovini bo v letih 2026 in 2027 ponovno višja, 2,4-odstotna.

Letošnja umirjena rast, ki bo glede na napovedi najnižja po letu 2020, odraža upad aktivnosti v prvem četrtletju, na katerega je vplivala izrazita trgovinska negotovost ob najavi višjih carin s strani ZDA. To se potrjuje predvsem v močnem zmanjšanju zasebnih investicij in rasti uvoza, povezanega s previdnostnim ustvarjanjem zalog. V začetku leta je ostala zadržana tudi zasebna potrošnja kljub nadaljnji rasti realnega razpoložljivega dohodka. Poleg neugodnih kratkoročnih gibanj so v primerjavi z decembrskimi napovedmi slabši tudi srednjeročni obeti glede zunanjega okolja. Pri tem ima na napoved gospodarske rasti najizrazitejši vpliv nižja napoved rasti tujega povpraševanja, pri čemer bo izvozno dejavnost dodatno omejevala tudi apreciacija evra. Tehnična posodobitev napovedi, ki se nanaša na modelsko ovrednotenje učinka podatka za prvo četrtletje in revizij v predpostavkah za zunanje okolje glede na decembrske napovedi, kaže rast BDP nižjo od enega odstotka, kar je v končni napovedi uravnoteženo s pozitivno presojo (slika 2.1.1, levo). Ta se v večji meri nanaša na oceno o prehodnem upadu aktivnosti v prvem četrtletju zaradi negotovosti glede carin, ki bo po pričakovanjih v nadaljevanju leta delno izravnana s pospešeno četrtletno rastjo BDP, v manjši meri pa tudi na popravke v statističnih podatkih zaradi prilagoditve sezonskih učinkov.

Po letošnji umirjeni gospodarski rasti se bo ta v nadaljevanju obdobja ponovno okrepila in se v letih 2026 in 2027 ustalila pri 2,4 %. K rasti BDP bo največ prispevala zasebna potrošnja, v letu 2026 pa bo domače povpraševanje pomembno podprto tudi s prispevkom državne potrošnje. Krepitev rasti bo temeljila tudi na okrevanju investicij, zasebnih in državnih, ki bodo spodbujene s predpostavljenim izzvenevanjem negotovosti, boljšimi pogoji financiranja in koriščenjem sredstev EU. S stabilizacijo razmer v svetovni trgovini in rasti v naših trgovinskih partnericah pričakujemo tudi postopno krepitev rasti izvoza in ob koncu napovednega obdobja spet pozitiven prispevek neto menjave s tujino (slika 2.1.1, desno). 

 

Ob povečanem pesimizmu potrošnikov v začetku leta bo letošnja rast zasebne potrošnje z 1,1 % razmeroma umirjena. V letih 2026 in 2027 se bo ponovno okrepila na 1,9 % oziroma 2,4 %.

Vztrajajoče majhno zaupanje potrošnikov se je ob koncu lanskega in v začetku letošnjega leta še dodatno poglobilo. Glede na podatke SURS o poslovnih tendencah je bila to predvsem posledica negotovih gospodarskih razmer in slabših pričakovanj glede prihodnjega zaposlitvenega statusa. To se je odrazilo v gibanju zasebne potrošnje, ki tekoče večinoma stagnira vse od druge polovice leta 2024, kljub nadaljnji rasti realnega razpoložljivega dohodka gospodinjstev. Prvi podatki za drugo četrtletje kažejo izboljšanje zaupanja, prav tako podatki o kartičnih plačilih nakazujejo rast zasebne potrošnje. Z nadaljnjo realno rastjo plač in postopnim okrevanjem rasti zaposlenosti pričakujemo, da bo pesimizem med potrošniki postopno izzveneval, rast zasebne potrošnje pa bo bolj usklajena z rastjo razpoložljivega dohodka (slika 2.1.2, levo). Kljub temu se bo stopnja varčevanja ohranjala na visokih ravneh in bo posledica previdnostnega varčevanja ter zadržane potrošnje ob koncu lanskega in začetku letošnjega leta. V povprečju napovednega obdobja 2025–2027 bo znašala 14,3 %, s čimer bo dolgoročno povprečje presegala za približno eno odstotno točko (slika 2.1.2, desno).

Zasebne investicije bodo letos upadle zaradi velike negotovosti glede ekonomskih politik in geopolitičnih razmer v mednarodnem okolju. S postopno stabilizacijo razmer se v nadaljevanju napovednega obdobja pričakuje ponovna rast.

Izrazito negativen prispevek prenosa iz leta 2024, ki je posledica občutne upočasnitve investicijske aktivnosti v drugi polovici preteklega leta, in opazen padec dodane vrednosti v industriji in gradbeništvu v prvem četrtletju letos bosta pomembno prispevala k 3,7-odstotnemu padcu zasebnih investicij v letu 2025. Skromna aktivnost podjetij pri investicijah v opremo in stroje v začetku leta kaže njihovo previdnostno obnašanje v nestabilnem mednarodnem okolju, zaznamovanem z izrazito negotovimi gospodarskimi razmerami, zlasti glede razvoja trgovinskih politik. To se je odrazilo tudi v povečanem uvozu blaga in storitev, katerega velik del se je prenesel v kopičenje zalog podjetij. Kljub predvidenemu postopnemu izboljšanju gospodarskega razpoloženja v drugi polovici leta ostajajo negativna tveganja za investicijske aktivnosti podjetij povečana.

Padec stanovanjskih investicij bo v letu 2025 6,6-odstoten kot posledica vztrajajočega krčenja vrednosti opravljenih gradbenih del in zniževanja dodane vrednosti v gradbeništvu iz leta 2024. Ob odsotnosti okrevanja števila izdanih gradbenih dovoljenj in obsega transakcij na trgu stanovanjskih stavb v prvem četrtletju letos ostajajo obeti v tem segmentu investicij zadržani. Omenjeni dejavniki dodatno poglabljajo vztrajno neskladje med ponudbo in povpraševanjem na nepremičninskem trgu ter prispevajo k nadaljnji rasti cen nepremičnin.

V letih 2026 in 2027 bo rast zasebnih investicij postopoma okrevala. Pomembnejšo vlogo pri tem bodo imeli ugodnejši pogoji financiranja v primerjavi s predhodnimi leti ter postopna stabilizacija razmer v mednarodnem okolju, ki se kaže v rasti tujega povpraševanja za Slovenijo. Krepitev investicijske aktivnosti bo proti koncu napovednega obdobja nekoliko omejena zaradi zaključka črpanja sredstev iz programa EU za okrevanje in odpornost (NGEU) v letu 2026 (slika 2.1.3, desno). Ob upoštevanju omenjenih dejavnikov bo rast zasebnih investicij v letih 2026 in 2027 znašala 3,6 % oziroma 1,9 %.

Pozitiven prispevek države h gospodarski rasti bo izhajal predvsem iz potrošnje, prihodnje leto v manjši meri tudi iz investicij.

Rast državnih investicij bo podpirala gospodarsko aktivnost predvsem v letu 2026, ko se zaključuje črpanje iz programa NGEU in bo prisoten tudi vpliv volitev, v letih 2025 in 2027 pa bo njihov prispevek predvidoma približno nevtralen. Skladno z napovedmi vlade je v primerjavi z decembrom upoštevano zmanjšanje črpanja posojil iz programa NGEU. Na obseg investicij v obdobju napovedi bo vplivala tudi obnova po poplavah iz leta 2023, ki poteka počasneje od prvotnih pričakovanj. Obrambni izdatki se povečujejo za približno 0,1 % BDP na leto, kot je bilo predvideno še v Resoluciji o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja slovenske vojske do leta 2040 iz leta 2023.[31] Prisotna so tveganja, da bodo obrambni izdatki višji, a tudi v obliki dvojne rabe, kar je razvidno iz predloga nove Resolucije iz maja letos, ki do zaključka priprave napovedi ni bila sprejeta. Realna rast državnih investicij bo po napovedih letos znašala 0,9 %, leta 2026 2,7 %, leta 2027 pa pričakujemo upad za 0,8 %. Ta bo predvsem posledica zaključka programa NGEU v letu prej, ki ga najverjetneje ne bo mogoče v celoti nadomestiti s pospešenim črpanjem iz tekoče finančne perspektive EU. Naložbe države se bodo v deležu BDP ohranjale na visokih ravneh, nekoliko pod 5 % BDP.

Državna potrošnja bo v napovednem obdobju rasla zmerneje kot lani.[32] V povprečju bo njena rast 2,7-odstotna. K rasti bo že letos, predvsem pa prihodnje leto, prispevalo uveljavljanje pravic na področju dolgotrajne oskrbe. Gre zlasti za pravico do oskrbe na domu, ki bo uporabnikom na voljo od 1. julija 2025, in za pravico do oskrbe v instituciji, ki se uveljavi 1. decembra 2025.[33] Popravek rasti državne potrošnje navzgor v letu 2025 odraža predpostavko vključitve Termoelektrarne Šoštanj v sektor države.[34] Državna potrošnja bo rasla tudi zaradi rasti števila zaposlenih, ki jo še naprej ocenjujemo pri povprečno blizu enega odstotka letno. Podobno kot pri investicijah bo zaključek programa NGEU (leta 2026) vplival tudi na bolj umirjeno rast državne potrošnje ob koncu napovednega obdobja. Nominalna rast državne potrošnje bo ostala visoka zaradi učinkov plačnega dogovora, ki se je začel izvajati leta 2025.

Ob negotovih razmerah v mednarodnem okolju, ki se odraža v gibanju tujega povpraševanja, letos pričakujemo upočasnjeno rast mednarodne menjave.

Lani so nekateri neugodni dejavniki[40] iz preteklih let postopoma izzveneli, kar se je odrazilo v 3,2-odstotni rasti izvoza in 3,9-odstotni rasti uvoza. Ob izraziti negotovosti glede carin so se razmere v izvoznem sektorju letos spet poslabšale. Realna rast izvoza se je v prvem četrtletju zmanjšala za 0,3 %, s tem pa je bila tudi nižja od rasti zunanjega povpraševanja za Slovenijo, kar nakazuje tudi izgubo tržnih deležev na tujih trgih (slika 2.1.4, levo).

V naslednjih mesecih pričakujemo, da bosta postopno izzvenevanje negotovosti in pričakovana večja usklajenost z gibanjem zunanjega povpraševanja prispevala k okrevanju izvoza. To potrjujejo tudi pričakovanja podjetij, ki so se po padcu v začetku leta nekoliko izboljšala (slika 2.1.4, levo). Kljub temu bo ob zmerni rasti tujega povpraševanja in apreciaciji menjalnega tečaja, ki bo letos dodatno zavirala izvozno dejavnost slovenskih podjetij, rast izvoza le 0,8-odstotna (slika 2.1.4, desno). Ob sočasno nižji rasti domačih komponent trošenja in šibkejšemu izvozu je tudi pričakovana rast uvoza za letos popravljena navzdol in bo glede na napovedi dosegla 1,5 %.

Ob predpostavki stabilizacije razmer v zunanjem okolju, okrevanju tujega povpraševanja in pričakovanim gibanjem relativnih izvoznih cen se bo rast mednarodne menjave prihodnje leto okrepila. Rast izvoza bo že naslednje leto s 3,9 % nekoliko presegla dolgoletno povprečje,[41] v letu 2027 pa se bo še dodatno okrepila, na 4,7 %. Na strani uvoza bo okrevanje potrošnje gospodinjstev in pospeševanje investicijske dejavnosti prispevalo k višji rasti, ki naj bi v letih 2026 in 2027 dosegla 4,4 % oziroma 4,3 %.

Ob tovrstnem gibanju bo prispevek neto izvoza k rasti BDP leta 2025 in 2026 negativen, ob koncu napovednega obdobja pa se bo ob okrevanju rasti svetovnega povpraševanja okrepil in v letu 2027 dosegel 0,6 odstotne točke.

V primerjavi z decembrom je junijska napoved gospodarske rasti v letu 2025 nižja za 0,9 odstotne točke, v letu 2026 pa za 0,4 odstotne točke.

Popravki napovedi za leto 2025 odražajo uresničitev negativnih tveganj glede zunanjega okolja iz decembrskih napovedi. To se kaže predvsem v slabši izvozni in investicijski dejavnosti podjetij od pričakovane, kar k znižanju napovedi gospodarske rasti za letos prispeva približno 1,5 odstotne točke (slika 2.1.5). Bolj zadržana od predhodnih pričakovanj bo letos tudi rast zasebne potrošnje, za 1,3 odstotne točke, ki k reviziji napovedi letošnje rasti BDP prispeva dodatne 0,6 odstotne točke. Še večji popravek napovedi gospodarske rasti preprečuje pozitivni prispevek zalog, ki za letos znaša približno odstotno točko in je predvsem posledica povečanega uvoza vmesnih proizvodov, ob negotovih razmerah v dobavnih verigah in višjih stroških, povezanih s carinami. Negotove razmere v zunanjem okolju bodo po pričakovanjih vplivale na počasnejšo rast tujega povpraševanja tudi prihodnje leto, kar skupaj z apreciacijo valutnega tečaja prispeva k nižji rasti izvoza v letu 2026 glede na decembrske napovedi.

Skladno s popravkom v napovedi rasti zaposlenosti bo nižja od predhodnih pričakovanj v tem letu tudi rast zasebne potrošnje. Za 0,4 odstotne točke nižja rast BDP v letu 2026 je tako posledica popravkov pri neto menjavi s tujino in zasebni potrošnji, medtem ko je bil negativni vpliv tujega povpraševanja na bruto investicije nadomeščen z bolj ugodno napovedjo pogojev financiranja. Napoved gospodarske rasti za leto 2027 ostaja nespremenjena glede na decembrske napovedi.

2.2Trg dela

Letos se bo zaposlenost zmanjšala, v nadaljevanju obdobja pa bo skladno s krepitvijo gospodarske rasti postopno okrevala.

Za letos napovedujemo zmanjšanje zaposlenosti za 0,5 %, predvsem zaradi nadaljnjega poslabševanja razmer na trgu dela v zasebnem sektorju. Tam se bo zaposlenost zmanjšala drugo leto zapored, tokrat za 0,8 %. Nasprotno bo v državnem sektorju ostala razmeroma stabilna, z nadaljnjo rastjo v višini 1,0 %. V letu 2026, skladno s pričakovanim okrevanjem gospodarske aktivnosti, predvidevamo postopno izboljšanje gibanj na trgu dela. Rast zaposlenosti bo sicer ostala nizka in bo znašala 0,2 %, proti koncu napovednega obdobja pa se bo z 0,5 % približala dolgoročnemu povprečju (0,6 %) (slika 2.2.1, levo). Razmeroma omejeno okrevanje je posledica nadaljnjega poslabševanja demografske strukture delovno aktivnih, ki bo tudi v prihodnje negativno vplivala na razpoložljivost delovne sile. Gibanje zaposlenosti bo tako počasnejše od pričakovanega glede na gospodarsko rast, kar se bo odrazilo v višji rasti produktivnosti dela, ki bo v napovednem obdobju presegala povprečje zadnjih let. K temu bo prispevalo tudi izzvenevanje negativnih cikličnih učinkov, zlasti kopičenja delovne sile, ki je po pandemiji začasno zmanjševalo produktivnost (slika 2.2.1, desno).

Stopnja anketne brezposelnosti bo v obdobju napovedi ostala na zgodovinsko nizkih ravneh.

Stopnja anketne brezposelnosti bo glede na napovedi v letu 2025 znašala 3,5 %. Padec zaposlenosti letos tako ne bo imel večjega vpliva na stopnjo brezposelnosti, saj je zmanjšanje števila zaposlenih večinoma posledica upokojevanja, ki se v anketni statistiki brezposelnosti ne odraža. Do konca napovednega obdobja pričakujemo nadaljnje rahlo znižanje stopnje brezposelnosti, na 3,4 %, skladno z okrevanjem gospodarske dejavnosti. Kljub temu večjega zmanjšanja brezposelnosti ni pričakovati, saj bo po naših ocenah rast zaposlenosti tudi v prihodnje izvirala predvsem iz zaposlovanja tujih državljanov, kar praviloma ne prispeva k zmanjšanju domače brezposelnosti.

Rast plač se bo postopoma umirjala, a bo ostala razmeroma robustna, pri čemer bo v državnem sektorju višja kot v zasebnem. Pozitivna bo ostala tudi realna rast plač, ki bo še naprej krepila kupno moč prebivalstva.

Po napovedih bo rast plač v letu 2025 znašala 5,5 %, kar je nekoliko manj kot lani, ko je bila 6,2-odstotna.[42] K letošnji rasti plač bo največ prispeval državni sektor, kjer pričakujemo 8,7-odstotno rast, medtem ko bo v zasebnem sektorju rast zmernejša in bo znašala 4,6 %. S tem bo prišlo do preobrata glede na gibanja v preteklih letih, ko je rast v zasebnem sektorju prehitevala rast v državnem, kar bo prispevalo k ohranjanju dolgoročnega razmerja med plačami v obeh sektorjih. V nadaljevanju napovednega obdobja pričakujemo postopno umirjanje skupne rasti plač. Kljub izrazitejši upočasnitvi v državnem sektorju bo rast plač tam ostala višja kot v zasebnem skozi celotno obdobje. V zasebnem sektorju bo v letih 2026 in 2027 razmeroma stabilna, pri 4,2 % oziroma 4,0 %, medtem ko naj bi v državnem sektorju dosegla 6,7 % in 4,8 % (slika 2.2.2, levo). Medtem ko bo v državnem sektorju visoka rast plač posledica izvajanja plačne reforme, bosta rast v zasebnem sektorju še naprej poganjala vztrajajoča tesnost trga dela in strukturno pomanjkanje ustreznih kadrov. Ohranjanje razmeroma visoke rasti plač bo prav tako omogočala pričakovana rast produktivnosti. Ob postopnem umirjanju inflacije bo ostala ugodna tudi realna rast plač, ki bo v povprečju obdobja napovedi presegala 2,0 % in bo še naprej podpirala rast kupne moči prebivalstva (slika 2.2.2, desno).[43]

2.3Inflacija

Inflacija se bo letos prehodno okrepila zaradi višjega prispevka cen hrane, nadaljnjega prehajanja rasti stroškov dela in administrativnih dejavnikov pri cenah energentov.

Potem ko je bila skupna inflacija, merjena s HICP, lani 2,0‑odstotna, je v prvih mesecih letos to raven nekoliko presegala. Krepitev je izhajala zlasti iz gibanja cen hrane, ki odraža razmere na svetovnih trgih prehrambnih surovin, v manjši meri pa tudi iz cen drugega blaga. Nasprotno so višjo skupno inflacijo preprečevale cene energentov. Njihov medletni upad je bil sprva posledica vladnih ukrepov za zamejitev cen električne energije, nato pa še znižanja cen nafte na veleprodajnih trgih. V nadaljevanju leta pričakujemo nadaljnjo krepitev skupne inflacije, ki bo izhajala zlasti iz zmanjševanja medletnega padca cen energentov in pospeševanja rasti cen drugega blaga. Pri obeh podkomponentah bo sprememba rasti večinoma posledica učinka osnove, pri energentih pa bodo dodaten vpliv imeli tudi nekateri administrativni dejavniki. Najvišjo rast bodo letos dosegle cene hrane, s čimer bodo skupaj s cenami storitev glavni dejavnik skupne inflacije. Skladno s tem bo ta letos 2,5‑odstotna (slika 2.3.1, levo), vendar z razmeroma velikimi razlikami v podskupinah (tabela 2.3.1).

Umirjanje inflacije bo v prihodnjih dveh letih izhajalo iz upočasnjene rasti cen hrane, storitev in drugega blaga, medtem ko se bo rast cen energentov postopoma krepila.

V prihodnjih dveh letih se bo inflacija umirila na 2,2 % v letu 2026 in nato na 1,9 % v letu 2027. Pri tem jo bo v letu 2026 poleg hrane še naprej ohranjala zlasti rast cen storitev, podprta s prehajanjem višjih stroškov dela v končne cene, zviševal pa jo bo tudi ponovno pozitiven prispevek cen energentov. V letu 2027 bo inflacija upadla pod 2 % zlasti zaradi upočasnjevanja rasti cen storitev, ki bo izhajala iz postopnega umirjanja rasti stroškov dela. Izrazitejši upad skupne inflacije bo preprečevala višja medletna rast cen energentov ob začetku trgovanja s pravicami do emisije ETS 2. Ob predpostavljenem ohranjanju stabilnih razmer v dobavnih verigah bo v letih 2026 in 2027 prispevek cen drugega blaga k skupni inflaciji omejen (slika 2.3.1, levo).

Po pričakovanjih bo skupna inflacija v Sloveniji v letih 2025 in 2026 za 0,5 oziroma 0,6 odstotne točke višja kot v evrskem območju,[44] letos zaradi hitrejše rasti cen hrane in osnovne inflacije, prihodnje leto pa še zaradi energentov. V letu 2027 bo domača skupna inflacija nižja od evrske za 0,1 odstotne točke, k čemur bo prispevala nižja domača osnovna inflacija.

Poleg regulatornih ukrepov bo na cene energentov vplivalo še predvideno upadanje cen na veleprodajnih trgih, ki ga dodatno krepi apreciacija evrskega tečaja.

Potem ko so bile cene energentov lani ob visoki nihajnosti v povprečju leta medletno nižje za 2,3 %, se bo njihovo upadanje letos nadaljevalo, na letni ravni pa bodo nižje za 2,6 %. Upad bo zlasti posledica nižjih veleprodajnih cen energentov, predvsem nafte (slika 2.3.2, levo), ki ga dodatno poglablja apreciacija evra (slika 2.3.2, desno).[45] Poleg motornih goriv bodo k medletno cenejšim energentom prispevala tudi trdna goriva, predvsem prek učinka osnove, saj so se njihove cene v zadnjih dveh letih večinoma spuščale, v prihodnje pa pričakujemo, da se bodo stabilizirale. Ob tem bo medletna rast cen energentov znotraj leta precej spremenljiva, kar bo v precejšnji meri odražalo vpliv vladnih ukrepov pri cenah električne energije. Januarja in februarja letos sta jo zadrževala omejitev cen pri dobaviteljih in znižanje tarifne postavke za prvi omrežninski blok, od marca do septembra pa jo bo še negativni učinek osnove zaradi uvedbe novega načina obračunavanja omrežnine. Nasprotno bo rast pospeševala vrnitev plačevanja prispevka SPTE in OVE julija letos,[46] v zadnjem delu leta pa še pozitiven učinek osnove, povezan z zamejitvijo cen pri dobaviteljih ob vstopu v visoko sezono obračunavanja omrežnine novembra 2024. Napoved rasti cen energentov spremlja tudi tveganje regulatornih sprememb, saj bi rast lahko odstopala od napovedi ob morebitni prilagoditvi načina obračunavanja omrežnine za električno energijo in odpravi zamejitve višine marže prodajalcev motornih goriv, ki se izteče junija.

V prihodnjih dveh letih bodo cene energentov predvidoma rasle. Natančneje, v letu 2026 bodo medletno višje za 1,1 %, v letu 2027 pa za 3,5 %. Pri tem pozitivno rast v letu 2026 pripisujemo učinku osnove, ki je povezan z letošnjimi vladnimi ukrepi, še naprej pa bodo rast zadrževale cene motornih goriv, zlasti v prvi polovici leta. Pospešitev rasti v letu 2027 bo zlasti posledica začetka trgovanja s pravicami do emisije ETS 2, ki se bo po naših ocenah odrazila predvsem v višjih cenah motornih goriv.

Prispevek cen hrane k skupni inflaciji se bo ob rasti cen prehrambnih surovin prehodno okrepil, za tem pa postopoma manjšal.

Rast cen hrane se je ob izzvenevanju učinkov preteklih šokov lani umirila na 1,9 %, letos pa se bo znova okrepila in dosegla 4,7 %. Krepitev bo predvsem posledica tekočih podražitev, ki so prisotne od avgusta lani in odražajo zlasti dogajanje na veleprodajnih trgih prehrambnih surovin (slika 2.3.3, levo), deloma pa tudi prehajanja višjih stroškov dela v končne cene in izpad učinka osnove, ki je prispeval k zniževanju inflacije v preteklem letu. Ob tem ocenjujemo, da bo dodatne 0,4 odstotne točke k letni rasti cen hrane prispevalo še zvišanje stopnje DDV za sladke pijače z začetka leta, 0,2 odstotne točke pa višje trošarine na tobačne izdelke in alkoholne pijače, ki so začele veljati na začetku junija. Medletna rast cen hrane, ki se je maja ustalila pri 4,9 %, se je v zadnjih dvanajstih mesecih povišala za 4,3 odstotne točke (slika 2.3.3, desno). V nadaljevanju leta pričakujemo, da se bo rast cen hrane sprva le blago umirjala in ostala na okrepljenih ravneh vse do začetka prihodnjega leta, nato pa bo umirjanje hitrejše, tudi zaradi izpada vpliva davčnih sprememb, predvidene stabilizacije razmer na prehranskih trgih in učinka osnove zaradi vztrajnosti tekoče rasti letos. Tako bo v letu 2026 rast cen hrane 3,0-odstotna, v letu 2027 pa 2,6‑odstotna. Umiritev bo široko osnovana in bo izhajala iz cen predelane in nepredelane hrane.

Osnovna inflacija bo izhajala predvsem iz cen storitev, njeno umirjanje pa bo osnovano na postopnem upočasnjevanju rasti stroškov dela.

Osnovna inflacija, merjena kot rast cen HICP brez energentov in hrane, se bo letos znižala na 2,7 %, potem ko je bila lani 2,9-odstotna (slika 2.3.4, levo). Pri tem se je v prvih štirih mesecih leta pospeševala, nato pa maja nekoliko znižala, na 2,3 %. V nadaljevanju leta pričakujemo, da se bo približevala trem odstotkom, predvsem zaradi nekoliko hitrejše rasti cen drugega blaga, ki večinoma izhaja iz učinkov osnove. V letih 2026 in 2027 se bo nato postopoma umirjala k 2,1 % oziroma 1,3 %.

V celotnem napovednem obdobju bodo osnovno inflacijo krepile predvsem cene storitev. Njihovo rast bo podpiralo zlasti prehajanje višjih stroškov dela v končne cene, kar bo še posebej izrazito v storitvah javnega značaja in bo med drugim odražalo vpliv plačne reforme v državnem sektorju. Z lanskih 4,8 % se bo rast cen storitev letos in prihodnje leto umirila na 3,6 oziroma 3,3 %, v letu 2027 pa na 1,9 %. Poleg stroškovnih dejavnikov bo vztrajanje razmeroma visoke storitvene inflacije podpiralo tudi predvideno okrevanje rasti zasebne potrošnje, kar bo omogočalo ohranjanje oziroma rahlo okrevanje profitnih marž letos in naslednje leto.

Nasprotno bo rast cen drugega blaga v napovednem obdobju precej nižja od rasti cen storitev. Z lanskih 0,6 % se bo letos okrepila na 1,6 %, pospešek pa je pretežno posledica učinkov osnove, na primer izrazito nadpovprečnih znižanj cen oblačil in obutve avgusta lani. Ob pričakovani stabilizaciji razmer v proizvodnih verigah in umirjeni rasti uvoznih cen, tudi zaradi apreciacije evra, se bo v prihodnjih dveh letih rast cen nadalje umirjala, na 0,2 % oziroma 0,4 %. S tem bodo napovedi v obdobju 2025–2027 večinoma skladne z dolgoročnim zgodovinskim povprečjem (2000–2019: 0,9 %).

V napovednem obdobju bo osnovna inflacija večinoma posledica rasti sredstev na zaposlenega, ki vpliva zlasti na rast cen storitev, plačno najbolj intenzivne podskupine inflacije. To bo spremljal tudi ponovno pozitiven prispevek dobičkov na enoto proizvoda (slika 2.3.4, desno). Nasprotno bo osnovno inflacijo blažilo predvsem okrevanje rasti produktivnosti dela,[47] od rasti deflatorja BDP pa bo nižja zaradi izboljšanih pogojev menjave, ki jih odraža primerjalno višja rast cen izvoza kot uvoza, ter vpliva relativnih deflatorjev, predvsem zaradi višjih deflatorjev državne in zasebne potrošnje. Pri tem je bil prenos stroškov dela v potrošniške cene storitev in industrijskih proizvodov analiziran v dveh korakih. Najprej prek vpogleda prenosa teh stroškov v domače cene, merjene z deflatorjem BDP, nato pa še prilagojeno za vsebinske in metodološke razlike med deflatorjem in osnovno inflacijo.[48]

Povišanje napovedi skupne inflacije za letos izhaja predvsem iz rasti cen energentov in drugega blaga, ki sta presegli decembrska pričakovanja, znižanje v nadaljevanju obdobja pa je podprto z nižjo pričakovano rastjo sredstev na zaposlenega in apreciacijo tečaja evra.

Napoved inflacije za letos je za 0,3 odstotne točke višja od decembrske, kar izhaja predvsem iz rasti cen drugega blaga in energentov, ki so v prvih mesecih po objavi decembrskih napovedi večinoma presenečale navzgor (slika 2.3.1, desno). Pozitivna revizija pri energentih odraža še upoštevanje cenikov glavnih dobaviteljev električne energije, plina in toplote ter gibanje cen slovenskega borznega indeksa električne energije. S tem več kot odtehta spremembe cen energentov na svetovnih trgih, kjer so se v primerjavi z decembrom zlasti cene nafte (znatno) spustile (slika 2.3.2, levo).

Napoved inflacije za prihodnje leto ostaja v primerjavi z decembrom nespremenjena. Pozitivno revizijo rasti cen hrane, povezano zlasti z višjimi predpostavljenimi rastmi veleprodajnih cen mesa in energentov, ki je posledica učinka osnove zaradi letošnjih vladnih ukrepov in zakonskih sprememb na področju elektrike, je izničila negativna revizija komponent osnovne inflacije. Te so tudi razlog za znižanje napovedi inflacije v letu 2027 za 0,2 odstotne točke. Pri tem je znižanje napovedane rasti cen drugega blaga zlasti posledica apreciacije evra in šibkejše gospodarske dejavnosti v letih 2025 in 2026, nižja rast cen storitev pa izhaja predvsem iz popravkov napovedane rasti sredstev na zaposlenega (slika 2.3.1, desno) in v manjši meri iz upoštevanja bolj izrazitih sezonskih vzorcev pri počitniških paketih, ki se kažejo v obdobju po pandemiji.

3Tveganja in negotovosti

Tveganja za gospodarsko rast v celotnem napovednem obdobju ostajajo pretežno negativna, medtem ko so za inflacijo bolj uravnotežena.

Glede gospodarske rasti glavno tveganje ostaja izrazita negotovost, povezana z razmerami v svetovni trgovini. Ta se nanaša zlasti na morebitno dodatno povišanje carin po izteku 90-dnevnega moratorija, ki predvideva zamrznjene 10-odstotne carine na ameriški uvoz blaga iz EU med aprilom in julijem 2025. Negotovost glede trgovinskih politik in gospodarskih obetov se kaže tudi v povečani volatilnosti na finančnih trgih. V domačem okolju so tveganja povezana predvsem z neugodnimi strukturnimi trendi, ki vse bolj vplivajo tudi na ciklična gospodarska gibanja. V obdobju napovedi se ti nanašajo zlasti na morebitno strukturno nižjo rast produktivnosti dela. Ta bi od dolgoročnega trenda lahko odstopala zaradi pretekle šibke rasti investicij v opremo in stroje ter neugodnih demografskih trendov. Po drugi strani bi rast BDP lahko presegala napovedano ob višjih državnih izdatkih za obrambo doma in na ravni EU.

Zaostrene razmere v mednarodni trgovini bi lahko prispevale tudi k višjim uvoznim cenam in zastojem v dobavnih verigah, kar bi lahko prehodno višalo inflacijo v svetovnem okolju. V domačem okolju bi cenovni in stroškovni pritiski lahko dodatno izvirali iz nižje rasti produktivnosti in s tem višjih stroškov dela na enoto proizvoda ter omejitev na ponudbeni strani gospodarstva. Na strani povpraševanja bi inflacijo lahko višali tudi večji obrambni izdatki doma in na ravni EU, ki bi ob omejenih proizvodnih kapacitetah in tesnem trgu dela prispevali k višanju cen vmesnih proizvodov in plačnim pritiskom. V primerjavi z osrednjo napovedjo bi bila inflacija lahko prehodno višja tudi zaradi ponudbenih šokov, katerih pojavnost se je ob vse večji geopolitični fragmentaciji in pogostosti vremenskih šokov v zadnjem desetletju izrazito povečala.

Tveganja za napoved inflacije v obdobju 2025–2027 kljub temu ostajajo pretežno uravnotežena, saj bi zlasti v drugi polovici napovednega obdobja uresničitev večjih negativnih tveganj na strani gospodarske rasti preko nižjega povpraševanja prispevala k dezinflacijskim učinkom v zunanjem okolju in doma.

V nadaljevanju poglavja predstavljamo podrobnejši analizi učinkov scenarija višjih carin in zunanjetrgovinske negotovosti ter scenarija strukturno nižje rasti produktivnosti dela. Dodatno, v kontekstu morebitnih višjih izdatkov za obrambo, v okvirju 3.1 analiziramo izpostavljenost Slovenije t. i. učinkom prelivanja ob hkratnem povišanju državnih izdatkov v državah EU.

3.1Učinek višjih carin in zunanjetrgovinske negotovosti v osrednji napovedi in v ostrem scenariju napovedi

Osrednja makroekonomska napoved je pogojena z obstoječimi učinki protekcionističnih politik in s tveganji za njihovo nadaljnje zaostrovanje. V osrednji napovedi predpostavljamo, da bodo v celotnem napovednem obdobju carine ostale nespremenjene glede na presečni datum. V primeru trgovine med ZDA in EU to pomeni 10-odstotne carine na uvoz blaga iz EU v ZDA in odsotnost povračilnih ukrepov za uvoz ameriškega blaga v EU (tabela 3.1.1).

Obstoječe carine v osrednji napovedi spremlja postopno izzvenevanje negotovosti, opazovane s kazalnikom svetovne negotovosti ekonomskih politik (EPU), na dolgoročno povprečje do konca prvega četrtletja 2026 (slika 3.1.2, desno). Nasprotno, v ostrem scenariju od vključno tretjega četrtletja 2025 dalje predpostavimo 20-odstotne vzajemne carinske stopnje na trgovino z blagom med ZDA in EU, medtem ko bi pri trgovini z blagom med ZDA in Kitajsko v tem obdobju obveljale 145-odstotne oziroma 125-odstotne carinske stopnje. V ostrem scenariju bi negotovost glede trgovinskih politik izzvenevala počasneje in bi se ob koncu napovednega obdobja ustalila na povprečnih ravneh iz leta 2018, ki odraža obdobje zaostrovanja trgovinskih politik v prvem predsedniškem mandatu Donalda Trumpa. V ostrem scenariju višje carine in ekonomsko negotovost spremljajo tudi večja finančna tveganja, ki se nanašajo na povečanje kreditnih razmikov in višje obrestne mere za posojanje nefinančnim družbam (slika 3.1.2).

V osrednji napovedi se učinki zaostrenih razmer v svetovni trgovini kažejo zlasti v letu 2025 in izvirajo predvsem iz negotovosti v mednarodnem okolju. V primeru uresničitve ostrega scenarija napovedi bi se negativni učinki poglobili in vztrajali tudi v letu 2026 zaradi izrazito slabših obetov tujega povpraševanja ob vztrajajoči ekonomski in negotovosti.

Slika 3.1.3 prikazuje učinke carin in z njimi povezane negotovosti v mednarodnem ekonomskem okolju, upoštevane v osrednji napovedi in v ostrem scenariju. Glede na decembrske napovedi zaostrene razmere v svetovni trgovini v letu 2025 prispevajo k približno 0,6 odstotne točke nižji rasti BDP, ki pretežno izvira iz negativnega vpliva negotovosti na domačo investicijsko aktivnost. Nasprotno, ob razmeroma majhni neposredni trgovinski izpostavljenosti slovenskega gospodarstva do ZDA ostaja učinek carin razmeroma omejen. Nekoliko večji vpliv ima posredna izpostavljenost do carin prek naših glavnih trgovinskih partneric v evrskem območju, ki v letih 2025 in 2026 prispeva k približno 0,1 odstotne točke nižji napovedi rasti BDP.

V primerjavi z osrednjo napovedjo bi nadaljnje zaostritve v svetovni trgovini, predvidene v ostrem scenariju, rast BDP dodatno nižale za približno 0,4 odstotne točke v letu 2025, za 0,8 odstotne točke v letu 2026 in za skoraj 0,4 odstotne točke v letu 2027. V letu 2025 bi močnejši učinek izviral zlasti iz izrazitejšega zmanjšanja svetovnega povpraševanja in nižje gospodarske aktivnosti v naših glavnih trgovinskih partnericah, medtem ko bi se učinek v letu 2026 dodatno poglobil zaradi vztrajanja negotovosti v mednarodnem okolju in manj ugodnih pogojev financiranja ob višjih kreditnih tveganjih.

Zaostrene razmere v svetovni trgovini bodo po pričakovanjih imele srednjeročno dezinflacijske učinke.

V osrednji napovedi se negativni učinki carin in trgovinske negotovosti na gospodarsko rast postopno prelivajo v inflacijo. Napoved rasti cen je zato v letih 2026 in 2027 nižja za 0,2 oziroma 0,3 odstotne točke kot ob odsotnosti teh dejavnikov (slika 3.1.4). V ostrem scenariju so učinki še močnejši in bi v primerjavi z osrednjo napovedjo ob koncu napovednega obdobja inflacijo znižali za dodatne 0,6 odstotne točke. V letih 2025 in 2026 se močnejši negativni učinki nanašajo zlasti na cene surovin na svetovnih trgih, medtem ko bodo ob koncu napovednega obdobja zlasti posledica dejavnikov, ki prispevajo k nižji rasti BDP doma in v tujini. V ostrem scenariju so prisotni manjši inflacijski pritiski, ki odražajo začasno višje uvozne cene ob uvedbi povračilnih carin na ameriško blago, a so ti z vidika napovednega obdobja omejeni in izrazito prehodni. Primerjalno višje carine na ameriški uvoz blaga iz Kitajske bi namreč po pričakovanjih privedle do neto negativnega učinka na inflacijo zaradi razmeroma boljših pogojev menjave za evropske države in morebitnega preusmerjanja izvoza kitajskega blaga na evropske trge. Pri tem je treba poudariti, da scenarij ne upošteva morebitnih zastojev v dobavnih verigah, ki bi lahko pomembno prispevali k inflacijskim pritiskom v obravnavnem obdobju.

3.2Tveganje strukturno nižje rasti produktivnosti

Negotove razmere v gospodarstvu spremljajo znaki ohlajanja na trgu dela. Ti so še posebej vidni v zasebnem sektorju, kjer se zaposlenost zmanjšuje že od začetka leta 2024. Ob tovrstnih gibanjih se bo glede na osrednjo napoved skupna zaposlenost letos zmanjšala za 0,5 % in bo v letu 2026 z 0,2-odstotno rastjo le delno okrevala. Rast BDP je v napovednem obdobju tako pomembno pogojena s pričakovano rastjo produktivnosti dela. Ta bo letos znašala 1,7 % in se bo v letih 2026 in 2027 dodatno okrepila na 2,1 % oziroma 1,9 %. Krepitev rasti bo zlasti posledica cikličnih dejavnikov, ki se nanašajo na boljšo izkoriščenost zaposlenih v delovnem procesu ter večjo usklajenost ravni zaposlenosti in gospodarske aktivnosti kot v obdobju po pandemiji.[57] Napovedana rast produktivnosti dela je v obdobju napovedi pretežno usklajena z dolgoročnim povprečjem, ki za obdobje 1995–2024 znaša 2,0 %, a hkrati v povprečju za 0,6 odstotne točke presega povprečno rast v predpandemičnem obdobju (2010–2019). Prav tako za približno 1,3 odstotne točke presega napoved za evrsko območje. Neugodni strukturni dejavniki, kot sta nizka rast investicij in staranje delovno aktivnega prebivalstva, tako predstavljajo tveganje za nižjo trendno rast produktivnosti v obdobju napovedi ter ustalitev na ravneh, nižjih od dolgoročnega povprečja.

Glede na osrednjo napoved obravnavamo dva alternativna scenarija nižje rasti produktivnosti dela (slika 3.2.1, levo). V milejšem scenariju predvidimo, da bo rast produktivnosti ostala takšna kot v letu 2024, ko je znašala 1,4 % in je bila primerljiva s povprečjem desetletja pred pandemijo, 2010–2019. V ostrem scenariju predvidimo padec rasti produktivnosti pod 1 %, s čimer je predpostavljeno postopno prilagajanje k povprečni rasti evrskega območja in upočasnjen proces dohitevanja ravni produktivnosti jedrnih držav. Slika 3.2.1, desno, prikazuje učinek alternativnih rasti produktivnosti dela na rast BDP in inflacijo. V obeh scenarijih učinek na gospodarsko rast v prvem letu napovedi ostaja razmeroma omejen, saj je z vidika modelskih ocen predvideno, da bi podjetja manjšo rast produktivnosti prehodno nadomeščala z dodatnim zaposlovanjem, a se možnost za to v nadaljevanju napovednega obdobja postopno zmanjšuje zaradi tesnosti trga dela in pritiskov na konkurenčnost podjetij. Najmočnejši učinek na gospodarsko rast bi v primeru uresničitve tveganj tako pričakovali v letu 2026, ko bi bila ta v milejšem scenariju nižja za približno 0,7 odstotne točke, v ostrem pa za 0,9 odstotne točke. Nižjo gospodarsko rast bi spremljala višja inflacija. V primerjavi z osrednjo napovedjo bi bila ta ob koncu napovednega obdobja v milejšem scenariju višja za 0,6 odstotne točke, v ostrem pa za odstotno točko. Počasnejša rast produktivnosti dela bi se namreč odražala v višjih stroških dela na enoto proizvoda in pozitivni proizvodni vrzeli, ki bi izhajala iz razmeroma močnejšega upada proizvodnih zmogljivosti gospodarstva glede na upad agregatnega povpraševanja.

4Primerjava med institucijami

Napoved Banke Slovenije, ki vključuje tudi podatke o BDP v prvem četrtletju, v povprečju obdobja 2025–2027 predvideva 0,3 odstotne točke nižjo rast BDP kot mediana napovedi drugih institucij, medtem ko je napoved inflacije na ravni mediane.

Zadnje razpoložljive napovedi gospodarske rasti za obdobje 2025–2027 kažejo večjo raznolikost v pričakovanjih glede rasti ekonomske dejavnosti med institucijami (slika 4.1, levo). Institucije, ki so – podobno kot Banka Slovenije – najnovejše napovedi pripravile bližje koncu prve polovice leta in upoštevale več mesečnih in četrtletnih podatkov SURS, pričakujejo nekoliko slabše obete, kar je predvsem posledica povečane negotovosti glede ekonomskih politik in geopolitičnih razmer v mednarodnem okolju. Ob postopni stabilizaciji razmer v nadaljnjih letih vse institucije pričakujejo rast ekonomske dejavnosti okoli 2,5 %. Najvišjo gospodarsko rast v letu 2025 napoveduje GZS, in sicer 2,5 %. Sledijo napovedi WIIW, UMAR, Consensus in EK, ki pričakujejo rasti v višini 2,2 %, 2,1 % oziroma 2,0 %. EBRD, IMF, OECD in Banka Slovenije so edine, ki napovedujejo letošnjo rast pod dvema odstotkoma, in sicer 1,9 %, 1,8 %, 1,6 % ter 1,3 %. Napoved Banke Slovenije je s tem za 0,7 odstotne točke nižja od mediane vseh napovedi za tekoče leto.

V prihodnjem letu najvišjo rast gospodarske dejavnosti ponovno pričakuje GZS z 2,6 %, kar je za 0,2 odstotne točke več od mediane vseh napovedi za obravnavano leto. Sledijo napovedi Banke Slovenije, Consensus, EK, IMF, OECD, UMAR in WIIW, vse na ravni mediane, ki znaša 2,4 %. Najnižjo rast BDP z 2,3 % napoveduje EBRD. Za leto 2027 so na voljo napovedi gospodarske rasti štirih institucij. Napoved Banke Slovenije, ki znaša 2,4 %, je enaka mediani vseh razpoložljivih napovedi za obravnavano leto.

Po lanski občutni umiritvi rasti cen življenjskih potrebščin vse institucije za leto 2025 napovedujejo inflacijo, ki bo nekoliko nad ciljno ravnijo denarne politike ECB (slika 4.1, desno). Ta bo spodbujena s cenami storitev in hrane, delno bodo k inflaciji prispevali tudi izteki nekaterih vladnih ukrepov za regulacijo cen energije. Proti koncu napovednega obdobja institucije pričakujejo postopno umiritev inflacije proti 2,0 %. Za leto 2025 najvišjo inflacijo predvidevajo IMF, OECD, Banka Slovenije in GZS, in sicer 2,6 % oziroma 2,5 %. Napoved Banke Slovenije je za 0,1 odstotne točke višja od mediane vseh napovedi za tekoče leto. Sledijo napovedi UMAR, Consensus in WIIW, ki inflacijo ocenjujejo pri 2,3 % oziroma 2,2 %, medtem ko najnižjo rast cen življenjskih potrebščin pričakuje EK z 2,1 %.

V prihodnjem letu najvišjo inflacijo napoveduje GZS z 2,5 %. Sledijo IMF, OECD in UMAR, vse z 2,3 %. Najnižjo rast cen življenjskih potrebščin napovedujeta WIIW z 2,0 % in EK z 1,9 %. Napoved Banke Slovenije znaša 2,2 %, kar je za 0,1 odstotne točke nižje od mediane vseh napovedi za obravnavano leto. Za leto 2027 so na voljo napovedi rasti cen življenjskih potrebščin štirih institucij. Najvišjo inflacijo pričakuje IMF z 2,2 %, najnižjo pa Banka Slovenije z 1,9 %.

5Statistična priloga

6Seznam kratic