Plačilni sistemi

Plačevanje (npr. blaga in storitev, mesečnih računov, najemnin, davkov ali drugih obveznih dajatev) in prejemanje plačil (npr. plač, otroških dodatkov ali drugih socialnih transferjev) sta nepogrešljiv del našega vsakdana.

Najbolj tradicionalen način plačevanja je z gotovino, kjer je plačilo izvedeno neposredno med plačnikom in prejemnikom plačila. Uporabnikom pa so na voljo tudi plačilni instrumenti, kjer je – ne glede na vrsto uporabljenega instrumenta – cilj vedno enak: prenos denarnih sredstev s plačnikovega na prejemnikov račun. Če želimo sredstva prenesti z našega na prejemnikov račun, to svojemu ponudniku plačilnih storitev naročimo s plačilnim nalogom. To lahko storimo bodisi na daljavo (npr. prek svoje elektronske banke) bodisi neposredno na bančnem okencu.

Izvršitev takšnega plačila nato lahko poteka na več načinov. Kadar imata plačnik in prejemnik plačila računa odprta pri istem ponudniku plačilnih storitev, se prenos denarnih sredstev izvede interno. Če pa imata računa odprta vsak pri svojem ponudniku plačilnih storitev, se poravnava izvede bodisi korespondenčno na vzajemno odprtih računih ponudnikov plačilnih storitev, večinoma pa prek plačilnih sistemov. Ti predstavljajo dogovor med udeleženci plačilnega sistema o skupnih pravilih za prenos, preverjanje, razvrščanje, potrjevanje nalogov, obračun denarnih terjatev in obveznosti ter poravnavo med udeleženci plačilnega sistema. V plačilnih sistemih se lahko nalogi poravnavajo po bruto ali po neto principu. Kadar se nalogi poravnavajo po bruto principu in takoj, govorimo o sistemih bruto poravnave v realnem času (BPRČ). Kjer se nalogi poravnavajo po neto principu (v tem primeru gre za plačilne sisteme neto poravnave), poravnava praviloma poteka v določenih časovnih presekih.