Nagovor

Spoštovani,

pred vami je novo Poročilo o finančni stabilnosti, ki ga objavljamo v času, ko slovenski bančni sistem, kljub visokim ekonomskim, finančnim in geopolitičnim negotovostim v mednarodnem okolju, ostaja stabilen in odporen. V prvi polovici leta 2026 so se geopolitične napetosti zaostrile, povečala se je nestanovitnost na finančnih trgih, dodatne izzive pa prinašata hiter tehnološki razvoj in širša uporaba umetne inteligence v finančnem sektorju.

Raven sistemskih tveganj ostaja zmerna, z izjemo makrofinančnih tveganj in tveganj, povezanih z informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, ki so še naprej povišana. Odpornost bank na ekonomske šoke je visoka, stabilnost bančnega sektorja in realnega dela gospodarstva pa se ohranja, čeprav se zunanji šoki krepijo.

Makrofinančna tveganja ostajajo povišana zaradi nepredvidljivih sprememb na mednarodnih finančnih trgih, vztrajanja geopolitičnih konfliktov in visokih cen energentov. V zadnjih mesecih so bila izrazitejša nihanja prisotna zlasti na trgu državnih obveznic, zahtevane donosnosti pa so se približale ravnem iz obdobja po veliki finančni krizi. Naraščanje zahtevane donosnosti je posledica vse pogostejših dvomov o vzdržnosti javnofinančnega dolga nekaterih razvitih držav ter vse bolj vztrajnih pritiskov na pričakovano inflacijo. Javnofinančni izdatki v Sloveniji in razvitem svetu naraščajo zaradi potreb po ohranjanju socialne varnosti in zagotavljanju obrambne varnosti ter zahtev po krepitvi konkurenčnosti in zaščiti ekonomske suverenosti. To bo neposredno vplivalo na mednarodne finančne tokove in na dostopnost financiranja, posredno pa tudi na vrednotenje slovenskih državnih obveznic.

Domače gospodarske razmere in odpornost podjetij na mednarodne negotovosti so se v drugem četrtletju odrazile v visoki gospodarski rasti. Prav visoka odpornost slovenskih podjetij na zunanje šoke in visoka stopnja lastnega financiranja in financiranja iz tujine omejuje njihovo odvisnost od financiranja domačih bank. Visoka pa ostaja rast stanovanjskih in potrošniških posojil, vendar zaradi višjih obrestnih mer pričakujemo umirjanje njihove rasti.

Kakovost kreditnega portfelja bank ostaja stabilna, delež nedonosnih izpostavljenosti (NPE) se je ustalil pri 1,6 %. Pri portfelju gospodinjstev so k temu prispevale nizka brezposelnost, rast plač in visoki socialni transferji. Kljub pričakovanjem o hitrejšem naraščanju NPE zaradi negotovosti v ključnih trgovinskih partnericah in vztrajni dražitvi fosilnih goriv in surovin pri nefinančnih družbah do porasta NPE ni prišlo. Odpornost gospodarstva na zunanje šoke je omogočila, da smo obete pri kreditnem tveganju za prihodnje leto izboljšali v stabilne. Negotove razmere v mednarodni trgovini pa bi se lahko ob morebitnem uvajanju dodatnih administrativnih omejitev ali nadaljnjih motnjah v dobavnih verigah ključnih surovin, energentov in strateških visokotehnoloških izdelkov hitro odrazile v poslabšanju pogojev poslovanja naših podjetij. Banke pozivamo, naj pozorno spremljajo poslovanje svojih kreditojemalcev in pravočasno prilagajajo ocene kakovosti kreditnega portfelja z ustreznim oblikovanjem oslabitev in rezervacij.

Tveganja na nepremičninskem trgu ostajajo zmerna, a z naraščajočo tendenco. Na neravnovesja in vztrajanje precenjenosti stanovanjskih nepremičnin vplivajo ne le dejavniki na strani financiranja in povpraševanja, temveč v pomembni meri tudi omejitve na strani ponudbe, kot so, že desetletja skromne investicije v stanovanjsko gradnjo, naraščanje cen energentov in gradbenega materiala, višji stroški dela ter pomanjkanje delovne sile v gradbeništvu.

Dostopnost virov financiranja in njihova cena bosta v prihodnje še pomembnejša za nemoteno poslovanje podjetij, gospodinjstev in države. Negotovost na mednarodnih finančnih trgih ter morebitne korekcije cen vrednostnih papirjev predstavljajo potencialni vir šokov, ki se hitro prenašajo med sektorji in državami. Ohranjanje kredibilnosti in zaupanja v javne finance je ključno za zagotavljanje nizkih stroškov financiranja tudi v obdobjih pretresov in povišane inflacije. Stabilni kreditni ratingi države in podjetij so pomembni za stabilnost mednarodnih finančnih tokov, zlasti v času naraščajočih potreb po dolgoročnem financiranju vse bolj zadolženih držav in velikih tehnološki podjetij.

Stabilno domače varčevanje postaja eden ključnih dejavnikov finančne stabilnosti. K temu lahko aktivno prispevajo tudi banke z ustreznim obrestovanjem vezanih vlog. Stabilna in predvidljiva struktura virov financiranja bank je ključna za nemoteno poslovanje v negotovih okoliščinah. Povečevanje že tako visokega deleža vpoglednih vlog povečuje občutljivost bank na morebitne nenadne šoke zaupanja.

Banke sicer ostajajo ključni dejavnik ekonomske stabilnosti. Dohodkovno tveganje je nizko, dobičkonosnost bank pa je v daljšem obdobju nadpovprečna. Visoka neto obrestna marža se ohranja zaradi velikega deleža neobrestovanih vpoglednih vlog in počasnega prenosa višjih obrestnih mer na depozite. Kapitalska in likvidnostna odpornost bank ostajata zadovoljivi. Kljub temu je pričakovati, da se bodo dohodkovne razmere za banke v prihodnje postopoma zaostrovale in postajale manj predvidljive, zlasti zaradi naraščajočih sistemskih tveganj, povezanih z informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, predvsem na področju umetne inteligence. Njihovo obvladovanje bo zahtevalo dodatna vlaganja in prilagajanje poslovnih procesov.

Banka Slovenije ohranja preventivno naravnanost makrobonitetne politike. Ključni instrumenti ostajajo v veljavi, njihova kalibracija je bila ob predlagani prilagoditvi zneska minimalne kreditne sposobnosti ocenjena kot ustrezna. Po potrebi bomo instrumente prilagodili, da zagotovimo stabilnost in odpornost sistema.

Slovenski bančni sistem je v dobri finančni kondiciji in izkazuje visoko stopnjo odpornosti. Trenutne razmere zahtevajo stalno pozornost in pripravljenost na hitro ukrepanje vseh deležnikov. Ključni izzivi prihodnjega obdobja bodo obvladovanje zunanjih šokov, prilagajanje na nove tehnološke izzive ter ohranjanje zaupanja v stabilnost bančnega sistema. Banka Slovenije ostaja zavezana odprtemu dialogu in sodelovanju z vsemi ključnimi deležniki, da skupaj ohranimo stabilnost in odpornost slovenskega bančnega sistema.

mag. Tina Žumer,
viceguvernerka Banke Slovenije

Povzetek

Tveganja za slovenski finančni sistem ostajajo stabilna, pretežno zmerna in s stabilnimi obeti. Izstopajo pa povišana makrofinančna tveganja, pri katerih obeti, kljub trenutno spodbudnim podatkom o gospodarski aktivnosti, ostajajo negativni. Poleg vojn v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu ter trgovinskih napetosti v zadnjem obdobju tveganja ob omejenem fiskalnem prostoru tako Slovenije kot številnih drugih držav dodatno stopnjuje nedavno opazno povišanje zahtevanih donosnosti državnih obveznic. V ospredju so še naprej tudi kibernetska tveganja, katerih spremljanje smo razširili na celotno področje informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT). Posledično smo v prikazu tveganj in odpornosti spremenili naziv, da bolje odraža širši obseg spremljave tveganj. Ocena novo definiranega tveganja pa ostaja enaka – tveganje je zaradi kibernetskih groženj, povišanega geopolitičnega tveganja in možnih zlorab, ki jih prinašajo napredni modeli umetne inteligence, povišano z naraščajočo tendenco. Kreditno tveganje ocenjujemo kot zmerno, pri čemer smo obete spremenili v stabilne, saj se kakovost portfelja v prvi polovici leta kljub zahtevnemu gospodarskemu okolju ni poslabšala, delež izpostavljenosti v skupini s povečanim kreditnim tveganjem pa je ostal nespremenjen. Ocene preostalih tveganj se niso spremenile in so nizke in zmerne, obeti pa stabilni. Nadalje se kopičijo tveganja, ki izhajajo iz nepremičninskega trga, zlasti zaradi visoke medletne rasti stanovanjskih posojil, precenjenosti stanovanjskih nepremičnin in nadaljnje pričakovane rasti cen nepremičnin.

Odpornost bančnega sistema na sistemska tveganja ostaja visoka in stabilna. Solventnost bančnega sistema se je tudi v drugem četrtletju nekoliko zmanjšala, a kljub temu ostaja dobra. Dobički se v primerjavi s preteklim letom postopoma krepijo, kar povečuje možnost nadaljnje krepitve kapitalske ustreznosti. Likvidnost bančnega sistema se je v zadnjem obdobju sicer nekoliko znižala, vendar ostaja na visoki ravni, kar ohranja tudi visoko odpornost proti tveganju financiranja.

Makrofinančno tveganje ocenjujemo kot povišano z negativnimi obeti. Kljub ugodnejši gospodarski rasti v Sloveniji in evrskem območju v prvi polovici leta 2026 tveganja ostajajo povišana in se povečujejo. K temu prispevajo vojne v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, trgovinska trenja in vztrajno visoke cene energentov. Tveganja dodatno stopnjujejo nedavna opazna rast zahtevanih donosnosti državnih obveznic in s tem naraščajoči stroški državnega zadolževanja, omejen fiskalni prostor ter možnost korekcij na finančnih trgih.

Tveganje za finančno stabilnost, ki izhaja z nepremičninskega trga, je zmerno, a se krepi. Medletna rast cen najemnin ter precenjenost nepremičnin sta se dodatno povečali, medtem ko je bila rast cen stanovanjskih nepremičnin na četrtletni ravni nižja. K rasti cen nepremičnin prispevajo presežno povpraševanje glede na omejeno ponudbo, v zadnjem obdobju tudi tekoča rast gradbenih stroškov, ki se je, z napetostmi na Bližnjem vzhodu in s tem povezanimi višjimi cenami energentov in surovin, dodatno okrepila. Spletni podatki o oglasih za prodajo nepremičnin nakazujejo na umirjanje tako povpraševanja kot ponudbe stanovanjskih nepremičnin, ki se nadaljuje tudi v drugi polovici leta.

Tveganje financiranja ostaja zmerno s stabilnimi obeti. Obseg vlog nebančnega sektorja se je do sredine leta 2026 dodatno povečal, predvsem zaradi priliva sredstev gospodinjstev, ki ostajajo glavni vir financiranja bank. Kljub blagemu zvišanju depozitnih obrestnih mer večino prihrankov še vedno predstavljajo vloge na vpogled (82 %), kar ob širjenju digitalnega bančništva ter dostopnosti alternativnih naložbenih možnosti povečuje tveganje za hiter odliv vlog. Eventualni nenadni veliki premiki vlog lahko vplivajo na stabilnost posameznih bank ali bančnega sistema. Spremljanje varčevalnih navad in prilagajanje ponudbe depozitnih produktov sta ključna za ohranjanje stabilnosti tega vira financiranja.

Obrestno tveganje v bančnem sistemu je prav tako zmerno in stabilno. V zadnjem obdobju sta se povečala delež posojil s fiksno obrestno mero (na 52 %) in povprečno obdobje do zapadlosti posojil nebančnemu sektorju, hkrati pa se je zmanjšala primarna likvidnost, banke pa so povečale naložbe v dolgoročne vrednostne papirje. Te spremembe so podaljšale obdobje do ponovne določitve obrestnih mer pri naložbah in ob nespremenjenem stanju na pasivi okrepile občutljivost bank na spremembe obrestnih mer. Banke so sicer z večjo uporabo obrestnih zamenjav dodatno okrepile varovanje pred obrestnim tveganjem v bančnih knjigah.

Kreditno tveganje ostaja zmerno, obete pa smo izboljšali v stabilne. Po lanskem poslabšanju v segmentu nefinančnih družb, ki je ostalo omejeno na nekaj družb, so banke z restrukturiranjem vzpostavile dodatna zavarovanja in izboljšale pokritost terjatev do teh družb, medtem ko je bila izpostavljenost bank podjetjem v stečaju nizka. Ugodne razmere na trgu dela in dober finančni položaj gospodinjstev so prispevali k stabilnim deležem nedonosnih izpostavljenosti tudi ob nadaljevanju rasti kreditiranja gospodinjstev.

Dohodkovno tveganje ostaja nizko s stabilnimi obeti. Neto obrestni prihodki in skupni dohodki bank so že četrto leto na razmeroma visoki ravni, pri čemer je neto obrestna marža tudi ob zadnjem zniževanju ključnih obrestnih mer ECB ostala nadpovprečno visoka. Visoka razlika med obrestnimi merami na aktivni in pasivni strani se po zvišanju ključnih obrestnih mer ponovno krepi, kar ugodno prispeva tudi h gibanju neto obrestne marže. Ugoden dohodkovni položaj je v prvem polletju podpirala nizka rast operativnih stroškov. K povečanju neto neobrestnih prihodkov so prispevali prihodki iz dividend in neto prihodki iz opravnin. Pomemben in stabilen vir opravninskih prihodkov bank predstavlja kartično poslovanje, ki ga podrobno analiziramo v okviru. Njegov pomen izhaja predvsem iz velikega obsega transakcij in redne uporabe plačilnih kartic pri vsakodnevnem plačevanju.

Tveganja povezana z informacijsko-komunikacijsko tehnologijo (IKT) v bančnem sistemu so povišana z naraščajočo tendenco. Nova definicija IKT tveganj vključuje poleg kibernetskih groženj tudi tehnične okvare, izgubo podatkov in prekinitve poslovanja zaradi napak v strojni ali programski opremi bank ali težav subjektov, ki zanje opravljajo storitve. V prvi polovici leta 2026 so incidenti IKT večinoma izhajali prav iz nedelovanja strežnikov in plačilnih sistemov ter motenj pri zunanjih ponudnikih storitev. Škoda, ki so jo povzročili, je bila sicer majhna. Oba segmenta tveganj IKT izkazujeta povišano raven tveganja. Orodje za operativno kartiranje kaže na stabilnost tveganj, vendar zaradi vztrajanja kibernetskih groženj, geopolitičnih napetosti, ki so pomemben generator kibernetskih napadov, in možnih zlorab naprednih modelov umetne inteligence skupni obeti za tveganja IKT ostajajo negativni. Na to opozarja tudi okvir ob koncu poglavja, ki analizira, kako napredek na področju umetne inteligence strukturno povečuje tveganja, saj omogoča sofisticirane napade, ki jih z obstoječimi orodji še ni mogoče v celoti ublažiti.

Podnebna tveganja v bančnem sistemu ostajajo zmerna in stabilna. Tranzicijska tveganja ostajajo ocenjena kot zmerna, fizična tveganja pa kot nizka. Izgledi obeh segmentov tveganj so stabilni. Izpostavljenost bank podnebno občutljivim dejavnostim se je nekoliko povečala, predvsem zaradi večje izpostavljenosti gradbeništvu, medtem ko so se ogljični kazalniki zaradi zmanjšanja izpostavljenosti oskrbi z energenti in kmetijstvu dodatno izboljšali. Rahlo se je izboljšalo tudi kreditno tveganje v podnebno občutljivih dejavnostih. Dodatna analiza ob koncu poglavja kaže, da je z območji z visoko potresno nevarnostjo povezanih več kot tretjina analiziranih izpostavljenosti bank do gospodinjstev in nefinančnih družb. Ugotovitev poudarja pomen spremljanja geografske koncentracije izpostavljenosti in kakovosti zavarovanj ter daje izhodišče za presojo možnih posledic močnejšega potresa za bančni sistem.

Bančni sistem z vidika solventnosti in dobičkonosnosti ohranja visoko odpornost. Količniki kapitalske ustreznosti so se v prvi polovici leta 2026 sicer postopoma nižali, a še vedno presegajo povprečje evrskega območja ter potrjujejo visoko kapitalsko trdnost bančnega sistema. Znižanje količnikov kapitalske ustreznosti je bilo posledica rasti tveganjem prilagojenih izpostavljenosti (TPI), ki pa v drugem četrtletju leta ni bila več tako izrazita. Kljub višjim oslabitvam in rezervacijam dobičkonosnost ostaja nadpovprečna. Nadaljnje preudarno razporejanje dobička v rezerve bo tudi v prihodnje ključno za ohranjanje stabilnosti sistema.

Tudi likvidnostna odpornost bančnega sistema je visoka in stabilna. Banke so nadaljevale s preusmerjanjem prostih likvidnih sredstev v posojila nebančnemu sektorju ter v dolžniške vrednostne papirje, kar je zmanjšalo obseg likvidnosti in spremenilo njeno strukturo. Kljub temu sposobnost pokrivanja neto likvidnostnih odlivov in stabilnost dolgoročnejšega financiranja ostajata krepko nad regulatornimi zahtevami. Zaradi razlik v likvidnostnih presežkih med bankami bo skrbno upravljanje likvidnosti, zlasti pri bankah z nižjimi presežki, tudi v prihodnje ključno za ohranjanje visoke odpornosti.

V prvi polovici leta 2026 sta tako sektor gospodinjstev kot sektor nefinančnih družb (NFD) ohranila razmeroma ugoden finančni položaj. Pri gospodinjstvih se je ob izboljšanem zaupanju nadaljevala visoka rast stanovanjskih posojil, zadolženost pa je v primerjavi z evrskim območjem nizka. Ugoden je tudi finančni položaj NFD. Ob močnejši rasti posojil in povečanem financiranju iz tujine so se dolžniške obveznosti NFD sicer zvišale, vendar je njihova celotna zadolženost zaradi visoke ravni lastniškega kapitala še zmeraj nizka. Sposobnost odplačevanja dolga ostaja stabilna, v prvi polovici leta 2026 pa se je nekoliko okrepilo tudi povpraševanje po investicijskih posojilih. Ne glede na zabeleženo umirjanje stečajev in blokad računov, predstavlja povečana negotovost, povezana s cenami energentov, dostopnostjo surovin in naraščajočim bremenom dolga, tveganje za prihodnjo odpornost NFD in finančno stabilnost. Poglavje o gospodinjstvih dopolnjujemo z dvema analizama. V prvem okviru ugotavljamo, da ima razmeroma majhen delež gospodinjstev hkrati vloge in prekoračitve na računu. Ta na videz iracionalen pojav je pogostejši med gospodinjstvi z višjimi dohodki, ki imajo sicer tudi pogosteje dovolj sredstev, da z razpoložljivimi depoziti pokrijejo prekoračitev. V drugi pa ugotavljamo, da kljub nizki zadolženosti in rednemu odplačevanju slovenskih gospodinjstev mlajši ter tisti z nižjimi dohodki odplačevanje posojil pogosto občutijo kot veliko breme. Makrobonitetni ukrepi Banke Slovenije pri tem uspešno omejujejo kreditno tveganje in varujejo finančno stabilnost. V okviru ob koncu poglavja o NFD ugotavljamo, da so gibanja povpraševanja NFD po bančnih posojilih in njihova dostopnost v zadnjem desetletju močno zaznamovali zlasti gospodarski cikli, spremembe obrestnih mer in zunanji šoki. Izmenjava spodbujevalnih in omejitvenih dejavnikov se je odražala v nihanju posojilne aktivnosti ter v spreminjajoči se vlogi bank pri financiranju gospodarstva.

Razmere v nebančnem finančnem sektorju ostajajo ugodne. Tveganje, ki izhaja iz lizinških družb, ohranjamo nizko s stabilnimi obeti. V prvi polovici leta 2026 so te družbe, ob stabilni kakovosti portfelja in stagnaciji dobička pred davki, zabeležile rast novih poslov, predvsem v segmentu financiranja vozil. Zavarovalniški sektor je ohranil dobro finančno stanje in visoko kapitalsko ustreznost, čeprav je hitrejša rast škod v primerjavi s premijami nekoliko znižala njegovo dobičkonosnost. Finančni trgi so po volatilnosti v prvih mesecih leta ponovno dosegli rast, kar se je odrazilo v rekordnih vrednostih glavnih borznih indeksov in povečanih neto prilivih v vzajemne sklade.

Makrobonitetno politiko v Sloveniji ohranjamo preventivno in uravnoteženo naravnano, s poudarkom na krepitvi odpornosti bančnega sistema in preprečevanju kopičenja tveganj, zlasti v razmerah povišanih makrofinančnih tveganj. Banke še naprej izpolnjujejo zahteve proticikličnega in sektorskega kapitalskega blažilnika, sistemsko pomembne institucije pa vzdržujejo dodatne kapitalske rezerve. Ukrepi na področju kreditiranja prebivalstva prispevajo k omejevanju kreditnega tveganja in vzdržnemu zadolževanju gospodinjstev. V Banki Slovenije trenutno pripravljamo predlog spremembe zneska minimalne kreditne sposobnosti potrošnika, pri čemer o predlogu teče javno posvetovanje, končna odločitev pa bo sprejeta do konca leta 2026. Novi znesek naj bi predvidoma začel veljati s 1. januarjem 2027.

1Ključna tveganja za finančno stabilnosti

1.1Makrofinančna tveganja

Ocena makrofinančnih tveganj ostaja povišana z rastočo tendenco. Svetovna gospodarska aktivnost je v prvi polovici leta 2026 ostala robustna, v evrskem območju pa se je po šibkejšem prvem četrtletju okrepila. Kljub temu tveganja v makrofinančnem okolju ostajajo povišana. Donosi državnih obveznic so septembra dosegli nove večletne najvišje ravni, razmiki med donosnostmi držav evrskega območja pa so se ponovno povečali. Tveganja iz mednarodnega okolja ostajajo v ospredju zaradi vojn v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, trgovinskih napetosti, visokih cen energentov ter morebitne korekcije tržnih vrednotenj. Domača gospodarska rast se je v drugem četrtletju še pospešila, pri čemer so v strukturi rasti še naprej prevladovali domači dejavniki povpraševanja, ob okrepitvi izvoza pa so ugodne proizvodne rezultate dosegle tudi predelovalne dejavnosti. Verjetnost nastanka sistemske krize v Sloveniji se je po dvigu ob začetku vojne na Bližnjem vzhodu znižala in ostaja občutno pod signalnim pragom.

Tveganja, ki izhajajo iz mednarodnega okolja

Svetovna gospodarska aktivnost je v prvi polovici leta 2026 ostala robustna. Ta se je se je v prvih dveh mesecih tretjega četrtletja okrepila, pri čemer negativne učinke vojne na Bližnjem vzhodu deloma blaži okrepljeno povpraševanje po tehnoloških izdelkih in storitvah, povezano z napredkom na področju umetne inteligence in njene uporabe. Sestavljeni kazalnik PMI za svetovno gospodarstvo se je, po znižanju v začetku leta zaradi geopolitičnih napetosti, povezanih z vojno na Bližnjem vzhodu, do septembra okrepil na 54,3, kar kaže na najhitrejšo rast svetovne gospodarske dejavnosti od maja 2023. Rast sta podpirala predvsem večji obseg novih naročil in višja zaposlenost. Na robustnost svetovnega gospodarstva kažeta tudi indeksa geopolitične negotovosti in negotovosti trgovinske politike, ki sta se v zadnjih treh mesecih znižala, konec avgusta pa je trgovinska negotovost zaradi zaostrovanja trgovinskih pogajanj med ZDA in Kanado znova nekoliko porasla (slika 6.1 v prilogi, levo).

Gospodarska aktivnost v evrskem območju je v drugem četrtletju kljub zaostrenim geopolitičnim razmeram ostala solidna. Po šibkejšem prvem četrtletju se je gospodarska aktivnost v evrskem območju v drugem četrtletju povečala za 0,6 %, medletna rast pa je dosegla 1,2 %. V Nemčiji je bila rast BDP v drugem četrtletju višja od pričakovanj, najnovejše ocene pa v letu 2026 napovedujejo 1,2 % rast, kar bi bila najvišja rast po letu 2022. Odpornost največjega gospodarstva evrskega območja kljub zaostrenim geopolitičnim razmeram, visokim cenam energentov in motnjam zaradi vročinskih valov predstavlja spodbuden znak za evrsko območje. To je pomembno tudi za Slovenijo, ki je zaradi majhnosti in odprtosti gospodarstva močno odvisna od tujega povpraševanja, pri čemer je Nemčija njena najpomembnejša trgovinska partnerica. Sestavljeni kazalnik PMI za evrsko območje je julija prešel v območje rasti, septembra pa dosegel 53,1, največ v skoraj treh letih in pol, pri čemer se je rast okrepila tako v storitvenih dejavnostih kot v predelovalnih dejavnostih. Kazalniki zaupanja, z izjemo gradbeništva, so se ob začetku tretjega četrtletja izboljšali, kazalnik gospodarske klime pa je avgusta dosegel najvišjo raven v zadnjih sedmih mesecih (slika 1.1, desno). Glede na najnovejše napovedi ECB naj bi gospodarska rast evrskega območja letos dosegla 0,9 %.[1] Zaostrene geopolitične razmere se za zdaj tako kažejo v okrepljenih inflacijskih pritiskih in pričakovanjih glede zaostrovanja denarne politike. Glede na najnovejše ocene se je inflacija v evrskem območju septembra povečala na 3,8 %. Inflacija naj bi se letos ohranila pri 3 %, v letu 2027 pa umirila na 2,5 %.[2] Ob pričakovanjih, da bodo inflacijski pritiski vztrajali dlje časa, je Svet ECB po prvem zvišanju ključnih obrestnih mer junija vse tri ključne obrestne mere ponovno zvišal septembra, in sicer obakrat po 25 bazičnih točk.

Finančni trgi ostajajo pod vplivom konflikta med ZDA in Iranom, novih zaostritev razmer ter negotovosti glede nadaljnjega razvoja pogajanj. Na trgih surovin so v avgustu cene energentov ostale povišane in volatilne, na visokih ravneh pa so vztrajali tudi širše zasnovani indeksi cen surovin. Trgi državnih obveznic predstavljajo pomemben kanal prenosa negativnih šokov po svetovnem finančnem sistemu, tudi na obvezniške trge evrskega območja. Zahtevane donosnosti ameriških in nemških državnih obveznic ostajajo visoko nad ravnmi pred izbruhom konflikta na Bližnjem vzhodu in so v septembru dosegle nove večletne najvišje ravni. Po začetnem povečanju ob izbruhu vojne februarja 2026 so se razmiki med donosnostmi državnih obveznic evrskih držav in nemškimi državnimi obveznicami ponovno povečali, pri čemer je bilo povečanje najizrazitejše v Franciji in Italiji. Povečanje razmikov je bilo opazno tudi v drugih državah evrskega območja, vključno s Slovenijo (slika 1.1, levo). Ponovno povečanje razmikov predstavlja enega ključnih razlogov za ohranitev povišanih tveganj z naraščajočo tendenco, saj odraža vztrajanje fiskalnih in političnih tveganj ter povečano občutljivost vlagateljev nanje. Ob morebitnem nadaljnjem zaostrovanju tržnih razmer bi lahko vztrajanje povišanih stroškov financiranja vplivalo tudi na pogoje financiranja držav z za zdaj bolj omejenimi fiskalnimi tveganji.

Tveganja v mednarodnem okolju so v primerjavi z aprilom bolj uravnotežena, vendar ostajajo še naprej povišana. Svetovno gospodarstvo je do zdaj izkazalo razmeroma visoko odpornost na posledice vojne, saj so bili vplivi na cene primarnih surovin, inflacijska pričakovanja in finančne pogoje za zdaj omejeni. K temu je prispevalo tudi sproščanje zalog energentov, ki se približujejo večletnim najnižjim ravnem, zato bi lahko ob vztrajanju motenj v oskrbi njihovo nadaljnje zmanjševanje povečalo občutljivost gospodarstva na nove šoke. Nadaljnje zaostrovanje konflikta na Bližnjem vzhodu bi lahko povzročilo izrazitejša nihanja cen primarnih surovin, dodatne motnje v dobavnih verigah, povečanje inflacijskih pritiskov ter zaostritev finančnih pogojev. Nadaljnja zaostritev trgovinskih napetosti, vključno z uvedbo višjih carin, bi lahko zavirala mednarodno trgovino in gospodarsko aktivnost ter povečala stroške in cenovne pritiske. Omejen fiskalni prostor in visoka javna zadolženost bi lahko ob novih šokih povečala tveganje za zvišanje donosnosti državnih obveznic, zaostritev finančnih pogojev in večje pritiske na refinanciranje, zlasti v bolj zadolženih gospodarstvih. Med pomembnejšimi ranljivostmi ostaja tudi možnost slabitve tržnih pričakovanj glede prihodnjih učinkov tehnološkega napredka, zlasti umetne inteligence. Ta bi lahko povzročila zmanjšanje tehnoloških naložb in korekcijo visokih tržnih vrednotenj ter se prek finančnih povezav prenesla v širše gospodarstvo. Dodatne ranljivosti izhajajo tudi iz zaznanih povečanih umikov sredstev iz alternativnih oblik financiranja, zlasti zasebnega dolga. Povečani zahtevki vlagateljev po izstopu iz skladov zasebnega dolga v ZDA kažejo na večje likvidnostne pritiske in občutljivost tega segmenta na zaostritev finančnih razmer. Nasprotno bi k ugodnejšim gospodarskim obetom lahko prispevali trajnejša stabilizacija geopolitičnih razmer, hitrejša stabilizacija razmer na energetskih trgih ter širša uporaba umetne inteligence in z njo povezani učinki na produktivnost.

Tveganja, ki izhajajo iz domačega okolja

Domača gospodarska rast se je v drugem četrtletju še okrepila. BDP se je v drugem četrtletju povečal za 1,8 %, medletno pa je bila rast kar 5,0 %. Po dveh letih upočasnjevanja je bila gospodarska rast v prvi polovici leta močna in nad povprečjem evrskega območja. K rasti so največ prispevali domača potrošnja in investicije, ki so se najizraziteje kazale v gradbeništvu, z ugodnejšim izvozom pa so se okrepile tudi predelovalne dejavnosti.[3] Tekoča gibanja povečujejo verjetnost izboljšanih gospodarskih na-povedi, ki so še spomladi nakazovale približno dvoodstotno rast BDP letos.[4] Najnovejša jesenska napoved UMAR, ki upošteva podatke za drugo četrtletje, tako za letošnje leto kaže 3,8-odstotno rast BDP.[5] V letu 2027 pričakujemo umirjanje rasti, h kateremu bo prispevalo postopno iztekanje nekaterih dejavnikov, ki so letos podpirali investicije, zlasti visoka aktivnost pri državnih infrastrukturnih projektih pred volitvami, zlasti lokalnimi, ter zaključevanje projektov, sofinanciranih z evropskimi sredstvi iz načrta za okrevanje in odpornost. Obenem ostaja prisotna negotovost zaradi še nejasnih učinkov vojne na Bližnjem vzhodu. Ob izteku jeseni bi se prav tako lahko pokazale prve gospodarske posledice sušnih vremenskih razmer v Evropi. Po občutnem poslabšanju kazalnikov zaupanja aprila se je gospodarsko razpoloženje do septembra postopno izboljšalo (slika 6.1 v prilogi, desno). K temu sta prispevala predvsem okrepitev zaupanja potrošnikov, ki je aprila doseglo najnižjo raven po oktobru 2023, ter izboljšanje razmer v trgovini na drobno.

Skupna inflacija, merjena z indeksom HICP, se je v letošnjem letu okrepila zaradi rasti cen energentov. Čeprav je vpliv geopolitičnih napetosti na domačo gospodarsko aktivnost v prvi polovici leta ostal omejen, so se njihovi učinki hitro pokazali v višji inflaciji. Medletna rast cen se je izrazito okrepila ter maja dosegla najvišjo vrednost 3,8 %, po vmesnem znižanju pa septembra znašala 3,7 %. Pri tem je vladno znižanje dajatev na pogonska goriva deloma omililo vpliv na končne potrošniške cene. V nasprotju z energenti, rast cen hrane za zdaj ostaja razmeroma nizka, precejšnje tveganje za njeno pospešitev pa predstavljajo zakasneli učinki, ki se nanašajo na prenos dražjih energentov in izredno sušno poletje v Sloveniji in drugod po Evropi. Glede na junijske napovedi Banke Slovenije naj bi skupna inflacija v letu 2026 dosegla 3,6 %, nato pa se znižala na 2,3 % v letu 2027 in 2,0 % v letu 2028.[6] Najnovejša napoved UMAR napoveduje, da bo letošnja inflacija 3,1 %.

Domači bančni sistem ostaja odporen in stabilen, čeprav tveganja za finančno stabilnost zaradi zaostrenih razmer v mednarodnem okolju ostajajo povišana. Geopolitična tveganja se v prvi polovici leta niso odrazila v slabših pogojih poslovanja podjetij, finančnem položaju gospodinjstev ali sposobnosti odplačevanja finančnih obveznosti, kreditna aktivnost pa je ostala robustna. Obseg posojil nebančnemu sektorju, zlasti gospodinjstvom in NFD, se je v prvi polovici leta 2026 še okrepil (slika 1.2, levo). Kreditiranje gospodinjstev še naprej predstavlja najpomembnejši segment rasti posojil nebančnemu sektorju. Rast potrošniških posojil je v prvi polovici leta ostala razmeroma stabilna, medtem ko se je rast stanovanjskih posojil ob pričakovanju dvigov obrestnih mer v drugem četrtletju še okrepila.[7] Medletna rast posojil NFD se je v drugem četrtletju glede na prvo četrtletje nekoliko umirila.[8]

Verjetnost nastanka sistemske krize v Sloveniji se je po začetku vojne na Bližnjem vzhodu znižala in ostaja občutno pod signalnim pragom. Model zgodnjega opozarjanja za Slovenijo nakazuje 3-odstotno verjetnost nastanka finančne krize v naslednjih dvanajstih mesecih (slika 1.2, desno). To je občutno pod signalnim pragom[9] 10,0 % in blizu spodnje meje razpona, v katerem se je kazalnik gibal v zadnjem letu. Mediana ocenjenega tveganja za vzorec evropskih držav[10] znaša 2,6 % in se je v zadnjih treh mesecih znižala. Trenutno nobena od držav v vzorcu ne presega signalnega praga. V zadnjem letu in pol je ocenjeno tveganje za Slovenijo zaradi zunanjih šokov dvakrat preseglo signalni prag: prvič aprila 2025 ob zaostritvi trgovinskih napetosti in drugič v začetku marca 2026 po izbruhu vojne na Bližnjem vzhodu. Takrat sta izrazit padec evropskih delniških trgov in močno povečanje njihove volatilnosti za nekaj trgovalnih dni zvišala ocenjeno verjetnost krize na 10,7 %, nato pa se je ta ob postopnem okrevanju trgov ponovno znižala pod prag. Od takrat se je volatilnost na borzi spet zmanjšala, donos na 10-letne obveznice v Sloveniji pa je blizu povprečja vzorčnih držav, zato je razlika, izmerjena z modelom, blizu nič. Edini dejavnik, ki nekoliko odstopa od sicer umirjenih razmer, je krivulja donosnosti, ki se je po junijskem zvišanju obrestnih mer ECB sploščila, saj so kratkoročne obrestne mere porasle bolj kot donosnost slovenske 10-letne državne obveznice.

1.2Tveganje, ki izhaja iz nepremičninskega trga

Tveganje za finančno stabilnost, ki izhaja z nepremičninskega trga ostaja zmerno z naraščajočo tendenco. Ob okrepljenih inflacijskih pritiskih se je rast cen stanovanjskih nepremičnin in najemnin za stanovanja pospešila. Na trgu nepremičnin smo v obdobju, v katerem cene ob dolgotrajni, strukturno pogojeni omejenosti ponudbe stanovanj, ne rastejo le zaradi dejavnikov povpraševanja, temveč k njihovi rasti prispeva tudi tekoča rast gradbenih stroškov. Gradnjo novih stavb otežujeta visoka rast stroškov gradbenega materiala, ki se je z napetostmi na Bližnjem vzhodu in s tem povezanimi višjimi cenami energentov in surovin pospešila, ter visoka rast stroškov dela, ki se je z rastjo plač še poglobila. S tem se lahko cene stanovanjskih nepremičnin še zvišajo. Rast stanovanjskih posojil je bila med najvišjimi v evrskem območju, vendar so se mesečni obsegi novih stanovanjskih posojil v zadnjih mesecih z zviševanjem obrestnih mer za stanovanjska posojila nekoliko zmanjšali. Obseg posojil za poslovne nepremičnine se je nekoliko povečal, vendar ostal razmeroma majhen.

Trg stanovanjskih nepremičnin

Rast cen stanovanjskih nepremičnin in najemnin za stanovanja se je ob okrepljenih inflacijskih pritiskih letos pospešila. Medletna rast cen stanovanjskih nepremičnin se je v prvi polovici leta 2026 povzpela na več kot 9 %, medtem, ko je v preteklih treh letih znašala v povprečju 7,4 % (slika 1.3, levo in slika 6.2 v prilogi, levo). V povprečju EU je bila medletna rast cen s 5,1 % v prvem četrtletju 2026 nižja kot v Sloveniji. V prihodnje se bo rast cen zaradi omejene ponudbe predvidoma nadaljevala. Rast najemnin za stanovanja se je, po umiritvi v letu 2025, v drugem četrtletju 2026 močno okrepila, na 10,4 %. Na podlagi spletnih podatkov o oglasih za prodajo nepremičnin, ki jih uporabljamo za spremljanje gibanja na nepremičninskem trgu, ugotavljamo, da sta se v prvi polovici leta 2026 povpraševanje in ponudba stanovanjskih nepremičnin umirila. Podatki kažejo, da je bilo v tem obdobju manj novih oglasov kot v enakem obdobju predhodnega leta, zanimanje za oglase, merjeno z ogledom posameznega oglasa, pa je tekom leta upadlo. Podoben trend se je nadaljeval tudi v naslednjih mesecih.

S pospešenim naraščanjem cen stanovanjskih nepremičnin se je precenjenost nepremičnin precej povečala. Precenjenost stanovanjskih nepremičnin ocenjujemo na podlagi več različnih kazalnikov, saj posamezni model ali razmerje ne zmore zajeti vseh pomembnih dejavnikov, pri čemer posamezni kazalniki kažejo različne ravni precenjenosti nepremičnin (slika 1.3, desno). Na visoko precenjenost kaže sestavljeni kazalnik precenjenosti nepremičnin[11] (slika 1.4, levo), ki je namenjen oceni, ali so cene stanovanjskih nepremičnin v Sloveniji usklajene z makroekonomskimi in finančnimi temelji ali pa od teh odstopajo. Pri tem je k visoki precenjenosti najbolj prispevala hitrejša rast cen nepremičnin v primerjavi z rastjo splošne ravni cen[12]. Od konca leta 2022 je k precenjenosti precej prispeval kazalnik tveganja obrestnih mer, ki meri vpliv sprememb obrestnih mer na trg nepremičnin, saj so se obrestne mere od takrat precej zvišale, predvsem z namenom zajezitve naraščajoče inflacije. To kaže na pomembno vlogo kazalnikov, povezanih s financiranjem nepremičnin, saj dostopnost posojil pomembno vpliva na povpraševanje. V obdobju 2022-2024 je k precenjenosti prispeval tudi delež stanovanjskih investicij v BDP, ki bi lahko na splošno v obdobjih intenzivne gradnje nakazoval pregrevanje trga, vendar se je njegov prispevek v zadnjem obdobju zmanjšal. Po drugi strani strukturni model vrednotenja stanovanjskih nepremičnin kaže na zmerno precenjenost. Model temelji na identifikaciji šokov, ki vplivajo na dolgoročne cene stanovanjskih nepremičnin, na tej osnovi pa določa dolgoročno ravnotežje na trgu.

Povpraševanje po stanovanjskih nepremičninah presega ponudbo, še posebej v Ljubljani in na Obali ter drugih turističnih krajih. Prodaja stanovanjskih nepremičnin se je v letu 2025 po skoraj treh letih upadanja povečala za 30 %, v prvi polovici leta 2026 medletno nekoliko upadla. Ob tem pa gradnjo novih stavb vse bolj otežujeta visoka rast stroškov gradbenega materiala (slika 1.4, desno), ki se je z napetostmi na Bližnjem vzhodu in s tem povezanimi višjimi cenami energentov in surovin pospešila ter visoka rast stroškov dela, ki se je z rastjo plač še poglobila. Poleg tega so gradbene zmogljivosti omejene, saj so vezane na zaključevanje infrastrukturnih in javnih projektov. V drugem četrtletju 2026 je v povprečju skoraj polovica gradbenih podjetij v anketi SURS-a visoke stroške materiala in dela navedla kot pomembne omejitvene dejavnike pri poslovanju, v primerjavi z nekoliko več kot v povprečju tretjino podjetij v letu 2025. V letu 2025 je bilo 3,6 % oziroma 1,5 % manj stanovanj v gradnji in dokončanih stanovanj kot v predhodnem letu, nekoliko je upadla tudi skupna površina stanovanj (slika 1.4, desno). Kljub manjšemu skupnemu številu dokončanih stanovanj se je povečalo število dokončanih 3-sobnih ter 5- in večsobnih stanovanj. Ponudbo novih stanovanjskih stavb omejuje tudi pomanjkanje in cene zazidljivih zemljišč za gradnjo stanovanjskih stavb. Delež transakcij z novimi nepremičninami v vseh transakcijah je bil v zadnjem letu v Sloveniji v povprečju 4,6 % precej nižji od povprečja evropskih držav (10,4 %), za katere so ti podatki na voljo.

Strukturni dejavniki kažejo, da bo ponudba stanovanjskih nepremičnin tudi v prihodnje zaostajala za povpraševanjem. Število stanovanjskih stavb, za katere so bila izdana gradbena dovoljenja, se je - po upadu v letih 2024 in 2025 - v prvi polovici leta 2026 spet znižalo, medletno za 3,5 %, kar kaže, da se ponudba stanovanjskih nepremičnin tudi v prihodnje ne bo bistveno povečala. Zaupanje v gradbeništvu je v prvi polovici leta 2026 ostalo pozitivno in na podobni ravni kot v enakem obdobju predhodnega leta ob večjem obsegu gradbenih del in pričakovanju zvišanja cen v gradbeništvu (slika 6.2 v prilogi, desno). Bruto investicije v stanovanja so se v prvem četrtletju 2026 medletno zvišale za 3,9 %. Z namenom zmanjšanja administrativnih ovir in časa za pridobitev gradbenih dovoljenj, je bil v začetku leta 2026 vzpostavljen sistem eGraditev, ki je digitaliziral postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja. Kot izpostavlja GURS, to še ne bo odpravilo težav s premajhno ponudbo stanovanjskih nepremičnin, saj so za to potrebne spremembe na področju prostorskega načrtovanja, gradbene zakonodaje, komunalnega opremljanja stavbnih zemljišč in davkov povezanih z nepremičninami.[13]

Banke so v anketi o bančnem posojanju (BLS, angl. Bank Lending Survey) menile, da se je z zviševanjem obrestnih mer povpraševanje po stanovanjskih posojilih v drugem četrtletju 2026 nekoliko zmanjšalo, hkrati pa so pričakovale, da se bo upad v prihodnje nadaljeval.[14] Rast stanovanjskih posojil se je kljub temu do junija 2026 močno zvišala in bila med višjimi med državami evrskega območja (slika 1.5, levo). V prvi polovici leta 2026 so se kljub zviševanju obrestnih mer nova stanovanjska posojila medletno povečala za okoli četrtino, medtem ko so se ob zniževanju obrestnih mer v letu 2025 glede na predhodno leto povečala za okoli polovico (slika 1.5, desno). Ob tem so se proti koncu prve polovice leta 2026 mesečni obsegi novih poslov v primerjavi s predhodnim obdobjem zaželi zniževati, kar je lahko povezano z gibanjem obrestnih mer in predhodno visoko rastjo posojil zaradi pričakovanj o zviševanju obrestnih mer. Pri tem je bilo 60 % novih stanovanjskih posojil namenjenih za nakup stanovanjske nepremičnine, 12 % za obnovo, 16 % pa za gradnjo stanovanjskih nepremičnin. Okoli 11 % stanovanjskih posojil je namenjenih za poplačilo obveznosti, kar je precej manj kot v letu 2022, ko je bil ta delež ob pričakovanju višanja obrestnih mer kar 22-odstoten.

Trg poslovnih nepremičnin

Slovenski trg poslovnih nepremičnin je majhen, z majhnim številom transakcij in majhno ponudbo novih poslovnih nepremičnin. V prvi polovici leta 2026 se je medletna rast cen poslovnih nepremičnin po umiritvi v letu 2025 pospešila (slika 1.6, levo). Ob tem je bila vrednost prodaj rahlo nižja od povprečja lanskega leta, ko se je po več letih upadanja povečala za tretjino. Obseg posojil za poslovne nepremičnine se je do junija 2026 medletno nekoliko povečal, vendar s 428 mio EUR ostal razmeroma majhen. Delež teh posojil v vseh posojilih NFD je znašal 4,2 %.

Na trgu poslovnih nepremičnin je predvsem pri pisarnah pomemben tudi najemni trg (slika 1.6, desno). Po podatkih GURS-a se je na najemnem trgu v letu 2025 ob rasti najemnin število najemnih poslov znižalo že peto leto zapored in sicer za okoli 10 %. Največji upad najemnih poslov je bil pri trgovskih in storitvenih prostorih, najmanjši pa pri pisarniških prostorih Pri pisarniških prostorih je pomemben lastnik in najemnik državna uprava. Čeprav je delež tujih lastnikov še vedno razmeroma nizek, se z novimi gradbenimi projekti, predvsem v Ljubljani, postopoma povečuje.

1.3Tveganje financiranja

Tveganje financiranja ostaja zmerno z nespremenjeno tendenco. Zaradi velikega priliva vlog gospodinjstev se je letos do junija okrepil obseg vlog nebančnega sektorja, ki ostajajo glavni vir financiranja slovenskih bank. Kljub rahlemu porastu depozitnih obrestnih mer, se večina varčevalcev ne odloča za vezavo prihrankov, zato so se še naprej krepile predvsem vloge na vpogled. Bančni sistem tako ostaja izpostavljen tveganju nestabilnega financiranja, ki bi se realiziralo v primeru nepričakovanega, hitrega in obsežnega premika vlog med bankami ali iz bančnega sistema, ki ga omogočajo prosto razpoložljive vloge in digitalno bančništvo. Kljub različni in enostavno dostopni ponudbi alternativnih naložb bančnim vlogam, slednje ostajajo glavna oblika varčevanja večine Slovencev, kar za zdaj prispeva k stabilnosti tega vira financiranja. Vseeno se varčevalne navade počasi spreminjajo, zato ostaja njihovo spremljanje in pravočasno prilagajanje ponudbe depozitnih produktov konkurenčni pomembno za zagotavljanje stabilnosti bančnega poslovanja tudi v prihodnje.

Viri financiranja

Vloge nebančnega sektorja so ob nadaljnji rasti ostale močno prevladujoč vir financiranja slovenskih bank (slika 1.7, levo). Povečanje vlog nebančnega sektorja je bilo v prvi polovici leta 2026 s 439 mio EUR več kot polovico manjše kot v enakem obdobju lani, vendar podobno prirastom pred pandemijo. H krepitvi vlog nebančnega sektorja so prispevale zlasti višje vloge gospodinjstev in vloge drugih finančnih organizacij, medtem ko so se vloge ostalih sektorjev zmanjšale (slika 1.8, levo). Vseeno je bila rast vlog nebančnega sektorja manjša od rasti posojil nebančnemu sektorju, zato se je razmerje med posojili in vlogami nebančnega sektorja (LTD – Loan to deposit) povečalo. Čeprav kazalnik LTD od leta 2023 postopno narašča, z 72 % še naprej zaostaja za evrskim povprečjem (87 %). To pomeni, da ostajajo slovenske banke manj izpostavljene grosističnim virom financiranja in dogajanju na tujih finančnih trgih, ki bi lahko negativno vplivalo na stabilnost financiranja bank.

Obseg grosističnih virov financiranja se je zmanjšal zaradi zmanjšanja izdanih dolžniških vrednostnih papirjev. Nekatere banke so predčasno ali zaradi dospetja poplačale izdane dolžniške vrednostne papirje, medtem ko je novo obveznico v prvi polovici leta 2026 izdala le ena banka. Podobno kot ob preteklih izdajah vrednostnih papirjev tudi tokrat razlog izdaje ni bil potreba banke po dodatnih virih, temveč izpolnjevanje zahtev glede kapitala in kvalificiranih obveznosti (MREL). Letos do junija se je povečalo zadolževanje pri bankah v tujini, vendar s porastom izstopa le nekaj bank, med katerimi so se nekatere zadolžile pri matičnih bankah. Ob velikem obsegu vlog nebančnega sektorja banke nimajo večjih potreb po dodatnih grosističnih virih financiranja, zato ti še naprej predstavljajo manj kot desetino bilančne vsote.

Gospodinjstva so letos do junija, podobno kot v enakem obdobju lani, močno povečala prihranke v bankah. Povečanja vlog so bila prisotna v vseh mesecih, razen v marcu, ko so nekateri varčevalci del svojih prihrankov usmerili v nakup ljudskih obveznic, ki jih je ponovno izdala država. Vseeno odliv vlog, podobno kot minula leta, ni presegel enega odstotka vseh vlog gospodinjstev. Okrepljeno varčevanje je bilo kot običajno prisotno v spomladanskih mesecih, kar sovpada z izplačilom regresov za letni dopust zaposlenim in letnega dodatka upokojencem ter izplačilom dividend. Hkrati je večje varčevanje podprto z nadaljnjo visoko rastjo plač in višjim razpoložljivim dohodkom gospodinjstev, kar podrobneje predstavljamo v poglavju Gospodinjstva. Obseg vlog gospodinjstev se je v prvi polovici leta 2026 tako povečal za 911 mio EUR (slika 1.8, levo), s polovico bilančne vsote (30,1 mrd EUR) pa ostajajo najpomembnejši vir financiranja slovenskih bank. Solidna medletna rast je junija s 6 % ostala nad skoraj polovico nižjo povprečno rastjo evrskega območja (slika 1.7, desno). Skromnejši priliv vlog je običajno prisoten predvsem v poletnih mesecih zaradi večjih izdatkov gospodinjstev za prostočasne dejavnosti in nakup potrebščin ob začetku novega šolskega leta.

Čeprav se varčevalne navade nekaterih gospodinjstev počasi spreminjajo, ostajajo vloge gospodinjstev zaenkrat stabilen vir financiranja slovenskih bank. Razvoj digitalne tehnologije omogoča varčevalcem hiter in enostaven dostop do različnih bančnih in finančnih storitev domačih in tujih ponudnikov ter primerjavo med njimi. Tako od leta 2024 opažamo povečano varčevanje slovenskih gospodinjstev pri bankah v drugih državah evrskega območja (slika 1.8, desno), saj te ponujajo višjo obrestno mero za vezavo prihrankov kot slovenske banke. Donosnejša in hkrati razmeroma varna alternativa bančnemu varčevanju ostaja nakup slovenskih ljudskih obveznic, ki so bile uspešno izdane tretje leto zapored. Spodbuda varčevalcem k naložbam v različne finančne instrumente je tudi marčevska uvedba individualnega naložbenega računa, ki ga je do maja letos odprlo 10.000 posameznikov,[15] kar pa zaenkrat ni bistveno vplivalo na gibanje vlog gospodinjstev. Poleg tega se postopno povečuje varčevanje gospodinjstev v vzajemnih skladih, kar podrobneje predstavljamo v poglavju Vzajemni skladi. Kljub raznovrstni ponudbi donosnejših alternativnih naložb različnih tveganosti ostaja večina varčevalcev razmeroma pasivna pri upravljanju svojih prihrankov, ki zato ostajajo na računih pri bankah. Omejen obseg prihrankov glavnine varčevalcev,[16] pomanjkanje finančne pismenosti za preudarno naložbeno odločitev in nepripravljenost prevzemanja tveganj so nekateri od razlogov za takšno obnašanje varčevalcev, ki pa zaenkrat pozitivno prispeva k stabilnosti vlog gospodinjstev in s tem financiranju bank.

Vloge NFD so se v prvi polovici leta, podobno kot v enakem obdobju preteklih let, zmanjšale. Podjetja v začetku leta poplačujejo dospela komercialna posojila, v spomladanskih mesecih pa izplačujejo dividende lastnikom in regres za letni dopust zaposlenim, kar poveča potrebo po likvidnosti in prispeva k zmanjšanju vlog pri bankah (slika 1.8, levo). Hkrati opažamo, da podjetja od leta 2024 povečujejo varčevanje pri bankah v tujini (slika 1.8, desno), kar še dodatno zmanjšuje možnost za rast vlog pri slovanskih bankah. Kljub zmanjšanju za 387 mio EUR so imele NFD junija na računih pri slovenskih bankah 11,3 mrd EUR prihrankov, ki jih lahko porabijo za tekoče poslovanje ali usmerijo v investicijske aktivnosti. Te sicer zaradi negotovega razvoja geopolitičnih in gospodarskih razmer ostajajo šibke. Medletna rast vlog NFD, ki se je do junija upočasnila na 4,2 %, od maja zaostaja za povprečno rastjo evrskega območja (slika 1.7, desno).

Ročnost vlog ter vrzel v ročnosti med naložbami in obveznostmi

Čeprav se je trend zmanjševanja depozitnih obrestnih mer letos obrnil, so se vloge na vpogled nebančnega sektorja nadalje povečale. Kratkoročne in dolgoročne obrestne mere za vezane depozite so v prvem polletju letos, kljub rahlemu porastu, ostale nizke in precej pod evrskim povprečjem (slika 6.2 v prilogi, levo in desno). Ob nizki donosnosti vezanih vlog so varčevalci še naprej zadržani do vezave prihrankov, zato je, kljub rahlemu porastu dolgoročnih vezanih vlog gospodinjstev, glavnina vlog gospodinjstev in NFD ostala na vpogled. Njihov delež, ki ostaja visoko nad dolgoletnim povprečjem, se je letos do junija povečal na visokih 87,2 % vseh vlog gospodinjstev, pri vlogah NFD pa je s 76,9 % ostal skoraj nespremenjen (slika 1.9, levo). Čeprav so se v tem obdobju nevezane vloge gospodinjstev in NFD povečale v več kot dveh tretjinah držav evrskega območja, pa med njimi izstopa Slovenija z najvišjim deležem teh vlog v bilančni vsoti (slika 1.10, levo). Ker hkrati še naprej izstopa tudi z najvišjim deležem vlog gospodinjstev in NFD v bilančni vsoti, ostaja Slovenija v primerjavi z ostalimi državami, pri katerih je ta vir financiranja manj pomemben, bolj izpostavljena tveganju morebitnega nenadnega večjega odliva vlog.

Vrzel med ročnostjo naložb in obveznosti se povečuje od leta 2023. Ker so banke likvidna sredstva iz računov pri centralni banki še naprej usmerjale v dolgoročnejša posojila in dolžniške vrednostne papirje, se je v prvi polovici letošnjega leta povečalo tehtano povprečje ročnosti naložb (šest let in dva meseca). Hkrati je tehtano povprečje ročnosti obveznosti ostalo skoraj nespremenjeno (osem mesecev), vendar nizko zaradi velikega obsega vlog na vpogled. Vrzel med ročnostjo naložb in obveznosti se je zato povečala še za dva meseca na visokih pet let in šest mesecev (slika 1.10, desno) oziroma na najvišjo raven pred začetkom hitre rasti vlog na vpogled leta 2013, ki pomembno prispevajo k ročnostni neusklajenosti. Nevezane vloge in digitalno poslovanje omogočajo varčevalcem, da ob morebitnem nenadnem stresnem dogodku hitro in v večjem obsegu premaknejo vloge med bankami ali jih umaknejo iz bančnega sistema. To lahko zmanjša stabilnost financiranja bank, ki so močno odvisne od tega vira financiranja. Zaradi ohranjanja zaupanja varčevalcev v poslovanje slovenskega bančnega sistema in njihovih tradicionalnih varčevalnih navad, o čemer smo v tem poglavju že pisali, ostajajo vloge nebančnega sektorja za zdaj stabilen vir financiranja slovenskih bank. Ob tem poudarjamo, da je skrbno spremljanje konkurenčnih razmer in sprememb v varčevalnih navadah komitentov ter hitro in ustrezno prilagajanje ponudbe konkurenci še naprej pomembno za ohranitev stabilnosti poslovanja bank tudi v prihodnje.

1.4Obrestno tveganje

Obrestno tveganje v bančnem sistemu ostaja zmerno s stabilno tendenco. Z nadaljevanjem solidne rasti kreditiranja gospodinjstev se je delež posojil obrestovanih s fiksno obrestno mero povečal, hkrati pa se je podaljšala povprečna preostala zapadlost posojil nebančnemu sektorju. Močno se je zmanjšala primarna likvidnost, vidno pa so se povečale naložbe v dolžniške vrednostne papirje. S temi spremembami se je obdobje do ponovne določitve obrestnih mer naložb podaljšalo, s čimer se je povečala njihova občutljivost na spremembe obrestnih mer. Medtem spremembe pri vlogah, kjer se je povečal delež vlog na vpogled, in izdanih dolžniških vrednostnih papirjih niso bistveno vplivale na dolžino tega obdobja pri virih. Banke so se z uporabo obrestnih zamenjav še aktivneje varovale pred učinki sprememb obrestnih mer z zapiranjem obrestno občutljivih pozicij, saj se je obseg teh instrumentov močno povečal, s čimer so sledile regulatornim zahtevam na področju obrestnega tveganja v bančni knjigi.

Obrestna občutljivost bank

Na obrestno občutljivost bank so v prvi polovici leta vplivale predvsem spremembe pri naložbah. Posojila nebančnemu sektorju so se letos do junija povečala za 1,7 mrd EUR oziroma za 5,4 % (medletno za 10,2 %), s čimer se je povečal tudi njihov delež v strukturi naložb (slika 6.4 v prilogi, levo). Največji prispevek v prirastu posojil so predstavljala posojila gospodinjstvom, od teh pa stanovanjska posojila. Pri posojilih gospodinjstvom so še naprej prevladovala posojila s fiksno obrestno mero, njihov delež pa se je v stanju dodatno povečal (slika 6.5 v prilogi, levo), pri čemer so še naprej skoraj vsa novoodobrena stanovanjska in potrošniška posojila sklenjena s fiksno obrestno mero. Medtem je delež fiksno obrestovanih posojil v stanju pri NFD ostal stabilen (slika 6.5 v prilogi, desno). Z nadaljevanjem visoke rasti stanovanjskih posojil (10,1 % medletno) in podaljševanjem njihove povprečne ročnosti,[17] se je delež posojil daljših ročnosti v celotnem kreditnem portfelju povečeval. Učinek večjega deleža fiksno obrestovanih posojil in njihove daljše povprečne preostale zapadlosti se je tako še naprej kazal v rahlem podaljševanju obdobja do ponovne določitve obrestnih mer posojil pri bankah, kar je povečevalo obrestno občutljivost celotnega kreditnega portfelja bank.

Na obrestno občutljivost bank je v prvi polovici leta pomembno vplivalo tudi močno zmanjšanje likvidnih sredstev in vidno povečanje naložb v dolžniške vrednostne papirje. Primarna likvidnost[18] se je v prvi polovici leta zmanjšala za 1,6 mrd EUR oziroma za petino, njena preostala zapadlost in obdobje do ponovne določitve obrestnih mer pa sta ostali zelo kratki. S tem se je na najmanjšo vrednost v opazovanem obdobju zmanjšal njen delež v strukturi naložb bank (slika 6.4 v prilogi, levo). Poleg kreditiranja nebančnega sektorja so banke del teh sredstev usmerile v nakupe dolžniških vrednostnih papirjev. Ti so se tudi letos do junija vidno povečali (za 0,6 mrd EUR), s čimer se je povečal tudi njihov delež v strukturi naložb (slika 6.4 v prilogi, levo). Hkrati sta se podaljšali preostala zapadlost in obdobje do ponovne določitve obrestnih mer vrednostnih papirjev. Omenjene spremembe so poleg sprememb v kreditnem portfelju še nekoliko povečale občutljivost bank na spremembe obrestnih mer (slika 1.11, levo).

Pri virih financiranja imajo na obrestno občutljivost bank ob velikem deležu med viri še naprej pomemben vpliv predvsem vloge nebančnega sektorja. Te so se do junija povečale za 0,5 mrd EUR oziroma za 1,1 % (medletno za 5,1 %) in s 77 % še naprej predstavljale največji delež med viri financiranja bank (slika 6.4 v prilogi, desno). Povečanje je izhajalo iz vlog na vpogled, ki so se povečale za 0,9 mrd EUR, medtem ko se je obseg vezanih vlog zmanjšal. S tem se je struktura vlog glede na konec leta 2025 rahlo spremenila, pri čemer so vloge na vpogled junija predstavljale 82 % vseh vlog bančnega sistema, največ po letu 2023 (slika 6.8 v prilogi, desno). Obdobje do ponovne določitve obrestnih mer vlog se kljub temu ni bistveno spremenilo, saj se je hkrati nekoliko spremenila struktura vezanih vlog, pri čemer se je občutneje zmanjšal obseg kratkoročno vezanih vlog, nekoliko pa povečal obseg dolgoročnih vlog. Z zapadanjem izdanih dolžniških vrednostnih papirjev sta se do junija zmanjšala njihov obseg in delež v strukturi financiranja bank (na 5 %), hkrati pa sta se podaljšali njihova preostala zapadlost in obdobje do ponovne določitve obrestnih mer. Skupne spremembe pri vlogah in izdanih vrednostnih papirjih tako niso bistveno vplivale na dolžino povprečnega obdobja do ponovne določitve pasivnih obrestnih mer (slika 1.11, levo).

Vrzel v ponovni določitvi obrestnih mer se v prvi polovici leta ni bistveno spremenila, dolgoročna obrestno občutljiva neto pozicija sistema pa se je povečala. Junija je bila vrzel podobna kot decembra lani in tudi ob predpostavki stabilnosti temeljnega dela vlog na vpogled, tj. tistega dela vlog na vpogled, pri katerih obstaja le majhna verjetnost, da bi se v primeru zvišanja obrestnih mer med bankami premaknile ali iz bančnega sistema odlile, blizu najvišjih ravni v zadnjih letih (slika 1.11, levo). Spremembe pri naložbah, tako pri posojilih kot naložbah v vrednostne papirje so predstavljale najpomembnejši dejavnik povečevanja občutljivosti bank na spremembe obrestnih mer, saj se je dolgoročna obrestno občutljiva neto pozicija v prvi polovici leta dodatno povečala. V primeru zvišanja dolgoročnih obrestnih mer oziroma strmejše obrestne krivulje bi se, glede na obrestno občutljivo strukturo sistema, vrednost fiksno obrestovanih naložb zmanjšala bolj kot vrednost virov, s čimer bi se zmanjšala ekonomska vrednost kapitala (EVE), vendar se te spremembe v izkazu uspeha oziroma kapitalu ne bi odrazile.

Banke so pri varovanju pred učinki sprememb obrestnih mer oziroma pri zapiranju obrestno občutljivih pozicij poleg distribucije temeljnega dela vlog na vpogled močno okrepile uporabo obrestnih zamenjav (angl. interest rate swaps). Potem ko se je lani obseg teh instrumentov povečal za 1,5 mrd EUR, se je samo do junija letos za 2,6 mrd EUR. V nazivnem znesku glede na bilančno vsoto sistema je celoten obseg obrestnih zamenjav znašal 19 % oziroma bil za 4 o. t. večji kot decembra lani (slika 1.11, desno). S tem so banke sledile regulatornim zahtevam na področju obrestnega tveganja v bančni knjigi[19] in od leta 2023 vidno povečale obseg teh instrumentov, ki jih uporabljajo za varovanje aktivnih in pasivnih postavk ter za skupinsko (makro) in posamično (mikro) varovanje. Čeprav ima večina bank dovoljenje Banke Slovenije za trgovanje s standardiziranimi terminskimi pogodbami in opcijami, obrestne zamenjave aktivno uporablja pet bank, ki skupaj predstavljajo 78 % bilančne vsote sistema. Ostale se varujejo preko strukturnih ukrepov za znižanje izpostavljenosti obrestnemu tveganju.[20]

Obrestne mere

Obrestne mere za novoodobrena posojila nebančnemu sektorju so se letos v prvi polovici leta rahlo zvišale. Že pred koncem leta 2025 oziroma precej pred zvišanjem ključnih obrestnih mer ECB junija letos, so se obrestne mere za posojila nebančnemu sektorju v določenih segmentih pričele zviševati. Pri kreditiranju gospodinjstev so še naprej močno prevladovala posojila s fiksno obrestno mero. Za novoodobrena stanovanjska posojila so fiksne obrestne mere z 2,8 % avgusta lani dosegle najnižjo raven v tem ciklu zniževanja obrestnih mer, zatem pa se v povprečju blago zviševale. Junija letos so znašale 3,1 % in bile nižje kot v evrskem območju, kjer so junija znašale 3,5 % (slika 1.12, levo). Medtem so fiksne obrestne mere za novoodobrena potrošniška posojila najnižjo raven v zadnjem desetletnem obdobju s 5,6 % dosegle decembra lani, nato pa se v povprečju prav tako blago zviševale. Junija so dosegle 5,9 % in še naprej ostale precej pod povprečjem evrskega območja, kjer so znašale 7,5 %. Tudi spremenljive obrestne mere so se letos v prvi polovici leta za obe vrsti posojil zviševale, vendar je ob zelo majhnem obsegu novih poslov s to vrsto obrestovanja njihovo gibanje precej nestanovitno. Spremenljive obrestne mere za novoodobrena posojila NFD, ki v primerjavi s fiksnimi prevladujejo, so se ob bolj volatilni dinamiki kot tiste v evrskem območju v povprečju postopoma zviševale. V prvi polovici leta so se gibale tik pod 4 % in bile v povprečju rahlo višje kot v evrskem območju. Junija so znašale 3,9 % (slika 1.12, desno). Medtem so se fiksne ob še večji nestanovitnosti prav tako zviševale. Junija so bile enake spremenljivim in podobne tistim v evrskem območju.

Obrestne mere za stanja posojila nebančnemu sektorju so se pri nas od polovice lanskega leta v povprečju še naprej nekoliko zniževale. Pri gospodinjstvih se za stanovanjska posojila že približno eno leto ohranjajo pri 3,0 %, medtem ko so se pri potrošniških in ostalih posojilih zniževale vse do junija letos, ko so znašale 6,1 %. Gibanje obrestnih mer za posojila NFD je bilo tudi v stanjih nekoliko bolj nestanovitno, v povprečju pa so ohranile podobno raven kot pred enim letom (3,8 %). Skupno so bile za ti dve skupini komitentov le rahlo nižje kot junija lani (slika 6.6 v prilogi, levo). Nasprotno so se v evrskem območju v zadnjem letu postopoma zviševale tako pri posojilih gospodinjstvom kot NFD. Obrestne mere za stanovanjska posojila so se do junija zvišale na 2,5 %, za potrošniška in ostala posojila na 5,9 %, za posojila NFD pa na 3,4 %. Različna dinamika gibanja obrestnih mer v stanjih obeh območij poleg sprememb obrestnih mer pri novoodobrenih poslih odraža tudi različno strukturo obdobja fiksacije, pri čemer se je delež fiksno obrestovanih posojil v Sloveniji v preteklem obdobju občutno povečal, s tem pa se je zmanjšala odzivnost obrestnih mer v stanjih na spremembe tržnih obrestnih mer. Razlika v povprečni ravni obrestnih mer med Slovenijo in evrskim območjem se je od največje v drugi polovici leta 2023 do junija letos precej zmanjšala in približala tisti iz obdobja nizkih obrestnih mer pred nekaj leti.

Obrestne mere na stanja vlog nebančnega sektorja so se pri nas ob vztrajnem povečevanju vlog na vpogled vse do junija letos zelo blago zniževale in bile še naprej precej nižje kot v evrskem območju. Za nove vezane vloge gospodinjstev se letos zvišujejo le obrestne mere za dolgoročno vezavo.[21] Te so junija znašale 1,9 %, s čimer se je razlika do povprečja evrskega območja (2,4 %) ohranila. Medtem so bile obrestne mere za nove kratkoročne vloge z 0,7 % stabilne, v evrskem območju pa so se zvišale na 2,0 %. Obrestne mere za nove vezane vloge NFD so se zvišale tako za dolgoročne kot za kratkoročne vloge. Predvsem za dolgoročne so bile junija občutno višje v primerjavi z začetkom leta. Znašale so 2,3 % in se močno približale evrskim (2,7 %). Medtem so imele obrestne mere za kratkoročne vloge stabilen trend zviševanja, junija pa so z 1,7 % ohranile razliko do evrskih (2,2 %). Obrestne mere za vloge na vpogled so stagnirale rahlo pod 0,1 % tako za gospodinjstva kot za NFD. Kljub nekoliko višjim obrestnim meram za nove vloge, predvsem za dolgoročno vezavo sredstev pri bankah, in nekolikšnem povečanju dolgoročnih vlog v stanjih, se je rahlo zniževanje obrestnih mer na stanja vlog gospodinjstev in NFD nadaljevalo tudi letos. To je odražalo predvsem nadaljevanje visoke rasti vlog na vpogled, ki so minimalno oziroma večinoma sploh niso obrestovane. S tem se je znova začela povečevati tudi razlika v ravni obrestnih mer v Sloveniji, kjer so te, glede na evrsko povprečje, precej nižje (slika 6.6 v prilogi, desno).

Zmanjševanje obrestnega razmika pri gospodinjstvih se je letos v prvi polovici leta dodatno upočasnilo, pri NFD pa se je razmik gibal blizu lani doseženih ravni.[22] Po dosegu najvišje ravni ključnih obrestnih mer septembra 2023, se je obrestni razmik pri gospodinjstvih (slika 6.7 v prilogi, levo) in NFD (slika 6.7 v prilogi, desno) začel zmanjševati. Z letošnjo stabilizacijo obrestnih mer v stanjih pri posojilih in vlogah se je to zmanjševanje vidno upočasnilo oziroma pri NFD ustavilo. Medtem se je v evrskem območju razmik pri gospodinjstvih še naprej povečeval, s čimer se je razlika do slovenskega bančnega sistema neprekinjeno zmanjševala in že precej približala ravnem iz obdobja nizkih obrestnih mer. Kljub temu je bil razmik še vedno precej večji pri nas, kar odraža zelo velik delež vlog na vpogled v našem bančnem sistemu in obrestne mere blizu 0 % za te vloge, hkrati pa podpovprečne obrestne mere za vezane vloge, ki gospodinjstev ne spodbudijo, da bi prihranke vezala za daljše obdobje. Pri NFD je bil tudi v evrskem območju obrestni razmik stabilen, s čimer se je ohranila razlika dosežena v letu 2025. Podobno kot pri gospodinjstvih je razlika do evrskega povprečja ostala večja kot v obdobju nizkih obrestnih mer. Relativno velik obrestni razmik v primerjavi z evrskim območjem se pri nas še naprej pomembno odraža v solidnih dohodkovnih gibanjih bank.[23]

1.5Kreditno tveganje

Kreditno tveganje se ohranja na zmerni ravni s stabilno tendenco, ob večinoma nespremenjenih kazalnikih kakovosti kreditnega portfelja, vendar ob še vedno zelo negotovem gospodarskem okolju. Po lanskem občutnejšem poslabšanju kakovosti kreditnega portfelja v segmentu nefinančnih družb (NFD) je bila raven tveganja letos v prvi polovici leta stabilna, morebitno prihodnje poslabšanje pa je lahko povezano s še naprej zelo zahtevnim zunanjim gospodarskim okoljem. Banke so z restrukturiranjem in povečanjem zavarovanj terjatev do družb iz predelovalnih dejavnosti, ki so bile lani prerazvrščene med nedonosne izpostavljenosti (NPE), zvišale stopnjo njihove pokritosti z zavarovanji. Število začetih stečajev se je letos v prvi polovici leta povečalo, kljub temu pa je izpostavljenost bank družbam v stečaju ostala majhna. Slovensko gospodarstvo je v prvi polovici leta izkazalo visoko stopnjo odpornosti, saj je se je rast kljub zahtevnim razmeram okrepila. Razmere na trgu dela so bile ugodne, finančni položaj gospodinjstev v povprečju dober, kar je ob nadaljnji krepitvi kreditiranja gospodinjstev ohranjalo stabilne deleže NPE.

Nedonosne izpostavljenosti in skupine kreditnega tveganja

Kakovost bančnih naložb, merjena z deležem NPE, je ob polovici leta 2026 v primerjavi s koncem lanskega leta ostala nespremenjena. Delež NPE celotnega portfelja je po opaznejšem povečanju v lanskem zadnjem četrtletju letos do junija ostal nespremenjen. Z 1,6 % je bil še naprej blizu najvišje ravni po prvem četrtletju 2021 (slika 1.13, levo). V mednarodni primerjavi se je delež NPE celotnega portfelja v minulih letih glede na evrsko območje gibal rahlo pod mediano porazdelitve držav, v zadnjem četrtletju lani pa jo je presegel (slika 1.13, desno).[24] Obseg NPE se je letos do junija rahlo zmanjšal, vendar še naprej močno presegal raven izpred enega leta (za 59 %). Od 1,0 mrd EUR vseh NPE so izpostavljenosti NFD predstavljale 73 % (slika 6.9 v prilogi, levo) in bile še naprej močno skoncentrirane na le nekaj nefinančnih družb iz predelovalnih dejavnosti (C).[25] Samo štiri družbe so skupaj predstavljale več kot 50 % vseh NPE nefinančnih družb, kar kaže, da so težave v poslovanju in odplačevanju dolgov omejene na posamezne družbe in trenutno ne predstavljajo sistemskega poslabšanja odplačevanja dolgov pri bankah. Delež NPE se je pri NFD do junija nekoliko zmanjšal, na 3,9 %, vendar še naprej precej presegal zgodovinsko nizke ravni preteklih nekaj let. Prav tako se je zmanjšal v predelovalnih dejavnostih, vendar z 9,6 % ostal močno povečan (slika 1.14, levo). Gospodarske družbe, zlasti pretežno izvozno usmerjene in energetsko močno odvisne družbe, se še naprej soočajo z zelo negotovim zunanjim gospodarskim okoljem in nestanovitnostjo na energetskih trgih. Takšne razmere ob morebitnih težavah v poslovanju teh družb povečujejo tveganje sposobnosti odplačevanja njihovih dolgov pri bankah, s tem pa kreditno tveganje ohranjajo na zmerni ravni s stabilno tendenco.

V ostalih dejavnostih NFD je bil delež NPE v povprečju stabilen, spremembe pa so bile podobno kot v preteklih obdobjih večinoma povezane s posameznimi večjimi izpostavljenostmi. Podobno kot v predelovalnih dejavnostih se je delež NPE po lanskem opaznejšem povečanju letos do junija zmanjšal tudi v strokovnih, znanstvenih, tehničnih in poslovnih dejavnostih (NO). Lansko novembrsko povečanje je bilo povezano le z eno družbo, ki je nato pomembno vplivala tudi na marčevsko zmanjšanje deleža. Delež NPE se je v tej skupini dejavnosti do junija tako zmanjšal na 4,2 % (slika 1.14, levo). Medtem je bilo marca prisotno opaznejše povečanje deleža NPE pri prevozu in skladiščenju (H), tudi v tem primeru pa je šlo za večjo spremembo le pri eni družbi. V tej skupini dejavnosti se je delež NPE do junija povečal na 2,0 %. V gradbeništvu (F) se je nadaljevalo postopno zmanjševanje deleža NPE, junija na 1,7 %, medtem ko je bila v preostalih, pretežno storitvenih dejavnostih, kakovost portfelja v prvi polovici leta stabilna.

Pri prebivalstvu je kakovost portfelja ostala nespremenjena, prav tako pri tujcih, medtem ko se je izboljšala pri obrtnikih. Razmere na trgu dela ostajajo ugodne, s tem se ohranja tudi v povprečju dober finančni položaj gospodinjstev, kar se ob nadaljnji krepitvi kreditiranja gospodinjstev še naprej odraža v ugodnem gibanju deležev NPE. Delež NPE se je pri prebivalstvu še dodatno rahlo zmanjšal in bil junija z 1,4 % najmanjši v opazovanem obdobju (slika 1.14, desno). Tako pri stanovanjskih kot pri potrošniških posojilih je dosegel najnižjo raven v tem obdobju (0,8 % in 3,0 %), medtem ko se je pri ostalih posojilih prebivalstvu povečal na 1,4 %. Na nizki ravni (0,2 %) se je ohranil delež NPE pri tujcih (slika 1.13, levo), ki poleg NFD in prebivalstva predstavljajo največji delež skupne izpostavljenosti bank. Delež NPE pri obrtnikih je junija s 3,1 % dosegel najnižjo raven v opazovanem obdobju, vendar je njihov učinek na delež NPE celotnega portfelja ob majhni skupni izpostavljenosti zanemarljiv.[26]

Delež skupine s povečanim kreditnim tveganjem (skupine 2 oziroma S2) se je ohranil blizu najnižje večletne ravni, kar potrjuje stabilne obete za kreditno tveganje. Po zmanjšanju v zadnjem četrtletju lani je bil v prvi polovici leta 2026 stabilen in se gibal okrog 4,0 %, kolikor je znašal junija (slika 1.15, levo). Obseg skupine 2 se je letos do junija rahlo zmanjšal (za 19 mio EUR; za 0,7 %), v primerjavi z enakim obdobjem lani pa je bil manjši za 9 %. Po skupinah komitentov je bilo gibanje različno, od 2,7 mrd EUR vseh izpostavljenosti v skupini 2 pa sta večino predstavljali skupini NFD (51 %) in prebivalstva (39 %) (slika 6.9 v prilogi, desno). Pri prebivalstvu se je delež skupine 2 do junija zmanjšal na 6,5 %[27] (slika 6.10 v prilogi, levo), kar predstavlja najnižjo raven v opazovanem obdobju. Ob zgodovinsko nizkih ravneh deleža NPE to še naprej potrjuje v povprečju zelo dober finančni položaj prebivalstva, kot ga zaznavajo banke. Od ostalih skupin komitentov so še naprej izstopali obrtniki, pri katerih se je delež skupine 2 ohranil v območju zadnjih nekaj let, v mesecih do junija pa se je znova nekoliko povečal (na 15,5 %).

Po opaznejšem zmanjšanju deleža skupine 2 pri NFD v zadnjem četrtletju lani, se je ta letos do junija rahlo povečal. Lansko zmanjšanje deleža je kazalo na poslabšanje kakovosti kreditnega portfelja v tem segmentu, saj je bilo povezano s prerazvrstitvijo večjih izpostavljenosti družbam iz predelovalnih dejavnosti v NPE. S tem sta se obseg in delež izpostavljenosti v skupini 2 pri NFD precej zmanjšala, še posebej pa sta se zmanjšala v predelovalnih dejavnostih. Pri NFD je delež skupine 2 marca s 6,3 % dosegel najnižjo večletno raven, do junija pa se znova nekoliko povečal (na 7,0 %). Povečanje je bilo tudi tokrat povezano z le nekaj posameznimi družbami in odražalo predvsem spremembe v predelovalnih dejavnostih, pri katerih se je delež skupine 2 do junija povečal na 10,9 % (slika 1.15, desno). Banke so zaznale povečanje tveganja tudi pri nekaterih izpostavljenostih v dejavnostih oskrbe z elektriko, plinom, vodo in ravnanja z odpadki (DE), kjer se je delež povečal na 4,6 %, medtem ko so zmanjšanje zaznale v strokovnih, znanstvenih, tehničnih in poslovnih dejavnostih (NO), z zmanjšanjem deleža na 5,1 %. Pri večini preostalih dejavnostih se je delež skupine 2 v prvi polovici leta prav tako zmanjšal. Banke tako večinoma pravočasno zaznavajo in upoštevajo zamude v plačilu in izpostavljenosti tudi pravočasno prerazvrstijo v višjo raven kreditnega tveganja.

Izpostavljenost družbam v stečajnem postopku in družbam z blokiranim računom

Število začetih stečajnih postopkov se je letos v prvi polovici leta povečalo, vendar izpostavljenost bank tem družbam ostaja majhna. Zahtevne gospodarske razmere so se za določen segment gospodarstva letos v prvi polovici leta nadaljevale, kar se je odrazilo v nadaljevanju rahlega trenda povečevanja števila družb v stečaju. S tem se je povečala tudi izpostavljenost bank družbam v stečaju in maja z 99 mio EUR dosegla najvišjo raven v zadnjih letih. Junija je znašala 90 mio EUR in bila medletno večja za 8,5 % (slika 1.16, levo). Izpostavljenost bank tem družbam glede na celotno izpostavljenost NFD je bila z 0,6 % blizu najvišjih ravni leta 2025, vendar kljub temu še naprej majhna. Struktura izpostavljenosti družbam v stečajnih postopkih glede na dejavnost družb je odražala siceršnjo strukturo izpostavljenosti bank NFD, pri čemer so prevladovale večje skupine dejavnosti. Trgovina (24 %), prevoz in skladiščenje (22 %) ter predelovalne dejavnosti (21 %) so imele največje deleže, čemur so sledile strokovne, znanstvene, tehnične in poslovne dejavnosti (13 %) ter gradbeništvo (9 %) (slika 1.16, desno). Od začetka leta se je v strukturi najbolj povečal delež izpostavljenosti prevozu in skladiščenju, najbolj pa zmanjšal predelovalnim dejavnostim.

Število družb z blokiranim računom je bilo letos v prvi polovici leta stabilno in podobno ravni iz leta 2025, izpostavljenost bank tem družbam pa je ostala majhna. Rahel trend povečevanja števila družb v stečaju ni sovpadal z naraščanjem števila družb z blokiranim računom, saj se njihovo število medletno ni bistveno spremenilo. Tudi izpostavljenost bank družbam z blokiranim računom je ostala blizu podobnih ravni kot v preteklih dveh letih. Njeno gibanje je bilo v tem obdobju sicer precej nestanovitno, vendar je delež glede na celotno izpostavljenost NFD junija 2026 z 0,68 % ostal majhen (slika 1.17). V strukturi izpostavljenosti družbam z blokiranim računom so junija s 40 % še naprej prevladovale predelovalne dejavnosti, s 27 % je sledilo gradbeništvo, preostalo tretjino pa so predstavljale trgovina, strokovne, znanstvene, tehnične in poslovne dejavnosti ter ostale dejavnosti (slika 1.17, desno). V nasprotju s stečaji se je v preteklem obdobju pri blokiranih računih v strukturi najbolj povečal delež izpostavljenosti predelovalnim dejavnostim.

Kreditni standardi bank in obrestne mere

Po anketi BLS so banke v prvi polovici leta 2026 kreditne standarde pri posojilih podjetjem ohranile nespremenjene, tako pri stanovanjskih kot pri potrošniških posojilih pa so jih rahlo zaostrile. Pri posojilih podjetjem sta v prvi polovici leta k rahli zaostritvi prispevala dejavnika splošnih gospodarskih razmer in obetov ter razmer in obetov po panogah, medtem ko dejavnikov sproščanja standardov banke niso identificirale. Kljub temu so skupne kreditne standarde pri podjetjih identificirale kot nespremenjene (slika 6.22 v prilogi, levo/desno), medtem ko so kreditne standarde za posojila gospodinjstvom zaostrile. Pri stanovanjskih posojilih so kot razlog rahle zaostritve navedle dovoljeno tveganje v banki ter kapital banke in stroške (slika 6.24 v prilogi, levo/desno), pri potrošniških posojilih pa dodatno še kreditno sposobnost potrošnikov, in tveganje, povezano z zahtevanim zavarovanjem (slika 6.26 v prilogi, levo/desno).

Raven obrestnih mer za posojila nebančnemu sektorju je tudi letos v prvi polovici leta ugodno vplivala na nivo kreditnega tveganja. Obrestne mere za novoodobrena posojila nebančnemu sektorju so lani v drugi polovici leta v povprečju dosegle najnižje ravni v tem ciklu zniževanja obrestnih mer, v prvi polovici letošnjega leta pa so se ob enem zvišanju ključnih obrestnih mer ECB le rahlo zvišale. Breme odplačevanja obveznosti nebančnega sektorja se tako ni bistveno spremenilo, kar je ugodno vplivalo na nivo kreditnega tveganja. Gospodinjstva so v tem času postala še bolj odporna na morebitna dodatna zvišanja obrestnih mer, saj pri njih močno prevladujejo posojila s fiksnimi obrestnimi merami.[28] Te so se za novoodobrena stanovanjska in potrošniška posojila do junija le rahlo zvišale, s čimer tudi novo zadolževanje gospodinjstev ostaja relativno ugodno. Po drugi strani pri NFD še naprej prevladujejo posojila s spremenljivimi obrestnimi merami, njihov delež pa je z dobrimi štirimi petinami ostal stabilen. S tem so NFD bolj občutljive na morebitna zvišanja obrestnih mer v primerjavi z gospodinjstvi, saj se spremenljivo obrestovanim obstoječim posojilom obrestne mere zvišujejo skladno s spremembami referenčnih obrestnih mer. Kljub večji obrestni občutljivosti, NFD v prvi polovici leta niso občutile večjih sprememb pri odplačevanju obstoječih dolgov pri bankah, saj so se spremenljive obrestne mere gibale blizu najnižjih ravni v zadnjem ciklu zniževanja obrestnih mer.[29]

Pokritost z oslabitvami, rezervacijami in zavarovanji

Po občutnem zmanjšanju pokritosti nedonosnega dela portfelja z oslabitvami in rezervacijam ob koncu leta 2025 je bila pokritost v prvi polovici letošnjega leta stabilna. Potem ko je pokritost NPE celotnega portfelja novembra lani ob prerazvrstitvah podpovprečno oslabljenih izpostavljenosti družb iz predelovalnih dejavnosti v NPE močno upadla, se je na doseženi ravni ohranila do junija letos, ko je znašala 47,9 % (slika 1.18, levo). Takšna dinamika se je odrazila tudi v portfelju NFD, kjer je pokritost junija z 42,4 % ostala blizu najnižjih ravni v večletnem obdobju. Kljub nespremenjeni pokritosti z oslabitvami in rezervacijami je bila slika kreditnega tveganja v primerjavi z novembrom lani nekoliko boljša, saj so izpostavljene banke izvedle restrukturiranje omenjenih izpostavljenosti in jih hkrati tudi zavarovale. Pokritost NPE z oslabitvami, rezervacijami in zavarovanji za celoten portfelj se je tako glede na november, ko je bila z 72,0 % najmanjša v večletnem obdobju, do junija povečala na 84,9 % (slika 1.18, desno). Prav tako se je povečala v segmentu NFD, na 83,9 %, potem ko je novembra lani upadla na 65,0 %. Medtem je bila pri prebivalstvu pokritost nedonosnega dela portfelja z oslabitvami in rezervacijami junija s 67,6 % stabilna, pri čemer se je rahlo povečala pri stanovanjskih in potrošniških posojilih, nekoliko pa zmanjšala pri ostalih posojilih prebivalstvu.[30] Potem ko se je ob koncu leta 2025 pokritost NPE vidneje zmanjšala pri obrtnikih in tujcih, je pri prvih ostala stabilna, pri drugih pa se je znova povečala.

Pokritost donosnega dela portfelja z oslabitvami in rezervacijami se je po vidnejšem zmanjšanju ob koncu leta 2025 letos v prvi polovici leta gibala na lani doseženih ravneh. Skupna pokritost donosnega dela portfelja je maja letos z 0,34 % dosegla najnižjo raven do zdaj. Junija se je rahlo povečala na 0,35 %, kar je odražalo nekolikšno povečanje pri NFD in obrtnikih (slika 6.10 v prilogi, desno). Medtem se je pri prebivalstvu in tujcih še dodatno rahlo zmanjšala.

1.6Dohodkovno tveganje

Dohodkovno tveganje ocenjujemo kot nizko, obeti za ustvarjanje dohodka ostajajo stabilni. Neto obrestni prihodki in ustvarjen dohodek bank že četrto leto zapored ostajajo razmeroma visoki. Neto obrestni prihodki se letos postopoma krepijo. Visoka razlika med obrestnimi merami na aktivni in pasivni strani, ki je vztrajala tudi po znižanju obrestnih mer, je rezultirala v nadpovprečno visoki neto obrestni marži tako v primerjavi s povprečnimi vrednostmi predhodnih dveh desetletij kot v primerjavi z drugimi bančnimi sistemi. K temu ključno prispeva prevladujoč delež skoraj neobrestovanih vpoglednih vlog nebančnega sektorja v strukturi financiranja, ki se je vzpostavila v daljšem obdobju in se ohranila tudi ob novi ravni obrestnih mer. Neobrestni prihodki se tudi letos povečujejo. Neto prihodki iz opravnin se solidno povečujejo, do junija so presegli rast bilančne vsote bank, prihodki bank iz dividend pa so se v primerjavi z lanskimi še nekoliko povečali. Ob tem je bila rast operativnih stroškov v prvem polletju nizka.

Bruto in neto dohodek bank

Vnovična rast bruto in neto dohodka. Bruto dohodek se je v prvem polletju letos medletno povečal za 5,6 % na 1.239 mio EUR, neto dohodek bank pa za 7,3 % na 694 mio EUR (slika 1.19, levo). Tako bruto kot neto dohodek sta v prvem polletju presegala povprečje polletnih vrednosti predhodnih treh let, ko sta znašali 1,1 mrd EUR oziroma 0,6 mrd EUR. Višje vrednosti so posledica rasti neobrestnih prihodkov, zlasti iz dividend, vnovične pozitivne rasti neto obrestnih prihodkov in obvladovanja operativnih stroškov.

Neto obrestni in neobrestni prihodki

Neto obrestni prihodki se ponovno povečujejo, njihova medletna rast se je junija zvišala na 3,9 %. V prvem polletju so se medletno sicer zmanjšali tako obrestni prihodki kot odhodki, vendar se njihov upad upočasnjuje. Prvi so sicer za lanskimi v enakem obdobju zaostajali za 1,6 % oziroma 15,0 mio EUR, drugi kar za 18,1 % oziroma 42,1 mio EUR. Med glavnimi vrstami obrestnih prihodkov so bili prihodki iz posojil povsem enaki lanskim. Obrestni prihodki iz najbolj likvidnih oblik naložb[31] so se pričakovano zmanjšali (za nekoliko manj kot tretjino) – tako zaradi nižje ravni obrestnih mer za te naložbe[32] kot tudi zaradi nadaljevanja večletnega preusmerjanja bančnih naložb v vrednostne papirje z višjo donosnostjo, kot so jih imeli ti še pred nekaj leti.[33] Obrestni prihodki od vrednostnih papirjev so se tako povečali za slabo petino. Med obrestnimi odhodki so se odhodki za vloge zmanjšali skoraj za četrtino (23,9 %), ostali obrestni odhodki pa nekoliko manj (16,4 %). Obrestni odhodki za vloge nebančnega sektorja sicer predstavljajo le nekoliko več kot polovico (letos v prvem polletju 58 %) celotnih obrestnih odhodkov bank, čeprav vloge predstavljajo okrog devetdeset odstotkov obrestno-plačljive pasive. Ta nesorazmernost v deležu obrestnih odhodkov vlog v celotnih obrestnih odhodkih je posledica izrazite prevlade vlog na vpogled v strukturi vlog nebančnega sektorja.

Na naložbeni strani bilanc bank so letos negativne cenovne učinke skoraj povsem nadomestili pozitivni količinski učinki, obenem so pozitivni cenovni učinki na strani obveznosti vplivali na povečanje neto obresti. Negativni cenovni učinki na naložbeni strani so tudi letos (slika 1.19, desno), podobno kot lani, izvirali iz najbolj likvidnih oblik naložb in posojil nebančnemu sektorju, pozitivni pa iz povečanja naložb v vrednostne papirje. Pozitivni količinski učinki na naložbeni strani so se letos povečali. Na aktivni strani bančnih bilanc so izvirali iz posojil in vrednostnih papirjev, kar je povezano s povečanjem kreditne aktivnosti in preusmerjanjem naložb bank iz likvidnih sredstev v vrednostne papirje. Po drugi strani so bili cenovni učinki na strani bančnih obveznosti pozitivni. Cenovni učinki iz vlog (nižje obrestne mere) so povečevali neto obresti. Obenem količinski učinki na strani bančnih obveznosti niso pomembneje vplivali na spremembo neto obresti pri bankah.

Neto obrestna marža ostaja stabilna. V zadnjem enoletnem obdobju do junija je znašala 2,64 % in se po izraziti upočasnitvi zmanjševanja v lanskem letu letos ne zmanjšuje več. Podatki za trimesečna obdobja v zadnjih mesecih nakazujejo na njeno ponovno povečanje. Vrednosti marže zadnjega enoletnega obdobja so tako že razmeroma blizu tridesetletnemu povprečju oziroma za 0,6 odstotne točke nad vrednostjo povprečja[34] od vstopa Slovenije v evrsko območje. Ob izjemno poceni virih financiranja bank v Sloveniji in stabiliziranju obrestnih mer oziroma njihovem zviševanju se lahko marža še nekoliko okrepi.

K povečanju neto neobrestnih prihodkov v prvem polletju 2026 (+8,3 %) so pomembno prispevali prihodki iz dividend. Slednji so se do junija medletno povečali za 18,3 % na 252 mio EUR (slika 1.20, levo). Prihodki iz prejetih dividend so, podobno kot lani v prvem polletju, letos predstavljali skoraj polovico vseh neobrestnih prihodkov. Na celoletni ravni pa je delež v predhodnih dveh letih znašal nekoliko manj kot tretjino (slika 1.20, desno). K visokim neto neobrestnim prihodkom v zadnjih letih prispeva tudi stabilna rast neto opravnin. Neto opravnine so letos in lani prehitele rast bilančne vsote, do junija so se povečale za 9,3 %, neto opravninska marža ostaja stabilna, za zadnje enoletno obdobje je znašala 0,81 %.

Operativni stroški

Rast operativnih stroškov bank je v prvem polletju letos medletno znašala zmernih 3,6 %. Še nižja je bila medletna rast stroškov dela, ki se je junija znižala na le 1 %. Rast operativnih stroškov je bila še v prvem četrtletju leta višja (slika 1.21, levo), predvsem zaradi začasnih ocen bank glede predvidenih vplačil v jamstveno shemo. Nekatere banke so najprej predvidele nekoliko večji obseg vplačil, a so ga kasneje zmanjšale. Delež operativnih stroškov v bruto dohodku (angl. Cost-to-income ratio) je bil letos s 44,0 % primerljiv lanskemu v enakem obdobju (slika 1.21, desno). Ob neupoštevanju obsega vračunanega davka na bilančno vsoto, ki je bil uveden v letu 2025, bi delež operativnih stroškov v dohodku v prvem poletju znašal še štiri odstotne točke manj. Podpovprečen delež (povprečje zadnjih dveh desetletij od vstopa Slovenije v evrsko območje) namreč znaša 54,7 % in je v zadnjih letih tudi posledica že omenjenega večjega dohodka bank.[35]

Pričakovano gibanje dohodka v drugi polovici leta 2026

Banke ostajajo v dobrem dohodkovnem položaju. V drugi polovici leta 2026 pričakujemo, da bodo, podobno kot lani, ustvarile manjši dohodek kot v prvi polovici leta, celoletni dohodek pa bo presegel lanskega. Po ustalitvi ravni obrestnih mer v lanskem letu, ko se je obrestne mera euribor znižala na okrog 2 %, se je ta od marca letos pričela postopoma povečevati in sredi avgusta dosegla 2,5 %. V drugem polletju si lahko zaradi zviševanja euriborja (slika 1.22, desno), ki ga pričakujejo tudi tržni udeleženci, obetamo nadaljnjo rast neto obresti. Obenem banke še vedno zmanjšujejo najbolj likvidne naložbe in jih preusmerjajo v bolj donosne vrednostne papirje, razmeroma visoko pa ostaja tudi kreditiranje bank. Banke po anketi BLS v Sloveniji za tretje četrtletje 2026 pri posojilih podjetjem sicer v splošnem pričakujejo razmeroma zmerne spremembe, obenem pa zmanjšanje povpraševanja po dolgoročnih posojilih. Odgovori pri podjetjih tako junija v primerjavi z marcem kažejo "stabiliziranje" pričakovanj" Pri gospodinjstvih pa banke pričakujejo predvsem zmanjšanje povpraševanja po stanovanjskih posojilih, medtem ko bodo kreditni standardi ostali skoraj nespremenjeni.[36] Po drugi strani pa predvsem zaradi rigidne strukture vlog ne pričakujemo pomembnejših učinkov na obrestne odhodke.

Pri neto neobrestnih prihodkih v drugem polletju pričakujemo znižanje njihove medletne rasti, na kar bo vplivalo izzvenevanje baznega učinka dividend iz drugega četrtletja. Po drugi strani pričakujemo, da bo rast neto opravnin še naprej stabilno povečevala dohodek, medtem ko naj bi rast stroškov ostala zmerna. Ustvarjena bruto in neto dohodek bank bosta tako v drugem polletju predvidoma presegala lanska.

Primerjava z državami EU in evrskega območja

Lani se je neto obrestna marža v Sloveniji, državah EU in evrskega območja znižala, vendar še vedno presegala dolgoročne povprečne vrednosti. Slovenski bančni sistem je pri tem kazalniku še naprej izrazito odstopal navzgor v primerjavi z drugimi državami (sliki 1.23, levo in desno). Tudi pri ostalih glavnih kategorijah dohodka in stroškov glede na bilančno vsoto so bile vrednosti za slovenski bančni sistem podobne kot v prejšnjih letih. Pozitivno je Slovenija izstopala pri neto neobrestni in neto opravninski marži, kjer se je v letu 2025 uvrstila na peto oziroma četrto mesto med državami EU. Po drugi strani pa je, podobno kot nekateri drugi manjši bančni sistemi, slovenski bančni sistem presegal povprečje obeh območij pri deležu operativnih stroškov na bilančno vsoto. Delež operativnih stroškov glede na bruto dohodek je bil v Sloveniji lani pod povprečjem držav evrskega območja in nekoliko nad povprečjem držav EU.[37]

Neto obrestna marža slovenskega bančnega sistema je v letu 2025 presegla maržo bank primerljive velikosti v EU in evrskem območju. Razlika je ostala visoka, kljub nekolikšnemu zmanjšanju. Z vrednostjo 2,80 % je marža v slovenskem bančnem sistemu v letu 2025 presegala maržo majhnih bank EU za 0,60 odstotne točke in majhnih bank evrskega območja za 0,86 odstotne točke, kar je bistveno več kot pred zvišanjem obrestnih mer (v letu 2021 je razlika znašala 0,16 oziroma 0,25 odstotne točke). Delež operativnih stroškov v bruto dohodku je bil v Sloveniji zaradi visokega dohodka bank z 48,7 % za 9,9 odstotne točke nižji kot v EU in za 12 odstotnih točk nižji kot v evrskem območju.

Med državami evrskega območja je bila neto obrestna marža v letu 2025 najvišja v Sloveniji. Odstopanje se je v zadnjih dveh letih še povečalo, marža pa je bila višja le v treh državah EU (slika 1.23, desno). Visoka neto obrestna marža je predvsem posledica izrazito nizkih obrestnih odhodkov bank, kar odraža več ugodnih dejavnikov: visok delež vlog v strukturi virov financiranja, prevladujoč delež vpoglednih vlog med vlogami nebančnega sektorja ter podpovprečno nizke obrestne mere za dolgoročno varčevanje v primerjavi z bankami v evrskem območju.[38] V prvem četrtletju 2026 je neto obrestna marža slovenskega bančnega sistema z 2,85 % za 0,8 odstotne točke presegala povprečje držav evrskega območja. Podobno kot v povprečju držav evrskega območja in EU (2,22 %, 2,05 %) se je ob zviševanju obrestnih mer denarne politike marža v primerjavi z lanskim letom nekoliko zvišala.

Odstopanje neto obrestne marže v primerjavi z državami evrskega območja se je v zadnjih treh letih povečalo. Večino daljšega obdobja, od finančne krize do konca obdobja nizkih obrestnih mer, se je marža za slovenski bančni sistem gibala okoli treh četrtin razporeditve držav evrskega območja. V obdobju zviševanja obrestnih mer ECB v letih 2023-2025 se je odstopanje navzgor opazno povečalo in ostalo visoko tudi po stabilizaciji obrestnih mer. Razlog za visoko neto obrestno maržo je predvsem izjemno nizek delež obrestnih odhodkov v bilančni vsoti zaradi strukture bančnih virov, medtem ko imajo banke v Sloveniji nekoliko nižji delež obrestnih prihodkov v bilančni vsoti zaradi velikega deleža nižje obrestovanih likvidnih sredstev v aktivah bank.

1.7Tveganja povezana z IKT

Tveganja povezana z informacijsko-komunikacijsko tehnologijo (IKT) v bančnem sistemu ohranjamo na povišani ravni z naraščajočo tendenco. IKT tveganja po spremenjeni definiciji, ki jo uporabljamo od te izdaje Poročila o finančni stabilnosti, vključujejo tako kibernetske grožnje (zloraba podatkov, izsiljevalski virusi), kot dodatno tudi okvare strojne in programske opreme, izgubo podatkov in prekinitve delovanja poslovnih procesov zaradi tehničnih napak. Slednji v primerjavi z varnostnimi incidenti v zadnjih letih rastejo hitreje (slika 1.26, levo). Incidenti IKT so se v prvi polovici leta 2026 nanašali predvsem na nedelovanje strežnikov, plačilnih sistemov in nedostopnosti zunanjih ponudnikov storitev zaradi tehničnih napak. Gre za napake sistemske narave, ki se pojavijo pri delovanju informacijskega sistema ter za določen čas onemogočijo izvajanje transakcij ter vplivajo na poslovanje posameznih bank in finančne infrastrukture. Orodje za IKT kartiranje kaže, da tveganja povezana z IKT na nivoju bančnega sistema ostajajo stabilna.[43] Predvsem zaradi kibernetskih groženj ter zaradi povišanega geopolitičnega tveganja in novih tveganj, ki jih prinašajo napredni modeli umetne inteligence, ohranjamo negativne obete za tveganja povezana z IKT.

V prvem polletju 2026 zaznavamo več incidentov povezanih z IKT na plačilni infrastrukturi in izvajanjem ključnih finančnih storitev, vendar pa njihovi finančni učinki ostajajo nizki. Slovenske banke so v prvi polovici leta 2026 poročale o 17 incidentih povezanih z IKT, ki so vplivali na izvajanje transakcij na POS terminalih in bankomatih. Te napake so bankam v prvi polovici leta 2026 povzročile za okoli 8 tisoč EUR finančne škode. Vzrok večine incidentov je bilo nedelovanje bančnih informacijskih sistemov in napake tretjih oseb, ki bankam zagotavljajo informacijske rešitve. Velik del operativnih incidentov v prvem polletju 2026 je bil tako povezan z zunanjimi izvajalci, ki nudijo storitve bankam. Med vzroki incidentov IKT pa se pojavljajo tudi človeške napake in zunanji dogodki, kot je na primer nedelovanje plačilnega prometa ali pa nedostopne storitve (slika 1.26, desno). Ti incidenti sicer niso imeli nobenega vpliva na finančno stabilnost.

Število kibernetskih incidentov v bančnem sektorju, ki jih SI-CERT-u prijavijo banke, se povečuje. V prvi polovici leta 2026 so banke SI-CERT-u poročale o 23 incidentih, medtem ko je bilo v letu 2025 prijavljenih le pet incidentov, ki so povzročili materialno škodo. Največ incidentov so sicer priglasile fizične osebe in podjetja (zlasti majhna in srednje velika podjetja). Največ finančne škode so kibernetski incidenti povzročili prav v sektorjih nefinančnih družb in fizičnih oseb, kar lahko posredno vpliva tudi na bančni sektor. Poleg teh dveh sektorjev so bili med bolj izpostavljenimi še raziskovalno-izobraževalni sektor, bančništvo, zdravstvo in operaterji elektronskih komunikacij (slika 1.27, levo). Število kibernetskih incidentov na nivoju države se je v primerjavi z enakim obdobjem leta 2025 sicer povečalo za dobrih 14 %.

V prvem polletju 2026 v bančnem sektorju nismo zaznali kibernetskih incidentov, ki bi temeljili na umetni inteligenci. Pri obravnavi prevar pa opažamo, da postajajo kampanje spletnega ribarjenja (phishing), usmerjene na stranke, vse bolj prepričljive, kar povečuje uspešnost zlorab in posledične finančne izgube strank. Kibernetski napadalci, podprti z umetno inteligenco, ustvarjajo vse bolj prepričljiva generirana sporočila in vsebine, ki stranke usmerjajo na ponarejene spletne strani elektronskega bančništva ter povečujejo tveganje zlorab in prevar. Najpogostejše vrste napadov na banke in njihove komitente še zmeraj ostajajo spletne goljufije, phishing[44] in porazdeljen napadi za onemogočanje storitve (DDoS - angl. Distributed Denial of Service)[45] (slika 1.27, desno). Po drugi strani pa banke tehnike umetne inteligence vključujejo v funkcionalnosti posameznih varnostnih rešitev, kar dviguje nivo operativne odpornosti. Banke uporabljajo umetno inteligenco na področju zaznavanja groženj, zaščite elektronske pošte pred phishingom, zlonamernimi kodami in za upravljanje ranljivosti ter tveganj. Banke kot najbolj ranljiva področja pri uporabi umetne inteligence v kibernetski varnosti izpostavljajo tveganje v povezavi z nenamernim razkritjem občutljivih osebnih podatkov pri uporabi orodij generativne umetne inteligence, odvisnost od zunanjih ponudnikov storitev, pomanjkljivo razumevanje tveganj s strani uporabnikov, manipulacijo vsebin in socialni inženiring (napredni phishing napadi z globokimi ponaredki (deepfake napadi)), nezadostno sledljivost in netočnosti generativnih modelov, ki lahko povzročijo napačno razumevanje ter sprejemanje pomembnih odločitev.

Znesek prijavljenih škod zaradi spletnih goljufij je po podatkih slovenske policije v prvi polovici leta 2026 znašal 14 mio EUR, kar predstavlja nekaj več kot 10-odstotno povečanje v primerjavi s prvim polletjem 2025. Komitenti bank so v zadnjih letih podvrženi spletnim goljufijam, ki se nanašajo na zlorabo elektronskega in mobilnega bančništva, zlorabo plačilnih kartic in najemanje lažnih kreditov. V prvem polletju 2026 beležimo povečanje števila spletnih goljufij in zlorab elektronskega in mobilnega bančništva med komitenti.

V prvem polletju 2026 se je nadaljeval trend kibernetskih incidentov z lažnimi elektronskimi sporočili, spletnimi goljufijami in uporabo zlonamerne programske opreme z izsiljevanjem (angl. ransomware). Ribarjenje s poverilnicami in bančnimi podatki v okviru t.i. phishinga ostaja eno izmed glavnih orodij spletnih goljufij ter drugih oblik kibernetskega kriminala. Gre za najpogosteje uporabljeno metodo storilcev kibernetske kriminalitete, ki so večinoma finančno motivirani. Storilcem omogoča pridobitev začetnega dostopa do storitev posameznikov in omrežij podjetij. Kibernetski napadi tako postajajo vse bolj napredni in kompleksni, saj napadalci uporabljajo sofisticirane tehnike socialnega inženiringa, s katerimi pridobijo zaupne podatke od žrtev. Zlonamerna elektronska sporočila in spletno ribarjenje so postali bolj ciljno usmerjeni in prilagojeni posameznikom, kar povečuje njihovo uspešnost. Pri tem napadalcem pomaga hitro napredujoča tehnologija umetne inteligence ter orodja za ustvarjanje kompleksnih ponaredkov.

V EU so v bančnem sektorju v prvem polletju 2026 prevladovali napadi, ki zlorabljajo orodja umetne inteligence, izkoriščajo ranljivosti povezane z zunanjimi ponudniki storitev IKT, DDoS napadi, nepooblaščeni dostopi in napadi z zahtevo po plačilu odškodnine (ransomware). Motiv napadov je bil predvsem finančni. Večje število incidentov je prizadelo tretje ponudnike storitev, kar ima na poslovanje bank s komitenti posredni vpliv (npr. kraja zaupnih podatkov, vpliv na zagotavljanje bančnih storitev, nepooblaščeni dostopi). Sledijo izsiljevalski virusni programi, phishing napadi in napadi s pomočjo zlonamerne programske opreme. Število kritičnih kibernetskih incidentov v okviru SSM ostaja stabilno. Povečuje se število kibernetskih napadov na evropsko infrastrukturo kot tudi število spletnih goljufij, pri katerih se uporablja vedno bolj sofisticirana umetna inteligenca in izkorišča poplava informacij, ki krožijo po spletu v zvezi z vojaškimi konflikti. Tveganja za IKT so se še povečala zaradi naprednih modelov umetne inteligence, kot je Claude Mythos. Tovrstni modeli zaradi svoje sposobnosti proaktivnega iskanja in izkoriščanja kibernetskih ranljivosti predstavljajo resno varnostno tveganje za banke in finančno stabilnost. Zaradi teh tveganj je podjetje Anthropic svoj model ponudilo zgolj omejenemu številu subjektov v strogo nadzorovanem okolju in z naprednimi varnostnimi protokoli. Kibernetske grožnje v EU ostajajo na visoki ravni tudi zaradi geopolitičnih tveganj.

1.8Podnebna tveganja

Podnebna tveganja v bančnem sistemu ostajajo zmerna s stabilno tendenco. Izpostavljenost bank podnebno bolj občutljivim dejavnostim[48] se je v povprečju povečala, predvsem zaradi povečanja izpostavljenosti gradbeništvu. Ogljični kazalniki pa so se zaradi znižanja izpostavljenosti dejavnosti oskrbe z električno energijo, plinom in paro ter kmetijstvu nadalje izboljšali. Kreditno tveganje pri podnebno občutljivih dejavnostih se je, predvsem zaradi znižanja NPE v predelovalni dejavnosti, rahlo znižalo. Kljub izboljšanju ogljičnih kazalnikov ostajajo, ob še vedno povišanem kreditnem tveganju podnebno občutljivih dejavnosti, tranzicijska tveganja v bančnem sistemu ocenjena kot zmerna. Fizična tveganja pa so na podlagi trenutnega nabora indikatorjev ocenjena kot nizka in ostajajo razmeroma stabilna. Realizacija ekstremnih vremenskih dogodkih (sušne razmere, ekstremne vročine) v letošnjem poletju bo vplivala vsaj na rasti cen hrane v prihodnjih mesecih.

Izpostavljenost slovenskega bančnega sistema podnebno občutljivim dejavnostim se je junija medletno v povprečju povečala za 5,1 %. Če upoštevamo definicijo podnebne občutljivosti na podlagi emisij, ki fizično nastanejo na ozemlju Slovenije, je k tej rasti prispevalo zlasti povečanje izpostavljenosti gradbeništvu za 5,6 o. t. (slika 1.29, levo). Če pa upoštevamo širši zajem emisij na ravni celotne EU, so se izpostavljenosti medletno povečale za 5,8 %, k temu pa je prispevalo povečanje izpostavljenosti stanovanjskemu sektorju. Kljub temu deleža izpostavljenosti podnebno občutljivim dejavnostim ostajata stabilna pri povprečnih 33 %.

Ogljični kazalniki so se nadalje izboljšali, predvsem zaradi znižanja izpostavljenosti dejavnosti oskrbe z električno energijo, plinom in paro ter kmetijstvu. Ogljična kreditna intenziteta in ogljična utežena intenziteta sta se v povprečju medletno znižali za približno 22 % (slika 1.29, desno). Nagnjenost bank k financiranju onesnaževalnih dejavnosti se je s februarjem izničila, ob polletju pa je znašala v povprečju - 1,4 %. Slednje nakazuje, da je slovenski bančni sistem onesnaževalnim dejavnostim izpostavljen manj, kot znaša njihov delež v strukturi gospodarstva. K temu je znatno prispevalo znižanje izpostavljenosti kmetijstvu ter oskrbi z električno energijo, ki ustvarjata visok delež emisij. Kazalnika nagiba[49] sta se v zadnjih letih zniževala (slika 1.29, desno).

V prvem polletju se je, kljub koncentraciji tveganj v nekaterih NFD, kreditno tveganje podnebno občutljivih dejavnosti rahlo znižalo. Delež NPE podnebno najbolj občutljivih dejavnosti v NFD portfelju se je glede na december znižal za 0,2 o. t., na 2,2 %. Delež NPE teh dejavnosti v vseh NPE NFD se je rahlo znižal ter znašal 58 % (blizu zgodovinsko visoke vrednosti kazalnika)[50], medletno pa ostaja precej povečan (za skoraj 22 o. t. višji kot junija 2025). Povečanje izhaja predvsem iz materializacije kreditnih tveganj pri nekaterih podjetjih v predelovalnih dejavnostih[51]. Delež NPE v segmentu podnebno občutljivih dejavnosti, ki je že od junija 2025 višji kot delež NPE celotnega portfelja NFD, se je nekoliko znižal, a ostaja povečan (6,9 %). Podobno velja za razliko med deležem NPE segmenta podnebno občutljivih dejavnosti ter celotnega portfelja NFD, ki je z junijem znašala 3,1 o. t.. Tveganja zaenkrat niso širše osnovana, in ostajajo koncentrirana pri posamičnih podjetjih iz predelovalne dejavnosti, zlasti proizvodnje kovin ter kovinskih izdelkov.

Fizična tveganja v bančnem sistemu ostajajo razmeroma stabilna. Delež izpostavljenosti subjektom v občinah z visokim oziroma povišanim fizičnim tveganjem[52] (vključujejo kronična in akutna fizična tveganja) je junija na ravni sistema znašal 15,4 %, delež izpostavljenosti območjem z visoko izpostavljenostjo vsaj enemu akutnemu fizičnemu tveganju pa 14,5 %. Zaradi večje razpršenosti izpostavljenosti gospodinjstvom ostaja ta delež pri portfelju gospodinjstev (18,2 %) precej višji kot pri portfelju NFD (11,1 %). Med obravnavanimi akutnimi fizičnimi tveganji[53] je bančni sistem najbolj izpostavljen tveganju ekstremne vročine, najmanj pa poplavam (delež izpostavljenosti poplavam je junija znašal 0,6 %). Deleži NPE v celotnih izpostavljenostih (gospodinjstva in NFD) ostajajo nizki, tako pri izpostavljenostih subjektom v občinah z visokim oziroma povišanim tveganjem kot pri izpostavljenostih z visokim akutnim fizičnim tveganjem (v povprečju 0,23 %).

Kazalniki podnebnih tveganj ne odražajo vseh dejavnikov, povezanih s fizičnimi ali tranzicijskimi tveganji, zato je pri njihovi interpretaciji potrebna previdnost. V trenutni zasnovi se tranzicijska in fizična tveganja analizirajo v posameznih analitičnih sklopih, pri analizi pa ni upoštevan morebitni vpliv spremembe tranzicijskih tveganj na fizična tveganja in obratno. Poleg tega kazalniki fizičnih tveganj temeljijo na dolgoročnih projekcijah podnebnih scenarijev in ne odražajo tekočih sprememb okoljskih kazalnikov, ki bi lahko pomembno vplivali na poslovanje posameznih dejavnosti ter posledično bančnega sistema. Slednje je še zlasti pomembno v primeru akutnih fizičnih tveganj, kot npr. ekstremnih vremenskih dogodkov, katerih vpliv se na poslovanje bank lahko kaže razmeroma hitro. Podobno lahko pričakujemo za druge vrste naravnih nesreč, kot so npr. potresi (več o izpostavljenosti bančnega sistema tveganju potresov v okvirju 3). Fizična tveganja se lahko povečajo tudi ob upoštevanju interakcije med posameznimi vrstami fizičnih tveganj (npr. ekstremna vročina lahko poveča tveganje nastanka suš, kar pa lahko poveča verjetnost pojava poplavnih dogodkov).

Povišane negotovosti povezane zlasti z geopolitičnimi tveganji lahko posredno vplivajo na podnebna tveganja. Zaradi preusmerjanja investicij v druge strateške namene (npr. obrambo) se lahko pomembno spremeni časovnica izvedbe zelenega prehoda, medtem ko lahko nadaljni pretresi na surovinskih trgih vplivajo na raven cen ter posledično obrestnih mer. Ob materializacijie geopolitičnih tveganj so se tako v Sloveniji kot tudi EO močno povišale cene energentov,[54] hkrati je na trgih energentov mogoče zaznati precejšnjo nestanovitnost. Nadaljnji dvigi obrestnih mer ter nestanovitnost cen energentov pa lahko zavrejo (zelene) investicije NFD, kar lahko zniža kreditno povpraševanje oziroma prispeva k nadaljnjemu poslabšanju kreditnega tveganja NFD pri podnebno občutljivih dejavnosti. Uvedba EU ETS2 sistema za trgovanje z emisijskimi kuponi bi začasno prispevala k rahlemu dvigu inflacije do leta 2028[55], ob cenovnih pritiskih pa bi znižanje dovoljenih emisij po zadnjem predlogu EK potekalo bolj postopno. Dostopnost financiranja podnebno občutljivih dejavnosti ostaja velikega pomena za izvedbo zelenega prehoda. Zadnje ocene ne kažejo več nagiba k onesnaževalnim dejavnostim, kar ob ostalih dejavnikih, predvsem srednjeročno, znižuje tranzicijska tveganja v bančnem sistemu. Z namenom zmanjšanja podnebnih vplivov, tako iz naslova tranzicijskih kot fizičnih tveganj, pa je smiselno ohraniti oziroma okrepiti financiranje zelenih naložb.

2Odpornost bančnega sistema

2.1Solventnost in dobičkonosnost

Odpornost bančnega sistema z vidika solventnosti in dobičkonosnosti ostaja visoka. Učinki visoke dobičkonosnosti in krepitve regulatornega kapitala z zadržanimi dobički ob koncu leta 2025 so se prenesli tudi v prvo polovico leta 2026, ko se je kljub rasti izpostavljenosti tveganjem visoka solventnost ohranila, saj količniki kapitalske ustreznosti niso izraziteje zanihali navzdol. V drugi polovici leta pričakujemo nadaljnje zniževanje količnikov kapitalske ustreznosti, ki bo predvsem odvisna od rasti kreditnega portfelja oziroma hitrosti povečevanja kreditne tvegane izpostavljenosti. Proti koncu leta, če bodo banke ohranile preudarno ravnanje z dobički, bi lahko bili ob pričakovanih nadaljnjih ugodnih trendih dobičkonosnosti priča dodatni krepitvi regulatornega kapitala.

Solventnost

V spreminjajočem se okolju slovenski bančni sistem ob koncu prvega polletja 2026 ohranja visoko trdnost in odpornost kljub nižjim količnikov kapitalske ustreznosti. V drugem četrtletju se je hitrost njihovega zmanjševanja v primerjavi s prvim četrtletjem umirila (slika 2.1, levo). Količnik skupne kapitalske ustreznosti (KU) je na konsolidirani osnovi znašal 20,1 % (0,8 odstotne točke manj kot ob koncu 2025), količnik navadnega temeljnega kapitala (CET1) pa 17,3 % (zmanjšanje za 0,6 odstotne točke; slika 2.1, desno). Skladno z zmanjšanjem KU se je v prvem polletju leta zmanjšal tudi presežek nad opredeljeno skupno kapitalsko zahtevo s 6,6 na 5,8 odstotne točke (slika 2.2, levo), količnik finančnega vzvoda pa je ob koncu polletja znašal ugodnih 9,7 %. V evrskem območju, za katerega so zadnji podatki na voljo za prvo četrtletje 2026, je količnik skupne KU dosegel 20,0 %, količnik CET1 pa 16,5 %, kar pa je pod nivojema, ki sta ju dosegla količnika KU slovenskega bančnega sistema. Tudi na posamični osnovi sta količnika KU slovenskega bančnega sistema kljub znižanju ostala na visokih nivojih, in sicer je količnik skupne KU konec prvega polletja dosegel 22,3 %, količnik CET1 pa 18,9 %, kar potrjuje visoko solventnost bančnega sistema ob koncu letošnjega prvega polletja.

Znižanje količnikov KU je bilo v prvem polletju 2026 posledica rasti tveganjem prilagojenih izpostavljenosti (TPI), ki pa v drugem četrtletju leta ni bila več tako izrazita. Rast celotne TPI je od začetka leta do konca polletja 2026 znašala 4,1 % (+1,5 mrd EUR), kar ustreza približno polovici rasti (8,3 %) od konca polletja 2025. V drugem četrtletju je bila rast omejena na 0,7 %, medtem ko je v prvem četrtletju dosegla 3,4 %. H gibanju TPI je v prvi polovici leta najbolj prispevala rast TPI za kreditna tveganja (+4,4 %), in sicer predvsem izpostavljenosti zavarovane z nepremičninami (+6,2 %) in izpostavljenosti na drobno (+4,8 %), medtem ko je bila rast izpostavljenosti podjetniškega segmenta nižja (+2,9 %). Rast TPI je prispevala k povečanju povprečne uteži tveganja, ki se je v letu 2026 povečala za 1,4 odstotne točke na 55,9 %. Regulatorni kapital se je povečal le za malenkost (+0,3 %), zlasti zaradi pozitivnega vpliva vseobsegajočega donosa, medtem ko je struktura kakovosti kapitala ostala podobna tisti ob koncu leta 2025, ko je CET1 na ravni sistema obsegal 86 % celotnega regulatornega kapitala (slika 2.2, desno). K rasti CET1 je v preteklosti prispevala visoka dobičkonosnost, ki je omogočala, da so banke regulatorni kapital krepile predvsem z zadržanimi dobički. V zadnjem četrtletju 2025 so banke izdale tudi instrumente dodatnega temeljnega kapitala, s čimer je delež CET1, sicer upadel za 3 odstotne točke, vendar zadržal visok delež v strukturi.

V drugi polovici leta še naprej pričakujemo ohranjanje solventnosti nad dolgoletnim povprečjem kljub nadaljevanju pričakovanega negativnega trenda. K zniževanju količnikov bi lahko prispevalo pričakovano naraščanje gibanja izpostavljenosti kreditnim tveganjem. Visoka negotovost v mednarodnem okolju bi lahko negativno vplivala na vrednost premoženja in povečanje oslabitev oziroma rezervacij. Ob upoštevanju načela preudarnosti pri krepitvi kapitala in ob odsotnosti večjih presenečenj pričakujemo, da bi lahko banke proti koncu leta regulatorni kapital okrepile z zadržanimi dobički. Možnosti za krepitev regulatornega kapitala z lastno akumulacijo ostajajo, predvsem zaradi stabilnih dohodkovnih tokov, medtem ko ostaja krepitev kapitala z izdajami kapitalskih instrumentov na finančnih trgih omejena. S krepitvijo regulatornega kapitala se povečuje oziroma ohranja odpornost bank, poleg tega pa z njo banke naslavljajo tudi minimalne zahteve MREL, ki jih sicer uspešno izpolnjujejo. Kljub dobri odpornosti bančnega sistema so med bankami prisotne razlike v kapitalskem položaju, s čimer se razlikuje tudi njihova sposobnost za absorpcijo nenadnih šokov iz okolja. Posledično je dobro upravljanje kapitalske ustreznosti na ravni posameznih bank zelo pomembno.

Dobičkonosnost

Dobiček pred obdavčitvijo je bil v prvem polletju 2026 s 619,8 mio EUR povsem primerljiv z lanskim v enakem obdobju (+ 0,4 %). K ohranjanju visoke ravni dobička je prispeval večji neto dohodek[61] (+ 47,5 mio EUR) tako zaradi višjih neto obrestnih kot neto neobrestnih prihodkov ob sicer višjih operativnih stroških (slika 2.3, levo). K zniževanju dobička so prav tako prispevale občutno višje neto oslabitve in rezervacije, ki so bile medletno večje za 153,4 %. Predstavljale so 6 % ustvarjenega bruto dohodka bank, lani v enakem obdobju na primer le 2,5 %, a so se do konca leta 2025 okrepile na 7,4 % bruto dohodka. Vrednost kazalnika ROE (slika 2.3, desno) se je v primerjavi s prvimi meseci leta, do marca je znašala le 9 %, pričakovano zvišala zaradi postopnega zmanjšanja učinka večjih stroškov v začetku leta, ko so banke še vračunale višje predvidene stroške vplačil v shemo, ki so se v naslednjih mesecih zmanjšali glede na prvotno oceno ter zaradi povečanja prihodkov iz prejetih dividend. Do junija je vrednost ROE znašala 18,0 %, nekoliko manj kot lani v enakem obdobju (19,4 %), a ostaja nadpovprečna.[62] Ob koncu leta 2025 je bila sicer nižja, znašala je 14,4 %.

Dobiček bank po obdavčitvi je znašal 557 mio EUR. Davek od dobička ostaja na ravni bančnega sistema relativno nizek (63 mio EUR) predvsem zaradi možnosti znižanja davčne osnove iz naslova prenesenih davčnih izgub, ki jo bo za leto 2026 lahko koristilo pet bank.[63] Efektivna davčna stopnja[64] je znašala 10,2 %, kar je malo manj kot v enakem obdobju preteklega leta (10,7 %).

V drugi polovici letošnjega leta pričakujemo, da se bo dobičkonosnost glede na prvo polletje nekoliko znižala, vendar ostala nadpovprečna. K znižanju v drugem polletju bo, podobno kot v enakem obdobju lani, prispevalo predvsem postopno izzvenevanje učinka dividendnih prihodkov iz drugega četrtletja. Po drugi strani se rast neto obrestnih prihodkov v zadnjih mesecih postopoma vse bolj krepi, prihodki bank iz neto opravninskega dela pa presegajo rast skupnega dohodka. Ob nadaljevanju dinamike iz prvega polletja bi neto obrestni prihodki v letošnjem letu lahko dosegli približno 1,5 mrd EUR, kar je primerljivo visokim povprečjem polletij v obdobju 2023-2026. Dohodek bank iz neto obresti se je tako stabiliziral in pozitivno prispeva k povečanju dobička, ki bo letos odvisen zlasti od neto oslabitev in rezervacij. Njihovo povečanje ob zaostrenih gospodarskih razmerah lahko dobiček znatno zniža, medtem ko pričakujemo razmeroma stabilno ustvarjanje dohodka pri bankah ter obvladovanje stroškov. Ob nadaljevanju podobne dinamike neto oblikovanja oslabitev in rezervacij v drugi polovici leta bi bil njihov celotni obseg sicer za slabo desetino manjši kot lani. Donosnost kapitala (ROE) pred obdavčitvijo naj bi se v prihodnjih mesecih zniževala s trenutne vrednosti in se približevala lanski, vendar bo še vedno ostala nekaj odstotnih točk nad dolgoročnim povprečjem.

Primerjava dobičkonosnosti bank v Sloveniji, EU in evrskem območju

Donosnost slovenskega bančnega sistema je bila lani na ravni (navadnega) povprečja držav EU ter nekoliko nad povprečjem držav evrskega območja. Raven dobičkonosnosti je pri tem opazno presegala tako povprečje celotnega območja kot zlasti raven primerljivo velikih bank. Dobičkonosnost bank se je lani pričakovano znižala tako v Sloveniji (slika 2.4, levo in desno) kot v povprečju držav EU in evrskega območja, za celotni območji pa je ostala skoraj povsem nespremenjena. ROE[65] po obdavčitvi za slovenski bančni sistem je v letu 2025 znašal 12,0 % (v letu 2024 14,9 %), povprečje držav EU je znašalo 11,9 % (13,1 %). Preseganje vrednosti ROE se je lani v Sloveniji v primerjavi s povprečjem držav EU (slika 2.4, levo) in tudi povprečjem držav evrskega območja zmanjšalo. Preseganje vrednosti ROE za slovenski bančni sistem v primerjavi s celotno EU in celotnim evrskim območjem je ostalo razmeroma veliko, tri odstotne točke. Vrednost ROE je v celotni EU oz. evrskem območju v letu 2025 znašala 9,0 % oziroma 8,7 %, za primerljivo velike banke pa le okrog polovico vrednosti ROE v Sloveniji.

V prvem četrtletju 2026 se je dobičkonosnost bank v primerjavi z enakim obdobjem lani znižala tako v Sloveniji kot v EU oziroma evrskem območju. Z V Sloveniji je vrednost kazalnika ROE[66] po obdavčitvi z 10,4 % za lansko v enakem obdobju zaostajala za dobre tri odstotne točke; v povprečju držav EU in povprečju držav evrskega območja pa z 12,0 % oziroma 11,8 % za okrog eno odstotno točko. ROE v vsakem od obeh celotnih območij je v prvem četrtletju letošnjega leta znašal okrog 10 % in bil primerljiv z lanskim v enakem obdobju.

2.2Likvidnost

Sposobnost pokrivanja neto likvidnostnih odlivov v enomesečnem stresnem obdobju se je na ravni bančnega sistema poslabšala, vendar ostala visoka. Vrednost količnika likvidnostnega kritja (LCR) se je letos do junija na individualni podlagi zmanjšala za 14 odstotnih točk na 277 %, saj je obseg visoko kakovostnih likvidnih sredstev (angl. high-quality liquid assets – HQLA) upadel bolj kot neto likvidnostni odlivi (slika 2.5, levo).[67] Kljub zmanjšanju ostaja vrednost LCR visoko nad minimalno regulatorno zahtevo (100 %), likvidnostni presežek nad to zahtevo pa je junija znašal 10,3 mrd EUR. Slovenija se po vrednosti LCR uvršča na visoko četrto mesto med državami evrskega območja, kjer se je, podobno kot v Sloveniji, LCR zmanjšal pri več kot polovici držav (slika 2.5, desno).[68]

Spreminjanje strukture naložb v bilancah bank je v prvi polovici leta 2026 vplivalo na zmanjšanje obsega in spremembo strukture HQLA, s katerimi banke pokrivajo neto likvidnostne odlive. Ker so banke likvidna sredstva, ki jih imajo na računih pri centralni banki, nekoliko bolj kot v nakup državnih dolžniških vrednostnih papirjev, usmerjale v kreditiranje nebančnega sektorja, ki niso del HQLA, se je obseg HQLA zmanjšal. Hkrati se je nadalje spremenila tudi struktura HQLA. Gotovina in proste rezerve pri centralni banki so se do junija zmanjšale na 4,8 mrd EUR oziroma manj kot tretjino HQLA. To pomeni, da banke neto likvidnostnih odlivov ne morejo več v celoti pokriti le s to obliko likvidnih sredstev (slika 2.5, levo). Hkrati so se zaradi naložb v državne vrednostne papirje[69] na 9,1 mrd EUR oziroma 57 % vseh HQLA povečala sredstva enot centralne ravni države. S takšno strukturo HQLA, kjer prevladujejo državni dolžniški vrednostni papirji, bi bile banke lahko v manj ugodnem položaju v primeru nenadnih in obsežnih potreb po likvidnosti, ki bi zahtevale prodajo teh vrednostnih papirjev.

Slovenski bančni sistem je ohranil ugodno strukturo financiranja z visokim deležem stabilnih virov, ki bankam omogočajo vzdržno financiranje sredstev tudi v prihodnjem enoletnem obdobju. Vrednost kazalnika neto stabilnega financiranja (NSFR) bančnega sistema na posamični podlagi se je letos do junija sicer zmanjšala za šest odstotnih točk na 159 %, vendar ostala visoko nad minimalno regulatorno zahtevo 100 %. Obseg potrebnega stabilnega financiranja se je namreč zaradi povečanja posojil nebančnemu sektorju in naložb v vrednostne papirje povečal nekoliko bolj kot obseg razpoložljivega financiranja. Ta se je okrepil predvsem zaradi priliva vlog nebančnega sektorja. Kljub zmanjšanju je imel bančni sistem junija 17,5 mrd EUR več razpoložljivih stabilnih sredstev, kot je bila potreba po njih za enoletno obdobje. Vrednost kazalnika NSFR se je v zadnjem enoletnem obdobju[70] zmanjšala tudi v večini ostalih držav evrskega območja, med katerimi se Slovenija s četrtim mestom še naprej uvršča med države z visoko sposobnostjo financiranja sredstev v enoletnem horizontu.

Večina bank je ohranila visoko odpornost na tveganje financiranja, vseeno pa ostajajo razlike v likvidnostnih presežkih med njimi precejšnje. Vrednost LCR se je zlasti zaradi zmanjšanja obsega HQLA letos do junija zmanjšala pri dveh tretjinah bank, vendar pa je bila le pri eni banki nižja od dvakratnika minimalne regulatorne zahteve (slika 2.6, levo). Vrednost NSFR se je zmanjšala pri polovici bank, vendar pa je imela večina bank vsaj 50 % več razpoložljivega financiranja, kot bi ga potrebovale za financiranje sredstev v prihodnjem enoletnem obdobju. Če se bo spreminjanje strukture likvidnosti še nadaljevalo, lahko pričakujemo, da se bodo vrednosti kazalnikov likvidnosti v prihodnje še nekoliko zmanjšale. Čeprav so vse banke presegle minimalne regulatorne zahteve kazalnikov LCR in NSFR, skrbno upravljanje likvidnosti ostaja pomembno za ohranjanje trenutno visoke odpornosti tudi v prihodnje.

Obseg finančnega premoženja v skladu, ki je namenjen za zavarovanje pri Evrosistemu, se je nekoliko povečal. Letos do junija se je povečal za 8,5 % na 2,8 mrd EUR, vendar ostal v celoti neobremenjen (slika 2.6, desno), saj banke zaenkrat nimajo potreb po dodatni likvidnosti. Če bi jo v večjem obsegu potrebovale, lahko v sklad vključijo še za 11,3 mrd EUR primernega prostega finančnega premoženja za zavarovanje pri Evrosistemu, ki ga imajo na voljo v svojih bilancah. Ker so banke nadaljevale z usmerjanjem likvidnih sredstev v donosnejša posojila in dolžniške vrednostne papirje, se je tudi letos zmanjšal obseg vezave likvidnih sredstev čez noč pri Evrosistemu. Povprečen obseg mejnega depozita je v prvih šestih mesecih znašal 5,3 mrd EUR oziroma petino manj kot v povprečju leta 2025. Do izrazitega zmanjšanja obsega mejnega depozita, na 1,1 mrd EUR, je prišlo sredi junija 2026, saj sta se obrestna mera za mejni depozit in obrestna mera za sredstva na računih pri centralni banki, ki presegajo obvezne rezerve, izenačili. Večina bank se zato ne odloča več za mejni depozit pri Evrosistemu, temveč za ohranjanje sredstev na računu pri centralni banki.

3Gospodinjstva in nefinančne družbe

3.1Gospodinjstva

Gospodinjstva so v prvi polovici leta 2026 ohranila ugoden finančni položaj. Zaupanje slovenskih potrošnikov se je ob koncu drugega četrtletja 2026 izboljšalo, podobno tudi njihova pričakovanja glede gospodarskega in finančnega položaja. Okrepljena posojilna aktivnost gospodinjstev se je nadaljevala tudi v prvi polovici leta 2026, pri čemer so z visoko medletno rastjo izstopala stanovanjska posojila, visoka pa je bila tudi rast potrošniških posojil. Kljub temu slovenska gospodinjstva ostajajo manj zadolžena v primerjavi z gospodinjstvi evrskega območja.

Razpoloženje potrošnikov in finančno premoženje gospodinjstev

Zaupanje slovenskih potrošnikov se je ob koncu drugega četrtletja 2026 izboljšalo, podobno tudi njihova pričakovanja glede gospodarskega in finančnega položaja. Kazalnik zaupanja potrošnikov se je po poslabšanju v aprilu in maju junija ponovno okrepil, tako na mesečni kot na medletni ravni (slika 3.1, levo). K izboljšanju so prispevale vse štiri komponente kazalnika, pri čemer so najbolj izstopala pričakovanja glede gospodarskih razmer v državi ter pričakovanja glede finančnega položaja gospodinjstev. Na četrtletni ravni so se pričakovanja glede načrtovanja obnove ter nakupa oziroma gradnje stanovanja poslabšala, saj sta bila oba kazalnika v drugem četrtletju za 4 % nižja kot v prvem četrtletju. Povprečne bruto plače so se junija 2026 medletno zvišale nominalno za 8,3 % oziroma realno za 4,5 %. V juniju se je povprečna bruto plača glede na maj zvišala v zasebnem (1,3 %) in javnem sektorju (4,8 %), pri čemer je bila rast izrazitejša v javnem sektorju. Slednje je med drugim povezano z izplačilom tretjega dela dogovorjenega dviga plač javnim uslužbencem, ki je del uvedbe prenovljenega sistema plač v javnem sektorju, veljavnega od 1. januarja 2025. Zvišale so se tudi povprečne neto plače, in sicer nominalno za 7 % oziroma realno za 3,3 %, pri čemer je bila njihova rast v drugem četrtletju 2026 nekoliko višja kot v začetku leta. Medletna nominalna rast neto plač je bila junija prisotna v vseh dejavnostih, najizrazitejša pa v sektorju poslovanja z nepremičninami (slika 3.1, desno).

Delež finančnih sredstev slovenskih gospodinjstev v BDP se je v prvem četrtletju 2026 glede na konec predhodnega leta povečal, a ostaja s 135,7 % občutno nižji kot v evrskem območju. Finančna sredstva gospodinjstev so v drugem četrtletju 2026 znašala 101,5 mrd EUR in so se v zadnjem letu medletno nominalno zvišala za 10,8 % (slika 6.19 v prilogi, levo). V zadnjem četrtletju se je rahlo okrepil delež naložb v dolžniške vrednostne papirje in obveznice.[71] V primerjavi z evrskim območjem imajo slovenska gospodinjstva v strukturi finančnega premoženja še naprej večji delež vlog in gotovine, ki predstavljajo skoraj polovico celotnega premoženja, ter večji delež lastniškega kapitala. Gospodinjstva v evrskem območju pa imajo več sredstev v obliki življenjskih in pokojninskih zavarovanj, delnic in obveznic.

Zadolženost in obremenjenost gospodinjstev s stanovanjskimi stroški

Zadolženost slovenskih gospodinjstev ostaja manjša kot v evrskem območju. Obveznosti gospodinjstev so v drugem četrtletju 2026 znašale 20,5 mrd EUR in so se v zadnjem letu medletno nominalno zvišale za 7 %. Delež njihovih obveznosti je v prvem četrtletju 2026 znašal 28,3 % BDP, kar je skoraj polovico manj kot v evrskem območju (57,1 %). Najeta posojila so se v drugem četrtletju 2026 medletno povečala za 8,2 % in dosegla 18,3 mrd EUR, pri čemer je bilo 84 % posojil najetih pri domačih bankah, manjši delež pa pri drugih domačih posrednikih, nefinančnih družbah in tujini.

V slovenskem bančnem sistemu se je okrepljeno kreditiranje gospodinjstev nadaljevalo tudi v prvi polovici leta 2026, pri čemer so z visoko medletno rastjo izstopala stanovanjska posojila. Medletna rast potrošniških posojil se od konca leta 2024 postopoma umirja in je junija 2026 znašala še vedno visokih 9,3 %, medtem ko se je rast stanovanjskih posojil letos dodatno okrepila in junija dosegla 10,1 % (slika 3.2, levo). Junija 2026 je stanje potrošniških posojil znašalo 3,6 mrd EUR, stanje stanovanjskih posojil pa 9,7 mrd EUR.[72] Delež stanovanjskih posojil v BDP se povečuje, a ostaja precej manjši od povprečja evrskega območja (slika 3.2, desno). Povečuje se tudi delež potrošniških posojil v BDP, ki je v prvi polovici letošnjega leta dosegel 6,8 %. S tem se je razlika glede na povprečje evrskega območja (6,3 %) nekoliko povečala.

Po podatkih ankete o povpraševanju po posojilih se je skupno povpraševanje v letu 2025 glede na leto 2024 povečalo za 40,1 %. Rast povpraševanja je mogoče pripisati relativno ugodnim gospodarskim razmeram, ki so jih zaznamovali visoka zaposlenost in rast realnih plač, ter ugodnim pogojem financiranja, ob povečanju najemanja stanovanjskih kreditov pred pričakovanim dvigom obrestnih mer. Gospodinjstva so v letu 2025 in v prvi polovici leta 2026 največ povpraševala po posojilih za nakup oziroma gradnjo nepremičnin (slika 3.3, levo). To pomeni spremembo v strukturi povpraševanja glede na leti 2023 in 2024, ko je bilo največ povpraševanja po posojilih za sprotno potrošnjo. Ta namen sicer kljub zmanjšanju po letu 2022 ostaja najbolj zastopan pri potrošniških posojilih. V lanskem letu in prvi polovici letošnjega leta se je sicer povečal delež povpraševanja po posojilih za poplačilo obveznosti. Pri stanovanjskih posojilih največji delež povpraševanja predstavljajo posojila za nakup ali gradnjo nepremičnin (slika 6.18 v prilogi, desno). Delež zavrnitev se je pri stanovanjskih posojilih v letu 2025 povečal na 34,3 %, pri potrošniških posojilih pa na 25,5 %. Struktura zavrnjenih posojil je v veliki meri odražala strukturo povpraševanja. Pri potrošniških posojilih so največji delež zavrnjenega povpraševanja predstavljala posojila za sprotno potrošnjo, njihov delež pa se je v letu 2025 še povečal, skladno z večjim povpraševanjem gospodinjstev po tej vrsti financiranja. Delež zavrnjenega povpraševanja pri teh posojilih je znašal 22,5 %. Med posameznimi nameni so bili najvišji deleži zavrnjenega povpraševanja pri posojilih za druge namene (88,6 %), za nakup ali gradnjo nepremičnine (73,5 %) ter za obnovo nepremičnine (62,5 %). Pri stanovanjskih posojilih je največji delež zavrnjenega povpraševanja predstavljal namen nakupa ali gradnje nepremičnine, ki predstavlja več kot polovico vseh zavrnjenih stanovanjskih posojil. Najvišji delež zavrnitev je bil pri posojilih za nakup trajnih dobrin (97,1 %), sledila so posojila za poplačilo obveznosti in obnovo nepremičnine. Najnižji delež zavrnitev je bil pri posojilih za druge namene (7,3 %). Med najpogostejšimi razlogi za zavrnitev potrošniških posojil so banke navedle kreditne standarde, ki so strožji od zahtev Banke Slovenije. V lanskem letu se je povečal tudi delež zavrnitev zaradi nestrinjanja stranke s pogoji, predvsem pri posojilih za sprotno potrošnjo in posojilih za poplačilo obveznosti. Pri stanovanjskih posojilih je bil v letu 2025 in prvi polovici leta 2026 razlog nestrinjanje stranke s pogoji naveden v več kot polovici primerov zavrnitve, predvsem pri posojilih za nakup ali gradnjo nepremičnin ter za nakup trajnih dobrin (slika 3.3, desno), kar je verjetno povezano s povečanim povpraševanjem po teh, verjetno obsežnejših, posojilih, kjer stranke pridobijo večje število ponudb in jih posledično tudi več zavrnejo. Gre za spremembo v strukturi razlogov za zavrnitev, saj je do leta 2024 največji delež predstavljala kategorija drugo.

3.2Nefinančne družbe

Finančni položaj NFD in njihova odpornost ostajata dobra. Rast posojil NFD se je v prvi polovici leta 2026 kljub naraščajočim obrestnim meram za nova posojila NFD. Ob pospešeni inflaciji, višjih cenah energentov so NFD povpraševala po posojilih za obratna sredstva. Povpraševanje NFD po bančnih posojilih za investicije se je v prvi polovici leta 2026 kljub zahtevnejšim gospodarskim razmeram nekoliko povečalo. Povečalo se je tudi financiranje s posojili iz tujine, ki so jih NFD pridobile predvsem pri tujih lastnikih. Dolžniške obveznosti so se s tem povečale, vendar je zadolženost NFD, merjena kot razmerje med dolžniškim in lastniškim financiranjem, ostala nizka. Sposobnost NFD za odplačevanje dolga je ugodna in na podobni ravni kot v preteklih letih. Naraščanje števila začetih stečajnih postopkov in blokad transakcijskih računov se je umirilo. Rast cen energentov, manjše zaloge in dostopnost surovin ter večanje bremena odplačevanja dolga bi lahko v prihodnje poslabšali odpornost NFD, kar bi negativno vplivalo na finančno stabilnost.

Financiranje in zadolženost NFD

Financiranje NFD se je po precejšnji rasti v letu 2025 v prvi polovici leta 2026 ponovno povečalo. Pritok dolžniških obveznosti je v prvi polovici leta 2026 dosegel 3,6 mrd EUR, okoli polovico več kot v enakem obdobju predhodnega leta. Financiranje s posojili se je v letu 2025 močno povečalo, v prvi polovici leta 2026 pa se je rast nadaljevala. Lastniško financiranje je bilo precej manjše kot v enakem obdobju predhodnega leta (slika 3.9, levo). NFD so se financirale pri drugih podjetjih in domačih bankah, več kot polovica pritoka obveznosti pa je bila iz tujine (slika 3.9, desno). Medtem, ko so NFD v letih 2021 in 2022 iz tujine pridobile precej komercialnih kreditov, se je tok komercialnih kreditov nato zmanjšal, v prvi polovici leta 2026 pa spet povečal. NFD so se v tujini financirale tudi z lastniškim kapitalom. V letu 2025 in v prvi polovici leta 2026 se je povečalo tudi financiranje s posojili iz tujine, ki so ga NFD pridobile predvsem pri tujih lastnikih.

Rast posojil NFD se je ob naraščajočih obrestnih merah za nova posojila NFD, kar sicer zvišuje stroške financiranja NFD, in pospešeni inflaciji, ki je izvirala predvsem iz višjih cen energentov, v prvi polovici leta 2026 najprej okrepila, nato pa nekoliko umirila. Junija 2025 je bila medletna rast posojil pri domačih bankah v Sloveniji 6,3-odstotna, medtem ko je v povprečju evrskega območja znašala 4,1 %. Pri tem je bila rast posojil NFD v okoli četrtini držav evrskega območja zelo visoka, več kot 10-odstotna (slika 3.10, levo).

Finančni vzvod NFD se je v prvi polovici leta 2026 ostal na podobni ravni kot prej, medtem ko so se dolžniške obveznosti v BDP po treh letih upadanja spet povečale. Dolžniške obveznosti NFD so se v prvi polovici leta 2026 povečale na 56,2 mrd EUR, obveznosti iz lastniškega kapitala pa so dosegle 81,0 mrd EUR. Finančni vzvod, kot razmerje med dolžniškim in lastniškim financiranjem, je ostal pri okoli 69 % (oziroma 68,7 % v letu 2025 in 69,4 % v prvi polovici leta 2026). Z naraščanjem dolžniških obveznosti je narasel tudi lastniški kapital. Z naraščanjem obveznosti NFD so se obveznosti v BDP po zmanjševanju v obdobju 2023-2025 nekoliko povečale, na 76,9 % (slika 3.10, desno). Zadolženost NFD se je ob rasti dolžniških obveznosti ostala na podobni ravni tudi zaradi prevrednotenja lastniškega kapitala. Pritok kapitala je se je v prvi polovici leta 2026 medletno nekoliko zmanjšal, vrednostne spremembe pa so k rasti stanja kapitala prispevale kar 6,4 mrd EUR oziroma 87 % (slika 6.20 v prilogi, desno).

Po anketi bank se je povpraševanje NFD po posojilih ob povečani negotovosti v gospodarskem okolju v prvi polovici leta 2026 medletno povečalo za četrtino (slika 3.11, levo). Povpraševanje po posojilih za investicije je v prvi polovici leta 2026 naraslo, medtem ko se je v letu 2025 v primerjavi s predhodnim letom nekoliko zmanjšalo. V prvi polovici leta 2026 je povpraševanje po posojilih za investicije medletno naraslo predvsem v dejavnosti prometa in skladiščenja ter poslovanja z nepremičninami, medtem ko je v predelovalnih dejavnostih upadlo. V predelovalnih dejavnostih se je hkrati precej povečalo povpraševanje po posojilih za tekoče poslovanje in refinanciranje, kar je tudi odraz poslabšanja kakovosti kreditnega portfelja bank v tej dejavnosti.[83] Delež zavrnjenih posojil je ostal podoben kot v letu 2025, pri čemer je bilo zavrnjenih nekoliko več prošenj za posojila za tekoče poslovanje. Po drugi strani so v anketi BLS, kjer banke podajo mnenjsko oceno in ne navedejo tudi zneska posojila, po katerem so NFD povpraševale, banke menile, da je v prvi polovici leta povpraševanje NFD po posojilih ostalo na enaki ravni kot prej. Nekatere banke so izpostavile povečano povpraševanje velikih NFD, ki pogosto povprašujejo po posojilih večjih zneskov, kar bi se lahko odrazilo v anketi o povpraševanju bank po posojilih, ki kaže, da se je povpraševanje povečalo. Menile so tudi, da so NFD nekoliko manj povpraševale po posojilih za investicije v osnovna sredstva. Medtem ko so v letu 2025 nekatere banke pričakovale umiritev naraščanja posojil NFD, so v prvi polovici 2026 menile, da se bo povpraševanje, kljub zvišanju ključne obrestne mere, nadaljevalo v enaki ali nekoliko okrepljeni meri.

Sposobnost NFD za odplačevanje dolga je leta 2025 ostala na podobni ravni kot v predhodnih dveh letih. V gradbeništvu je finančni vzvod med najvišjimi, a bistveno nižji kot v času finančne krize in obdobju po tem. Zadolženost v predelovalnih dejavnostih ostaja kljub večjemu povpraševanju NFD po posojilih za tekoče poslovanje in refinanciranje nizka. Sposobnost NFD za odplačevanje dolga je precej boljša kot v času finančne krize, s tem pa je večja tudi njihova odpornost na zviševanje obrestnih mer. Razmerje med neto finančnim dolgom in EBITDA je ostalo pri okoli 1,6 leta. V prihodnje bi se lahko sposobnost odplačevanja dolga v izvozno usmerjenih in energetsko-intenzivnih dejavnostih nekoliko poslabšala, saj bi te dejavnosti lahko geopolitične negotovosti bolj prizadele.

Finančna sredstva NFD

Finančna sredstva NFD so po povečanju v letu 2025 v prvi polovici leta 2026 ponovno nekoliko narasla. K rasti finančnih sredstev je prispeval predvsem porast danih komercialnih kreditov, ki so dosegli okoli 65 % letnega toka naložb. Medletno so se posojila in lastniški kapital znižala, nekoliko pa so se znižale tudi gotovina in vloge (slika 3.13, levo). V prvem četrtletju 2026 se je presežek celotnih obveznosti nad finančnimi sredstvi NFD dodatno povečal, spet se je povečal tudi presežek danih komercialnih kreditov NFD nad prejetimi. To je poleg gotovine in vlog edini segment financiranja NFD, pri katerem te ustvarjajo presežek finančnih sredstev nad obveznostmi (slika 6.20, v prilogi desno). Delež denarnih sredstev v vseh sredstvih NFD se je v letu 2025 povečal in bil precej višji kot v času finančne krize, kar po eni strani kaže na dobro likvidnost NFD in njihovo povečano previdnost, po drugi pa lahko odraža tudi pomanjkanje investicijskih priložnosti in idej (slika 3.13, desno).

Stečaji in blokade računov NFD

V prvi polovici letu 2026 se je naraščanje števila začetih stečajnih postopkov in blokad transakcijskih računov NFD po povečanju v letih 2024 in 2025 nekoliko umirilo. Število začetih stečajev NFD, ki je v letu 2024 naraslo za 11,8 %, v letu 2025 pa za 4,8 %, se je v prvi polovici leta 2026 medletno rahlo zvišalo, za 1,2 %. Pri tem je število začetih stečajev v predelovalnih dejavnostih in gostinstvu medletno precej upadlo, naraslo pa se je število stečajev v gradbeništvu in trgovini (slika 3.14, levo). Število NFD z blokiranimi transakcijskimi računi je po 3-odstotni rasti v letu 2025, v prvi polovici leta 2026 ostalo podobno kot v enakem obdobju lanskega leta in je medletno naraslo predvsem v predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu, medtem ko je v gostinstvu upadlo (slika 3.14, desno).

Stečaji NFD v pomembnih trgovinskih partnericah slovenskih NFD lahko vplivajo tudi na finančni položaj slovenskih NFD, zlasti kadar so te lastniško povezane s tujimi NFD ali pa bolj izpostavljene zunanji trgovini. V Nemčiji se je število začetih stečajev po več kot 20-odstotni rasti v letih 2022-2023 nato nekoliko umirilo, v prvi polovici leta 2026 pa je medletna rast znašala 6,8 %. Tudi v Avstriji se je v letu 2024 število začetih stečajev povečalo za skoraj četrtino, nato pa se je rast umirila, v prvi polovici leta 2026 pa je število stečajev medletno upadlo. Po drugi strani, je na Hrvaškem število začetih stečajnih postopkov v letu 2025 precej upadlo, v drugem četrtletju 2026 pa se je spet precej povečalo. Umirjanje rasti stečajev NFD v tujini bi lahko prispevalo k nadaljnjem umirjanju rasti števila začetih stečajev v Sloveniji.

Kljub zaostrenemu gospodarskem okolju, ki ga zaznamujejo energetski šoki in geopolitične negotovosti, ostaja odpornost NFD dobra. Z izbruhom vojne na Bližnjem vzhodu so se cene nafte in plina zaradi motenj v svetovni dobavi močno povečale, kar je otežilo poslovanje NFD, zlasti v energetsko intenzivnih panogah ter tudi tistih, ki so bolj odvisne od tujih trgov in dostopnosti surovin. Finančni položaj NFD je dober, tudi število začetih stečajnih postopkov je nižje kot pred pandemijo. Z rastjo cen energentov, manjšimi zalogami in dostopnostjo surovin ter večanju bremena odplačevanja dolga bi lahko v prihodnje morebitno poslabšanje odpornosti NFD negativno vplivalo na finančno stabilnost.

4Nebančne finančne institucije

4.1Lizinške družbe

Tveganje, ki izhaja iz lizinških družb, ocenjujemo kot nizko s stabilnimi izgledi. V prvi polovici letošnjega leta so lizinške družbe v Sloveniji zabeležile opazno izboljšanje poslovanja, saj se je skupna vrednost novo sklenjenih poslov medletno povečala za 11,2 % na 822 mio EUR. Gospodinjstva ostajajo največji komitent z 52,8-odstotnim deležem vseh novo sklenjenih poslov. Lizing se kot oblika financiranja še naprej največ uporablja za nakup vozil, predvsem osebnih, pri čemer prevladujejo pogodbe z ročnostjo od 5 do 10 let. Povprečne variabilne obrestne mere lizinških poslov so se v prvi polovici leta nekoliko zvišale. Obratno je bilo pri fiksnih obrestnih merah, ki so se v tem obdobju rahlo znižale, pri čemer se razlika med fiksnimi obrestnimi merami lizinških poslov in potrošniških posojil postopno zmanjšuje. Z rastjo novih poslov se je okrepila tudi bilančna vsota, medtem ko je dobiček pred davki medletno stagniral.

Skupna vrednost novo sklenjenih poslov lizinških družb se je v prvi polovici letošnjega leta glede na enako obdobje lani opazno povečala. Novi posli so v prvem polletju dosegli 11,2-odstotno medletno rast in znašali 821,7 mio EUR. K temu je pomembno prispevala povečana prodaja osebnih in tovornih vozil v Sloveniji v prvi polovici leta. Najvišja rast novih lizinških poslov je bila zabeležena v segmentu novih vozil (slika 4.1, levo). Največji komitent lizinških družb ostajajo gospodinjstva, saj so v prvem polletju leta 2026 sklenila 52,8 % vseh poslov, medtem ko so NFD-ji ustvarili 46,9 % celotnega obsega poslov.

Struktura sklenjenih lizinških poslov v Sloveniji kaže, da se lizing kot finančni produkt v največji meri uporablja za financiranje nakupa vozil. V prvem polletju 2026 so največji delež predstavljali posli z osebnimi vozili (67,1 %), sledili so posli s komercialnimi in tovornimi vozili (20,1 %), medtem ko so posli z ostalimi premičninami ter proizvodno opremo in stroji obsegali 12,4 %. Večina novih poslov je bila sklenjena z ročnostjo od 5 do 10 let (54,9 %), sledijo posli z ročnostjo od 1 do 5 let (31,5 %). Največji delež novih poslov je bil sklenjen v obliki finančnega lizinga (82,3 %), medtem ko je bil obseg operativnega lizinga precej manjši (13,8 %), preostali delež pa so predstavljala posojila.

V prvi polovici letošnjega leta so se povprečne fiksne obrestne mere za lizing rahlo znižale. V tem obdobju je bila slaba polovica vseh novih poslov sklenjena z variabilno obrestno mero, pri čemer ti posli po vrednosti predstavljajo 35,9 % vseh novih poslov, kar nakazuje, da se večji zneski pogosteje financirajo s fiksno obrestno mero. Povprečna fiksna obrestna mera lizinških poslov ostaja, podobno kot v preteklih letih, višja od povprečne fiksne obrestne mere potrošniških posojil, vendar se razlika med njima od začetka lanskega leta postopno zmanjšuje. Povprečna variabilna obrestna mera lizinških poslov je bila ob polletju letos prvič po večletnem obdobju celo nekoliko nižja od povprečne variabilne obrestne mere potrošniških posojil (slika 4.1, desno).

Stanje lizinških poslov se je letos v primerjavi z enakim obdobjem lani okrepilo. Konec junija letos je stanje poslov doseglo 7,6-odstotno medletno rast in znašalo 3,1 mrd EUR (slika 4.2, levo). Glavnina poslov je sklenjena z gospodinjstvi (60,9 %), z NFD-ji pa je bilo sklenjenih 38,4 % vseh poslov. Med posli z NFD-ji po dejavnostih prevladujejo posli v prometu in skladiščenju ter trgovini, vzdrževanju in popravilu motornih vozil. Po strukturi v stanju poslov prevladuje financiranje osebnih in komercialnih vozil, kar se odraža tudi v ročnosti poslov, saj ima 59,6 % poslov preostalo ročnost od 1 do 5 let, 32,6 % pa od 5 do 10 let. Bilančna vsota se je povečala za 9,3 % na 3,6 mrd EUR.

Dobičkonosnost lizinških družb je v prvem polletju letošnjega leta v primerjavi z enakim obdobjem ostala na enaki ravni. Kljub višjim prihodkom od prodaje je dobiček pred obdavčitvijo v prvem polletju 2026 znašal 19,5 mio EUR, kar je primerljivo z enakim obdobjem lani (slika 4.2, desno). Kakovost lizinških poslov ostaja visoka. Terjatve v zamudi nad 90 dni ostajajo stabilne in nizke, njihov delež je konec junija 2026 znašal le 0,6 % (slika 4.2, levo).

4.2Zavarovalnice

Slovenski zavarovalniški sektor je v prvi polovici leta 2026 ohranil dobro finančno stanje. Rast bruto obračunanih premij se je nadaljevala tudi v letošnjem letu, vendar jo je spremljalo povečanje izplačanih škod. V strukturi premoženjskih zavarovanj še naprej prevladujejo zavarovanja avtomobilske odgovornosti in zavarovanja motornih vozil, med življenjskimi zavarovanji pa največji delež predstavljajo zavarovanja vezana na indeks oziroma enoto premoženja. Zaradi hitrejše rasti škod v primerjavi z rastjo premij se je škodni količnik zavarovalnic medletno zvišal, kar je prispevalo k nižji dobičkonosnosti sektorja. Kapitalska ustreznost ostaja visoka in potrjuje dobro odpornost slovenskega zavarovalniškega sektorja na potencialne neugodne šoke. Pozavarovalnice so prav tako poslovale uspešno, saj so ob rasti premij povečale tudi ustvarjeni dobiček.

Obseg poslovanja zavarovalnic se je v prvi polovici leta 2026 medletno povečal, skupaj z rastjo izplačanih škod. Zbrane bruto premije so se medletno povečale za 10,9 % na 1,6 mrd EUR (slika 4.3, levo). Povečanje obsega pobranih bruto premij je bilo predvsem posledica višjih povprečnih premij in večjega števila sklenjenih zavarovalnih pogodb, zlasti v segmentu avtomobilske odgovornosti, tudi zaradi aktivnosti ene od zavarovalnic na tujem trgu. Povišana dinamika je bila prisotna tudi v pozavarovalni dejavnosti, kjer se je obseg bruto premij prav tako povečal za 10,9 % na 422,0 mio EUR. Bruto izplačila škod zavarovalnic so se medletno povečala za 48,3 % na 1,1 mrd EUR (slika 4.3, desno). K večjemu obsegu izplačanih škod v primerjavi z enakim obdobjem preteklega leta je prispevalo manj ugodno škodno dogajanje, saj je bilo v prvem polletju zabeleženih več naravnih množičnih škodnih dogodkov. Večina izplačil je bila povezana s premoženjskimi zavarovanji, ki so predstavljala 76,7 % vseh izplačanih škod, medtem ko je delež škod iz življenjskih zavarovanj znašal 23,3 %. Tudi pozavarovalnice so zabeležile 37,8 % rast izplačanih škod.

Med vrstami zavarovanj so največji delež in najvišjo medletno rast bruto obračunanih premij predstavljala zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Med premoženjskimi zavarovanji so tokrat največji delež bruto obračunanih premij imela zavarovanja avtomobilske odgovornosti, pri katerih so bile prav tako zabeležene najvišje medletne rasti. Sledila so druga zavarovanja motornih vozil ter požarna in druga škodna zavarovanja (slika 4.4, levo). Pri življenjskih zavarovanjih so prevladovala zavarovanja, vezana na indeks ali enoto premoženja. Pomemben del portfelja so predstavljala tudi zavarovanja z udeležbo pri dobičku, manjši del pa druga življenjska zavarovanja (slika 4.4, desno). Struktura življenjskih zavarovanj tako ostaja pretežno usmerjena v produkte z naložbeno komponento.

Gibanja na strani premij in škod so v prvi polovici leta 2026 prispevala k poslabšanju škodnih količnikov zavarovalnic in pozavarovalnic. Rast bruto izplačanih škod je presegla rast bruto obračunanih premij, zaradi česar se je razmerje med škodami in premijami povečalo. Škodni količnik, ki meri delež izplačanih škod v bruto obračunanih premijah, predstavlja pomemben kazalnik uspešnosti zavarovalne dejavnosti ter pomembno vpliva na dobičkonosnost sektorja. Ob koncu prvega polletja 2026 je škodni količnik zavarovalnic znašal 67,3 % in bil za 16,9 odstotne točke višji kot v enakem obdobju preteklega leta. Pri pozavarovalnicah je znašal 50,4 %, kar je 9,8 odstotne točke več kot leto prej (slika 4.5, levo). K poslabšanju skupnega škodnega količnika so največ prispevala premoženjskega zavarovanja, medtem ko so bila gibanja pri življenjskih zavarovanjih bolj ugodna.

Obseg naložb zavarovalnic in pozavarovalnic se je v prvi polovici leta 2026 povečal. Medletno so se povečale za 5,3 % na 7,8 mrd EUR. Naložbeni portfelj ostaja pretežno usmerjen v dolžniške vrednostne papirje, pri čemer največji delež predstavljajo državni dolžniški vrednostni papirji, sledijo pa drugi dolžniški in lastniški instrumenti. Hitrejšo rast so zabeležile pozavarovalnice, katerih naložbe so se medletno povečale za 15,7 % na 1,4 mrd EUR. Nadaljnja rast naložb odraža krepitev bilančne vsote sektorja ter povečevanje razpoložljivih sredstev za pokrivanje prevzetih obveznosti.

Dobičkonosnost zavarovalnic se je v prvi polovici leta 2026 nekoliko znižala, medtem ko so pozavarovalnice poslovale uspešneje kot v primerljivem obdobju lani. Zavarovalnicam se je dobiček medletno zmanjšal za 4,4 % na 139,4 mio EUR (slika 4.5, desno). K nižji dobičkonosnosti sta prispevala predvsem bolj umirjena rast zbranih bruto premij in povečanje škodnih izdatkov, zlasti v segmentu premoženjskih zavarovanj. Dobiček iz premoženjskih zavarovanj se je zmanjšal za 23,2 % na 87 mio EUR, medtem ko se je dobiček življenjskih zavarovanj povečal za 63,0 % na 52 mio EUR. Pozavarovalnice pa so v prvem polletju medletno dobiček povečale za 45,8 % na 103,1 mio EUR. Ugodna gibanja poslovnih rezultatov je spremljala tudi rast bilančne vsote, ki je pri zavarovalnicah dosegla 9,5 mrd EUR, pri pozavarovalnicah pa 1,9 mrd EUR. Slovenski zavarovalniški sektor ostaja dobro kapitaliziran. Mediana solventnostnega kapitalskega zahtevka (SCR) je konec prvega polletja 2026 znašala 256,7 %, mediana minimalnega kapitalskega zahtevka (MCR) pa 663,9 % (slika 6.21 v prilogi, levo in desno). Vrednosti obeh kazalnikov presegajo regulatorno zahtevane ravni in potrjujejo visoko odpornost sektorja na morebitna poslabšanja gospodarskih in finančnih razmer ter na različne naravne in množične škodne dogodke.

4.3Vzajemni skladi

Povečana volatilnost, ki so jo v začetku leta sprožile geopolitične napetosti na Bližnjem vzhodu, ni bistveno vplivala na dolgoročnejše gibanje finančnih trgov, saj se je razpoloženje vlagateljev hitro izboljšalo. Kljub temu se je zaupanje vlagateljev, podprto z ugodnimi poslovnimi rezultati podjetij in vztrajno gospodarsko aktivnostjo, ohranilo na razmeroma visoki ravni. Posledično so glavni svetovni delniški indeksi ter slovenski kapitalski trg do konca avgusta beležili rast. Ameriški delniški indeks S&P 500 je v letošnjem letu do konca julija letos dosegel 11,5-odstotno donosnost, medtem ko je evropski indeks STOXX Europe 600 ustvaril 8,7-odstotni donos. Najvišjo donosnost je dosegel slovenski borzni indeks SBI TOP, ki je v obravnavanem obdobju pridobil 24,7 % (slika 4.6, levo). Dogajanje je vplivalo tudi na povečane neto prilive, zlasti v delniške sklade.

Ugodne razmere na slovenskem kapitalskem trgu so okrepile zanimanje vlagateljev, kar je prispevalo k stabilni rasti indeksa SBI TOP in izboljšani likvidnosti Ljubljanske borze. V prvi polovici leta je promet brez svežnjev dosegel skupno vrednost 381 mio EUR, kar predstavlja 10,5-odstotno povečanje v primerjavi z enakim obdobjem lani. Pomemben dejavnik povečanja prometa na Ljubljanski borzi so bili pozitivni poslovni rezultati družb iz primarne kotacije, ki so okrepili zanimanje vlagateljev za trgovanje in so posledično prispevali k večjemu obsegu sklenjenih poslov. Večino trgovanja na Ljubljanski borzi predstavljajo delnice, katerih delež v skupnem prometu je v prvem polletju letošnjega leta znašal 94,5 %. Manjši delež ustvarjenega prometa so prispevale obveznice (2,3 %) in strukturirani produkti (2,7 %), najmanjšega pa zakladne menice (0,5 %). Skupna tržna kapitalizacije domače borze se je medletno povečala za 7,2 % in dosegla 60,1 mrd EUR (slika 4.6, desno).

Sredstva vzajemnih skladov so v prvi polovici leta 2026 dosegla visoko rast. Vrednost sredstev domačih vzajemnih skladov se je v prvem polletju medletno povečala za 35,1 % na 8,7 mrd EUR. Visoka rast je posledica višjih vplačil vlagateljev ter prevrednotenja sredstev v upravljanju domačih vzajemnih skladov. V primerjavi s skladi evrskega območja, ki imajo največ sredstev naloženih v obveznice, med domačimi skladi prevladujejo delniški skladi, zaradi česar so bolj izpostavljeni tržnemu tveganju. Visoka izpostavljenost slovenskih vzajemnih skladov delniškim naložbam je v prvem polletju poleg višje rasti sredstev prispevala tudi k višji volatilnosti vrednosti sredstev v primerjavi z evrskim povprečjem (slika 4.7, levo).

Pripravljenost varčevalcev za vlaganje sredstev v vzajemne sklade ohranja pozitiven trend. Neto vplačila v vzajemne sklade so se v prvi polovici leta v primerjavi z enakim obdobjem lani povečala za 15,1 %, na 299 mio EUR. Največji lastniki enot domačih investicijskih skladov ostajajo gospodinjstva, ki so v prvem polletju letos vplačala 180 mio EUR sredstev, oziroma 61,7 % vseh neto vplačil. Drugi finančni posredniki so v vzajemne sklade prispevali 80 mio EUR neto vplačil, podobno kot v enakem obdobju lani. NFD so v tem obdobju vplačale 33 mio EUR neto sredstev, kar je 54,7 % manj kot v enakem obdobju lani. Najbolj priljubljena vrsta skladov po vrednosti vloženih sredstev ostajajo delniški skladi (slika 4.7, desno). Delniške naložbe domačih vzajemnih skladov so najbolj izpostavljene delniškim družbam s sedežem v ZDA. Pri naložbah slovenskih vzajemnih skladov v dolžniške vrednostne papirje pa kot izdajateljice prevladujejo države evrskega območja.

5Makrobonitetna politika za bančni sistem in lizinške družbe

V Banki Slovenije smo tudi v letu 2026 ohranili preventivno naravnanost makrobonitetne politike, usmerjeno v ohranjanje odpornosti bančnega sistema in preprečevanje kopičenja tveganj. Glede na to, da so tveganja, ki izvirajo iz zunanjega in makrofinančnega okolja, povišana, ostaja ključno, da obstoječi instrumenti makrobonitetne politike zagotavljajo zadostne varovalke pred morebitnimi negativnimi šoki. Banke od 1. januarja 2025 izpolnjujejo pozitivno nevtralno stopnjo proticikličnega kapitalskega blažilnika v višini 1,0 % ter sektorski blažilnik v višini 0,5 %. Poleg tega morajo druge sistemsko pomembne banke (DSPB) vzdrževati še lastne kapitalske blažilnike. Še naprej uporabljamo ukrepe omejevanja kreditiranja prebivalstva, ki blažijo kreditno tveganje.

Namen makrobonitetne politike

Makrobonitetna politika je usmerjena v prepoznavanje, spremljanje in omejevanje sistemskih tveganj za finančno stabilnost. Njen temeljni cilj je krepitev odpornosti finančnega sistema ter preprečevanje kopičenja tveganj, s čimer finančni sektor trajnostno podpira gospodarsko rast. V državah EU je na voljo širok nabor makrobonitetnih instrumentov, ki se prilagajajo naravi tveganj in stopnji odpornosti sistema. Te instrumente lahko razvrstimo v tri glavne skupine: 1) likvidnostne instrumente, 2) kapitalske instrumente in 3) instrumente v zvezi s posojilojemalci (angl. Borrower Based Measures, BBM). Kapitalski instrumenti krepijo odpornost bank, BBM vzpostavljajo minimalne kreditne standarde in lahko omejijo čezmerno kreditno rast, s čimer zmanjšujejo tveganja v bančnem sistemu, likvidnostni instrumenti pa zmanjšujejo tveganje financiranja in povečujejo likvidnostno odpornost. Nekateri instrumenti so enotni na ravni EU, drugi pa so prilagojeni nacionalnim posebnostim (glej tabela 5.3).

Pomemben del razprave o poenostavitvi evropskega bančnega okvira v letu 2026 je namenjen preglednejši zasnovi in učinkovitejšemu izvajanju makrobonitetne politike ob ohranjanju odpornosti finančnega sistema. V tej smeri gredo tako predlogi Evrosistema kot tudi Evropske komisije.[85] Evrosistem med drugim predlaga združitev sedanjih makrobonitetnih kapitalskih blažilnikov v dva blažilnika, sprostljivega in nesprostljivega, pri čemer bi zgodnja vzpostavitev sprostljivega blažilnika zagotavljala kapitalsko rezervo, ki bi jo bilo ob pretresih mogoče sprostiti za podporo kreditiranju gospodarstva. Tudi Evropska komisija izpostavlja potrebo po zmanjšanju kompleksnosti okvira, manjšem številu blažilnikov ter bolj harmonizirani kalibraciji in uporabi instrumentov. Predlogi poudarjajo tudi boljše usklajevanje makrobonitetnih, mikrobonitetnih in sanacijskih ukrepov ter preprečevanje neupravičenih prekrivanj pri zajemanju tveganj, pri čemer naj bi se ohranila možnost prilagajanja ukrepov domačim sistemskim tveganjem in fazi finančnega cikla. Z makrobonitetnega vidika je ključno, da poenostavljeni okvir ohrani sposobnost pravočasnega odzivanja na sistemska tveganja ter zagotavlja odpornost bank in njihovo sposobnost financiranja gospodarstva tudi v kriznih razmerah.

Pregled makrobonitetnih politik v Evropi

Posodobljeni pregled instrumentov po državah potrjuje, da se evropski makrobonitetni organi pri krepitvi odpornosti finančnega sistema in omejevanju sistemskih tveganj vse bolj opirajo na kombinacijo kapitalskih blažilnikov in ciljno usmerjenih ukrepov za nepremičninski trg (tabela 5.3). V številnih državah je stopnja proticikličnega kapitalskega blažilnika že pozitivna, nekatere pa so napovedale njegovo nadaljnje zvišanje. Dopolnjujejo ga sektorski blažilniki sistemskih tveganj, višje uteži tveganja za nepremičninske izpostavljenosti na podlagi členov 124, 164 in 458 CRR ter ukrepi v zvezi s posojilojemalci, kot so omejitve LTV, DSTI, DTI oziroma LTI in ročnosti posojil. Skoraj vse države evrskega območja uporabljajo vsaj nekatere omejitve tveganega stanovanjskega kreditiranja. Te so praviloma usmerjene v najbolj tvegani del novih posojil, s čimer omejujejo prekomerno zadolževanje in kopičenje ranljivosti, povezanih z nepremičninskim trgom, ter povečujejo odpornost posojilojemalcev in bank ob morebitnih gospodarskih pretresih. Z makrobonitetnega vidika je ključno medsebojno dopolnjevanje obeh skupin instrumentov: kapitalski blažilniki povečujejo sposobnost bank za pokrivanje izgub in ohranjanje kreditiranja ob uresničitvi tveganj, omejitve kreditiranja pa omejujejo nastajanje tveganj z vzdrževanjem ustreznih kreditnih standardov. Njihova kombinirana uporaba tako prispeva k zmanjševanju procikličnosti kreditiranja in omejuje nevarnost, da bi se težave na nepremičninskem trgu prenesle na širši finančni sistem in realno gospodarstvo.

Takšna zasnova pomeni, da odločanje o proticikličnem kapitalskem blažilniku (CCyB) ni več vezano zgolj na fazo finančnega cikla ali na posamezne kazalnike kot je kreditna vrzel. Makrobonitetni organi pri določanju ustrezne stopnje upoštevamo širši nabor informacij o kreditni aktivnosti, zadolženosti zasebnega sektorja, razmerah na nepremičninskem trgu, odpornosti bank in splošnem makrofinančnem okolju. Pozitivna nevtralna stopnja zato ne nadomešča ocene cikličnih tveganj, temveč zagotavlja začetno raven sprostljivega kapitala, ki jo je mogoče ob povečevanju tveganj dodatno zvišati. Hkrati omogoča, da se ob nenadnem sistemskem šoku blažilnik nemudoma zniža in tako bankam zagotovi dodaten prostor za absorpcijo izgub ter nadaljnje kreditiranje gospodarstva.

Pozitivna stopnja proticikličnega kapitalskega blažilnika (CCyB) je postala pomemben in široko uporabljen element zagotavljanja odpornosti bančnih sistemov. Velika večina držav uporablja pozitivno stopnjo CCyB, ki se glede na oceno sistemskih tveganj in značilnosti posameznega finančnega sistema giblje med 0,25 % in 2,5 %, medtem ko le manjše število držav ohranja stopnjo pri 0 %. V več državah so bila napovedana tudi nadaljnja zvišanja, kar kaže na prizadevanja za pravočasno krepitev kapitalskih rezerv. Razlike v višini stopenj odražajo različne faze finančnega cikla, ocene cikličnih sistemskih tveganj in nacionalne pristope k uporabi pozitivne nevtralne stopnje. Skupna usmeritev evropskih držav je kljub temu jasna: kapital je smiselno akumulirati že v obdobju običajnih razmer, da ga je mogoče ob nastopu večje sistemske motnje sprostiti ter tako podpreti absorpcijo izgub in nadaljnje kreditiranje gospodarstva.

Kapitalski blažilniki niso le zaščita bank pred izgubami, temveč tudi pomemben pogoj za ohranjanje kreditiranja, naložb in produktivnosti v obdobjih zaostrenih razmer. Z njihovo pravočasno vzpostavitvijo banke v ugodnih razmerah ustvarijo kapitalsko rezervo, ki jo je mogoče ob pojavu večjih sistemskih motenj sprostiti. To jim omogoča absorpcijo izgub, ne da bi morale nenadno omejiti kreditiranje gospodinjstev in podjetij. Takšno delovanje je pomembno tudi za dolgoročno gospodarsko rast, saj finančne krize praviloma povzročijo dolgotrajno zmanjšanje naložb, inovacij in produktivnosti. Najnovejše analize ECB obenem kažejo, da zviševanje makrobonitetnih kapitalskih blažilnikov po letu 2021 na ravni evrskega območja ni pomembneje zmanjšalo skupne ponudbe posojil; nekoliko bolj so se na spremembe odzvale le banke z manjšim presežkom kapitala. To potrjuje, da je mogoče odpornost graditi pravočasno in z razmeroma majhnimi kratkoročnimi stroški, s čimer se povečuje prostor za kasnejše sproščanje blažilnikov in omeji nevarnost prekomernega krčenja kreditne aktivnosti ob nastopu kriz.[86]

Najpogosteje uporabljena makrobonitetna ukrepa, ki omejujeta zadolževanje gospodinjstev, ostajata razmerji LTV in DSTI. Obe merili uporabljamo tudi v Sloveniji (tabela 5.3). Razmerje DSTI (angl. Debt Service-to-Income), ki ga uporablja 19 držav, določa največji delež dohodka, ki ga lahko posojilojemalec nameni za odplačilo dolga.[87] Po drugi strani se razmerje LTV (angl. Loan-to-Value), prisotno v 26 državah, uporablja za vsa potrošniška in stanovanjska posojila, zavarovana s stanovanjsko nepremičnino. Poleg teh so v nekaterih državah prisotni tudi dodatni instrumenti, kot so omejitve ročnosti posojil (16), razmerje DTI (5) (angl. Debt-to-Income), ki omejuje skupno zadolženost glede na dohodek, razmerje LSTI (1) (angl. Loan-Service-to-Income), ki v izračunu upošteva le znesek odplačila posojila in ne celotnega dolga posameznika, ter razmerje LTI (3) (angl. Loan-to-Income), ki omejuje višino posojila glede na dohodek posameznika.

Države uporabljamo različne vrste blažilnikov sistemskih tveganj (SyRB)[88] na različne načine, kar odraža razlike v nacionalnih virih sistemskih tveganj. Splošne blažilnike, ki praviloma veljajo za širši nabor izpostavljenosti oziroma vse izpostavljenosti posameznih bank, uporabljajo na primer Avstrija, Bolgarija, Hrvaška, Češka, Finska, Islandija, Norveška, Romunija in Švedska. Pogostejša je uporaba sektorskih blažilnikov, ki so usmerjeni v določen sektor, najpogosteje v nepremičninski trg, kjer se tveganja običajno kopičijo hitreje. Tak blažilnik za krepitev odpornosti bank na tveganja, povezana z nepremičninskim trgom, smo uvedli tudi v Sloveniji; podobne ureditve za nepremičninske oziroma z nepremičninami povezane izpostavljenosti imajo še Danska, Nemčija, Litva, Malta, Portugalska in nekatere druge države. Nekatere države blažilnike uporabljajo še bolj ciljno usmerjeno, torej za točno določene vrste izpostavljenosti. V Sloveniji na primer uporabljamo tudi blažilnik za posojila prebivalstvu, ki niso zavarovana z nepremičninami, medtem ko je na Danskem usmerjen v izpostavljenosti bank do nepremičninskih družb. Italija uporablja 1,0-odstotni sektorski SyRB za domače izpostavljenosti za kreditno tveganje in kreditno tveganje nasprotne stranke. Takšna prilagodljivost omogoča, da se kapitalske zahteve natančneje usmerijo tja, kjer so tveganja največja.

Od zadnjega Poročila o finančni stabilnosti v maju 2026 so nekatere evropske države prilagodile uporabo SyRB. Belgija je s 1. julijem 2026 ukinila namenski 6,0-odstotni sektorski SyRB za hipotekarne portfelje bank, ki uporabljajo interne modele, pri čemer je del te spremembe prenesla v širši proticiklični kapitalski blažilnik, ki od 1. julija 2026 znaša 1,25 %. Italija je v letu 2026 podaljšala uporabo obstoječega sektorskega SyRB za domače izpostavljenosti za kreditno tveganje in kreditno tveganje nasprotne stranke, Slovenija je podaljšala veljavnost obstoječih sektorskih SyRB, Avstrija pa je od 1. julija 2026 zvišala sektorski SyRB za del izpostavljenosti do poslovnih nepremičnin z 1,0 % na 2,0 %, z nadaljnjim zvišanjem na 3,5 % od 1. julija 2027. Navedene spremembe potrjujejo, da SyRB ostaja aktiven in prilagodljiv del evropskega makrobonitetnega okvira.

Drugim sistemsko pomembnim bankam (DSPB) makrobonitetni organi poleg že omenjenih blažilnikov nalagajo še dodatne kapitalske zahteve, saj njihov morebiten propad predstavlja višje tveganje za finančno stabilnost. Vsaka država članica EU najmanj enkrat letno identificira te banke in jim določi dodatne blažilnike, namenjene absorpciji izgub in krepitvi odpornosti sistema. Po zadnjem seznamu EBA, objavljenem junija 2026 in pripravljenem na podlagi obvestil nacionalnih organov v letu 2025, je bilo v EU skupaj 172 DSPB, kar v povprečju pomeni približno 6,4 banke na državo članico. Od leta 2025 ECB pri presoji nacionalnih odločitev o stopnjah blažilnikov za DSPB uporablja dopolnjeno metodologijo spodnjih mej, ki nacionalni vidik dopolnjuje z vidikom sistemske pomembnosti bank za bančno unijo[89] kot celoto.

Makrobonitetna politika Banke Slovenije

Z makrobonitetnimi instrumenti aktivno blažimo ključna tveganja v slovenskem bančnem sistemu in hkrati krepimo njegovo odpornost. Trenutno za slovenski bančni sistem veljajo štirje makrobonitetni instrumenti. Makrobonitetne omejitve kreditiranja potrošnikov vzpostavljajo minimalne kreditne standarde, hkrati pa so usmerjene v blažitev in preprečitev čezmerne rasti kreditiranja in čezmernega finančnega vzvoda ter tako zmanjšujejo kreditno tveganje. Blažilnik za druge sistemsko pomembne banke (DSPB), proticiklični kapitalski blažilnik (CCyB) in sektorska blažilnika sistemskih tveganj (SyRB) zahtevajo višjo raven kapitala v bankah ter s tem krepijo (kapitalsko) odpornost bančnega sistema.

Makrobonitetne omejitve kreditiranja potrošnikov

Makrobonitetne omejitve kreditiranja potrošnikov so namenjene ublažitvi in preprečitvi čezmerne rasti kreditiranja ter čezmernega finančnega vzvoda gospodinjstev. Opredeljujejo minimalne kreditne standarde stanovanjskih in potrošniških posojil ter služijo kot strukturne varovalke za vzdržno zadolževanje gospodinjstev v vseh fazah finančnega cikla.

V Sloveniji uporabljamo štiri makrobonitetne instrumente v zvezi s posojilojemalci. To so: 1) omejitev razmerja med stroškom servisiranja dolga in dohodkom potrošnika (DSTI), 2) omejitev razmerja med zneskom posojila in vrednostjo nepremičnine (LTV), 3) omejitev ročnosti potrošniških posojil ter 4) omejitev razmerja med zneskom premostitvenega kredita, zavarovanega s finančnimi instrumenti in vrednostjo finančnih instrumentov, s katerimi je kredit zavarovan (LTC).[90] V Banki Slovenije trenutno presojamo ustreznost zneska minimalne kreditne sposobnosti potrošnikov, pri čemer postopek, ki po novem vključuje tudi javno posvetovanje, še ni zaključen. V tem poglavju prikazujemo glavne značilnosti potrošniških in stanovanjskih posojil v zadnjih letih ter podajamo oceno ustreznosti trenutne kalibracije makrobonitetnih instrumentov.

Na podlagi značilnosti posojil, odobrenih potrošnikom, ocenjujemo, da je, ob predlaganem zvišanju zneska minimalne kreditne sposobnosti, trenutna kalibracija makrobonitetnih instrumentov, kljub nekoliko povečanim tveganjem ostaja ustrezna. V zadnjih letih sta se povečala povprečni znesek posojil in povprečno razmerje DSTI, pri čemer višje razmerje DSTI kaže, da potrošniki za odplačevanje dolga namenjajo večji delež dohodka. V prvi polovici leta 2026 večjih sprememb ni bilo, izpostavljenost posojilojemalcev obrestnemu tveganju pa zmanjšuje dejstvo, da je bilo od leta 2022 več kot 95 % potrošniških in stanovanjskih posojil odobrenih s fiksno obrestno mero. Osnovo za predlagani novi znesek minimalne kreditne sposobnosti predstavljajo minimalni življenjski stroški za leto 2025 v višini 791 EUR, ki smo jih prilagodili za napovedano inflacijo v letih 2026 in 2027, ki po junijskih napovedih Banke Slovenije[91] iz leta 2026 znaša 3,6 % oziroma 2,3 %. Tako izračunani znesek znaša 838 EUR (791 × 1,036 × 1,023) se zaokroži na 840 EUR. S prilagoditvijo bi upoštevali posodobljeno oceno minimalnih življenjskih stroškov[92] in pričakovano rast cen do leta 2027 ter ohranili verodostojnost in konsistentnost makrobonitetne politike. Hipotetična analiza za obdobje od leta 2023 do drugega četrtletja 2026 pokaže, da bi takšno zvišanje ob nespremenjenih drugih pogojih kreditiranja imelo zanemarljiv vpliv na število in delež odobrenih potrošniških in stanovanjskih posojil ter na povprečno razmerje DSTI. O predlaganem zvišanju zneska minimalne kreditne sposobnosti bomo izvedli javno posvetovanje do konca leta 2026.

V prvi polovici leta 2026 ostaja povprečno razmerje DSTI stabilno. Glede na konec prejšnjega leta se je pri potrošniških posojilih to razmerje znižalo za 0,2 odstotne točke, pri stanovanjskih posojilih pa povišalo za 0,1 odstotne točke. Od leta 2020 se je razmerje DSTI povečalo, kljub temu pa ostaja v zadnjem letu stabilno. Potrošniki s potrošniškimi posojili so v zadnjih dveh letih za poplačilo dolga namenili povprečno 29,2 % dohodka,[93] medtem ko so potrošniki s stanovanjskimi posojili za odplačilo dolga namenili povprečno 34,9 % dohodka. Povprečno razmerje LSTI sledi gibanju razmerja DSTI in se je pri potrošniških posojilih v prvi polovici leta 2026 prav tako nekoliko znižalo, pri stanovanjskih posojilih pa povišalo (slika 5.1, levo). Povprečno razmerje DTI in LTI ostaja pri potrošniških posojilih stabilno, medtem ko se je pri stanovanjskih posojilih razmerje DTI po letu 2020 znižalo, od sredine leta 2023 se povečuje, v prvi polovici leta 2026 pa se je spet malenkost znižalo. Povprečno razmerje LTI pri stanovanjskih posojilih sledi gibanju razmerja DTI, vendar je med letoma 2020 in 2021 razmerje DTI upadalo precej izraziteje kot LTI, kar je predvsem posledica dejstva, da vključuje DTI celotno zadolženost gospodinjstev, medtem ko meri LTI le razmerje med novo odobrenim posojilom in dohodkom (slika 5.1, desno).

Delež odstopanj od omejitve razmerja DSTI ne presega dovoljene ravni. Pri porazdelitvi DSTI se v zadnjih letih tako pri potrošniških kot pri stanovanjskih posojilih povečuje delež novih posojil z DSTI nad 30 % in do 50 %. Pri potrošniških posojilih sicer predstavljajo posli z DSTI med 40 % in 50 % le okoli 19 % vseh novih posojil, pri stanovanjskih posojilih pa več kot tretjino novih poslov. Znižuje se delež potrošniških posojil odobrenih z DSTI nad 20 % in do 30 %, v drugem četrtletju 2026 pa je bilo največ potrošniških posojil odobrenih z DSTI nad 30 % in do 40 %. Tudi pri stanovanjskih posojilih prevladujejo posojila z DSTI nad 30 % in do 40 % (slika 5.2, levo). V prvi polovici leta 2026 se je glede na konec prejšnjega leta znižal delež odstopanj od omejitve razmerja DSTI (tabela 5.2). Pri posojilih, ki presegajo dovoljeno razmerje DSTI in so odobrena kot izjeme, največji delež obeh vrst posojil presega dovoljeno mejo DSTI za več kot 10 odstotnih točk. Po prilagoditvi makrobonitetnega ukrepa v letu 2023 se je povišal delež posojil, ki so bila odobrena potrošnikom, katerih dohodek ni presegel zneska minimalne kreditne sposobnosti, vendar je teh poslov v zneskih in številu zelo malo, delež pa se v zadnjih letih še znižuje. V zadnji dveh letih se je pri potrošniških posojilih povišal delež posojil ki presegajo maksimalen dovoljen delež DSTI za manj kot 2 odstotni točki, pri stanovanjskih posojilih pa se delež teh posojil zmanjšuje (slika 5.2, desno).

Povprečni znesek posojil prebivalstvu se povečuje, predvsem zaradi povečanja deleža posojil z višjimi zneski. Povprečni znesek potrošniškega posojila se povečuje že dlje časa, medtem ko se je pri stanovanjskih posojilih začel izrazito povečevati po letu 2023. V Q2 2026 je povprečni znesek potrošniškega posojila znašal okoli 16.000 EUR, povprečni znesek stanovanjskega posojila pa 110.000 EUR. Tudi letni povprečni dohodek potrošnikov se v opazovanem obdobju povečuje. Pri obeh vrstah posojil se je znesek posojila glede na letni dohodek povečeval v obdobju od leta 2023, vendar pa se je v zadnjih dveh četrtletjih to razmerje znižalo (slika 5.3, levo). Analiza porazdelitve stanovanjskih posojil glede na znesek kaže, da se je v zadnjih letih povečal delež posojil z višjimi zneski. Delež stanovanjskih posojil, ki presegajo 120.000 EUR, narašča tako po vrednosti kot po številu, medtem ko se delež posojil v višini do vključno 80.000 EUR zmanjšuje. Del tega gibanja je mogoče pripisati rasti cen nepremičnin. V kolikor zneske izrazimo v stalnih cenah (slika 5.3, desno), je delež posojil nad 120.000 EUR sicer nižji, vendar trend povečevanja deleža posojil z višjimi zneski ostaja prisoten.

Razmerje LTV se je v prvi polovici leta 2026 znižalo (tabela 5.2). Povprečno razmerje LTV pri posojilih za primarno nepremičnino je v Q2 2026 znašalo približno 63 %, pri posojilih za sekundarno nepremičnino pa približno 54 %. Pri obeh vrstah nepremičnin je bilo povprečno razmerje LTV najvišje pri posojilih, pri katerih pričakovana vrednost zavarovanja[94] ni presegala 200.000 EUR. Hkrati je bilo razmerje v vseh razredih pričakovane vrednosti zavarovanja višje pri posojilih za primarno kot pri posojilih za sekundarno nepremičnino. V prvi polovici leta 2026 se povprečno razmerje LTV po posameznih razredih pričakovane vrednosti zavarovanja pri posojilih za primarne nepremičnine ni bistveno spremenilo. Pri posojilih za sekundarne nepremičnine pa se je znižalo, najbolj izrazito v razredu s pričakovano vrednostjo zavarovanja nad 500.000 EUR (slika 5.3, levo).

V primerjavi s koncem leta 2025 se je v prvi polovici leta 2026 delež odstopanj od priporočenega razmerja LTV nekoliko povečal, predvsem pri posojilih za primarno nepremičnino. Kljub temu so bila odstopanja še vedno pogostejša pri posojilih za sekundarno nepremičnino. Pri posojilih za primarno nepremičnino je od priporočila v povprečju odstopalo 11 % vseh posojil, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino, pri posojilih za sekundarno nepremičnino pa 19 % (slika 5.3, desno).

Druge sistemsko pomembe banke

Za leto 2026 ostaja identificiranih pet drugih sistemsko pomembnih bank (DSPB), stopnje blažilnikov zanje pa so nespremenjene. Presoja za leto 2027 je v teku. V skladu z 242. členom Zakona o bančništvu najmanj enkrat letno preverimo izpolnjevanje meril za opredelitev DSPB ter ustreznost pripadajočih stopenj blažilnika. Pri identifikaciji DSPB sledimo metodologiji EBA, stopnje blažilnika pa določamo v skladu z metodologijo Banke Slovenije, ki je bila posodobljena v letu 2025. Metodologija banke razvršča v razrede glede na doseženo oceno sistemske pomembnosti, določa minimalne stopnje blažilnika za posamezne razrede in ob utemeljenih razlogih omogoča tudi določitev višje stopnje blažilnika od minimalne. Ocene sistemske pomembnosti ter pripadajoče stopnje blažilnika za identificirane DSPB s posodobitvami so enkrat letno, običajno v začetku decembra, objavljene na spletni strani Banke Slovenije.[95]

Proticiklični kapitalski blažilnik

Proticiklični kapitalski blažilnik služi kot zaščita bančnega sistema pred morebitnimi izgubami ob materializaciji kreditnega tveganja. Njegova vloga je krepitev odpornosti bančnega sistema v času naraščanja cikličnih sistemskih tveganj. V primeru uresničitve kreditnega tveganja blažilnik omogoča, da bančni sistem pokrije izgube z akumuliranim kapitalskim blažilnikom, zgrajenim zaradi aktivne makrobonitetne politike. S tem zmanjšujemo verjetnost prekomernega krčenja kreditiranja realnega gospodarstva v primeru materializacije tveganj.

Banka Slovenije je leta 2023 uvedla koncept pozitivne nevtralne stopnje CCyB, katerega ustreznost četrtletno preverjamo. Njen glavni namen je zagotoviti, da ima bančni sistem na voljo zadosten kapital, ki ga je mogoče sprostiti ob pojavu tveganj, ki niso nujno povezana s prekomerno kreditno rastjo in akumulacijo domačih neravnovesij, ampak so posledica materializacije tveganj izven finančnega oziroma bančnega sistema.[96] Drugi razlogi za uvedbo tega pristopa vključujejo: nestanovitnost podatkovnih serij, negotovost pri merjenju cikličnih tveganj ter časovni zamik pri njihovem ocenjevanju in grajenju proticikličnega blažilnika. Za oceno faze finančnega cikla in standardiziranega oziroma nevtralnega okolja tveganj uporabljamo obstoječi nabor posameznih kazalnikov tveganj, sestavljeni kazalnik in kazalnik nevtralnega okolja.

V prvi polovici leta 2026 za izpostavljenosti v Republiki Sloveniji ohranjamo CCyB v višini 1,0 % zneska skupne izpostavljenosti tveganjem. Finančni cikel namreč vztraja v nevtralnem okolju tveganj. Banke morajo to zahtevo izpolnjevati od 1. 1. 2025 dalje.

Blažilnik sistemskih tveganj

Od leta 2023 sta v veljavi dva sektorska blažilnika sistemskih tveganj (sSyRB). Zahteve po vzdrževanju sSyRB v Republiki Sloveniji, ki jih banke izpolnjujejo, znašajo: (i) 0,5 % za vse izpostavljenosti na drobno do fizičnih oseb, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami in (ii) 0,5 % za vse druge izpostavljenosti do fizičnih oseb, razen izpostavljenosti iz točke (i).[97]

V aprilu 2026 smo izvedli redno presojo ustreznosti kalibracije sektorskega blažilnika, ki je potrdila, da sprememba veljavnih stopenj ni potrebna. Presoja je temeljila na pregledu gibanj na nepremičninskem trgu, značilnosti novih kreditov prebivalstvu ter oceni kreditnega tveganja. Na podlagi te presoje smo ocenili, da trenutna kalibracija sektorskega blažilnika ostaja ustrezna in ne zahteva sprememb. sSyRB tako še naprej predstavlja pomemben preventivni kapitalski instrument, ki dopolnjuje ukrepe na strani kreditiranja prebivalstva in prispeva h krepitvi odpornosti bančnega sistema na morebitne šoke v tem segmentu.

6Priloga

Anketa o bančnih posojilih (Bank Lending Survey)

6.1Opis kratic

Kratice

AJPES Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve

ARSO Agencija Republike Slovenije za okolje

AZN Agencija za zavarovalni nadzor

BDP Bruto domači proizvod

BLS Bank Lending Survey (anketa o bančnih posojilih za evrsko območje)

BS Banka Slovenije

CB Centralna banka

CCyB Counter-cyclical capital buffer (proticiklični kapitalski blažilnik)

CET1 Navadni lastniški temeljni kapital

CIR Cost-to-income ratio (Stroški v bruto dohodku)

CRR Capital requirements regulation (Uredba o kapitalskih zahtevah)

DSPB Blažilnik za druge sistemsko pomembne banke

DSTI Razmerje med stroškom servisiranja celotnega dolga in dohodkom kreditojemalca (angl. debt service to income)

EBA European Banking Authority (Evropski bančni organ)

EBITDA Earnings before interest, taxes, depreciation, and amortization (dobiček iz poslovanja pred amortizacijo)

ECB Evropska centralna banka

EO Evrsko območje

ESRB European Systemic Risk Board (Evropski odbor za sistemska tveganja)

EU Evropska unija

EU ETS2 European Union Emissions Trading Scheme (sistem za trgovanje z emisijskimi kuponi Evropske Unije)

EURIBOR Medbančna obrestna mera, po kateri si reprezentativne banke iz evrskega območja medsebojno ponujajo depozite

EVE Economic value of equity

Fed Ameriška centralna banka (ang. Federal Reserve System)

GURS Geodetska uprava Republike Slovenije

HQLA High-Quality Liquid Assets (visokokakovostna likvidna sredstva)

HICP Harmonised Index of Consumer Prices

IKT Informacijska-komunikacijska tehnologija

KU Kapitalska ustreznost

LCR Liquidity coverage ratio (količnik likvidnostnega kritja)

LTD Loan-to-deposit ratio (razmerje med posojili in vlogami nebančnega sektorja)

LTV Razmerje med zneskom posojila in vrednostjo stanovanjske nepremičnine, dane v zavarovanje (angl. loan-to-value ratio)

MCR Količnik kritja minimalne kapitalske zahteve (ang. Minimum Capital Requirement Coverage Ratio)

MREL Minimum Requirement for Own Funds and Eligible Liabilities (minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti)

NFD Nefinančne družbe

NPE Non-performing exposures (nedonosne izpostavljenosti)

NSFR Net stable funding ratio (Količnik neto stabilnega financiranja)

PMI Purchasing Managers' Index (kazalnik nabavnih menedžerjev)

ROA Return on Assets (donos na aktivo)

ROE Return on Equity (donos na kapital)

S2 Skupina s povečanim kreditnim tveganjem

S&P Standard and Poor's

SCR Količnik kritja solventnostne kapitalske zahteve (ang. Solvency Capital Requirement Coverage Ratio)

SDW Statistical Data Warehouse

SyRB Systemic Risk Buffer (blažilnik sistemskega tveganja)

SURS Statistični urad Republike Slovenije

TPI Tveganju prilagojena izpostavljenost (angl. Risk Weighted Exposure AmountRWEA)