Denarna politika ne more v celoti izničiti kratkoročnih inflacijskih učinkov naftnega šoka, lahko pa pomembno omeji njegove srednjeročne posledice.

Zaostritev konflikta na Bližnjem vzhodu po napadu ZDA na Iran februarja letos je povzročila izrazit skok cen nafte in s tem negativen ponudbeni šok za evrsko območje in Slovenijo. Ker sta obe gospodarstvi neto uvoznici energije, višje cene energentov poslabšujejo pogoje menjave, zmanjšujejo kupno moč in povečujejo stroške podjetij, s tem pa krepijo inflacijo in hkrati zavirajo gospodarsko aktivnost (glej tudi okvirja 3.4 in 5.1). To predstavlja poseben izziv za denarno politiko, saj ta inflacijske pritiske blaži primarno z omejevanjem ekonomske aktivnosti na strani povpraševanja, prek višjih obrestnih mer, kar pomeni, da je domet denarne politike za naslavljanje posledic ponudbenega šoka omejen. Hkrati to v trenutnih razmerah pomeni kompromis med blaženjem inflacijskih pritiskov na eni strani in omejevanjem negativnih učinkov naftnega šoka na ekonomsko aktivnost na drugi. V tem okvirju zato na podlagi zgodovinskih podatkov analiziramo, kakšen učinek so ponudbeni naftni šoki in šoki denarne politike imeli na gospodarstvo evrskega območja in Slovenije ter na pričakovanja podjetij v obdobju od leta 2000.

Dinamične učinke teh dveh tipov šokov, torej naftnega in šoka denarne politike, ocenjujemo z metodo lokalnih projekcij (Jordà, 2005), pri čemer sta oba šoka identificirana zunaj modela z uporabo visokofrekvenčnih podatkov. Ponudbeni naftni šoki temeljijo na nepričakovanih spremembah terminskih cen nafte okoli objav odločitev OPEC (Känzig, 2021), šoki denarne politike pa na presenečenjih ob objavah odločitev ECB glede denarne politike, očiščenih informacijskega učinka (Jarociński in Karadi, 2020).[3] S tem empiričnim pristopom najprej ocenimo učinke obeh šokov na ključne makroekonomske agregate, nato pa še na pričakovanja podjetij.[4]

Denarna politika ima omejeno moč vplivanja na kratkoročne inflacijske učinke naftnih šokov, saj se njeni učinki na potrošniške cene okrepijo šele z zamikom, ko začetni inflacijski učinek prehodnega naftnega šoka že slabi.

Oba šoka znižata industrijsko proizvodnjo in povečata brezposelnost, pri čemer pa na cene vplivata v nasprotnih smereh (slika 1.1.1). Ponudbeni naftni šok takoj zviša ceno nafte in potrošniške cene (HICP), vendar ta cenovni učinek sčasoma izzveni, kar je v skladu s pretežno prehodno naravo identificiranih ponudbenih naftnih šokov v obravnavanem vzorcu. Nasprotno zaostrovanje denarne politike zniža tako ceno nafte kot potrošniške cene, pri čemer pa se učinek na zadnje uresniči le postopno in z določenim zamikom. V nasprotju z naftnim šokom ima šok denarne politike trajnejše učinke na raven potrošniških cen. Ocenjeni učinki na slovensko gospodarstvo so kljub nekaterim razlikam, ki so posledica tudi drugačnega časovnega vzorca, večinoma skladni s predstavljenimi učinki za evrsko območje. To kaže podobno transmisijo obeh šokov v Sloveniji in evrskem območju, kar je pozitivno z vidika primernosti odziva skupne denarne politike glede na razmere v slovenskem gospodarstvu.

Ocenjeni makroekonomski odzivi ob tem kažejo časovno neskladje med neposrednim inflacijskim učinkom prehodnega naftnega šoka in učinkom denarne politike na agregatne potrošniške cene. Učinek denarne politike na HICP se namreč okrepi šele z zamikom, ko začetni inflacijski učinek naftnega šoka že oslabi, medtem ko oba šoka v vmesnem obdobju zavirata gospodarsko aktivnost. To kaže, da ima denarna politika omejeno moč vplivanja na kratkoročne inflacijske učinke naftnih šokov, zlasti če so ti prehodne narave.[5] Ker pa denarna politika vpliva tudi na oblikovanje pričakovanj, v nadaljevanju preverjamo, kako se na oba šoka odzivajo pričakovanja podjetij.

Izbruh vojne v Iranu je namreč med podjetji v evrskem območju že povzročil opazne spremembe v pričakovanjih, ki so bile najizrazitejše v prvih mesecih po zaostritvi konflikta med ZDA in Iranom. Rezultati ankete Evropske komisije (EK) kažejo, da so podjetja med februarjem in aprilom 2026 občutno povečala pričakovanja glede prodajnih cen in hkrati poslabšala pričakovanja glede prihodnje ekonomske aktivnosti, kar je v skladu s stagflacijsko naravo naftnega šoka. Ta učinek je do začetka druge polovice leta ob delni umiritvi razmer na Bližnjem vzhodu sicer v veliki meri izzvenel, a nestabilen razvoj dogodkov vseeno poudarja pomen nadaljnjega spremljanja prenosa začetnih cenovnih pritiskov na pričakovanja podjetij in širše inflacijske pritiske.

Denarna politika pomembno vpliva na cenovna pričakovanja podjetij, ta učinek pa se pojavi hitreje kot učinek na potrošniške cene, kar je v skladu s pričakovanim sosledjem transmisije denarne politike.

Ocenjeni odzivi pričakovanj podjetij na oba analizirana šoka so konsistentni z ocenjenimi makroekonomskimi učinki (slika 1.1.2).[6] Ponudbeni naftni šok sprva zviša pričakovanja podjetij glede prodajnih cen, vendar ta učinek sčasoma izzveni, srednjeročno pa postane negativen. To odraža dejstvo, da naftni šok z določenim zamikom zniža tudi pričakovanja podjetij glede aktivnosti in zaposlenosti, kar ima omejevalne učinke na cenovna pričakovanja. Zaostrovanje denarne politike prek višjih obrestnih mer medtem zniža vse tri skupine pričakovanj podjetij. Z vidika obvladovanja inflacijskih pritiskov je zlasti pomemben rezultat, ki kaže, da se pričakovanja podjetij glede prodajnih cen – v skladu s pričakovanim sosledjem transmisije denarne politike – na denarno politiko odzovejo občutno hitreje kot makroekonomski agregat potrošniških cen (HICP). To kaže, da lahko denarna politika tudi na kratek rok vsaj delno vpliva na razvoj in širjenje inflacijskih pritiskov prek učinka na cenovna pričakovanja podjetij.

Kratkoročno denarna politika nasprotuje učinkom naftnega šoka na cenovna pričakovanja, srednjeročno pa jih okrepi. V takih razmerah je ukrepanje denarne politike lahko presežno z vidika omejevanja cenovnih pritiskov in zaviranja gospodarske aktivnosti.

Razširitev analize na podrobnejšo raven, ki vključuje 48 panog v industriji in storitvah, ob tem pokaže, da so dejavnosti, katerih cenovna pričakovanja so bolj občutljiva na ponudbene naftne šoke, praviloma bolj občutljive tudi na šoke denarne politike (slika 1.1.3). Občutljivost posamezne dejavnosti merimo z največjim odzivom cenovnih pričakovanj v pričakovani smeri po posameznem šoku, ločeno za kratkoročno in srednjeročno obdobje. Kratkoročno, ko šoka na cenovna pričakovanja delujeta v nasprotnih smereh, sta njuna učinka negativno korelirana. To pomeni, da je zaviralni učinek zaostrovanja denarne politike na cenovna pričakovanja praviloma močnejši prav v dejavnostih, kjer jih naftni šok najbolj poveča. Srednjeročno, ko ocenjeni učinek naftnega šoka na cenovna pričakovanja postane negativen, pa se korelacija obrne v pozitivno. V tem obdobju restriktivni šok denarne politike dodatno okrepi negativni odziv cenovnih pričakovanj, ki ga že povzroča naftni šok.

Slika 1.1.3: Povezanost učinkov ponudbenega naftnega šoka in šoka denarne politike po dejavnostih

Viri: Eurostat, ECB, EK, Känzig (2021), Jarociński in Karadi (2020), ocene in preračuni Banke Slovenije.

Opomba: Kratkoročna občutljivost je za posamezno dejavnost izračunana kot največji odziv cenovnih pričakovanj v pričakovani smeri v prvih 12 mesecih po šoku: največji pozitivni odziv pri naftnem šoku in največji negativni odziv pri šoku denarne politike. Srednjeročna občutljivost je za obe vrsti šoka izračunana kot največji negativni odziv čez celotno obdobje (24 mesecev).

Gledano v celoti rezultati v tem okvirju kažejo, da je denarna politika omejeno primerna za blaženje neposrednih inflacijskih učinkov zmernih in prehodnih ponudbenih naftnih šokov.[7] Njen učinek na agregatne cene se namreč v celoti razvije šele z zamikom, ko začetni inflacijski pritisk naftnega šoka že oslabi, medtem ko oba šoka zavirata gospodarsko aktivnost. Srednjeročno lahko restriktivna denarna politika poleg tega okrepi negativne cenovne učinke prehodnega naftnega šoka. Vendar ti rezultati ne pomenijo nujno, da odziv denarne politike ob ponudbenih šokih ni potreben. Pri velikih in vztrajnih šokih, ki bi lahko sprožili učinke drugega reda ali razsidranje inflacijskih pričakovanj, postane denarna politika namreč pomembno orodje za omejevanje vztrajnosti inflacije in ohranjanje zasidranosti pričakovanj. Ključna je zato presoja vztrajnosti šoka in tveganja, da se začetni stroškovni pritiski prenesejo v širšo in vztrajnejšo inflacijo.

Povprečna ocena nabora kratkoročnih napovednih modelov nakazuje 0,5-odstotno četrtletno rast BDP v tretjem četrtletju.

Poleg avtonomne modelske dinamike in močne četrtletne rasti realnega BDP v drugem četrtletju trenutna ocena (slika 3.1.1, levo) odraža neenotna gibanja gospodarske klime v prvih dveh mesecih tretjega četrtletja. K julijskemu izboljšanju za 0,6 odstotne točke je največ prispevalo višje zaupanje v predelovalnih dejavnostih, v manjši meri tudi med potrošniki in v trgovini na drobno, medtem ko se je zaupanje v storitvenih dejavnostih poslabšalo. Avgusta se je gospodarska klima poslabšala za 0,7 odstotne točke, predvsem zaradi nižjega zaupanja v predelovalnih dejavnostih in med potrošniki. Poslabšanje je deloma ublažilo višje zaupanje v storitvenih dejavnostih in, v manjši meri, tudi v trgovini na drobno.

Večjo prilagoditev ocene četrtletne rasti BDP pričakujemo septembra, ko bodo objavljeni julijski podatki ključnih mesečnih kazalnikov gospodarske aktivnosti, kot so industrijska proizvodnja, vrednost opravljenih gradbenih del ter obseg aktivnosti v storitvenih dejavnostih in trgovini.

Omejen nabor informacij visokofrekvenčnih kazalnikov se odraža tudi v histogramu porazdelitve napovedi (slika 3.1.1, desno). Razpon kratkoročnih ocen, izračunan na podlagi 25. in 75. percentila porazdelitve, trenutno znaša med 0,3 % in 0,9 %.

Slika 3.1.1: Modelska ocena kratkoročne gospodarske rasti v tretjem četrtletju

Vir: SURS, preračuni Banke Slovenije.

Opomba: Na sliki levo so prikazane modelske ocene četrtletne rasti BDP. Zlati interval predstavlja vrednosti med 25. in 75. percentilom vseh ocen, zeleni pa interval med najnižjo in najvišjo oceno. Črta predstavlja povprečno modelsko oceno četrtletne rasti BDP za tretje četrtletje 2026. Na sliki desno je prikazana porazdelitev modelskih ocen četrtletne rasti BDP v tretjem četrtletju 2026. Navpična zlata črta prikazuje mediano, rdeča pa povprečje vseh ocen. Relativna frekvenca predstavlja delež modelov, ki ocenjujejo določeno rast v celotnem naboru modelov. Datum ocene: 26. 8. 2026.

Prva letna ocena rasti BDP za leto 2025 je v primerjavi z ocenami iz četrtletnih podatkovnih virov višja za 0,4 odstotne točke.

SURS je 31. avgusta 2026 objavil prvo letno oceno nacionalnih računov za leto 2025. V primerjavi s predhodno oceno po četrtletnih podatkovnih virih je lansko rast BDP zvišal za 0,4 odstotne točke, na 1,5 %.

Na izdatkovni strani so bile spremembe opazne v večini agregatov, najbolj v končni potrošnji države, saj je bila njena rast zvišana za 1,6 odstotne točke, na 3,2 %. Povišana je bila rast bruto investicij v osnovna sredstva, in sicer s 4,1 % na 5,3 %, nekoliko močneje od prvotnih ocen pa se je povečala tudi zasebna potrošnja. Skladno z višjo rastjo agregatov trošenja je bila zvišana rast uvoza, in sicer za 0,7 odstotne točke na 2,8 %. Rast izvoza se ni bistveno spremenila. Minimalno so bile spremenjene tudi zaloge, ki so lansko rast BDP zvišale za 0,4 odstotne točke (slika 3.2.1, levo).

Ugodnejša kot po četrtletnih podatkih je bila tudi rast dodane vrednosti, ki se je z upoštevanjem zaključnih računov podjetij zvišala z 1,1 % na 1,5 %. Novi podatki kažejo slabše razmere v industriji, nekoliko nižjo rast v gradbeništvu ter boljše razmere v storitvah. Zadnje je skladno z močnejšim končnim trošenjem na domačem trgu. Rast dodane vrednosti v zasebnih storitvah je bila tako zvišana na 2,9 %, v javnih storitvah pa na 2,7 % (slika 3.2.1, desno).

Slika 3.2.1: Spremembe v rasti komponent realnega BDP v letu 2025

Vir: SURS.

Četrtletne podatke, usklajene z objavljeno prvo letno oceno nacionalnih računov za leto 2025, bo SURS objavil 23. septembra, zato izračun novega učinka prenosa lanske gospodarske rasti v letošnje leto še ni mogoč. Predstavili ga bomo v oktobrski izdaji publikacije.

Končna poraba energije se v Sloveniji postopno zmanjšuje, a z ohranjanjem prevladujočega deleža fosilnih goriv.

Analiza energetske bilance kaže, da se je končna poraba energije v Sloveniji po letu 2008 postopno zmanjševala, predvsem zaradi tehnološkega napredka, prestrukturiranja v industriji in večje učinkovitosti v gospodinjstvih. Leta 2024 je bila v primerjavi z letom 2008 manjša za 17,3 %.[9] Osrednja zavora je promet, kjer je bila poraba energije leta 2024 za 3,7 % nad povprečjem opazovanega obdobja. Promet tako ostaja največji porabnik energije, pri čemer je Slovenija pomembno prometno vozlišče z močno razvito logistično dejavnostjo, razpršeno poselitvijo in nezadostno razvitim javnim prevozom. Domača proizvodnja energije nasprotno dolgoročno upada zaradi opuščanja proizvodnje iz premoga. Hkrati je delež fosilnih goriv v končni porabi leta 2024 znašal 59,8 %. To je sicer za 5,4 odstotne točke manj kot leta 2008, a na ravni povprečja opazovanega obdobja. To pomeni precejšnjo izpostavljenost zunanjim tveganjem v današnjih razmerah močno zaostrenih geopolitičnih odnosov in nestabilnosti na energetskih trgih.

Energetska intenzivnost gospodarstva se s tehnološkim napredkom in prestrukturiranjem industrije zmanjšuje, vendar še brez vpliva na energetsko odvisnost od uvoza.

Energetska intenzivnost gospodarstva, merjena kot poraba energije na enoto dodane vrednosti, se znižuje, zlasti v predelovalnih dejavnostih, kjer je bila vrednost kazalnika leta 2024 s 3,8 TJ/mio dodane vrednosti v primerjavi z letom 2008 manjša za skoraj polovico (slika 3.3.1, levo). K temu so precej prispevale energetsko intenzivne panoge, a za ceno manjšega obsega proizvodnje. Ob tem se energetska odvisnost, merjena kot razmerje med neto uvozom in celotno oskrbo z energijo, ne zmanjšuje in ob letnih nihanjih domače proizvodnje, večinoma kot posledica hidroloških razmer in vzdrževalnih del v NEK, ostaja blizu 50 % (slika 3.3.1, desno). To pomeni, da domači viri zagotovijo le približno polovico potrebne energije.

Slika 3.3.1: Energetska intenzivnost in odvisnost od uvoza

Vir: SURS, preračuni Banke Slovenije.

Opomba: Na sliki desno so podatki za leto 2025 začasni. Energetska intenzivnost je merjena kot končna poraba energije v TJ na mio realne dodane vrednosti. Energetska odvisnost je razmerje med neto uvozom in celotno oskrbo z energijo. Celotno oskrbo z energijo tvorita domača proizvodnja in neto uvoz. Za dodano vrednost so uporabljene časovne vrste s stalno osnovo v letu 2020. 1 TJ (teradžul) = 277,8 MWh.

Trenutni izzivi v predelovalnih dejavnostih, še zlasti v energetsko intenzivnih panogah, sovpadajo z obdobjem visokih cen energije.

Visoke cene električne energije in zemeljskega plina po letu 2021 so poleg drugih neugodnih dejavnikov negativno vplivale na poslovanje predelovalnih dejavnosti, zlasti na energetsko intenzivne panoge.[10] Če poudarimo le stroškovni vidik, je bila po podatkih SURS v letošnjem prvem četrtletju povprečna cena električne energije za negospodinjske odjemalce v primerjavi s povprečjem obdobja 2012–2021 višja za 76,5 %, cena zemeljskega plina pa za 59,4 %, pri čemer so cene začele močno naraščati že v drugem polletju 2021.

Energetsko intenzivne panoge se po začetku energetske krize soočajo z opaznim padcem proizvodnje, ki pa ni značilen le zanje. Čeprav so se razmere v zadnjih mesecih vsaj začasno izboljšale, ostaja zaostanek v enoletni proizvodnji za vrhom, doseženim po letu 2020, precejšen in je prisoten v večini predelovalnih dejavnosti. V energetsko intenzivnih panogah je junija skupaj znašal 17,2 %, segal pa je od 7,3 % v proizvodnji kovin, do 23,7 % v proizvodnji papirja (slika 3.3.2). Skupni zaostanek predelovalnih dejavnosti je bil 3,7-odstoten, brez upoštevanja energetsko intenzivnih panog pa 2,0-odstoten.

Slika 3.3.2: Energetska intenzivnost in proizvodnja predelovalnih dejavnosti

Vir: SURS, preračuni in ocene Banke Slovenije.

Opomba: Na sliki puščice označujejo prekinitev skale na desni osi. Skupna proizvodnja energetsko intenzivnih panog in farmacevtska proizvodnja sta ocenjeni s pomočjo deležev v dodani vrednosti.

Izzivi v predelovalnih dejavnostih že vplivajo na trg dela. V energetsko intenzivnih panogah se skupno število delovno aktivnih medletno zmanjšuje že od aprila 2023. Njihov padec je junija letos dosegel 3,3 %, pri čemer je bilo zmanjšanje najbolj občutno, 6,3-odstotno, v proizvodnji papirja, najmanjše, 1,3-odstotno, pa v proizvodnji kemikalij. Zmanjševanje v agregatu drugih panog, ki traja od konca leta 2024, se je letos umirilo in je junija znašalo 0,8 %. Zahtevne razmere v predelovalnih dejavnostih so tudi glavni dejavnik skupnega zmanjševanja števila delovno aktivnih v državi (slika 3.3.3, levo).

Umikanje domače energetsko intenzivne in druge proizvodnje pomeni pritisk na saldo blagovne menjave. Če izločimo proizvode farmacevtske industrije zaradi velikega obsega poslov oplemenitenja blaga, se je po podatkih SURS enoletni saldo menjave proizvodov predelovalnih dejavnosti iz manjšega presežka na začetku leta 2021 do junija letos obrnil v 10,9-milijardni primanjkljaj. V tem času se je enoletni primanjkljaj v menjavi proizvodov energetsko intenzivnih panog povečal za 8,6 mrd EUR na 9,5 mrd EUR (slika 3.3.3, desno).[11] Pri tem so ob manjši domači proizvodnji na povečanje primanjkljaja pomembno prispevale tudi naraščajoče cene. To nakazuje tehtani indeks skupnih proizvajalčevih cen domačih energetsko intenzivnih panog, ki je bil junija za 36,6 % nad povprečjem prvega polletja 2021, torej pred začetkom hitre rasti cen energentov.

Slika 3.3.3: Zaposleni in blagovna menjava izdelkov predelovalnih dejavnosti

Vir: SURS, preračuni Banke Slovenije. Zadnji podatek: junij 2026.

Opomba: Na sliki desno je zaradi večje nazornosti prikaza menjava proizvodov farmacevtske industrije v dveh primerih izločena iz skupne blagovne menjave proizvodov predelovalnih dejavnosti. Razlog je v velikem vplivu poslov oplemenitenja, ki zamegli blagovno menjavo, kot izhaja neposredno iz proizvodnje. Posli oplemenitenja imajo tudi velik vpliv na saldo menjave kemijskih izdelkov, ki spadajo med energetsko intenzivne. Prikazane so združene časovne vrste po klasifikacijah SKD 2008 in SKD 2025.

Za ohranitev domače industrijske baze in vzdržno zmanjšanje emisij bo ključno ustrezno razmerje med stroškovnim vidikom energetskega prehoda in svetovno konkurenčnostjo proizvodnje.

V okvirju prikazana gibanja v proizvodnji in blagovni menjavi povečujejo uvozno odvisnost od nekaterih ključnih skupin proizvodov za normalno delovanje gospodarstva in družbe, kot so toaletne, gospodinjske, higienske in pisarniške potrebščine, plastične mase, gnojila, barve, razkužilna, pralna in toaletna sredstva, razstreliva, lesene plošče, furnir, stavbno pohištvo, steklo, keramika, opeka, izolacijski material, cement, beton, železo, jeklo in aluminij.

Povečana stroškovna obremenitev je prispevala k zmanjšanju konkurenčnosti slovenskih izvoznikov na mednarodnih trgih in povečala neugodna tveganja za dolgoročno vzdržnost industrijske baze. Tovrstne težave so značilne za celotno EU (glej okvir 5.1), kjer visoke cene energije predstavljajo pomembno strukturno oviro za konkurenčnost gospodarstva. To še posebej obremenjuje energetsko intenzivne dejavnosti, zmanjšuje njihovo cenovno konkurenčnost in investicijsko privlačnost. Posledično narašča tveganje preusmerjanja proizvodnje in novih naložb v okolja z ugodnejšimi stroškovnimi pogoji.[12] Pri tem poudarjamo, da so visoke cene energentov le eden od zaviralnih dejavnikov konkurenčnosti Slovenije in EU.

Usmeritev družbe v nadaljnje zmanjševanje končne porabe energije, energetske intenzivnosti in odvisnosti od uvoza je dolgotrajen ter tehnološko, infrastrukturno in finančno zahteven proces, saj zahteva prestrukturiranje končne porabe, povečanje domače proizvodnje brez fosilnih goriv in temeljito spremembo energetske infrastrukture (glej tudi okvir 3.5). V okolju močne svetovne konkurence sta zunanja cenovna konkurenčnost in zanesljivost v oskrbi z energenti temeljna dejavnika stabilnega delovanja družbe in pogoj tako za doseganje ciklične makroekonomske stabilnosti kot naslavljanje dolgoročnih strukturnih izzivov ter prestrukturiranje gospodarstva. Doseganje ravnotežja med stroškovnim vidikom energetskega prehoda in zunanjo konkurenčnostjo domače industrije bi tako moralo postati eno od osrednjih vodil ekonomskih politik doma in v EU. Umirjanje mednarodnih geopolitičnih razmer bi doseganje tega ravnotežja precej olajšalo.

Za oceno makroekonomskih posledic zvišanja cen nafte je ključno razumevanje vzrokov za njeno rast, saj imajo ponudbeni in povpraševalni šoki različne učinke na inflacijo in gospodarsko aktivnost.

Nedavno močno zvišanje cen surove nafte odraža kombinacijo omejitve na strani ponudbe in še vedno razmeroma močnega svetovnega povpraševanja. Ponudbene ovire so povezane z vojno na Bližnjem vzhodu in omejitvami plovbe skozi Hormuško ožino, eno najpomembnejših svetovnih transportnih naftnih poti. Hkrati še vedno razmeroma robustna svetovna gospodarska aktivnost ohranja visoko povpraševanje po nafti. Ker so makroekonomski učinki zvišanja cen nafte odvisni od dejavnikov, ki so ga povzročili, v prvem delu okvirja ocenjujemo njihov prispevek k letošnjemu gibanju cen nafte, v drugem pa njihove skupne učinke na realni BDP in inflacijo v Sloveniji.

Strukturni šoki so identificirani s četrtletnim globalnim VAR modelom naftnega trga, ki vključuje svetovno gospodarsko aktivnost, svetovno proizvodnjo surove nafte, ceno surove nafte in svetovne zaloge surove nafte. Z omejitvami predznakov po zgledu Kiliana in Murphyja (2014) razlikujemo med šoki ponudbe nafte, šoki svetovnega agregatnega povpraševanja in šoki povpraševanja po zalogah nafte, pri čemer zadnji zajemajo spremembe želenega obsega zalog zaradi previdnostnih ali špekulativnih motivov.

Razčlenitev gibanja cene surove nafte Brent na strukturne dejavnike kaže, da so k njenemu zvišanju po izbruhu konflikta v približno podobni meri prispevali negativni šoki ponudbe nafte in robustno svetovno povpraševanje (slika 3.4.1). Sedanjega zvišanja zato ni mogoče obravnavati kot izoliran ponudbeni šok (vplivi ponudbenega naftnega šoka v Sloveniji in evrskem območju so prikazani tudi v okviru 1.1). Močno svetovno povpraševanje lahko ublaži zmanjšanje gospodarske aktivnosti, ki običajno sledi negativnemu ponudbenemu šoku, vendar hkrati dodatno povečuje vztrajnost rasti cen energentov in širših inflacijskih pritiskov.

Slika 3.4.1: Razčlenitev gibanja cene surove nafte

Vir: ECB, ocene Banke Slovenije.

Opomba: Na sliki levo so prikazani prispevki identificiranih strukturnih šokov k medletni spremembi cene surove nafte Brent, na sliki desno pa glavni dejavniki zvišanja cen nafte v letu 2026.

Učinki na slovensko gospodarstvo so ocenjeni z bločno eksogenim VAR modelom po pristopu Peersmana in Van Robays (2012). Globalni blok vključuje svetovno gospodarsko aktivnost, svetovno proizvodnjo surove nafte, ceno surove nafte in svetovne zaloge surove nafte, slovenski blok pa četrtletno rast realnega BDP in HICP. Globalni blok je za slovensko gospodarstvo strogo eksogen: globalni šoki lahko sočasno in z odlogom vplivajo na slovenske spremenljivke, povratni vpliv slovenskega gospodarstva na globalni naftni trg pa je izključen. Četrtletni odzivi rasti BDP so kumulirani in izraženi kot odstotna odstopanja njegove ravni od poti brez šoka, odzivi rasti HICP pa so pretvorjeni v učinke na medletno inflacijo, izražene v odstotnih točkah. Za primerljivost so strukturni šoki normalizirani tako, da vsak ob nastanku povzroči 10-odstotno zvišanje realne cene nafte.

Pri enakem zvišanju cen nafte negativni šok ponudbe povzroči manjši in kratkotrajnejši inflacijski učinek ter znižanje ravni realnega BDP, medtem ko višje cene nafte, ki izvirajo iz šoka svetovnega povpraševanja, inflacijo zvišajo izraziteje in vztrajneje ter povečajo raven realnega BDP.

Začetno zvišanje inflacije je skladno predvsem z neposrednim prenosom višjih cen surove nafte v cene pogonskih in drugih tekočih goriv. Inflacijski učinek nato razmeroma hitro izzveni, saj se odziv cen nafte umirja, šibkejša gospodarska aktivnost pa delno zajezi širše posredne pritiske na cene in učinke drugega reda. Raven realnega BDP se zniža zaradi neugodnega vpliva višjih stroškov energije na proizvodnjo in zmanjšanja realnega razpoložljivega dohodka gospodinjstev (slika 3.4.2).

Slika 3.4.2: Odzivi ravni realnega BDP in medletne inflacije HICP v Sloveniji na šoke na svetovnem naftnem trgu

Vir: Ocene Banke Slovenije.

Opomba: Šoki so normalizirani tako, da ob nastanku povzročijo 10-odstotno zvišanje realne cene surove nafte. Odziv ravni realnega BDP (levo) je izražen kot odstotno odstopanje od poti brez šoka, odziv medletne inflacije HICP (desno) pa v odstotnih točkah. Polne črte prikazujejo točkovne ocene, osenčena območja pa 90-odstotne intervale negotovosti. Horizontalna os prikazuje četrtletja od nastanka šoka.

Letošnje zvišanje cen nafte lahko povzroči vztrajnejše inflacijske pritiske, vendar manj izrazito upočasnitev gospodarske aktivnosti.

Ocene kažejo, da je letošnje povišanje cen nafte posledica hkratnega delovanja dejavnikov svetovnega povpraševanja in omejitev na strani ponudbe nafte. Čeprav naj bi omejitve ponudbe nafte zgolj prehodno zvišale inflacijo in zavirale gospodarsko aktivnost v Sloveniji, lahko prispevek svetovnega povpraševanja poveča učinek na inflacijo in ublaži negativni vpliv na BDP. Na podlagi ocenjenih strukturnih šokov v prvem in drugem četrtletju 2026 je njihov skupni prispevek k letošnji inflaciji ocenjen na približno 0,7 odstotne točke, k letni rasti realnega BDP pa na okoli –0,1 odstotne točke. Glavna tveganja ocen so povezana s trajanjem in intenzivnostjo motenj v ponudbi ter z obsegom, v katerem njihove cenovne učinke krepita vztrajno svetovno povpraševanje in previdnostno kopičenje zalog na naftnem trgu.

Energetski šok bank, ki so bolj izpostavljene ogljično intenzivnim podjetjem, ne spodbudi k večjemu financiranju razogljičenja.

Visoka odvisnost evrskega gospodarstva od uvoza energentov povečuje njegovo izpostavljenost zunanjim energetskim in geopolitičnim šokom. Slednji se prek višjih stroškov energije prenašajo v inflacijo, zmanjšujejo realni dohodek gospodinjstev in dobičkonosnost podjetij, zavirajo pa tudi gospodarsko aktivnost in investicije ter poslabšujejo konkurenčnost energetsko intenzivnih podjetij (glej okvirje 3.4, 5.1 in 6.1). Razogljičenje zmanjšuje emisije in lahko krepi gospodarsko odpornost. Večja energetska učinkovitost in večji delež domačih nizkoogljičnih virov zmanjšujeta odvisnost od svetovnih cen energentov. Modelske in empirične analize za države evrskega območja kažejo, da lahko bolj razogljičena gospodarstva ublažijo vpliv takšnih šokov na lastno aktivnost, cene električne energije in s tem skupno inflacijo.[13]

Razogljičenje lahko podjetjem pomaga zmanjševati tudi njihovo izpostavljenost prihodnjim energetskim šokom, pri čemer se postavlja vprašanje, ali imajo za takšne prilagoditve na voljo dovolj finančnih virov. Vlogo bančnega financiranja pri zelenem prehodu podjetij evrskega območja obravnava analiza Banke Slovenije Neže Ahčin (2025) The Impact of Credit Supply on Firms’ Green Transition in the Euro Area, ki proučuje, kako spremembe v ponudbi bančnih posojil vplivajo na rast ogljične intenzivnosti podjetij, merjene z razmerjem med neposrednimi emisijami toplogrednih plinov in prihodki.

Pri ocenjevanju vpliva posojilne aktivnosti je ključna težava ločevanje ponudbe posojil od povpraševanja podjetij po financiranju. Zmanjšanje posojil posameznemu podjetju je namreč lahko posledica strožjih pogojev banke ali pa manjšega povpraševanja podjetja, npr. zaradi slabših investicijskih priložnosti.[14]

Rezultati analize kažejo, da večja ponudba posojil sama po sebi ne vodi nujno v hitrejše razogljičenje. Na kratki rok je povečanje ponudbe posojil za eno odstotno točko namreč povezano z 0,01 odstotne točke višjo rastjo ogljične intenzivnosti. To kaže, da podjetja dodatna razpoložljiva sredstva uporabijo predvsem za širitev proizvodnje in poslovanja, se pa ocenjeni odzivi med podjetji precej razlikujejo. Učinek večje razpoložljivosti posojil na razogljičenje je ugodnejši pri predhodno manj ogljično intenzivnih podjetjih[15] in pri tistih, ki poslujejo v sektorjih z večjo zmožnostjo oz. potencialom razogljičenja.[16] Eno odstotno točko višja rast posojilne ponudbe zniža rast ogljične intenzivnosti za 0,07 odstotne točke za ogljično manj intenzivna podjetja in za 0,03 odstotne točke za ogljično intenzivnejša podjetja s potencialom za razogljičenje. Rezultati s tem nakazujejo, da za zeleni prehod ni pomemben le obseg financiranja, temveč tudi njegova usmerjenost v podjetja z izvedljivimi tehnološkimi zmožnostmi za zmanjšanje emisij.

Ob teh rezultatih se poraja vprašanje, kako banke v evrskem območju prilagodijo kreditiranje ob energetskih šokih, ko se povečajo pritiski oz. ekonomske spodbude podjetij za zmanjšanje energetske odvisnosti. Šoki v cenah energentov sicer povečajo donosnost naložb v energetsko učinkovitost, a hkrati povečajo kreditno tveganje podjetjem, ki so šokom bolj izpostavljena. To še posebej velja za banke, ki so takim podjetjem bolj izpostavljene. Ekonometrični pristop z lokalnimi projekcijami omogoča identifikacijo ali banke z večjo predhodno izpostavljenostjo ogljično intenzivnim podjetjem po energetskem šoku relativno bolj povečajo kreditiranje podjetij s potencialom za razogljičenje.

Po pristopu Jordà (2005)[17] ocenimo impulzne odzive posojilne ponudbe na energetski šok z naslednjim modelom[18]

pri čemer leva stran enačbe predstavlja kumulativno odstotno spremembo obsega kreditiranja od obdobja neposredno pred šokom do časovnega horizonta h na ravni banka–podjetje. Spremenljivka Šok predstavlja energetski šok, merjen s Känzigovim šokom novic o ponudbi nafte (angl. oil supply news shock), ki zajema nepričakovane spremembe pričakovanj glede prihodnje ponudbe nafte[19]. Potencial za razogljičenje je binarna spremenljivka, opredeljena enako kot v Ahčin (2025). Izpostavljenost banke do ogljično intenzivnih podjetij označuje delež kreditne izpostavljenosti posamezne banke do teh podjetij v njeni skupni kreditni izpostavljenosti do podjetij, merjen januarja 2019, pred začetkom analiziranega obdobja šokov.

Ker zmanjšanje posojilne aktivnosti ogljično intenzivnih podjetij z ali brez potenciala za razogljičenje po energetskem šoku samo po sebi ne dokazuje krčenja posojilne ponudbe, smo v modelsko specifikacijo vključili granularne fiksne učinke. Fiksni učinki podjetje–čas[20] absorbirajo vse dejavnike na ravni podjetja, ki se v času spreminjajo in so skupni vsem njegovim bankam, zato med drugim zajamejo tudi spremembe v povpraševanju po kreditih. Dodatno fiksni učinki banka–podjetje upoštevajo trajne značilnosti povezav med posameznim podjetjem in banko, medtem ko fiksni učinki banka–čas absorbirajo šoke, ki vplivajo na banko kot celoto, npr. spremembe v stroških financiranja, kapitalu ali likvidnosti. V danem modelu identifikacija učinka temelji na primerjavi različnih bank, ki v istem obdobju kreditirajo isto podjetje, pri čemer se banke razlikujejo glede na predhodno izpostavljenost do ogljično intenzivnih podjetij. Vzorec zajema podatke v obdobju 2019–2025 in vključuje vsa bančna posojila podjetjem znotraj evrskega območja.

Ocenjeni koeficienti so statistično neznačilni, zato ne moremo trditi, da banke z večjo predhodno izpostavljenostjo do ogljično intenzivnih podjetij po energetskem šoku relativno bolj povečajo kreditiranje podjetij s potencialom za razogljičenje (slika 3.5.1). Ker je koncept potenciala za razogljičenje bolj relevanten za ogljično intenzivna podjetja, smo v nadaljevanju vzorec omejili nanje. S tem preverimo, ali po energetskem šoku prihaja do prerazporejanja kreditov znotraj skupine ogljično intenzivnih podjetij v korist tistih s potencialom za razogljičenje. Rezultati ostajajo statistični neznačilni, kar pomeni, da bolj izpostavljene banke po energetskem šoku kreditiranje ogljično intenzivnih podjetij s potencialom za razogljičenje ne prilagodijo sistematično drugače kot manj izpostavljene banke.

Slika 3.5.1: Odziv posojilne ponudbe na neugoden energetski šok

Vir: AnaCredit, kazalniki ECB, povezani s podnebnimi spremembami, orodje TAC & TEC (Alessi, L., & Battiston, S.), Känzig (2021), izračuni Banke Slovenije.

Opomba: Slika prikazuje odziv posojilne ponudbe za podjetja s potencialom za razogličenje na energetski šok v višini enega standardnega odklona s strani banke, katere izpostavljenost do ogljično-intenzivnih podjetij je višja za en standardni odklon. Senčeno območje predstavlja razpon odzivov znotraj 95-odstotnega intervala zaupanja.

Odsotnost preusmeritve posojanja bank z večjo izpostavljenostjo do ogljično intenzivnejših sektorjev k podjetjem, kjer je prepoznan pozitivni učinek razpoložljivosti financiranja na njihovo razogljičenje, verjetno odraža omejen vpliv energetskih šokov na posojilno sposobnost podjetij. Razpoložljive analize kažejo, da podjetja energetske šoke v veliki meri absorbirajo skozi marže ali pa jih prevalijo naprej v cenovno stroškovni verigi. Povečano kreditno tveganje po energetskih šokih je praviloma skoncentrirano predvsem pri ranljivejših in energetsko visoko potratnih podjetjih.[21] Hkrati se banke verjetno soočajo tudi s težavami pri prepoznavanju zelenih naložb, ki bi lahko učinkovito zmanjšale izpostavljenost podjetij zunanjim šokom.

Energetski šoki torej predhodno bolj izpostavljenih bank sistematično ne spodbujajo k prestrukturiranju posojilnih portfeljev v smeri podjetij z večjim potencialom za razogljičenje. Takšno preusmerjanje bi lahko prispevalo k večji makroekonomski odpornosti. S tem se odpira prostor za ekonomske politike, da izboljšajo pogoje financiranja za naložbe z največjim potencialom za zmanjšanje odvisnosti od fosilnih virov. Pri tem bi bilo smiselno pozornost nameniti ne le neposrednemu usmerjanju financiranja k že zelenim podjetjem, temveč tudi izboljšanju razmerja med tveganjem in donosnostjo naložb v zeleni prehod podjetij z verodostojnim potencialom za razogljičenje, npr. z investicijskimi spodbudami, javnimi jamstvi, sofinanciranjem ali drugimi instrumenti za delitev tveganj.

Energetski šok iz obdobja 2021–2022 je poslabšal relativni stroškovni položaj evropske industrije, saj cene energije ostajajo občutno višje kot pri pomembnih svetovnih konkurentih.[29]

Energetski šok je močno povečal proizvodne stroške evropske industrije in poslabšal njen položaj glede na pomembne svetovne konkurente.[30] Cene energentov so se začele izraziteje zviševati že ob okrevanju svetovnega gospodarstva po pandemiji, dodaten stroškovni šok pa je povzročila vojna v Ukrajini. Čeprav so se cene energije od vrhov v letu 2022 občutno znižale, ostaja evropska industrija izpostavljena precej višjim energetskim stroškom kot njeni glavni konkurenti (slika 5.1.1 in 5.1.2, levo). Po podatkih IEA so bile v letu 2025 končne cene elektrike za velike energetsko intenzivne industrijske porabnike v EU približno dvakrat višje kot v ZDA in več kot polovico višje kot na Kitajskem. Tudi cene zemeljskega plina ostajajo občutno nad ameriškimi ravnmi.

Slika 5.1.1: Cene energentov v izbranih gospodarstvih

Vir: IEA, WB, SURS. Zadnji podatek desno: julij 2026.

Opomba: Na sliki levo so pri elektriki prikazane ocenjene cene, in sicer za EU cene za industrijske porabnike z letno porabo nad 150 GWh ob upoštevanju kompenzacij v okviru EU ETS; za ZDA je uporabljena industrijska cena v Teksasu, podatki za ZDA in Kitajsko pa so indikativni in odražajo povprečne poročane ravni. Na sliki desno so prikazane referenčne tržne cene.

V Sloveniji so se neugodne razmere na evropskih energetskih trgih odrazile v izrazitem povečanju uvoznih stroškov energentov in poslabšanju konkurenčnosti predelovalnih podjetij.

Zunanji energetski šok se je hitro prenesel v uvozne cene energentov in celotne uvozne stroške domače industrije, nato pa v precejšnji meri tudi v izvozne cene industrijskih proizvodov in domačo inflacijo. Kljub poznejšemu znižanju vse opazovane kategorije cen še letos ostajajo izrazito nad predkriznimi ravnmi[31] (slika 5.1.2, desno). Še izrazitejši prenos višjih stroškov v izvozne cene so podjetja omejevala prek nižanja poslovnih marž, v želji po ohranjanju cenovne konkurenčnosti in tržnega deleža na tujih trgih.

Slika 5.1.2: Cene bencina ter uvozne in izvozne cene v domači industriji

Vir: IEA, SURS, preračuni Banke Slovenije. Zadnji podatek desno: julij 2026.

Poslabšanje relativnih proizvodnih stroškov se odraža tudi v širših kazalnikih konkurenčnosti. Cenovna konkurenčnost slovenskega gospodarstva na osnovi cen proizvajalcev, merjena z realnim harmoniziranim kazalnikom konkurenčnosti (deflator PPI), je bila v letošnjem drugem četrtletju za približno 10 % slabša kot v petletnem obdobju pred energetskim šokom, tj. v obdobju 2015–2019 (slika 5.1.3, levo). Poslabšala se je tako do evrskih partneric kot še izraziteje do partneric zunaj evrskega območja, do zadnjih predvsem zaradi relativnega gibanja cen domačih proizvajalcev glede na cene v partnericah in ne tečajnih gibanj. Primerljivi kazalnik za skupino srednje in vzhodnoevropskih članic evrskega območja (CEE) se je po grobih ocenah poslabšal nekoliko manj, za okoli 8 %.

Slabši konkurenčni položaj zaznavajo tudi domača predelovalna podjetja. Po razmeroma ugodnih ocenah v letu 2021 in v začetku leta 2022 so se anketni odgovori podjetij o njihovem konkurenčnem položaju hitro poslabšali in od takrat ostajajo v negativnem območju tako na trgih EU kot zunaj njih (slika 5.1.3, desno).

Slika 5.1.3: Konkurenčni položaj proizvodnih podjetij

Vir: ECB, SURS, preračuni Banke Slovenije. Zadnji podatek levo: drugo četrtletje 2026, desno: tretje četrtletje 2026.

Opomba: Na sliki levo cenovna konkurenčnost na osnovi cen proizvajalcev – do skupine 37 trgovinskih partneric, tj. članic EO in 17 partneric zunaj tega – odraža kazalnik RHCI, deflacioniran s PPI. Za skupino držav evrskega območja CEE (BG, EE, HR, LT, LV, SK) je kazalnik grobo ocenjen s pomočjo tehtanega povprečja BDP in ne vključuje Slovenije. Razpon prikazuje gibanje kazalnika v vseh članicah EO.

Kljub poslabšanju konkurenčnega položaja so bili izvozni rezultati predelovalnih panog raznoliki, z izrazitejšimi izgubami tržnih deležev na svetovnem trgu kot znotraj EU.

Spremembe izvoznih tržnih deležev med letoma 2021 in 2025 niso bile enoznačne, zato ni mogoče govoriti o enotni povezavi med energetsko intenzivnostjo in izgubo tržnih deležev[32] (podobno velja tudi v primeru proizvodnje, glej okvir 3.3). Med energetsko intenzivnejšimi panogami sta na svetovnem trgu tržni delež v opazovanem obdobju izgubili predvsem proizvodnja kovin in kemična industrija, medtem ko se je ta povečal pri proizvodnji nekovinskih mineralnih izdelkov ter papirni in lesni industriji (slika 5.1.4, levo; za gibanje tržnih deležev energetsko intenzivnih izdelkov glej tudi okvir 5.2). Hkrati so tržne deleže izgubile tudi nekatere energetsko manj intenzivne, a za slovenski izvoz pomembne panoge, med njimi proizvodnja električnih strojev in naprav ter cestnih vozil.[33] Nasprotno se je močno povečal tržni delež farmacevtske industrije.

Primerjava gibanj na svetovnem trgu in na trgu EU kaže, da so bili konkurenčni pritiski močnejši zunaj evropskega trga. Energetsko intenzivne predelovalne panoge so v obravnavanem obdobju na trgu EU tržni delež večinoma ohranile oz. povečale (slika 5.1.4, desno). Tudi pri električnih strojih in napravah ter deloma tudi pri cestnih vozilih je bil padec tržnega deleža na svetovnem trgu izrazitejši, skladno s povečanim konkurenčnim pritiskom proizvajalcev iz tretjih držav, zlasti Kitajske. Ker je energetski šok bolj prizadel evropske proizvajalce, se je njihov medsebojni stroškovni položaj znotraj enotnega trga poslabšal manj kot položaj evropske industrije na svetovnem trgu, tj. do gospodarstev z ugodnejšimi energetskimi stroški.[34]

Rezultati kažejo, da vpliva energetskega šoka na izvozne rezultate ni mogoče obravnavati ločeno od drugih dejavnikov konkurenčnosti, kot so tehnološka zahtevnost in značilnost izdelkov, gibanje produktivnosti, sposobnost prenosa višjih stroškov v prodajne cene, povpraševanje na ključnih izvoznih trgih ter spremembe v svetovnih dobavnih in proizvodnih verigah. Energetski šok je zato mogoče razumeti predvsem kot skupen neugoden stroškovni dejavnik za vse dejavnosti, čigar vpliv pa se je med njimi razlikoval glede na njihove strukturne značilnosti in sposobnost prilagajanja.

Slika 5.1.4: Tržni deleži slovenskih predelovalnih panog

Vir: UNCTAD, Eurostat, Banka Slovenije, preračuni Banke Slovenije.

Opomba: Zeleni mehurčki označujejo energetsko intenzivne panoge, zlati pa nekatere pomembnejše panoge domače industrije. Velikost mehurčkov kaže delež panoge v slovenskem izvozu leta 2025 (v %). Kemikalije ne zajemajo farmacevtskih izdelkov. Tržni delež slovenskega blagovnega izvoza na svetovnem / evropskem trgu je merjen kot razmerje med (nominalnim) slovenskim in svetovnim / evropskim izvozom blaga. Za slovenski izvoz so v obeh primerih uporabljeni podatki Banke Slovenije.

Podatki iz letnih poročil potrjujejo, da se je energetski šok najizraziteje odrazil v poslovanju izvozno usmerjenih podjetij.

Skladno z gibanji cen energentov (sliki 5.1.1 in 5.1.2, levo) so se stroški energije gospodarskih družb najmočneje povečali v letu 2022, nato pa so se do leta 2025 postopoma zniževali, delež stroškov energije v poslovnih odhodkih pa se je približal predkriznim ravnem. Kljub temu agregatna umiritev prikriva precejšnje razlike med podjetji in dejavnostmi.

Večjo izpostavljenost energetskim šokom kažejo predvsem izvozno usmerjene družbe (slika 5.1.5, levo). Pri njih so bila nihanja stroškov energije po letu 2021 izrazitejša kot pri družbah, usmerjenih na domači trg, njihov delež stroškov energije v poslovnih odhodkih pa je ostal višji. To je verjetno povezano s panožno sestavo izvoznikov, med katerimi imajo pomembnejšo vlogo dejavnosti z večjo porabo energije, zlasti posamezne predelovalne panoge ter promet in skladiščenje (slika 5.1.5, desno). Energetski šoki zato pri izvoznikih ne pomenijo le višjih stroškov poslovanja, temveč tudi pritisk na poslovanje z naslova poslabšane stroškovne konkurenčnosti v primerjavi s partnericami na tujih trgih.[35]

Slika 5.1.5: Stroški energije in njihov delež v poslovnih odhodkih

Viri: AJPES, preračuni Banke Slovenije.

Opombe: Stroški energije zajemajo stroške gospodarskih družb za energijo v okviru stroškov blaga, materiala in storitev. Na domači trg usmerjene gospodarske družbe so tiste, ki več kot 85 % vseh prihodkov od prodaje ustvarijo na domačem trgu.

Na ranljivost podjetij ob energetskih šokih ne vpliva zgolj njihova energetska intenzivnost, temveč tudi drugi kazalniki poslovanja, ki odražajo sposobnost njihove absorpcije.

V energetsko intenzivnih predelovalnih panogah stroški energije predstavljajo nadpovprečen delež poslovnih odhodkov. Kljub temu energetska intenzivnost sama po sebi ne pojasni v celoti ranljivosti posamezne panoge, temveč je treba pri oceni tveganja upoštevati tudi kazalnike poslovanja, produktivnost, zadolženost in delež kapitala v virih sredstev.

Z vidika poslovanja sta bili v letu 2025 med energetsko intenzivnimi panogami najbolj ranljivi papirna industrija in proizvodnja kovin, saj sta leto zaključili z negativnim rezultatom iz poslovanja, negativnimi maržami in manj ugodno kapitalsko strukturo (slika 5.1.6). Negativne marže iz poslovanja pomenijo, da družbe v teh panogah iz osnovnega poslovanja niso ustvarile pozitivnega rezultata, saj prihodki od prodaje niso zadostovali za pokritje poslovnih odhodkov. Morebitna ponovna rast cen energentov bi zato lahko hitreje poslabšala njihov poslovni rezultat in konkurenčni položaj.[36]

Nasprotno imata kemična industrija in proizvodnja nekovinskih mineralnih izdelkov v primerjavi s povprečjem vseh družb in povprečjem predelovalnih dejavnosti kljub visoki energetski intenzivnosti nadpovprečne ravni produktivnosti in poslovnih marž ter ugodnejšo finančno strukturo (slika 5.1.6). To kaže, da visoki stroški energije še ne pomenijo nujno visoke ranljivosti, če jih spremljajo višja produktivnost, boljša sposobnost prenosa stroškov v cene ali močnejša kapitalska osnova.

Slika 5.1.6: Poslovanje energetsko intenzivnih predelovalnih panog v letu 2025

Viri: AJPES, preračuni Banke Slovenije.

Opombe: Na sliki levo je neto čisti rezultat opredeljen kot razlika med čistim dobičkom in izgubo, neto rezultat iz poslovanja kot razlika med dobičkom iz poslovanja in izgubo iz poslovanja, produktivnost dela pa kot razmerje med dodano vrednostjo in številom zaposlenih. Na sliki desno stroški energije prikazujejo delež stroškov energije v poslovnih odhodkih, marže iz poslovanja so opredeljene kot razmerje med neto dobičkom iz poslovanja in čistimi prihodki od prodaje, zadolženost kot razmerje med celotnim dolgom in obveznostmi do virov sredstev, kapital v virih pa kot delež kapitala v virih sredstev.

Energetski šok je razkril precejšnje razlike v odpornosti podjetij. Za ohranjanje konkurenčnosti bo zato pomembno tudi njihovo prestrukturiranje.

Rezultati kažejo, da se je energetski šok iz obdobja 2021–2022 odrazil kot asimetrični stroškovni šok med državami, podjetji in panogami, letošnje geopolitične napetosti na Bližnjem vzhodu pa so ponovno opozorile na izpostavljenost gospodarstev nihanjem cen energije. Takšne šoke je zato treba razumeti kot pomemben, a ne edini dejavnik konkurenčnosti izvoznih panog. V prihodnje bo ta odvisna tudi od sposobnosti podjetij, da zmanjšajo energetsko intenzivnost, povečajo produktivnost in se preusmerjajo v tehnološko zahtevnejše proizvode. To bo posebej pomembno, če bodo geopolitična tveganja in razlike v cenah energije med regijami ostale povečane.

Prisotnost tretjih držav na najpomembnejših slovenskih izvoznih trgih energetsko intenzivnih izdelkov se je po energetskem šoku povečala, vendar se to do leta 2024 ni odrazilo v širšem zmanjšanju tržnih deležev Slovenije ali večjem konkurenčnem prekrivanju.

Slovenski izvoz energetsko intenzivnih izdelkov (v nadaljevanju EI izdelkov[37]) se je v letu 2022 izrazito povečal (slika 5.2.1, levo), k čemur je verjetno prispevala rast cen, saj so se z okrepitvijo energetskega šoka po začetku vojne v Ukrajini močno povečale cene številnih EI izdelkov. Leta 2025 je bil skupni izvoz EI izdelkov še vedno izrazito nad povprečjem obdobja 2017–2021, vendar je zaostajal za rastjo celotnega blagovnega izvoza (slika 5.2.1, levo).[38]

Slika 5.2.1: Izvoz energetsko intenzivnih izdelkov

Vir: SURS, Banka Slovenije, preračuni Banke Slovenije.

Opomba: Zaradi velikega deleža ponovnega izvoza kemičnih izdelkov v Sloveniji po letu 2020 je od celotnega izvoza in od izvoza anorganskih kemičnih izdelkov odšteta razlika med celotnim izvozom kemičnih izdelkov in izvozom kemičnih izdelkov brez poslov oplemenitenja.

Delež EI izdelkov v slovenskem blagovnem izvozu se je po povečanju v letu 2022 v naslednjem letu zmanjšal in nato ostal približno nespremenjen (slika 5.2.1, desno). K zmanjšanju je največ prispevalo krčenje deleža kovin in kovinskih izdelkov, znotraj katerih se je v letu 2025 najbolj zmanjšal delež železa in jekla.[39]

Slovenski izvozniki so tudi po energetskem šoku ohranili svojo prisotnost na najpomembnejših trgih EI izdelkov.[40] Tržni delež Slovenije na petih najpomembnejših izvoznih trgih EI izdelkov se je med obdobjema 2017–2021 in 2022–2024 sicer le rahlo povečal, medtem ko se je tržni delež izvoznikov EU v povprečju zmanjšal (slika 5.2.2, levo). Hkrati se je tržni delež tretjih držav (zunaj EU) izraziteje povečal, pri čemer se je najbolj okrepila prisotnost Kitajske, sledile so ZDA, manjše povečanje tržnega deleža pa je bilo opazno tudi pri Indiji, Turčiji, Vietnamu in Južni Koreji. Večja prisotnost tretjih držav je bila izrazitejša zlasti pri kemičnih izdelkih ter železu in jeklu, vendar se na agregatni ravni ni odrazila v zmanjšanju tržnega deleža slovenskih izvoznikov.[41]

Slika 5.2.2: Sprememba tržnih deležev EI izdelkov na petih največjih izvoznih trgih Slovenije

Vir: CEPII – BACI V202601, Observatory of Economic Complexity, preračuni Banke Slovenije.

Opomba: Največji slovenski trgi pri izvozu EI izdelkov so DE, IT, HR, AT in HU. Med izbrane tretje države so uvrščene države z največjim povečanjem tržnega deleža pri EI izdelkih na teh petih trgih: CN, US, IN, TR, VN in KR. V skupini držav zunaj EU so zajete vse države sveta, za katere so na voljo podatki, razen članic EU. Na sliki levo puščice označujejo prekinitev skale na desni osi, tržna deleža držav EU brez Slovenije znašata 66,8 % (povprečje 2017–2021) in 66,2 % (povprečje 2022–2024). Na sliki desno je prikazanih pet najpomembnejših EI skupin izdelkov v slovenskem izvozu EI izdelkov.

Tudi podrobnejša analiza po skupinah izdelkov kaže, da večja prisotnost tretjih držav do zdaj praviloma ni bila povezana z zmanjšanjem tržnih deležev Slovenije v ključnih skupinah EI izdelkov (slika 5.2.2, desno).[42] V opazovanem obdobju se je naš tržni delež pri železu in jeklu, izdelkih iz železa in jekla ter lesu in papirju celo nekoliko povečal, čeprav se je prisotnost tretjih držav v teh skupinah okrepila. Tudi pri aluminiju in aluminijastih izdelkih, ki so s 17-odstotnim deležem največja posamezna skupina v slovenskem izvozu EI izdelkov, je tržni delež ostal skoraj nespremenjen (–0,1 odstotne točke). V tej skupini se je delež tretjih držav povečal za 1,5 odstotne točke, delež preostalih držav EU pa je upadel za 1,3 odstotne točke, kar kaže, da Slovenija v primerjavi z drugimi evropskimi dobavitelji za zdaj ni bila med bolj prizadetimi. Tudi v drugih skupinah EI izdelkov so bile spremembe tržnih deležev Slovenije razmeroma majhne, sistematični pritiski konkurence na slovenske izvoznike pa se za zdaj še ne kažejo izraziteje.

Za dodatno presojo konkurenčnega pritiska smo primerjali razkrite primerjalne prednosti[43] Slovenije in šestih izbranih tretjih držav – Kitajske, ZDA, Indije, Turčije, Vietnama in Južne Koreje. Pri tem kot neposredno konkurenčno prekrivanje opredeljujemo EI izdelke, pri katerih ima Slovenija razkrito primerjalno prednost hkrati z vsaj eno od teh držav.

Rezultati kažejo, da se konkurenčno prekrivanje v opazovanem obdobju ni povečalo. Delež slovenskega izvoza EI izdelkov, pri katerih imamo primerjalno prednost z vsaj eno od obravnavanih tretjih držav, se je v obdobju 2022–2024 v primerjavi z obdobjem pred energetsko krizo nekoliko zmanjšal, prav tako pa se je nekoliko zmanjšal delež takšnih izdelkov v skupnem številu EI izdelkov. Večja prisotnost tretjih držav na naših glavnih izvoznih trgih se tako ni odrazila niti v večjem deležu izvozne vrednosti niti v večjem številu izdelkov, pri katerih ima Slovenija skupne primerjalne prednosti s tretjimi državami. Podrobnejša analiza po proizvodnih skupinah nakazuje zgolj spremembo strukture konkurenčnega prekrivanja med posameznimi skupinami izdelkov (slika 5.2.3, levo).

Podobno sliko kaže tudi analiza kompleksnosti izdelkov (slika 5.2.3, desno). Glede na vrednost izvoza se je povečal delež konkurence pri nizko kompleksnih izdelkih, po količini izdelkov pa delež konkurence pri visoko kompleksnih izdelkih.

Slika 5.2.3: Sprememba konkurenčnega prekrivanja Slovenije z izbranimi tretjimi državami pri EI izdelkih

Vir: CEPII – BACI V202601, Observatory of Economic Complexity, preračuni Banke Slovenije.

Opomba: Sprememba med obdobjema 2017–2021 in 2022–2024, v odstotnih točkah. Delež izvozne vrednosti je delež vrednosti slovenskega izvoza EI izdelkov, pri katerih ima Slovenija skupne primerjalne prednosti z vsaj eno od obravnavanih tretjih držav, delež izdelkov pa delež EI izdelkov z enakimi skupnimi primerjalnimi prednostmi. Izračun na HS 6-mestni ravni. Med izbrane tretje države so uvrščene države z največjim povečanjem tržnega deleža pri EI izdelkih na petih največjih slovenskih izvoznih trgih: CN, US, IN, TR, VN, KR. Kompleksnost izdelkov: "nizka" ustreza spodnji tretjini, "srednja" srednji tretjini in "visoka" zgornji tretjini porazdelitve kompleksnosti izdelka v danem letu.

Rezultati, predstavljeni v tem okvirju, v splošnem kažejo, da so tretje države po letu 2022 povečale svojo prisotnost na najpomembnejših slovenskih izvoznih trgih, a se to za zdaj ni odrazilo niti v zmanjšanju slovenskih tržnih deležev niti v širšem konkurenčnem prekrivanju. Spremembe so bile majhne in predvsem povezane s posameznimi proizvodnimi skupinami, zato za zdaj še ni mogoče govoriti o splošnem poslabšanju položaja Slovenije na trgih EI izdelkov.

Kljub temu to ne pomeni, da se konkurenčni pritiski niso povečali. Rast tržnih deležev posameznih tretjih držav kaže njihovo okrepljeno prisotnost v nekaterih skupinah izdelkov, zlasti pri železu in jeklu ter drugih kovinskih izdelkih. Tveganje za večje poslabšanje konkurenčnosti slovenskih izvoznikov predstavljajo tudi geopolitične razmere, saj bi dolgotrajnejše razlike v cenah električne energije med evropskimi in neevropskimi proizvajalci lahko dodatno povečale konkurenčne pritiske na evropskih izvoznih trgih.

Cene nafte pomembno vplivajo na gibanje in spremenljivost skupne inflacije. Intenzivnost in hitrost prehajanja cen z naftnih trgov v končne cene se v času in med državami razlikujeta, na kar vplivajo ekonomski in institucionalni dejavniki.

Nafta ostaja ena najpomembnejših surovin. Je eden ključnih virov energije v prometu, kmetijstvu in pri gospodinjstvih, nepogrešljiva pa je tudi v številnih industrijskih panogah. Geopolitične napetosti, ki vplivajo na proizvodnjo in oskrbo svetovnega gospodarstva z nafto, tako pomembno vplivajo na gibanje in spremenljivost inflacije. Povzročijo namreč rast cen nafte, ki se prek višjih cen goriv in proizvodnih stroškov prenaša tudi v cene drugih dobrin in storitev, s tem pa se krepi tudi skupna inflacija. Zaradi zaostritve geopolitičnih napetosti na Bližnjem vzhodu letos cena surove nafte močno niha. Izbruh konflikta v začetku marca so trgi pospremili s približno 50-odstotnim dvigom cen surove nafte Brent. Nato so se cene, še zlasti po napovedi odprtja Hormuške ožine s strani predsednika ZDA sredi junija, znatno umirile, od sredine julija pa znova začasno zrasle, kot posledica vnovičnega stopnjevanja napadov.

Ob izraziti nihajnosti na svetovnih trgih, ki se je nadaljevala tudi v avgustu, smo želeli preveriti, kako hitro se spremenjene svetovne cene odrazijo v končnih cenah energentov in izdatkih potrošnikov, ter pri tem oceniti, do kakšnih razlik prihaja med posameznimi državami evrskega območja. Končno ceno goriva namreč poleg cene surovine sestavljajo še stroški rafinerij, distribucije in marže, znaten del pa predstavljajo trošarine, DDV in druge dajatve, ki so hkrati tudi vzvod, prek katerega lahko država omili prenos svetovnih cen do potrošnikov (glej okvir 7.1). Pri ocenjevanju smo uporabili harmonizirane tedenske podatke o cenah naftnih derivatov, ki jih v okviru zbiranja Weekly Oil Bulletin objavlja EK. Ti kažejo, da gibanje maloprodajnih cen bencina in dizla v evrskem območju sledi gibanju cen surove nafte Brent (slika 6.1.1).

Slika 6.1.1: Skladnost gibanja maloprodajnih cen pogonskih goriv in surove nafte Brent

Vir: ECB, Weekly Oil Bulletin. Zadnji podatek: 24. avgust 2026.

Dolgoročni učinek višjih veleprodajnih cen nafte na maloprodajne cene motornih goriv je med državami evrskega območja primerljiv.

Pri analizi smo se omejili na cene dizelskega in bencinskega goriva,[45] dnevne podatke o gibanju cen nafte Brent pa smo združili v tedenske tako, da so agregirani dnevi skladni s poročevalskimi tedni pri Weekly Oil Bulletin.[46] V prvem koraku smo za vsako gorivo ocenili, kako hitro se sprememba na naftnih trgih odrazi v njegovi ceni brez dajatev. Ta poleg cene surove nafte vključuje stroške rafiniranja, prevoza, skladiščenja, obveznega dodajanja biogoriv, pa tudi marže rafinerij, prevoznikov in trgovcev na drobno.

Za oceno prenosa smo uporabili podatke od leta 2005 do konca julija 2026 in model popravljanja napak (angl. Error Correction Model, Engle & Granger, 1987). Za vsako državo evrskega območja[47] smo ocenili naslednjo dolgoročno enačbo:

Pri tem p_t predstavlja ceno goriva brez dajatev, bodisi dizla bodisi neosvinčenega 95-oktanskega bencina, izraženo v evrih za liter, b_t pa ceno surove nafte Brent, izraženo v evrih za sod. Zaradi spremenjenih geopolitičnih razmer po vzniku vojne v Ukrajini smo enačbi dodali še t. i. slamnato spremenljivko za vsa opazovanja od januarja 2022 naprej (slika 6.1.1).

Rezultati kažejo, da 10‑odstotno zvišanje cen nafte Brent dolgoročno zviša cene dizla in bencina brez dajatev v evrskem območju v povprečju za 6,5 % oz. 6,2 %. V Sloveniji sta elastičnosti nekoliko višji, 7,2 % pri dizlu in 6,8 % pri bencinu. Med državami ni večjih razlik: dolgoročna elastičnost je razmeroma homogena, saj se za obe gorivi giblje med 5,4 % in 7,2 %.

Večina prenosa šoka pri ceni nafte se zgodi v prvih dveh tednih, prenos pa je hitrejši v državah z bolj razvitim in konkurenčnim trgom.

Ker pri prenosu gibanja cen surove nafte prihaja do določenega zamika, smo želeli ugotoviti, ali je hitrost prenosa med državami primerljiva tudi na kratek rok. Tako smo kratkoročne spremembe maloprodajnih cen povezali s spremembami v gibanju svetovnih cen in s hitrostjo vračanja k dolgoročnemu razmerju, izraženo s koeficientom α:

Na ta način smo lahko ocenili vpliv šoka pri ceni nafte na ceno pogonskega goriva brez dajatev. Simulirali smo razvoj cen brez dajatev v primeru (1) trajnega 10-odstotnega zvišanja cene nafte Brent in (2) brez sprememb pri ceni nafte. Rezultati kažejo, da se bo večina prenosa zgodila v prvih dveh tednih po šoku, do dopolnjenih dvajsetih tednov bo cena litra pogonskega goriva v evrskem območju v povprečju višja za približno 5,0 %, v Sloveniji pa za 6,5 % (slika 6.1.2). V končne cene brez dajatev se bo tako preneslo skoraj dve tretjini šoka.

Domače preseganje evrskega povprečja je lahko povezano s primerjalno večjo vlogo cene prečiščenega derivata, ki je osnova za določanje maloprodajnih cen. Poleg tega je Slovenija ena izmed redkih držav evrskega območja z regulirano maržo distributerjev, ki naj bi bila postavljena razmeroma nizko, zato predstavlja manjši delež v strukturi skupne cene goriva brez dajatev in s tem tudi zmanjšuje možnost prilagajanja v primeru šokov. Tudi sicer med državami evrskega območja prihaja do določenih razlik, zlasti v prvih dveh tednih. Hiter prenos izkazujejo Belgija, Francija, Luksemburg, pa tudi Nemčija, medtem ko je prenos pri nas, na Cipru, Irskem, Hrvaškem in Slovaškem nekoliko odložen. Razlike med državami med drugim povezujemo z načinom oblikovanja cen (tržno oz. regulirano), s stopnjo konkurence v posamezni državi ter s časovnim zamikom med dobavo in prodajo goriv. Te razlike vplivajo predvsem na kratkoročno dinamiko prilagajanja, medtem ko dolgoročni odnos med ceno surove nafte Brent in cenami goriv brez dajatev med državami ostaja primerljiv.

Slika 6.1.2: Odziv cene goriva brez dajatev na 10-odstotni dvig cen surove nafte Brent

Vir: Weekly Oil Bulletin, preračuni Banke Slovenije.

Prenos v maloprodajne cene, ki vključujejo tudi dajatve, je sorazmerno manjši.

V primerjavi s cenami brez dajatev je prenos višjih cen surove nafte Brent v maloprodajne cene, ki jih plačamo potrošniki, pričakovano nižji, za več kot polovico (slika 6.1.3). Te namreč vključujejo še dajatve državi in DDV, zaradi česar je delež surovine v končni ceni sorazmerno nižji. Pri tem dajatve državi v evrskem območju predstavljajo približno 39 % končne cene in DDV 18 %, v Sloveniji pa sta ta deleža 38 % oz. 22 %. V Sloveniji je, sploh v zadnjih letih, država večkrat spremenila višino dajatev, z namenom blaženja prenosa tržnih gibanj do potrošnikov (glej okvir 7.1). Tudi to bi lahko vplivalo na primerjalno skromnejši odziv maloprodajnih cen na naftni šok, v končne cene se namreč, glede na ocene modela, prenese približno petina cenovnega šoka.

Hitrost prenosa kratkoročno vpliva tudi na razlike v izmerjeni inflaciji.

Metodologija spremljanja cen goriv določa, da se cene naftnih derivatov spremlja od 1. do 25. dne v mesecu. To pomeni, da se lahko skok cen surove nafte v državah s počasnejšim prehodom odrazi šele v naslednjem mesecu, ne v tekočem. Pri tem motorna goriva v evrskem območju v letu 2026 predstavljajo v povprečju 3,7 % izdatkov gospodinjstev, v Sloveniji pa je delež pri 5,8 % precej višji. Cenovni šok pri surovi nafti se prek višjih cen goriv v skupni inflaciji odraža neposredno (0,1 odstotne točke v primeru 10-odstotnega povišanja svetovnih cen nafte), posredno pa tudi prek višjih cen hrane, storitev in drugega blaga, zlasti zaradi višjih cen prevoza in višjih proizvodnih stroškov.

Slika 6.1.3: Odziv maloprodajne cene goriva na 10-odstotni dvig cen surove nafte Brent

Vir: Weekly Oil Bulletin, preračuni Banke Slovenije.

Fiskalni stroški energetskih podpornih ukrepov po začetku vojne na Bližnjem vzhodu so bili do zdaj zmerni in bistveno nižji kot po začetku vojne v Ukrajini.

V zadnjih letih se je fiskalna politika soočala s številnimi šoki. Med njimi izstopajo pandemija covida-19, vremenske ujme ter dve večji energetski krizi – prva po začetku vojne v Ukrajini leta 2022 in druga po začetku vojne v Iranu letos. Obe sta pomembno prispevali k porastu cen energentov na svetovnih trgih (glej okvir 5.1). Slovenija je, podobno kot druge članice EU, zaradi rasti cen energentov in visoke uvozne odvisnosti sprejela vrsto ukrepov za omejevanje prenosa višjih cen energentov v domače cene in za zajezitev inflacijskih pritiskov (glej okvir 6.1). Ti ukrepi so imeli pomembne javnofinančne posledice, saj so povečali primanjkljaj države ter s tem tudi potrebe po financiranju in dolg države.

Javnofinančni stroški letošnjega energetskega šoka, povezanega z vojno na Bližnjem vzhodu, so za zdaj precej nižji kot po začetku vojne v Ukrajini. Fiskalni stroški ukrepov za blaženje visokih cen energentov in draginje ter v podporo gospodinjstvom in podjetjem so v Sloveniji v letih 2022–2023, ko so bili najvišji, poslabšali saldo države za približno 2,6 % BDP, kar je primerljivo z obsegom ukrepov v državah evrskega območja (slika 7.1.1, levo).[50] V letu 2026 ocenjujemo stroške fiskalnih ukrepov, sprejetih po začetku vojne na Bližnjem vzhodu, na približno 0,3 % BDP, medtem ko v evrskem območju znašajo okoli 0,1 % BDP.[51] Ob nadaljevanju negotovosti v mednarodnem okolju obstaja možnost sprejetja dodatnih ukrepov.

Fiskalni ukrepi so občutno ublažili kratkoročni vpliv energetske krize na inflacijo, medtem ko je bil njihov učinek na gospodarsko aktivnost razmeroma omejen.

Po naših empiričnih ocenah fiskalni ukrepi, kakršni so bili sprejeti v času obeh energetskih kriz, v višini 1 % BDP inflacijo v povprečju znižajo za 0,5 odstotne točke, rast realnega BDP pa zvišajo za 0,2 odstotne točke. Ocenjeni učinek na BDP je na spodnji meji običajnega razpona multiplikatorjev državnih izdatkov. To je povezano predvsem z na ravo ukrepov, ki so bili usmerjeni v omejevanje prenosa višjih cen energentov v končne cene in ohranjanje kupne moči gospodinjstev, manj pa v neposredno spodbujanje agregatnega povpraševanja.

Ukrepi so s tem predvsem ublažili porast cen življenjskih potrebščin. V obdobju veljavnosti takšni ukrepi inflacijo omejujejo, ob njihovem prenehanju pa se lahko del zadržanih cenovnih pritiskov ponovno pokaže v nekoliko višji inflaciji, a je njihovo učinkovitost smiselno presojati zlasti z vidika kratkoročnega blaženja inflacijskega šoka in zaščite kupne moči.

Slika 7.1.1: Obseg energetskih ukrepov v Sloveniji in evrskem območju ter trošarine na bencin in dizelsko gorivo v Sloveniji

Vir: ECB, Ministrstvo za finance, Portal Energetika, ocene in preračuni Banke Slovenije.

Opomba: Ocena ukrepov za blaženje energetske krize in draginje za EO je iz avgustovskega Ekonomskega biltena ECB. Ocena ukrepov za leto 2026 za EO temelji na junijskih napovedih Evrosistema, za Slovenijo pa upoštevamo vse sprejete ukrepe do konca avgusta 2026, zato je ta ocena nekoliko višja kot ob pripravi junijskih napovedi, ko so bili ukrepi ocenjeni na 0,2 % BDP. Bruto vrednost ukrepov zajema vse sprejete energetske ukrepe, medtem ko neto vrednost upošteva, da so nekatere države EO ob tem sprejele tudi ukrepe za njihovo financiranje.

Sprejeti ukrepi pogosto niso sledili priporočilom glede začasnosti in ciljne usmerjenosti, kar bi omogočilo boljše obvladovanje fiskalnih stroškov.

Mednarodne organizacije priporočajo, da so sprejeti ukrepi v odziv na energetske šoke začasni, ciljno usmerjeni in prilagojeni.[52] Splošna in dolgotrajna blaženja cenovnih pritiskov namreč zmanjšujejo spodbude za varčevanje z energijo in povzročajo višje fiskalne stroške. Kljub tem priporočilom so bili sprejeti ukrepi v praksi pogosto splošni in manj ciljno usmerjeni, saj so vključevali široko blaženje cen za vse uporabnike namesto neposredne pomoči ranljivim skupinam in energetsko intenzivnim podjetjem.

V Sloveniji so bili letos v odziv na energetsko krizo sprejeti predvsem ukrepi v obliki znižanj različnih dajatev na goriva, ki so splošna in ne ciljno usmerjena le k najbolj ranljivim gospodinjstvom in energetsko intenzivnim podjetjem. Največji fiskalni strošek predstavljajo znižanja trošarin. Ta ukrep je bil uporabljen tudi med energetsko krizo leta 2022 in pandemijo, ko so bile trošarine na energente prav tako znižane, a so se po umiritvi razmer ponovno zvišale (slika 7.1.1, desno).[53] Drugi letos sprejeti ukrepi so začasni, med drugim dvomesečna oprostitev (od 28. julija do 28. septembra 2026) plačevanja okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijami CO2 in prispevka za energetsko učinkovitost na regulirana goriva in kurilno olje.

V nasprotju z letošnjimi je bil nabor ukrepov med energetsko krizo po začetku vojne v Ukrajini širši ter vsaj deloma ciljno usmerjen in začasen. Leta 2022 so se ukrepi v približno enaki meri nanašali na znižanja posrednih davkov, socialne transferje v denarju in subvencije, medtem ko so v letu 2023 prevladovale subvencije. Med ciljno usmerjene ukrepe v tem obdobju spadajo transferji najbolj ranljivim skupinam prebivalstva (npr. upokojencem z nizkimi pokojninami).

Ob blaženju energetskih kriz se je delež okoljskih davkov v BDP zmanjšal.

Okoljski davki, znotraj katerih prevladujejo davki na energijo, so se v času pandemije in po začetku vojne v Ukrajini občutno znižali (slika 7.1.2).[54] Tovrsten trend je prisoten tako v Sloveniji kot v celotni EU. V zadnjih dveh desetletjih je bil delež okoljskih davkov v BDP najnižji leta 2023, podobno raven je ohranil tudi leta 2024, medtem ko podatki za leto 2025 še niso na voljo. Gibanje je skladno s strukturo sprejetih podpornih ukrepov v času omenjenih gospodarskih šokov, saj so bili ti pogosto usmerjeni v znižanje obremenitev z okoljskimi davki.

Prihodki od okoljskih davkov v Sloveniji sicer presegajo povprečje EU. Med letoma 2009 in 2019 je preseganje znašalo več kot eno odstotno točko BDP, najvišje je bilo v letih 2015 in 2016 (približno 1,7 odstotne točke BDP), nato pa se je postopoma zniževalo in do leta 2024 upadlo na 0,75 odstotne točke BDP. V Sloveniji več kot polovico okoljskih davkov plačajo gospodinjstva, v EU pa manj (43 % v letih 2023 in 2024), pri čemer se je ta delež v obeh gospodarstvih v daljšem obdobju zmanjševal.

Slika 7.1.2: Okoljski davki v Sloveniji in EU

Vir: Eurostat.

Zmanjševanje okoljskih davkov je kratkoročno učinkovit ukrep za blaženje posledic energetskega šoka, vendar je z vidika dolgoročnih okoljskih ciljev lahko problematično. Nižja obdavčitev energentov zmanjšuje njihov končni strošek in s tem oslabi cenovni signal, tj. informacijo, ki bi sicer prek višjih cen spodbujala gospodinjstva in podjetja k učinkovitejši rabi energije in prehodu na okolju prijaznejše vire.[55]

Za energetske ukrepe je predvidena večja fleksibilnost pri izpolnjevanju fiskalnih pravil EU.

Evropska komisija (EK) je avgusta 2026 sprejela smernice o fiskalni prožnosti za ukrepe na področju energetske varnosti, s čimer je razširila nacionalno odstopno klavzulo od fiskalnih pravil, ki je bila sprva namenjena zgolj povečanju obrambnih izdatkov. Po novih smernicah se bodo upoštevali ukrepi, sprejeti od 28. februarja letos, torej od začetka vojne na Bližnjem vzhodu. Ta možnost je namenjena financiranju nujnih investicij v energetsko odpornost in prehod na čisto energijo ter podpori gospodinjstvom in podjetjem pri zmanjševanju odvisnosti od fosilnih goriv. Na zahtevo držav članic se lahko ti ukrepi izključijo iz ocene odstopanja od priporočene poti očiščenih odhodkov. Dodatna fleksibilnost je omejena na 0,3 % BDP letno oz. 0,6 % BDP za celotno obdobje 2026–2028 in ostaja znotraj skupne omejitve 1,5 % BDP. Za odstopanje od fiskalnih zavez zaradi energetskih ukrepov bodo morale članice, podobno kot v primeru obrambnih izdatkov, zaprositi EK, ki bo prošnjo ocenila, potrdil pa jo bo Svet EU.