Zavarovanje kreditnih operacij denarne politike
Vse kreditne operacije denarne politike in posojilo čez dan morajo biti zavarovane s primernim finančnim premoženjem. Primerno finančno premoženje sestavljata dve vrsti premoženja, tržno (dolžniški vrednostni papirji) in netržno (bančna posojila). Obe morata za primernost izpolnjevati določene kriterije.
Seznam primernih vrednostnih papirjev je objavljen na spletni strani ECB. Primernost bančnih posojil banke presojajo sproti, z upoštevanjem kriterijev primernosti (več v Splošnih pogojih o izvajanju okvira denarne politike).
Primerno finančno premoženje oz. njegov izdajatelj, dolžnik ali garant mora imeti najmanj minimalno zahtevano bonitetno oceno. Vir te ocene so lahko različni bonitetni viri, med drugim s strani Evrosistema priznane bonitetne agencije ali interni bonitetni sistem nasprotne stranke.
V Banki Slovenije za zavarovanje kreditnih operacij uporabljamo sklad finančnega premoženja. Sklad finančnega premoženja pri Banki Slovenije je skupna vrednost finančnega premoženja, ki ga posamezna nasprotna stranka nameni za zavarovanje pri Banki Slovenije. Vrednost njenega sklada mora v vsakem trenutku presegati znesek njene kreditne izpostavljenosti pri Banki Slovenije.
Nasprotna stranka uvrsti primerno domače finančno premoženje v sklad pri Banki Slovenije tako, da na njem zagotovi maksimalno zastavno pravico v korist Banke Slovenije. Na dolžniških vrednostnih papirjih se vpiše maksimalna zastavna pravica v centralnem registru vrednostnih papirjev pri KDD, na bančnih posojilih pa v registru finančnega premoženja pri Banki Slovenije.
Nasprotna stranka uvrsti primerno tuje finančno premoženje v sklad pri Banki Slovenije prek korespondenčnega centralnobančnega modela, ki je opisan v nadaljevanju.
Trenutno nacionalne centralne banke uporabljajo lastne sisteme za upravljanje finančnega premoženja v zavarovanju. 16. junija 2025 je predviden prehod na Evrosistemov sistem za upravljanje zavarovanja (angl. Eurosystem Collateral Management System, ECMS), ki je enotna platforma za mobilizacijo in upravljanje zavarovanja.
Podrobna pravila glede uporabe finančnega premoženja so določena v Uporabniškem priročniku za uporabo finančnega premoženja za zavarovanje terjatev Banke Slovenije.
Uporaba implicitne bonitetne ocene pri subjektih javnega sektorja (PSE)
Za ugotavljanje primernosti zavarovanja se za osebo javnega sektorja (angl. public sector entity, PSE) pri kriteriju »bonitetna ocena dolžnika/izdajatelja oziroma garanta« lahko uporabi implicitna bonitetna ocena, če oseba javnega sektorja sama nima bonitetne ocene. Implicitna bonitetna ocena temelji na bonitetni oceni centralne države. Subjekti javnega sektorja, ki v skladu z metodologijo za izračun kapitalske ustreznosti banke spadajo v razred PSE1, imajo enako bonitetno oceno kot Republika Slovenija, subjekti javnega sektorja razreda PSE2 pa bonitetno oceno eno stopnjo kreditne kvalitete (angl. credit quality step, CQS) nižje od stopnje kreditne kvalitete Republike Slovenije.
V Banki Slovenije objavljamo informativni seznam subjektov javnega sektorja, ki ga posodabljamo praviloma enkrat letno oziroma po potrebi.
Pravna potrditev primernosti jamstva
V določenih primerih mora nasprotna stranka dokazati primernost jamstva in Banki Slovenije posredovati predpisano dokazilo, kot to določa 117. člen Splošnih pogojev o izvajanju okvira denarne politike. Če garant ni subjekt javnega prava s pravico do odmerjanja davkov, mora nasprotna stranka Banki Slovenije predložiti pravno potrditev v zvezi s pravno veljavnostjo, zavezujočim učinkom in izvršljivostjo jamstva, ki je po obliki in vsebini sprejemljiva za Evrosistem, preden se dolžniški vrednostni papir ali bančno posojilo, na katero se jamstvo nanaša, lahko šteje kot primerno. Pravno potrditev mora dati neodvisni pravni strokovnjak, in sicer se razmerje odvisnosti presoja (le) v razmerju do posojilodajalca, izdajatelja/dolžnika in garanta.
Glede na zahtevo po neodvisnosti pravne potrditve jamstva v nobenem primeru pravne potrditve ne more dati pravna služba banke (posojilodajalca), izdajatelja/dolžnika ali garanta.
Dodatna pojasnila za bančna posojila
Dodatna pojasnila glede ocenjevanja primernosti bančnih posojil, ki jih banke lahko uporabijo za zavarovanje kreditnih operacij denarne politike, so nasprotnim strankam na voljo v dokumentu "Kriteriji primernosti bančnih posojil za zavarovanje kreditnih poslov Evrosistema – pojasnila". Preden nasprotna stranka vključi bančno posojilo v sklad finančnega premoženja pri Banki Slovenije, mora preveriti, ali bančno posojilo izpolnjuje vse kriterije primernosti.
Če ima banka dilemo, ali posamezno bančno posojilo izpolnjuje kriterije primernosti, se lahko obrne na strokovne službe Banke Slovenije prek elektronske pošte na naslov [email protected]
15. 11. 2024 - Kriteriji primernosti bančnih posojil za zavarovanje kreditnih poslov Evrosistema – pojasnila
16. 06. 2025 - Kriteriji primernosti bančnih posojil za zavarovanje kreditnih poslov Evrosistema – pojasnila
Postopki CCBM pri čezmejni uporabi finančnega premoženja
Nasprotne stranke lahko dajo v sklad finančnega premoženja, poleg primernega finančnega premoženja, izdanega/odobrenega v Republiki Sloveniji, tudi primerno finančno premoženje, izdano/odobreno v tujini. Pri tej, t. i. čezmejni uporabi primernega finančnega premoženja, nacionalne centralne banke Evrosistema ena za drugo nastopajo v vlogi skrbnika/korespondenta. Pravila določa t. i. korespondenčni centralnobančni model (angl. Correspondent Central Bank Model, CCBM).
Ko slovenska nasprotna stranka pri Banki Slovenije zastavi čezmejno premoženje, v CCBM druga nacionalna centralna banka nastopa v vlogi skrbniške centralne banke (angl. correspondent central bank, CCB) za Banko Slovenije, ki je v vlogi domače centralne banke (angl. home central bank, HCB).
Za pravočasno in ustrezno izvedbo čezmejnega zavarovanja mora nasprotna stranka svojemu skrbniku v tujini podati ustrezno inštrukcijo za preknjižbo oziroma zastavo finančnega premoženja v tujem poravnalnem sistemu in poslati ustrezno inštrukcijo tudi Banki Slovenije. Uporaba modela CCBM od nasprotne stranke načeloma ne zahteva izvedbe posebnih postopkov za zavarovanje v drugi državi, vseeno pa se mora zavedati možnosti drugačnih tržnih praks v tujini.