Nagovor

V zadnjem letu smo v Banki Slovenije večkrat opozorili, da stabilnost slovenskega finančnega sistema ni samoumevna, temveč je in bo v izrazito negotovih in hitro se spreminjajočih mednarodnih razmerah rezultat premišljenega in pravočasnega previdnostnega odzivanja na sistemski ravni in na ravni posamezne finančne institucije, kar bo zagotovilo visoko odpornost bančnega sistema na šoke iz mednarodnega okolja. Podobno kot v preteklem tudi v tokratnem Poročilu o finančni stabilnosti izpostavljamo povišana nefinančna tveganja, kot so geopolitična tveganja in kibernetska tveganja, ki presegajo ravni tradicionalnih finančnih tveganj za bančni sistem.

Tveganja za slovenski finančni sistem prihajajo predvsem iz zunanjega okolja. Na eni strani po višini izstopajo makrofinančna tveganja, ki izhajajo iz geopolitičnih napetosti, kot so vojni konflikti, ovire v mednarodni trgovini, spreminjanje že dogovorjenih trgovinskih sporazumov in carinskih stopenj ter na drugi strani iz povečane izpostavljenosti nebančnih finančnih posrednikov (kot so skladi zasebnega kreditiranja) likvidnostnemu tveganju. Čeprav v Sloveniji ni pomembne neposredne izpostavljenosti bank in drugih finančnih posrednikov vojnim območjem ter skladom zasebnega kreditiranja, to vpliva na mednarodne finančne tokove oziroma na cene in dostopnost finančnih virov na mednarodnih finančnih trgih.

Mednarodni finančni trgi lahko v razmerah visoke negotovosti podcenjujejo finančna tveganja, kar se kaže v sami spremenljivosti cen finančnih instrumentov in visoki občutljivosti sprememb njihovih cen na najrazličnejše nepričakovane informacije povezane z geopolitičnimi dogajanji. To bo vplivalo na spreminjanje mednarodnih finančnih tokov, na katere pa slovenski finančni sistem pa tudi ostali sektorji gospodarstva niso imuni.

Pomemben del negativnih učinkov bo za razliko od dogajanja ob veliki finančni krizi pred osemnajstimi leti v realni del slovenskega gospodarstva prehajal neposredno prek ponudbenih šokov v obliki višjih cen energentov in nekaterih  surovin ter vmesnih produktov. Finančne povezave slovenskega gospodarstva s tujino zdaj v večji meri temeljijo na lastniških, manj pa (z izjemo državnega zadolževanja v tujini) dolžniških povezavah. Zato se bodo negativne posledice šokov v uspešnosti poslovanja finančnega sektorja odrazile z zamikom.

Opisano dogajanje se kaže tudi v tokratnem prikazu tveganj in odpornosti v naši publikaciji. Nivo tveganj ostaja zmeren, vendar s tendenco naraščanja. Odpornost bančnega sistema na zunanje šoke ostaja dobra, vendar se lahko prav zaradi negotovosti in hitrih sprememb v mednarodnem okolju hitro poslabša. Zato pozivamo uprave in nadzorne svete bank, da s svojimi odločitvami o zadržanju dobičkov ter o pravočasnem oblikovanju oslabitev in rezervacij prispevajo k ohranjanju odpornosti svojih institucij na zunanje šoke.

Zaradi negotovih mednarodnih finančnih razmer, bolj dolgoročno pa tudi zaradi spreminjanja varčevalnih navad prebivalstva, je potrebna  sistematična skrb za zagotavljanje stabilnosti depozitov v bankah, kar je mogoče doseči z daljšo povprečno ročnostjo depozitov. To lahko banke dosežejo z ustrezno strukturo depozitnih obrestnih mer, ki omogoča ohranjanje realne vrednosti finančnega premoženja varčevalcev.

Zaradi strukturnih sprememb v bilancah slovenskih bank so tveganja v bančnem sistemu v aktualnih razmerah precej manj izrazita, kot so bila na primer ob veliki finančni krizi. Ob spremenjenih ekonomskih okoliščinah se kreditno tveganje nefinančnih družb le počasi zvišuje tudi zaradi nizke kreditne aktivnosti v tem segmentu komitentov v zadnjih treh letih. Rast posojil nefinančnim družbam se je okrepila šele lani in konec leta dosegla 4,4 %, kar je zgolj nekaj več kot polovica rasti posojil gospodinjstvom. Večja usmerjenost bank v kreditiranje nefinančnih družb je ključna za spodbujanje investicij v zeleni in digitalni prehod, rast produktivnosti ter zmanjšanje energetske odvisnosti od fosilnih goriv, kar omogoča dolgoročno ohranjanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in življenjskega standarda.

Zaradi opisanega razvoja makroekonomskih in finančnih razmer bodo morali biti morebitni ukrepi za blažitev posledic energetske krize ciljno usmerjeni z namenom omejiti povečevanje javnofinančnih izdatkov. Ti bodo v naslednjih letih pod večjim pritiskom, že zaradi večjih javnih izdatkov za zagotavljanje nacionalne varnosti ter povečanih izdatkov za zdravstveno in socialno varnost starajočega prebivalstva.

Čeprav bančni sistem ostaja stabilen in odporen, je v prihodnje nujno, da vsi deležniki v finančnem sektorju delujejo preudarno in proaktivno, saj se lahko vplivi zunanjih šokov hitro odrazijo v poslabšanju kazalnikov in zahtevajo prilagajanje na morebitne dolgotrajnejše posledice kriznih razmer. Banka Slovenije bo tudi v prihodnje redno presojala upravičenost uporabe posameznih makrobonitetnih instrumentov ter jih po potrebi prilagodila z namenom ohranjanja finančne stabilnosti in visoke odpornosti na zunanje šoke. Na ravni EU bomo instrumentarij makrobonitetne (in drugih bonitetnih politik) poenostavili s ciljem povečanja konkurenčnosti evropskega bančnega sektorja, a ne na račun zmanjšanja njegove odpornosti.

Povzetek

Ocenjujemo, da tveganja za slovenski finančni sistem ostajajo zmerna in stabilna tudi v prvem četrtletju letošnjega leta, vendar se obeti za prihodnje obdobje poslabšujejo zaradi vse večje negotovosti v mednarodnem okolju. Za jasnejši prikaz tveganj, ki trenutno izvirajo zlasti iz zunanjega okolja, smo v Poročilo o finančni stabilnosti (v nadaljevanju poročilo) vključili makrofinančna tveganja. Negotovosti zaradi trajajočih trgovinskih in geopolitičnih napetostih, novega vojaškega konflikta na Bližnjem vzhodu ter posledična rast cen energentov se vse bolj odražajo v realnem gospodarstvu. Povečana nihanja na globalnih finančnih trgih lahko ob večjih premikih sprožijo likvidnostne težave v nebančnem finančnem sektorju, ki se lahko posredno prelijejo tudi v domače gospodarstvo. Makrofinančna tveganja za Slovenijo zato ocenjujemo kot povišana, z neugodnimi obeti. Zaradi nadaljnje rasti cen nepremičnin in hitrejše rasti stanovanjskih posojil smo poslabšali obete za tveganja, ki izvirajo z nepremičninskega trga, medtem ko samo tveganje ostaja ocenjeno kot zmerno. Ob slabšanju makrofinančnega okolja smo v primerjavi z oktobrskim poročilom poslabšali tudi obete pri kreditnem tveganju, ocena tveganj pa ostaja zmerna. Preostale ocene tveganj in obeti ostajajo glede na oktobrsko oceno nespremenjeni. Prav tako je kot visoka ocenjena odpornost bančnega sistema, saj robustna kapitalska ustreznost in visoka likvidnost bankam omogočata učinkovito absorpcijo morebitnih makroekonomskih šokov. Dobičkonosnost bank je v preteklem letu kljub medletnemu znižanju ostala na visoki ravni, kar bankam omogoča nadaljnjo krepitev kapitalskih rezerv in pokrivanje morebitnih rastočih oslabitev.

Ocena makrofinančnih tveganj je povišana z rastočo tendenco, saj se stopnjevanje geopolitične in trgovinske negotovosti, ob rastočih cenah energentov postopoma prelivajo tudi v domače makrofinančno tveganje. Carinska politika ZDA ter vojni v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu poleg učinkov na realni sektor povzročajo večjo volatilnost na mednarodnih finančnih trgih in trgih surovin, kar v visoko odprtem slovenskem gospodarstvu, močno izpostavljenem zunanjim šokom, krepi tveganja za gospodarsko rast in inflacijo. Morebitna nadaljnja zaostritev razmer bi lahko zaradi še višjih cen energentov in motenj v dobavnih verigah precej poslabšala finančni položaj podjetij in gospodinjstev, to pa bi se z zamikom odrazilo v povečanem kreditnem tveganju. Za natančnejše spremljanje teh razmer prvi tematski okvir predstavlja kazalnik finančnega stresa za Slovenijo, ki pomeni prvi celoviti poskus sistematičnega merjenja sistemskih pritiskov, prilagojen specifikam domačega finančnega okolja.

Tveganje za finančno stabilnost, ki izhaja iz nepremičninskega trga, ostaja zmerno. Ob nadaljnji rasti cen nepremičnin, povečevanju njihove precenjenosti in visoki rasti stanovanjskih posojil pa bi se tveganja lahko okrepila. Kljub povečanemu obsegu prodaj ponudba stanovanjskih nepremičnin še naprej zaostaja za povpraševanjem, kar ob za zdaj ugodnih pogojih financiranja ohranja pritisk na rast cen. Slednji se lahko dodatno okrepi zaradi rasti cen goriv, surovin in gradbenega materiala, zaradi dogajanj v geopolitičnem okolju. Na trgu poslovnih nepremičnin se rast cen ob okrepljeni prodaji umirja, izpostavljenost bančnega sistema temu segmentu pa ob razmeroma majhnem obsegu posojil ostaja omejena.

Tveganje financiranja ostaja zmerno s stabilno tendenco. Vloge nebančnega sektorja so se v letu 2025 ob močnem prilivu sredstev gospodinjstev in NFD dodatno okrepile ter ohranile vlogo primarnega vira financiranja. Ob nizkih depozitnih obrestnih merah se povečuje obseg in delež vlog na vpogled, kar ob visoki digitalizaciji povečuje tveganje za hiter in obsežen preliv sredstev med bankami. V povezavi s temi digitalnimi trendi drugi tematski okvir obravnava stabilne kovance in njihov vpliv na finančno stabilnost. Kljub trenutni stabilnosti virov bo za banke tudi v prihodnje ključno pozorno spremljanje varčevalnih navad in prilagajanje ponudbe konkurenčnim digitalnim storitvam.

Obrestno tveganje v bančnem sistemu ostaja zmerno z naraščajočo tendenco. Vrzel v ponovni določitvi obrestnih mer in s tem tudi obrestna občutljivost bank sta se lani še povečali. Ob tem so banke s povečanjem obsega obrestnih zamenjav okrepile varovanje pred učinki sprememb obrestnih mer. Glavna dejavnika, ki sta prispevala k povečanju vrzeli in obrestne občutljivosti bank ostajata povečevanje obsega fiksno obrestovanih stanovanjskih in potrošniških posojil ter povečane naložbe v dolžniške vrednostne papirje ob krčenju primarne likvidnosti.

Kreditno tveganje ostaja zmerno, vendar njegovo tendenco ob negotovem gospodarskem okolju ohranjamo kot naraščajočo. Delež nedonosnih izpostavljenosti (NPE) se je proti koncu leta opazno povečal, predvsem zaradi prerazvrstitev izpostavljenosti pri posameznih družbah iz predelovalnih dejavnostih, kar pa še ni odraz širšega poslabšanja odplačevanja dolgov. Zaradi vojne na Bližnjem vzhodu ter dragih energentov in nekaterih drugih surovin postajajo gospodarske razmere bolj negotove, kar povečuje tveganje za poslabšanje kakovosti terjatev, zlasti v energetsko intenzivnih podjetjih, kemični industriji, logistiki in gradbeništvu. Banke sicer pričakujejo tudi slabšanje kakovosti izpostavljenosti prebivalstvu. Pokritost z oslabitvami in rezervacijami se je zmanjšala tako na nedonosnem kot na donosnem delu portfelja.

Dohodkovno tveganje v slovenskem bančnem sistemu ostaja nizko s stabilnimi obeti, saj banke po ustalitvi denarne politike ohranjajo ugoden dohodkovni položaj in visoko neto obrestno maržo. Neto obrestni prihodki in marža ostajajo kljub lanskoletnemu znižanju na visoki ravni, neobrestni prihodki pa stabilni, predvsem zaradi rasti neto opravnin in dividend. Rast operativnih stroškov se je lani znižala pod dva odstotka, delež stroškov v bruto dohodku pa ostaja podpovprečen, pri čemer tretji tematski okvir podrobneje prikazuje prejemke zaposlenih v bančnem sistemu. Bruto in neto dohodek bank ostajata na razmeroma visokih ravneh. Geopolitične negotovosti lahko na daljši rok vplivajo na povpraševanje po posojilih in s tem na prihodke bank, vendar trenutne ravni obrestnih mer ter stabilni neobrestni prihodki nakazujejo, da bo dohodkovni položaj bank tudi v letu 2026 ostal ugoden, ob pričakovani stabilni rasti operativnih stroškov.

Kibernetsko tveganje v slovenskem bančnem sektorju predvsem zaradi zaostrenih geopolitičnih razmer ostaja povišano s stabilno tendenco. Banke v letu 2025 in začetku leta 2026 niso poročale o večjih kibernetskih incidentih z materialno škodo, so pa občutile motnje zaradi tehničnih napak v plačilnih sistemih. Ključno grožnjo predstavljajo vse bolj sofisticirani napadi na komitente, podprti z umetno inteligenco, ter visoka izpostavljenost zunanjim ponudnikom IKT storitev. Geopolitične napetosti nakazujejo na nadaljnjo rast kibernetskih groženj in spletnih goljufij na globalni ravni, kar zahteva nenehno krepitev odpornosti sistema.

Podnebna tveganja v bančnem sistemu ostajajo zmerna s stabilno tendenco. Izpostavljenost podnebno občutljivim dejavnostim se je rahlo povečala, ogljični kazalniki pa so se zaradi sprememb v strukturi izpostavljenosti bistveno izboljšali (znižanje izpostavljenosti do dejavnosti oskrbe z el. energijo, plinom in paro, ter kmetijstva). Kreditno tveganje v podnebno občutljivih dejavnostih se je povišalo zaradi koncentracije tveganj pri posameznih podjetjih iz predelovalnih dejavnosti, medtem ko fizična tveganja ostajajo nizka in stabilna. Delež izpostavljenosti območjem z visokim fizičnim tveganjem je nizek, prav tako tveganje interakcije med fizičnimi in tranzicijskimi tveganji. Geopolitična tveganja še vedno ustvarjajo negotovost, ki lahko posredno vpliva na podnebna tveganja, zlasti prek cen energentov in časovnice zelenega prehoda.

Slovenski bančni sistem ohranja visoko kapitalsko odpornost, podprto z visokimi količniki solventnosti in nadpovprečno dobičkonosnostjo ob koncu leta 2025. Rast regulatornega kapitala, ki je temeljila na zadržanih dobičkih in novih izdajah kapitala, je presegla rast tveganih izpostavljenosti. Kljub pričakovanemu pritisku na kapitalske količnike v letu 2026 zaradi naraščajočih kreditnih tveganj in negotovosti, ocenjujemo, da bo solventnost ostala visoka. Čeprav se je donosnost na kapital (ROE) lani zaradi nižjih prihodkov in višjih oslabitev nekoliko znižala, je še vedno presegala tako dolgoročne povprečne vrednosti za Slovenijo kot lansko povprečje evrskega območja. Nadaljnje razporejanje dobička v rezerve bo ključno za ohranjanje stabilnosti sistema tudi v prihodnje.

Likvidnostna odpornost bančnega sistema ostaja visoka in stabilna, kljub rahlemu poslabšanju nekaterih kazalnikov. Sposobnost pokrivanja neto likvidnostnih odlivov v kratkoročnih stresnih scenarijih in dolgoročnejšega financiranja obveznosti se ohranjata na ravni, ki znatno presega regulatorne zahteve. Banke so nadaljevale s preusmerjanjem prostih sredstev v dolžniške vrednostne papirje, vendar se je ta trend upočasnil. Ob precejšnjih razlikah v likvidnostnih presežkih zlasti od bank z nižjimi presežki pričakujemo skrbno upravljanje strukture naložb. Za ohranjanje visoke odpornosti bo v prihodnje ključno pozorno spremljanje tržnih razmer in vzdrževanje ustrezne kakovosti likvidnostne rezerve.

Gospodinjstva in nefinančne družbe (NFD) ohranjajo ugoden finančni položaj, vendar naraščajoče mednarodne negotovosti krepijo tveganja za prihodnjo odpornost obeh sektorjev. Pri gospodinjstvih se je ob izboljšanju potrošniškega zaupanja in rasti realnih plač okrepilo povpraševanje po stanovanjskih in potrošniških posojilih, pri čemer slednja po deležu v BDP že presegajo povprečje evrskega območja, medtem ko splošna zadolženost ostaja nizka. V povezavi s temi trendi zadolževanja četrti tematski okvir analizira vlogo alternativnega financiranja prebivalstva, pri čemer so izpostavljeni njegov pomen in obseg ter potencialni vplivi na finančno stabilnost. Finančni položaj NFD ostaja stabilen z ugodnim dostopom do financiranja in nizkim finančnim vzvodom. Kljub visokemu lastniškemu kapitalu in presežku komercialnih kreditov se v sektorju NFD nadaljuje trend naraščanja števila stečajev in blokad računov, kar ob tveganjih, ki jih prinašajo nestanovitne cene energentov in vojna na Bližnjem vzhodu, nakazuje na možnost poslabšanja finančnega položaja NFD zlasti v energetsko intenzivnih panogah. Zadnji, peti tematski okvir na podlagi redne raziskave o dostopnosti financiranja te ugotovitve dopolnjuje z ocenami podjetij o razmerah in dostopu do virov sredstev.

Razmere v nebančnem finančnem sektorju so lani ostale ugodne, vendar bi se lahko dalj časa trajajoče geopolitične negotovosti v prihodnje odrazile v povečani nestabilnosti prek prodajnih pritiskov na borzah, višjih stroškov financiranja ter poslabšanja kakovosti portfelja lizinških družb. Poslovanje lizinških družb je v preteklem letu zaznamovala stabilna rast stanja poslov in ponovna krepitev dobičkonosnosti, medtem ko je kakovost portfelja ostala visoka z nizkim deležem zamud. Zavarovalniški segment izkazuje visoko odpornost, ki jo potrjujejo rast bruto premij, povečanje dobičkov, ugodnejši škodni količniki ter trdna kapitalska ustreznost. Kljub povečani volatilnosti na finančnih trgih, ki se lahko odrazi v odlivu sredstev iz skladov, so domači vzajemni skladi in borzni indeksi zabeležili visoko rast vrednosti sredstev v letu 2025 in začetku leta 2026.

Makrobonitetna politika v Sloveniji ostaja preventivno naravnana, usmerjena v zagotavljanje odpornosti bančnega sistema in v preprečevanje kopičenja tveganj. Ob tem ostaja ključno, da obstoječi instrumenti vzpostavljajo zadostne kapitalske varovalke pred morebitnimi negativnimi šoki, pri čemer banke izpolnjujejo zahteve proticikličnega kapitalskega blažilnika in sektorskega blažilnika za izpostavljenosti do fizičnih oseb, sistemsko pomembne banke pa vzdržujejo še dodatne blažilnike. Na področju kreditiranja prebivalstva ostajajo v veljavi ukrepi, ki spodbujajo vzdržno zadolževanje gospodinjstev, s čimer se hkrati krepi odpornost posojilojemalcev in znižuje kreditno tveganje bank.

1Ključna tveganja za finančno stabilnost

1.1Makrofinančna tveganja

Ocena makrofinančnih tveganj ostaja povišana z rastočo tendenco.[1] Trenutna tveganja so povezana zlasti s posledicami vojne na Bližnjem vzhodu in nepredvidljivostjo trgovinske politike ZDA, kar se odraža v večji volatilnosti na mednarodnih finančnih trgih in trgih surovin. Ob zaostritvi geopolitičnih napetosti so se povečala tveganja za gospodarsko rast in inflacijo na svetovni ravni, v evrskem območju kot tudi v domačem gospodarstvu. Slednje za zdaj ostaja razmeroma stabilno. To so v zadnjem letu z dodelitvijo stabilnih obetov potrjevale tudi bonitetne agencije, ki pa so hkrati opozarjale prav na visoko občutljivost na zunanje šoke zaradi odprtosti gospodarstva in odvisnosti od globalne trgovine.

Tveganja, ki izhajajo iz mednarodnega okolja

Svetovna gospodarska rast je bila v začetku letošnjega leta še razmeroma ugodna, vendar jo spremljajo povišana geopolitična in trgovinska tveganja, ki omejujejo nadaljnjo rast. Tako kot svetovna gospodarska rast se je gospodarska rast evrskega območja ob podpori storitvenega sektorja in ponovni krepitvi predelovalnih dejavnosti v začetku letošnjega leta nadaljevala. Kljub temu so bila tveganja za svetovno rast že v začetku leta povišana, predvsem zaradi negotovosti glede trgovinske politike ZDA. Marca so se tveganja dodatno zaostrila zaradi geopolitičnih napetosti povezanih z vojno na Bližnjem vzhodu. Na povečano negotovost kažeta tudi indeksa geopolitične negotovosti in negotovosti trgovinske politike (slika 1.1, levo). Sestavljeni kazalnik PMI za svetovno gospodarstvo je marca upadel na najnižjo raven v zadnjih 11 mesecih (51), vendar je ostal nad mejo rasti. Gospodarska aktivnost se je upočasnila tako v proizvodnji kot v storitvah, prvič po decembru 2022 pa je bila aktivnost v proizvodnji višja kot v storitvenem sektorju. Podoben padec je beležil sestavljeni PMI za evrsko območje (50,7). K upadu je prispevalo predvsem slabše razpoloženje v storitvah, ki komaj ostajajo nad pragom rasti, medtem ko so se predelovalne dejavnosti nekoliko okrepile. Gospodarsko aktivnost v evrskem območju zavirajo visoke cene energentov, motnje v dobavnih verigah, nestabilnost na finančnih trgih ter oslabljeno povpraševanje. Zadnje napovedi osnovnega scenarija ECB predvidevajo letos 3,3-odstotno svetovno gospodarsko rast, v letu 2027 pa naj bi se ta rahlo znižala, na 3,2 %.[2]

Vojna na Bližnjem vzhodu povečuje tveganja za nadaljnjo rast gospodarske aktivnosti in cenovno stabilnost tudi v evrskem območju, dodatno pa lahko negotovost in morebitna presenečenja v trgovinski politiki ZDA vplivajo na izvoz. Glede na zadnje napovedi osnovnega scenarija ECB naj bi gospodarska rast evrskega območja letos dosegla 0,9 %, v letu 2027 pa 1,3 %, kar je glede na decembrske napovedi za 0,3 oziroma 0,1 odstotne točke manj. Ta scenarij predvideva kratkotrajen konflikt, ki bi povzročil le začasen dvig cen energentov in njihovo postopno umiritev v naslednjih kvartalih. Vendar vztrajanje geopolitičnih napetosti nakazuje možnost dolgotrajnejšega konflikta, ki bi lahko privedel do širšega prenosa višjih cen energentov in drugih surovin v cene drugih dobrin in storitev ali celo do omejitev njihove ponudbe, s tem pa do izrazitejših in dolgotrajnejših negativnih gospodarskih posledic, ki jih ilustrirata neugodni in zaostreni scenarij ECB.

Povečana negotovost v mednarodnem okolju stopnjuje volatilnost na mednarodnih, zlasti surovinskih finančnih trgih. Izbruh vojne na Bližnjem vzhodu je povzročil motnje v dobavi nafte, plina in drugih surovin, kar je dvignilo njihove cene ter okrepilo inflacijske pritiske in spremenilo pričakovanja glede denarne politike. Konec februarja so trgi še pričakovali, da bo ECB letos obrestne mere ohranila nespremenjene, zdaj pa ob vztrajanju konflikta predvidevajo vsaj dva dviga ECB, medtem ko za Fed pričakujejo, da letos obrestnih mer ne bo zniževal (slika 1.1, desno). Pričakovanja so se odrazila v zvišanju zahtevane donosnosti državnih obveznic, hkrati pa so se vlagatelji zaradi povečane negotovosti usmerili v varnejše naložbe, kar je povečalo razlike med donosnostmi obveznic ostalih evrskih držav, tudi Slovenije, in nemškimi državnimi obveznicami (slika 6.1 v prilogi, levo).

Povečevanje obrambnih izdatkov lahko še dodatno okrepi zadolženost držav in poveča skrbi finančnih trgov glede sposobnosti odplačevanja teh dolgov, kar bi lahko dodatno vplivalo na donose obveznic. Kljub temu, da je pozornost finančnih trgov trenutno usmerjena na dogajanje na Bližnjem vzhodu, bi lahko ta šok dodatno okrepil že obstoječe ranljivosti v finančnem sistemu. Med pomembnejšimi ranljivostmi ostajajo povišana vrednotenja tehnoloških podjetij, povezanih z umetno inteligenco. Potencialno vprašljiva je tudi sposobnost finančnih trgov, da pravilno vrednotijo premoženje, saj lahko izkazujejo pretiran optimizem. Dodatne ranljivosti so povezane tudi z nadaljnjo rastjo naložb v alternativne oblike financiranja, zlasti v segment zasebnega dolga. Skladi zasebnega dolga v ZDA so namreč v prvem četrtletju leta prejeli nadpovprečno število zahtev za vračila vplačanih sredstev, ki jim zaradi obsega zahtev niso mogli v celoti ugoditi.[3]

Slovenija

Domače gospodarstvo ostaja razmeroma stabilno. Obete za gospodarsko rast še naprej spremljajo negativna tveganja, zlasti v izvozno usmerjenih dejavnostih, ki so se ob napadu na Iran še okrepila. Lanskoletno ohlajanje gospodarske rasti je bilo predvsem posledica upada investicij v prvi polovici leta. Ob šibkem tujem povpraševanju in nizki izkoriščenosti proizvodnih zmogljivosti je investicijsko dejavnost poganjala predvsem država. Ta je z močno javno potrošnjo in pospešenim investicijskim ciklom, ki sta ju spodbudila volilno obdobje ter črpanje evropskih sredstev, pomembno podprla gospodarsko rast. Nizko potrošniško zaupanje gospodinjstev, povezano s poslabšanimi pričakovanji glede prihodnjega zaposlitvenega statusa ter negotovim mednarodnim okoljem, se je odrazilo v gibanju zasebne potrošnje, ki je kljub razmeroma visokim ravnem spodbujenim tudi s potrošniškim kreditiranjem med letom precej nihala in rasla počasneje od realnega razpoložljivega dohodka. Medtem ko so predelovalne dejavnosti zaradi negotovosti v izvoznem delu beležile upad dodane vrednosti, je rast uvoza ob koncu leta presegla izvoz. Posledično je bil prispevek zunanje trgovine h gospodarski rasti negativen. Napovedni modeli za prvo četrtletje trenutno nakazujejo 0,4-odstotno četrtletno rast,[4] medtem ko so decembrske napovedi nakazovale, da naj bi se gospodarska rast v letošnjem letu okrepila na okoli 2 odstotka.[5] Ob stopnjevanju vojne na Bližnjem vzhodu v začetku marca so se povečala tveganja za gospodarsko rast in inflacijo, saj so se cene nafte, plina in nekaterih drugih surovin zaradi motenj v svetovni dobavi močno povečale, kar se lahko ob daljši vojni prenese tudi v cene drugih dobrin in storitev. Poleg tega bi lahko zaradi negotovosti mednarodnih trgovinskih politik izvozno povpraševanje še naprej zaostajalo za uvoznim, kar bi pomenilo nadaljevanje negativnega prispevka neto izvoza k rasti BDP. Najnovejša napoved MDS za Slovenijo za letošnje leto predvideva 2,0 % gospodarsko rast, za leto 2027 pa 2,1 %, medtem ko napoved inflacije za letos znaša 2,9 %, v letu 2027 pa 2,1 %.[6]

Slovenski bančni sistem ostaja stabilen, ob sicer prisotni negotovosti v mednarodnem okolju. Dolgotrajne napetosti na Bližnjem vzhodu bi lahko, zaradi odvisnosti trgovanja z nafto in plinom od prevoznosti Hormuške ožine ter previsokih vrednotenj na ključnih finančnih trgih, povečale tudi tveganja za finančno stabilnost domačega bančnega sistema. V takšnih razmerah bi se lahko prek višjih cen energentov, motenj v dobavnih verigah ter povečane negotovosti poslabšali pogoji poslovanja podjetij in finančni položaj gospodinjstev. To bi se odražalo v višjih stroških, nižjem povpraševanju in slabši dobičkonosnosti, kar bi postopoma oslabilo njihovo sposobnost odplačevanja obveznosti. Posledično bi se povečalo kreditno tveganje, ki se praviloma uresniči z zamikom, predvsem v obliki poslabšanja kakovosti bančnih portfeljev in rasti nedonosnih posojil. Kakovost bančnih naložb za zdaj ostaja stabilna, saj je zadnje poslabšanje portfelja omejeno predvsem na posamezna podjetja.[7] Hkrati lahko povečane geopolitične napetosti prispevajo tudi k rasti kibernetskega tveganja, saj se v takšnih razmerah pogosto okrepijo kibernetski napadi in druge oblike digitalnih groženj.

Bonitetne agencije potrjujejo stabilnost slovenskega gospodarstva s stabilnimi obeti, kot ključno tveganje pa navajajo njegovo visoko izpostavljenost zunanjim šokom zaradi odprtosti gospodarstva in odvisnosti od globalne trgovine. V obdobju enega leta so tri največje svetovne agencije Sloveniji bonitetno oceno zvišale (tabela 6.1 v prilogi). Trenutne ocene državo uvrščajo v sam vrh regije Srednje in Vzhodne Evrope. Stabilne napovedi za prihodnji dve leti, sicer podane pred izbruhom vojne na Bližnjem vzhodu, odražajo pričakovano odpornost gospodarstva in javnih financ na zunanje šoke. Finančni sistem ocenjujejo kot stabilen, bančni sektor pa kot dobro kapitaliziran in odporen na morebitne tržne spremembe. Ključni dejavniki pozitivnih premikov so bili znatni zunanji blažilci, predvsem presežki na tekočem računu, ugoden obseg zunanjega dolga ter napredek pri strukturnih reformah, vključno s pokojninsko reformo in postopnim zniževanjem dolga v deležu BDP.

Kljub pozitivnim ocenam agencije opozarjajo na tveganja, ki izhajajo iz majhnosti in odprtosti slovenskega gospodarstva ter njegove odvisnosti od tujega povpraševanja. Kratkoročno rast bi lahko upočasnili zamiki pri izvedbi razvojnih naložb za obnovo po poplavah, medtem ko srednjeročno tveganje predstavljajo strukturni izzivi na trgu dela. Članstvo v evrskem območju in institucionalna stabilnost sicer pomembno blažita makroekonomska tveganja, vendar bi lahko ohlapnejša fiskalna politika ali dolgotrajno šibka rast ponovno povečala pritisk na javne finance.

Ocena tvegane rasti za enoletno obdobje na podlagi makrofinančnih pogojev te napovedi dopolnjuje in nakazuje na zmerno poslabšanje repnih tveganj. Tvegana rast, definirana kot 10. percentil porazdelitve prihodnje rasti BDP, se je med koncem leta 2024 in koncem leta 2025, torej še pred napadom na Iran, znižala z 1,4 % na 0,7 %, verjetnost negativne rasti BDP pa se je povečala z 0,4 % na 6,3 %. Debeljenje levega repa porazdelitve je bilo delno ublaženo z ugodnimi finančnimi pogoji in postopnim umirjanjem sistemskih ranljivosti, nakopičenih v obdobju po pandemiji, ki sta oba pozitivno prispevala k repnim izidom rasti.

Domača kreditna aktivnost ostaja robustna, zlasti pri gospodinjstvih. Banke so v drugi polovici leta 2025 povečale obseg posojil nebančnemu sektorju, zlasti gospodinjstvom in NFD (slika 1.2, desno). Kreditiranje gospodinjstev še naprej predstavlja najpomembnejši segment rasti posojil nebančnemu sektorju. Pri gospodinjstvih so osrednjo vlogo še naprej imela stanovanjska in potrošniška posojila, z večjim medletnim prispevkom prvih. Posojila nefinančnim družbam so se v zadnjih mesecih medletno nekoliko okrepila, potem ko je stanje posojil v tem segmentu v prvi polovici leta stagniralo.

Finančni tokovi s tujino predstavljajo pomemben kanal prenosa zunanjih tveganj na domače sektorje. Celoten obseg terjatev in obveznosti tujine do domačih sektorjev je namreč tako nominalno kot realno večji kot leta 2008, ob začetku globalne finančne krize, kar kaže na povečano vpetost domačega gospodarstva v mednarodno finančno okolje. Struktura izpostavljenosti se je sicer precej spremenila. V nasprotju z letom 2008, ki je zaznamovalo začetek globalne finančne krize in posledično vplivalo tudi na slovenski bančni sistem, je ta danes tveganjem izpostavljen predvsem posredno. Posledično je bolj odporen na tveganja v mednarodnem finančnem okolju. Dolžniške obveznosti bank do tujine so zelo nizke in v glavnem temeljijo na izdanih vrednostnih papirjih. Zaradi prodaje lastniških deležev v bankah tujim investitorjem so se po drugi strani okrepile lastniške povezave s tujino, skozi katere se v Slovenijo lažje prenesejo morebitne težave matičnih bank. S tujino je zdaj precej bolj, zlasti lastniško, povezan tudi sektor NFD. V tem primeru lahko postane negotovo zlasti kratkoročno financiranje pri lastniško nepovezanih subjektih, v skrajnem primeru slabega poslovanja lastniško nadrejenih družb pa tudi obstoj podjetij. Tudi država je danes precej bolj zadolžena v tujini kot konec leta 2008, kar pomeni, da je bolj izpostavljena vplivom višjih stroškov zadolževanja, zlasti v primeru povečane potrebe po dodatnem financiranju. Po drugi strani ima slovensko gospodarstvo tudi precej terjatev do tujine. Njihovo poplačilo lahko v primeru dolžniških instrumentov postane vprašljivo, pri lastniških pa lahko poleg skrajne možnosti stečaja z večjo verjetnostjo pride do pomembnejših prevrednotenj, ki bi vplivala tudi na gospodinjstva in sklade (slika 1.3). Povečan obseg terjatev in obveznosti potrjuje precejšnjo vpetost domačega gospodarstva v mednarodno okolje tudi na finančnem področju. Spremenjena struktura finančnih povezav s tujino nakazuje na počasnejši in posreden prenos morebitnih šokov v bančni sistem in večjo ranljivost ostalih domačih sektorjev na zunanje šoke, saj lahko morebitna neplačila tujih dolžnikov zmanjšajo likvidnost oziroma kapital domačih podjetij, države pa tudi bank.

1.2Tveganje, ki izhaja iz nepremičninskega trga

Ocenjujemo, da je tveganje za finančno stabilnost, ki izhaja z nepremičninskega trga ostalo zmerno, medtem ko se je tendenca iz stabilne zvišala v naraščajočo. Rast stanovanjskih posojil se je ob nižjih obrestnih merah močno zvišala, hkrati pa se je nadaljevala rast cen stanovanjskih nepremičnin, ki so po naših ocenah precenjene. Povpraševanje po nepremičninah spodbujajo nižje obrestne mere, nizka brezposelnost in rast plač. Ponudba stanovanjskih nepremičnin zaostaja za povpraševanjem, omejujejo jo pomanjkanje usposobljenih delavcev in zazidljivih zemljišč ter visoki gradbeni stroški. Na slednje lahko prek cen energentov in gradbenega materiala vplivajo tudi povečana geopolitična tveganja. Obdavčitev stanovanjskih nepremičnin bi morda lahko, če bi bila ustrezno oblikovana, povečala ponudbo rabljenih stanovanj za oddajo in prodajo. Rast cen poslovnih nepremičnin se je ob večjem obsegu prodaj umirila, medtem ko ostaja obseg posojil za poslovne nepremičnine majhen.

Trg stanovanjskih nepremičnin

Ob večjem obsegu prodaj se je rast cen nepremičnin v drugi polovici leta 2025 nadaljevala. Prodaja stanovanjskih nepremičnin se je v letu 2025 po skoraj treh letih upadanja povečala za več kot četrtino (slika 1.6, levo). Rast cen stanovanjskih nepremičnin se je nadaljevala in v zadnjem četrtletju leta 2025 medletno znašala 5,8 %. Pri tem se je močno zvišala medletna rast cen rabljenih stanovanj, še posebej v Mariboru, na 12,3 %, medtem ko je v Ljubljani znašala 6,3 % (slika 6.2 v prilogi, levo). Realne cene stanovanjskih nepremičnin so se v zadnjem četrtletju leta 2025 zvišale in bile v primerjavi z letom 2008 višje za okoli 16 %. Medletna rast cen, ki se je nadaljevala v skoraj vseh državah EU, je bila v povprečju EU s 5,5 % v zadnjem četrtletju 2025 nekoliko nižja kot v Sloveniji (slika 1.6, desno).

Posamezni kazalniki precenjenosti oziroma podcenjenosti stanovanjskih nepremičnin nakazujejo, da ostajajo stanovanjske nepremičnine precenjene. Precenjenost stanovanjskih nepremičnin kljub povečanju ostaja manjša kot leta 2008. Medtem ko sestavljeni kazalnik precenjenosti[11] nepremičnin nakazuje na visoko precenjenost, pa kazalnik UOC nakazuje na rahlo podcenjenost stanovanjskih nepremičnin. Strukturni model vrednotenja stanovanjskih nepremičnin sicer kaže na manjšo precenjenost stanovanjskih nepremičnin, podobno kot kazalnik razmerja med cenami in razpoložljivim dohodkom (slika 1.7, levo). Cene stanovanjskih nepremičnin in najemnine v zadnjih petih letih vztrajno rastejo, pri čemer pa so v zadnjih dveh letih cene stanovanjskih nepremičnin rasle hitreje kot najemnine, s čimer se je precenjenost, merjena s kazalnikom razmerja med cenami nepremičnin in višino najemnin, povečala.

Državno financiranje in spodbujanje gradnje javnih najemnih stanovanj bi lahko prispevalo k ublažitvi pomanjkanja najemnih stanovanj, ki ohranja pritisk na rast cen najemnin. Ob koncu leta 2025 sprejeta novela zakona[12] določa, da se za gradnjo in obnovo stanovanj do leta 2034 zagotovi 100 mio EUR letno. S tem se bo vzpostavila shema ugodnejših posojil za gradnjo javnih najemnih stanovanj. Rast cen najemnin se je v letu 2025 (po podatkih za izračun indeksa cen življenjskih potrebščin) po visoki rasti v obdobju 2022-2024 sicer umirila, njihova medletna rast je bila v povprečju 1,9-odstotna. K večjemu premisleku pri oddaji nepremičnin in nadaljnjih nakupih nepremičnin za namen kratkoročne oddaje bodo prispevali posebni pogoji in časovne omejitve pri oddajanju stanovanj v kratkotrajni najem, ki so bili sprejeti z novim zakonom o gostinstvu.[13]

Neravnotežje med povpraševanjem in ponudbo stanovanjskih nepremičnin spodbuja rast cen stanovanjskih nepremičnin. Gradnjo novih stanovanjskih stavb še vedno otežujejo visoki gradbeni stroški, kar navaja okoli tretjina gradbenih podjetij. Medletna rast stroškov materiala se je v zadnjih letih sicer umirila, še vedno pa naraščajo stroški dela, kar se lahko z rastjo plač še poglobi. Ob povečanih geopolitičnih tveganjih, ki vplivajo na rast cen goriv, surovin in gradbenega materiala, se povečuje tudi pritisk na rast cen gradbenih storitev. Polovica gradbenih podjetij kot pomemben omejitveni dejavnik navaja tudi pomanjkanje usposobljenih delavcev, ob tem pa je že polovica delavcev v gradbeništvu tujcev. Visoki finančni stroški pestijo le okoli 5 % podjetij. Ponudba novih stanovanjskih stavb je omejena tudi zaradi pomanjkanja ustreznih zemljišč za gradnjo stanovanjskih stavb, katerih cene so se v zadnjih letih precej zvišale. Po podatkih GURS-a se je rast cen zemljišč za gradnjo stanovanjskih stavb po umiritvi v letu 2023 v letu 2024 ponovno pospešila, v prvi polovici leta 2025 pa je rast cen zemljišč glede na drugo polovico leta 2024 znašala 2 % (slika 1.7, desno).

Omejena ponudba stanovanjskih nepremičnin lahko prispeva k nadaljnjemu zviševanju cen. Bruto investicije v stanovanja so medletno upadle že drugo leto zapored, ob tem pa se je njihov delež v BDP ohranil pri 2,5 %, kar je manj kot polovica povprečja evrskega območja. Vrednost gradbenih del pri gradnji stanovanjskih stavb je bila v drugi polovici leta 2025 medletno realno višja za 4,4 %. Zaupanje v gradbeništvu se je ob večjem obsegu gradbenih del in skupnih naročil, spodbujenih z investicijami države, v drugi polovici leta 2025 izboljšalo (slika 6.3 v prilogi, levo). Čeprav se je število stanovanjskih stavb, za katere so bila izdana gradbena dovoljenja, po upadu v letu 2024 v letu 2025 nekoliko zvišalo, pa se ponudba stanovanjskih nepremičnin tudi v prihodnje ne bo bistveno povečala.

Rast cen nepremičnin pogosto spremlja naraščanje zadolženosti gospodinjstev, kar bi pomenilo tudi naraščanje tveganj za finančno stabilnost, vendar ostaja finančni položaj gospodinjstev ugoden. V zadnjem obdobju se je sicer precej povečal delež prodaj, ki so bile financirane s stanovanjskim posojilom. Medletna rast stanovanjskih posojil se je do konca leta 2025 močno zvišala, na 8,8 % in bila med višjimi med državami evrskega območja (slika 1.8, desno). V letu 2025 je bil ob nižjih obrestnih merah obseg novih stanovanjskih posojil več kot polovico večji kot v letu 2024, s čimer je njihovo stanje naraslo na 9,3 mrd EUR (slika 1.8, levo). Ob tem je ostal delež stanovanjskih posojil v BDP precej nižji kot v povprečju držav evrskega območja, kar kaže na manjšo zadolženost slovenskih gospodinjstev. V zadnjem desetletju se je sicer nekoliko povečal, z okoli 13 % na okoli 17 %.[14]

Po anketi BLS so banke menile, da so k povpraševanju po stanovanjskih posojilih pozitivno prispevale nižje obrestne mere, vendar pa so hkrati pričakovale, da se bo v prihodnje povpraševanje nekoliko zmanjšalo (slika 6.2 v prilogi, levo). Z izbruhom vojne na Bližnjem vzhodu so se okrepila pričakovanja o morebitnem zgodnejšem zvišanju centralnobančnih obrestnih mer, tudi ECB.[15] V preteklosti se je ob naraščanju obrestnih mer povpraševanje po stanovanjskih posojilih in nepremičninah sicer umirilo, vendar lahko zaradi splošne negotovosti, ki je vidna tudi na finančnih trgih, stanovanjske nepremičnine postanejo še bolj privlačna naložba. Kreditni standardi odobravanja stanovanjskih posojil so po mnenju bank večinoma ostali nespremenjeni.

Trg poslovnih nepremičnin

Rast cen poslovnih nepremičnin se je v letu 2025 umirila in znašala 4,1 %. V tretjem četrtletju 2025 je bila medletna rast 1,8-odstotna, v zadnjem četrtletju pa 8,5-odstotna (slika 6.2 v prilogi, desno). Glede na leto 2008 so bile nominalne cene višje za 21,7 %, realne cene pa nižje za 15 % (slika 1.9, levo). Prodaja na trgu poslovnih nepremičnin se je okrepila in se v letu 2025 povečala za okoli 30 %.

Gradbena aktivnost, spodbujena z državnimi in infrastrukturnimi investicijami, je bila v drugi polovici leta 2025 medletno precej višja. Vrednost gradbenih del pri gradnji nestanovanjskih stavb je bila medletno realno višja za 22,0 %. S tem se je povečal tudi delež bruto investicij v nestanovanjske zgradbe in druge objekte v BDP in zadnjem četrtletju leta 2025 znašal 8,4 % (leto pred tem 7,1 %). Slovenski trg s poslovnimi nepremičninami je sicer majhen in tudi ponudba novih poslovnih nepremičnin je omejena. Število nestanovanjskih stavb, za katere so bila izdana gradbena dovoljenja, se je po 6,8-odstotni medletni rasti v letu 2024, v letu 2025 medletno zvišalo le za 1,4 % (slika 6.3 v prilogi, desno), kar kaže na umiritev rasti gradbene aktivnosti pri nestanovanjskih stavbah.

Obseg posojil za poslovne nepremičnine je ostajal kljub povečanju v letu 2025 majhen. Posojila za poslovne nepremičnine so se v zadnjih petih letih več kot podvojila in ob koncu leta 2025 znašala 422 mio EUR. Pri tem je bil delež posojil za poslovne nepremičnine v vseh posojilih podjetjem 4,4-odstoten (slika 1.9, desno). Ob koncu leta 2025 so bila ta posojila sklenjena predvsem za namen gradnje (71,2 %) ter nakupa in obnove poslovnih nepremičnin (22,0 %). V zadnjih letih je precej narasel obseg zunajbilančnih izpostavljenosti do gradbeništva in poslovanja z nepremičninami.

1.3Tveganje financiranja

Tveganje financiranja ostaja zmerno z nespremenjeno tendenco. Ob izrazitejšem prilivu vlog gospodinjstev in NFD so se vloge nebančnega sektorja leta 2025 dodatno močno okrepile in ostale najpomembnejši vir financiranja slovenskih bank. Hkrati se je okrepil že tako velik obseg vlog na vpogled, saj so varčevalci zaradi zmanjševanja depozitnih obrestnih mer vse manj motivirani za vezavo prihrankov. Ob velikem obsegu prosto razpoložljivih prihrankov in čedalje večji stopnji digitalnega bančnega poslovanja se povečuje možnost obsežnega in hitrega premika vlog med bankami ali iz bančnega sistema, kar lahko povzroči nestabilnost njegovega financiranja. Poleg tega je konkurenčna ponudba novih digitalnih bančnih in drugih finančnih storitev čedalje večja. Čeprav vloge nebančnega sektorja zaenkrat ostajajo stabilen vir financiranja, bo zato tudi v prihodnje k ohranjanju stabilnosti financiranja pomembno prispevalo pozorno spremljanje varčevalnih navad komitentov in pravočasno prilagajanje ponudbe konkurenci.

Viri financiranja

Vloge nebančnega sektorja so se leta 2025 močno povečale zaradi visokega priliva vlog gospodinjstev in NFD. Povečanje vlog nebančnega sektorja je bilo s 6,9 % oziroma 2,9 mrd EUR izrazito večje kot v predhodnem letu oziroma primerljivo porastu v času pandemije leta 2021. Močno prevladujoč delež vlog se je tako med viri financiranja slovenskega bančnega sistema še okrepil. Ker je bila rast vlog vseeno manjša od rasti posojil nebančnemu sektorju, se je drugo leto zapored rahlo zvišalo razmerje med posojili in vlogami nebančnega sektorja (LTD), ki z 69 % še naprej zaostaja za evrskim povprečjem. Nizka vrednost LTD kaže, da ostajajo slovenske banke manj izpostavljene grosističnim virom financiranja in s tem morebitnim negativnim vplivom s tujih finančnih trgov kot tiste evropske banke, kjer je odvisnost od grosističnih virov večja.

Ob velikem obsegu vlog nebančnega sektorja in likvidnih sredstev so banke ohranile majhno odvisnost od ostalih virov financiranja (slika 1.10, levo). Nekatere med njimi so lani zmanjšale obveznosti do tujine, le ena banka pa je ob koncu leta imela minimalne obveznosti do Evropske centralne banke. Podobno kot pretekla leta je nekaj bank izdalo dolžniške vrednostne papirje z namenom izpolnjevanja zahtev glede kapitala in kvalificiranih obveznosti (MREL), kar pa ni bistveno spremenilo razmeroma majhnega deleža tega v vira v bilančni vsoti.

Gospodinjstva so leta 2025 močno okrepila varčevanje v bankah. Obseg vlog se je povečal za 1,9 mrd EUR, kar je opazno več kot v predhodnih dveh letih (slika 1.10, desno). Mesečni prirasti vlog gospodinjstev so bili razmeroma visoki predvsem v prvi polovici leta zaradi dokaj šibke zasebne potrošnje, nadaljnje rasti plač, izplačil dividend in regresov za letni dopust, ki običajno okrepijo vloge pri bankah v spomladanskih mesecih. V drugi polovici leta so sledili skromnejši mesečni prilivi vlog, zlasti v poletnih in zgodnjih jesenskih mesecih, kar sovpada s povečanimi izdatki gospodinjstev za prostočasne dejavnosti in priprave na novo šolsko leto. Izjema je bilo izrazito decembrsko povečanje vlog, ki je bilo enkrat večje kot v enakem obdobju predhodnih dveh let. To pripisujemo izplačilu nagrad ob uspešnem poslovnem letu ter prvemu izplačilu zimskega regresa vsem zaposlenim in zimskega dodatka upokojencem. Medletna rast vlog gospodinjstev se je decembra tako še okrepila in bila s 6,8 % med najvišjimi v evrskem območju oziroma visoko nad evrskim povprečjem, kjer se je rast lani rahlo upočasnila (slika 1.11, levo).

Pozorno spremljanje varčevalnih navad gospodinjstev in prilagajanje ponudbe bank konkurenčnim ponudnikom bančnih in finančnih storitev bo tudi v prihodnje pomembno za ohranjanje stabilnosti vlog. Velik obseg vlog pri bankah kaže, da večina slovenskih varčevalcev za zdaj ni naklonjena bolj tveganim alternativnim naložbam. Vseeno pa razvoj sodobne digitalne tehnologije v zadnjih letih povzroča postopno spreminjanje varčevalnih navad nekaterih komitentov. Digitalna tehnologija, s katero so še zlasti tesno povezane mlajše generacije varčevalcev, omogoča hiter in preprost dostop do različnih domačih in tujih ponudnikov bančnih ter drugih finančnih storitev (kripto sredstva, trgovanje z vrednostnimi papirji, vzajemni skladi, stabilni kovanci, poslovanje z neobankami). Že od leta 2024 opažamo povečano varčevanje v klasičnih bankah v drugih državah evrskega območja (slika 1.11, desno), zlasti v Avstriji in Nemčiji, ki kljub zmanjšanju še vedno ponujajo višje obrestne mere za vezavo sredstev kot slovenske banke. Nekoliko donosnejšo alternativo bančnemu varčevanju predstavljajo tudi obveznice za državljane, ki jih je država po dveh uspešnih izdajah marca letos ponudila že tretjič. K odločitvi za naložbo v omenjeno obveznico ali druge finančne inštrumente bo nekatere varčevalce spodbudila marčevska uvedba individualnega naložbenega računa. Ta omogoča upravljanje naložb v različne finančne instrumente na enem mestu in nudi še druge, predvsem davčne ugodnosti.[16] Vseeno v kratkoročnem obdobju ne pričakujemo večjega negativnega vpliva na obseg vlog gospodinjstev, saj odprtje individualnega naložbenega računa prinaša tudi omejitve za vlagatelje, dodatno stroškovno obremenitev ob odprtju in vodenju računa ter zahteva določeno finančno znanje vlagatelja za sprejemanje preudarnih naložbenih odločitev. Hkrati ima večina gospodinjstev razmeroma majhen obseg prihrankov v banki, ki so verjetno bolj kot alternativnim naložbam namenjeni zagotavljanju likvidnostne varnosti.

NFD so leta 2025, po rahlem zmanjšanju v predhodnem letu, ponovno povečale prihranke pri bankah. Obseg vlog NFD je bil višji za 808 mio EUR (slika 1.10. desno) oziroma 7,4 %, s petino bilančne vsote pa so ostale drugi najpomembnejši vir financiranja slovenskih bank. Rast vlog NFD je bila konec lanskega leta podobno kot pri vlogah gospodinjstev visoko nad povprečno rastjo evrskega območja (slika 1.11, levo). Poplačila dospelih posojil, izplačevanje dividend lastnikom in letnega regresa zaposlenim so sicer v prvi polovici lanskega leta prispevali k zmanjšanju vlog NFD pri slovenskih bankah. Trend se je obrnil v nadaljevanju leta, ko so se mesečni prilivi vlog okrepili. V poletnem počitniškem obdobju se možnosti za varčevanje ob povečanih prihodkih nekaterih podjetij povečajo, zlasti tistim v turistični in gostinski dejavnosti. Poleg tega se je lani do septembra[17] za več kot desetino zmanjšalo varčevanje NFD pri bankah v tujini (slika 1.11, desno), kar bi lahko delno prispevalo k porastu vlog NFD pri slovenskih bankah. Te so ostale višje tudi zaradi šibke investicijske aktivnosti, saj ostajajo podjetja ob nepredvidljivem razvoju geopolitičnih in mednarodnih trgovinskih razmer previdnejša pri odločanju za nove investicije.

Ročnost vlog ter vrzel v ročnosti med naložbami in obveznostmi

Vloge na vpogled so se zaradi nadaljnjega zmanjševanja kratkoročnih in dolgoročnih depozitnih obrestnih mer okrepile. Gospodinjstva in NFD so ob nižjih obrestnih merah še manj motivirane za vezavo prihrankov. Posledično so se tako kratkoročne kot dolgoročne vezane vloge zmanjšale, večina prihrankov varčevalcev pa je ostala na vpogled na računih pri bankah. Visok delež vlog na vpogled se je leta 2025 tako še okrepil, na 86,3 % vseh vlog gospodinjstev in 77,0 % vseh vlog NFD, kar je znatno nad dolgoletnim povprečjem (slika 1.12, levo). Podobno kot v Sloveniji so se vloge na vpogled od junija 2024, ko so se obrestne mere evropske centralne banke začele zmanjševati, do decembra 2025 povečale tudi v ostalih državah evrskega območja (slika 1.13, levo). Slovenija se v tem obdobju uvršča med države z visoko rastjo vlog na vpogled, hkrati pa izstopa z najvišjim deležem teh vlog v bilančni vsoti. S tem so slovenske banke bolj izpostavljene tveganju morebitnega nenadnega odliva vlog gospodinjstev in NFD iz bančnega sistema kot banke v tistih državah, kjer je odvisnost od tega vira financiranja manjša.

Vrzel med ročnostjo naložb in obveznosti se je drugo leto zapored povečala, s tem pa tudi tveganje nestabilnosti financiranja, ki izhaja iz te vrzeli. Ob velikem obsegu vlog na vpogled, ki so se leta 2025 še okrepile, se je zmanjšalo tehtano povprečje ročnosti obveznosti. Hkrati se je z nadaljnjim usmerjanjem vpoglednih likvidnih sredstev iz računov pri centralni banki v dolgoročnejše dolžniške vrednostne papirje in posojila povečalo tehtano povprečje ročnosti naložb. S tem se je vrzel med ročnostjo naložb in obveznosti povečala za več kot pet mesecev na visokih pet let in štiri mesece (slika 1.13, desno). To je najvišja vrzel po letu 2013, ko se je začela hitra rast vlog na vpogled, ki so ključen razlog visoke ročnostne neusklajenosti. Nenaden, obsežen in hiter premik vlog med bankami ali iz bančnega sistema, ki ga omogočajo vloge na vpogled, bi lahko zmanjšal stabilnost bančnega sistema. Ob tem vseeno poudarjamo, da vloge zaenkrat ostajajo stabilen vir financiranja, saj se je visoko zaupanje varčevalcev v poslovanje bančnega sistema, kljub nepredvidljivim dogodkom v zadnjih letih, ohranilo.

1.4Obrestno tveganje

Obrestno tveganje v bančnem sistemu ostaja zmerno, vendar se še naprej povečuje. Vrzel v ponovni določitvi obrestnih mer se je predvsem zaradi sprememb pri naložbah vidno povečala, s čimer se je povečala tudi obrestna občutljivost bank. Te so lani z obrestnimi zamenjavami še povečale varovanje pred učinki sprememb obrestnih mer. Trend zmernega povečevanja deleža posojil obrestovanih s fiksno obrestno mero se je zaradi močnega kreditiranja gospodinjstev nadaljeval. Nadaljevalo se je tudi povečevanje obsega dolžniških vrednostnih papirjev v bančnih bilancah, njihova preostala zapadlost se je podaljšala, dodatno pa se je zmanjšal obseg primarne likvidnosti. Skupno so te spremembe vplivale na dodatno podaljšanje obdobja do ponovne določitve obrestnih mer bančnih naložb. Spremembe v strukturi financiranja niso pomembno vplivale na dolžino tega obdobja pri virih. Struktura vlog nebančnega sektorja, ki predstavljajo z naskokom največji delež virov financiranja bank, se je ob povečevanju vlog na vpogled le rahlo spremenila.

Obrestna občutljivost bank

Obrestno tveganje ostaja zmerno, vendar relevantni kazalniki v daljšem obdobju kažejo na njegovo povečevanje. Posojila nebančnemu sektorju so se lani v drugi polovici leta povečala za 4,6 %, decembra medletno za 8,6 % oziroma v letu 2025 za 2,4 mrd EUR. Povečal se je tudi njihov delež v strukturi naložb (slika 1.15, levo). Večino povečanja so še naprej predstavljala posojila gospodinjstvom, med katerimi prevladujejo posojila s fiksno obrestno mero, katerih delež se je v stanjih še naprej povečeval (slika 6.5 v prilogi, levo). Po drugi strani se je delež fiksno obrestovanih posojil pri NFD zelo rahlo in postopoma zmanjševal (slika 6.5 v prilogi, desno). Nadaljevanje višje rasti stanovanjskih posojil pomeni večji delež posojil daljših ročnosti v celotnem kreditnem portfelju, prav tako pa se povprečne ročnosti stanovanjskih posojil v stanjih postopoma podaljšujejo. Povprečna preostala zapadlost za stanovanjska posojila s fiksno obrestno mero je decembra lani znašala 16 let. Skupen učinek večjega deleža fiksno obrestovanih posojil in njihove daljše povprečne preostale zapadlosti se še naprej kaže v rahlem podaljševanju obdobja ponovne določitve obrestnih mer posojil pri bankah, kar vpliva na večjo obrestno občutljivost celotnega kreditnega portfelja bank.

Lansko povečevanje naložb v dolžniške vrednostne papirje je ob hkratnem zmanjševanju likvidnih sredstev pomembno vplivalo na obrestno tveganje bank. Naložbe v vrednostne papirje, pri katerih prevladujejo dolžniški vrednostni papirji, so se lani močno povečale, za 1,6 mrd EUR, povečal pa se je tudi njihov delež v strukturi naložb (slika 1.15, levo). Hkrati sta se vidno podaljšali preostala zapadlost in obdobje do ponovne določitve obrestnih mer vrednostnih papirjev. S tem so z vidika obrestnega tveganja postali še nekoliko pomembnejši element med vsemi naložbami bank[20] in povečali občutljivost bank na spremembe tržnih obrestnih mer. Po drugi strani se je v drugi polovici leta še naprej zmanjševala primarna likvidnost,[21] v letu 2025 skupno za 1,1 mrd EUR, katere preostala zapadlost in obdobje do ponovne določitve obrestnih mer sta ostali zelo kratki. S tem se je vidno zmanjšal tudi njen delež v strukturi naložb (slika 1.15, levo). Poleg omenjenih sprememb v kreditnem portfelju je takšna dinamika pomembno vplivala na nadaljevanje podaljševanja obdobja do ponovne določitve obrestnih mer vseh naložb bank (slika 6.6 v prilogi, levo).

Kljub nekaterim spremembam pri virih financiranja, te lani niso bistveno vplivale na obrestno občutljivost bank. Vloge nebančnega sektorja so se povečale za 2,9 mrd EUR oziroma medletno za 6,9 % in so še naprej predstavljale več kot tri četrtine vseh virov financiranja bank (slika 1.15, desno). Povečanje je izhajalo iz vlog na vpogled, medtem ko se je obseg dolgoročnih vezanih vlog nekoliko zmanjšal. S tem se je struktura vlog glede na konec leta 2024 le rahlo spremenila (slika 6.8 v prilogi, desno). Posledično se obdobje do ponovne določitve obrestnih mer vlog lani, kljub vmesnim povečanjem, ni bistveno spremenilo. Zapadlost in obdobje do ponovne določitve obrestnih mer izdanih dolžniških vrednostnih papirjev sta se v letu 2025 nekoliko podaljšala, vendar zaradi majhnega deleža tega financiranja ni bilo zaznati večjega vpliva na povprečno obdobje do ponovne določitve pasivnih obrestnih mer. S tem skupne spremembe pri vlogah in izdanih dolžniških vrednostnih papirjih lani niso bistveno vplivale na dolžino tega obdobja (slika 6.6 v prilogi, levo).

Vrzel v ponovni določitvi obrestnih mer se je lani zaradi sprememb pri naložbah vidno povečala. Ob koncu leta je dosegla najvišjo raven v zadnjih letih, povečala pa se je tudi ob predpostavki stabilnosti temeljnega dela vlog na vpogled, tj. tistega dela vlog na vpogled, pri katerih obstaja le majhna verjetnost, da bi se v primeru zvišanju obrestnih mer iz bančnega sistema odlile (slika 6.6 v prilogi, levo). Medtem ko je v letu 2024 podaljševanje obdobja do ponovne določitve obrestnih mer virov približno izničevalo podaljševanje tega obdobja pri naložbah in s tem ohranjalo vrzel relativno stabilno, lani tega učinka ni bilo. Spremembe pri naložbah, tako pri posojilih kot naložbah v vrednostne papirje, so predstavljale najpomembnejši dejavnik povečevanja občutljivosti bank na spremembe obrestnih mer. Obrestno tveganje sicer še naprej ocenjujemo kot zmerno, vendar nadaljevanje takšnega trenda v daljšem časovnem horizontu kaže na njegovo povečevanje. V primeru zvišanja dolgoročnih obrestnih mer oziroma bolj strme obrestne krivulje, bi se, glede na obrestno občutljivo strukturo sistema, obrestni prihodki sicer povečali, vendar pod pogojem, da viri financiranja, predvsem vloge na vpogled, ohranijo obstoječ obseg in pogoje. Po drugi strani bi bil učinek na tržno vrednost fiksno obrestovanih naložb negativen, vendar ob merjenju posojil in večine naložb v dolžniške vrednostne papirje po odplačni vrednosti nepripoznan v izkazu uspeha oziroma kapitalu.

Banke so lani z uporabo obrestnih zamenjav (angl. interest rate swap) povečale varovanje pred učinki sprememb obrestnih mer. Lansko povečanje obsega teh instrumentov je znašalo 1,5 mrd EUR. V nazivnem znesku glede na bilančno vsoto sistema je celoten obseg obrestnih zamenjav znašal 15 % (slika 6.6 v prilogi, desno). Povečanje obsega obrestnih zamenjav izhaja iz izpolnjevanja regulativne zahteve na področju obrestnega tveganja v bančni knjigi.[22] Banke so od leta 2023 vidno povečale obseg teh instrumentov, uporabljajo pa jih za varovanje aktivnih in pasivnih postavk ter za skupinsko (makro) in posamično (mikro) varovanje.

Obrestne mere

Zniževanje obrestnih mer za novoodobrena posojila se je lani upočasnilo, pri nekaterih vrstah posojil pa ustavilo oziroma so se obrestne mere že začele rahlo zviševati. Ključne obrestne mere ECB se v drugi polovici leta niso več zniževale, kar je upočasnilo zniževanje obrestnih mer za bančna posojila. Gospodinjstva so še naprej izkazovala naklonjenost najemanju posojil s fiksno obrestno mero. Za novoodobrena stanovanjska posojila so se fiksne obrestne mere zniževale do avgusta, nato pa do decembra rahlo zvišale, na 2,9 %, in bile nižje kot v evrskem območju (3,3 %). Fiksne obrestne mere za nova potrošniška posojila so se neprekinjeno zniževale in decembra s 5,6 % dosegle najnižjo raven v zadnjem desetletju. Ostale so precej pod povprečjem evrskega območja (7,2 %), razlika pa se je do konca leta zaradi hitrejšega upada v Sloveniji še povečala. Tudi spremenljive obrestne mere so se lani za obe vrsti posojil zniževale, vendar je ta vrsta obrestovanja še naprej predstavljala le manjši delež vseh novoodobrenih poslov. Spremenljive obrestne mere za novoodobrena posojila NFD, ki v primerjavi s fiksnimi prevladujejo, so se lani ob bolj volatilni dinamiki kot v evrskem območju postopoma zniževale. Decembra so bile s 3,8 % rahlo višje od evrskega povprečja. Medtem so se fiksne obrestne mere ob še večji volatilnosti prav tako zniževale in bile decembra s 3,2 % nižje od evrskih.

Zniževanje obrestnih mer za posojila nebančnemu sektorju v stanjih se je pri nas v drugi polovici lanskega leta ustavilo. Potem ko so se obrestne mere za posojila gospodinjstvom in NFD v prvi polovici leta še intenzivno zniževale, so se v drugi polovici leta stabilizirale (slika 1.16, levo). Zniževanje je odražalo predvsem tekoče prilagajanje spremenljivih obrestnih mer obstoječih posojil,[23] ki so sledile dinamiki zniževanja referenčnih obrestnih mer, vse več pa je v kreditni portfelj prihajalo tudi novih fiksno obrestovanih posojil z nižjimi obrestnimi merami. V drugi polovici leta so se za stanovanjska posojila fiksne obrestne mere stabilizirale pri 2,8 %, spremenljive pa pri 4,2 %. Medtem so se za potrošniška posojila še rahlo zniževale in decembra tako za fiksne kot spremenljive obrestne mere znašale 6,2 %. Pri NFD so bile povprečne obrestne mere za fiksno obrestovani dolg v drugi polovici leta pri 3,1 % v povprečju stabilne, medtem ko so za spremenljivo obrestovana obstoječa posojila decembra nekoliko poskočile, na 4,0 %. Zniževanje obrestnih mer za posojila gospodinjstvom in NFD je bilo v evrskem območju precej počasnejše,[24] v drugi polovici preteklega leta pa se je prav tako ustavilo. Kljub temu je razlika v povprečni ravni obrestnih mer med Slovenijo in evrskim območjem decembra lani ostala večja, kot je bila v obdobju nizkih obrestnih mer pred nekaj leti.

Razlike v obrestnih merah med Slovenijo in evrskim območjem izvirajo predvsem iz specifične tržne strukture, relativno cenejših virov in strateške usmerjenosti bank k donosnejšim segmentom. Ker slovenska podjetja bančno financiranje redkeje zaznavajo kot omejitveni dejavnik in se pogosto financirajo zunaj bančnega sistema, so se banke osredotočile na gospodinjstva. Ključni vir donosa ostajajo potrošniška posojila, kjer je konkurenca bank zadnja tri leta vodila do upada fiksnih obrestnih mer. Hkrati se ob visokih rasteh cen nepremičnin stopnjuje povpraševanje po stanovanjskih posojilih. Posledično so se fiksne obrestne mere v tem segmentu v zadnjih dveh letih znižale hitreje kot v evrskem območju, v letu 2025 pa so postale nižje od njegovega povprečja. Edini dejavnik zaostrovanja pogojev ostaja ocena dovoljenega tveganja. Medtem ko so trenutne oziroma nedavne obrestne mere pri nas nižje za gospodinjstva oziroma podobne kot v evrskem območju za NFD, višje obrestne mere v stanjih odražajo pretekle višje ravni obrestnih mer pri nas.

Obrestne mere na vloge nebančnega sektorja v stanjih so lani kljub počasnejšemu zniževanju kot v evrskem območju pri nas ostale precej nižje. Zniževanje obrestnih mer za nove vezane vloge se je v drugi polovici leta upočasnilo oziroma pri nekaterih vrstah vlog ustavilo. Obrestne mere za nove dolgoročne[25] vloge gospodinjstev so se stabilizirale nekoliko nad 1,5 %, za kratkoročne pa so se gibale okrog 0,8 %. Tudi obrestne mere za vezane vloge NFD v drugi polovici leta niso več sledile trendu zniževanja. Za dolgoročne vloge so v povprečju znašale 1,8 %, za kratkoročne pa 1,4 %. Za vloge na vpogled, katerih delež med vsemi vlogami nebančnega sektorja se od pomladi 2024 v povprečju povečuje (slika 6.8 v prilogi, desno), so stagnirale rahlo pod 0,1 % tako za gospodinjstva kot za NFD. Zniževanje obrestnih mer za stanja vlog gospodinjstev in NFD se je lani v drugi polovici leta podobno kot v evrskem območju močno upočasnilo. S tem se je prenehala zmanjševati tudi razlika v ravni obrestnih mer v Sloveniji, kjer so te, glede na evrsko povprečje, precej nižje. Ostala je precej večja kot v obdobju nizkih obrestnih mer pred nekaj leti (slika 1.16, desno).

Zmanjševanje obrestnega razmika[26] se je lani v drugi polovici leta pri gospodinjstvih upočasnilo, pri NFD pa ustavilo. Tako pri gospodinjstvih (slika 6.7 v prilogi, levo) kot NFD (slika 6.7 v prilogi, desno) se je obrestni razmik začel zmanjševati po dosegu najvišje ravni ključnih obrestnih mer septembra 2023, razlika do evrskega območja pa ostaja večja kot v obdobju nizkih obrestnih mer. Pri gospodinjstvih visok razmik odraža velik delež vlog na vpogled z obrestnimi merami blizu 0 % in glede na evrsko območje podpovprečne donose na vezane vloge, ki ne spodbujajo dolgoročnejšega varčevanja pri bankah (slika 6.8 v prilogi, desno). Medtem se je pri NFD obrestni razmik zmanjševal do julija lani, nato stagniral, decembra pa ob višjih obrestnih merah za posojila rahlo poskočil. Relativno velik obrestni razmik po drugi strani pomeni tudi, da banke pri nas v primerjavi z evrskim območjem še naprej ostajajo v boljšem dohodkovnem položaju.[27]

1.5Kreditno tveganje

Kreditno tveganje se ohranja na zmerni ravni, ob negotovem gospodarskem okolju pa je njegova tendenca naraščajoča. Poslabšanje kakovosti kreditnega portfelja je bilo lani povezano le z nekaj družbami iz predelovalnih dejavnosti in ni predstavljalo širšega poslabšanja razmer odplačevanja dolgov pri bankah. Kljub temu ostajajo gospodarske razmere v luči vojne na Bližnjem vzhodu in velikega porasta cen energentov precej negotove, s čimer ni izključeno nadaljnje poslabšanje kakovosti terjatev, predvsem pri gospodarskih subjektih z večjim deležem energentov v strukturi stroškov oziroma tistih z energetsko intenzivno proizvodnjo. Število začetih stečajev se je lani povečalo, izpostavljenost bank do teh družb pa je ostala majhna. Po drugi strani so ostale skupine komitentov zabeležile izboljšanje kakovosti portfelja. Pokritost z oslabitvami in rezervacijami se je zmanjšala tako na nedonosnem kot na donosnem delu portfelja.

Nedonosne izpostavljenosti in skupine kreditnega tveganja

Kakovost bančnih naložb, merjena z deležem nedonosnih izpostavljenosti (NPE), se je ob koncu leta 2025 poslabšala. V primerjavi z državami evrskega območja se je delež NPE v zadnjem obdobju opazneje povečal in se približal mediani porazdelitve držav, ob koncu leta pa jo je najverjetneje tudi presegel (slika 1.17, desno).[28] Delež NPE celotnega portfelja se je povečal na najvišjo raven po prvem četrtletju 2021 in decembra znašal 1,6 % (slika 1.17, levo). Obseg NPE se je lani povečal za 455 mio EUR (za 76,5 %), na 1,0 mrd EUR. Relativno veliko povečanje je izviralo izključno iz NFD (slika 6.9 v prilogi, levo), a je bilo skoncentrirano na le nekaj nefinančnih družb iz predelovalnih dejavnosti (C)[29] in ni bilo odraz širšega poslabšanja odplačevanja dolgov pri bankah. S tem se je delež NPE pri NFD vidno povečal, na 4,2 %, kolikor je nazadnje znašal junija 2020, pri čemer se je močno okrepil v predelovalnih dejavnostih (slika 1.18, levo). Povečanje obsega in deleža NPE v predelovalnih dejavnostih je bilo povezano s posameznimi družbami iz dejavnosti proizvodnje kovin (24)[30], proizvodnje kovinskih izdelkov, razen strojev in naprav (25) ter proizvodnje motornih vozil, prikolic in polprikolic (29) z izpostavljenostmi pri več različnih bankah. Izstopale so tudi strokovne, znanstvene, tehnične in poslovne dejavnosti (NO). Pri teh se je delež NPE izraziteje povečal zaradi prerazvrstitve izpostavljenosti v NPE pri družbi, ki je povezana s prej omenjenimi družbami iz dejavnosti proizvodnje kovin. Povečanje deleža NPE je bilo ob koncu leta prisotno še v dejavnostih oskrbe z elektriko, plinom, vodo in ravnanja z odpadki (DE), tudi v tem primeru pa je šlo za povečanje le pri eni družbi. V preostalih, pretežno storitvenih dejavnostih, se je kakovost portfelja v drugi polovici leta v povprečju izboljšala. Zaradi zelo negotovega zunanjega gospodarskega okolja, kar poslabšuje nedaven izbruh vojne na Bližnjem vzhodu in velik porast cen energentov in nekaterih drugih surovin, lahko poslabšanje kakovosti kreditnega portfelja v prihodnje izvira iz dejavnosti, pri katerih energenti predstavljajo večji delež v strukturi stroškov oziroma iz energetsko intenzivnih podjetij, podjetij iz kemične industrije, logistike in gradbeništva.

Ostale skupine komitentov so zabeležile izboljšanje kakovosti portfelja. Krepitev kreditiranja gospodinjstev spremlja ugodno gibanje deležev NPE, kar še naprej odraža dobre razmere na trgu dela in v povprečju soliden finančni položaj gospodinjstev. Delež NPE se je pri prebivalstvu z 1,4 % zmanjšal na najnižjo raven odkar uporabljamo ta indikator. Zmanjšanje smo zabeležili pri vseh vrstah posojil prebivalstvu (slika 1.18, desno). Na nizki ravni (0,2 %) se je ohranil delež NPE pri tujcih (slika 1.17, levo), ki poleg NFD in prebivalstva predstavljajo največji delež skupne izpostavljenosti bank. Ob koncu leta se je delež NPE opazneje zmanjšal pri obrtnikih, vendar je njihov delež v celotni izpostavljenosti bank, s tem pa tudi vpliv na celoten portfelj, majhen.

Delež skupine s povečanim kreditnim tveganjem (S2) se je zmanjšal na najnižjo večletno raven. Zmanjševanje je bilo po skupinah komitentov široko osnovano (slika 1.19, levo). Obseg skupine 2 se je lani zmanjšal za 594 mio EUR (za 18,1 %), na 2,7 mrd EUR, večino zmanjšanja pa sta predstavljali skupini prebivalstva in NFD. Medtem ko je pri prebivalstvu zmanjševanje obsega skupine 2 pomenilo izboljševanje kakovosti portfelja posojil, saj se obseg NPE pri prebivalstvu ni povečeval, je pri NFD pomenilo prerazvrščanje iz skupine 2 v NPE. Pri prebivalstvu se je delež skupine 2 do decembra lani zmanjšal na 6,7 % (slika 6.9 v prilogi, desno) in povsem približal nižjim ravnem izpred petih let ter še naprej odražal dober finančni položaj gospodinjstev, kot ga zaznavajo banke. Zmanjševanje deleža skupine 2 je bilo povezano s stanovanjskimi in potrošniškimi posojili, medtem ko se je pri ostalih posojilih prebivalstvu ob koncu leta ta delež povečal.[31] Od ostalih skupin komitentov so še naprej izstopali obrtniki, vendar se je pri njih delež skupine 2 v zadnjih dveh letih stabiliziral in bil decembra s 14,5 % blizu najnižjih ravni tega obdobja.

Po občutnejšem povečanju deleža skupine 2 pri NFD ob koncu leta 2024, se je ta do konca lanskega leta znova zmanjšal na podobno raven kot pred povečanjem. Decembra je znašal 7,3 %, do spremembe pa je prišlo predvsem zaradi premikov v predelovalnih dejavnostih (slika 1.19, desno). Banke so ob zaznanem povečanem tveganju izpostavljenosti prej omenjenim družbam iz predelovalnih dejavnosti ob koncu leta 2024 najprej prerazvrstile v skupino 2, nato pa ob koncu lanskega leta v NPE. Zaradi tega se je delež skupine 2 v predelovalnih dejavnostih v letu 2024 močno povečal, nato pa ob prerazvrstitvi teh izpostavljenosti v NPE v letu 2025 zmanjšal. To pomeni, da so banke pravočasno prepoznale povečano tveganje neplačila pri navedenih izpostavljenostih, saj so te v skupini 2 ostale približno eno leto. Tudi sicer so banke večinoma precej skrbne pri spremljanju tveganosti posameznih izpostavljenosti, saj že krajše zamude relativno hitro prerazvrstijo v skupino 2 oziroma v NPE. Po drugi strani so nekatere banke te iste izpostavljenosti relativno pozno pripoznale kot nedonosne. Podobno kot pri NPE je bilo tudi pri skupini 2 gibanje v strokovnih, znanstvenih, tehničnih in poslovnih dejavnostih pretežno povezano s spremembami pri eni družbi. Od preostalih dejavnosti je bila lani vidnejša še sprememba v dejavnostih oskrbe z elektriko, plinom, vodo in ravnanjem z odpadki, pri katerih se je delež skupine 2 do decembra zaradi prehoda izpostavljenosti v skupino 1 zmanjšal na 3,4 %.

Spremembe nedonosnih izpostavljenosti in pričakovanja bank

Po anketi bank je k zmanjšanju obsega NPE v letu 2025 največ prispevalo njihovo poplačilo. Z enakovrednim prispevkom so sledili odpisi in prerazvrstitve iz nedonosnih v donosne izpostavljenosti (PE) (slika 1.20, levo). Kljub 40 % večjemu skupnemu zmanjšanju obsega NPE[32] v primerjavi z letom 2024, se je ta ob koncu leta 2025 glede na konec predhodnega leta povečal za 73,4 %, kar je bila predvsem posledica prej omenjenih večjih prerazvrstitev v NPE pri NFD v zadnjem četrtletju. V strukturi zmanjšanja NPE je poplačilo nedonosnih izpostavljenosti predstavljalo 42 % celotnega zmanjšanja, s po 21 % pa so sledili odpisi in prerazvrstitve iz nedonosnih v donosne izpostavljenosti (slika 1.20, desno). Poplačila NPE so tako v portfelju NFD kot v portfelju prebivalstva predstavljala največji delež celotnega zmanjšanja NPE, v prvem 40 %, v drugem pa 43 % (sliki 6.10 in 6.11 v prilogi, desno). Najvidnejša razlika med obema segmentoma je bila v odpisih in odpustih ter prerazvrstitvah nazaj v donosne izpostavljenosti. Medtem ko so odpisi in odpusti pri NFD predstavljali 26 % celotnega zmanjšanja NPE, so pri prebivalstvu le 16 %. Nasprotno velja za izboljšanje statusa NPE in prerazvrstitev v donosne izpostavljenosti s 17 % v portfelju NFD in 30 % v portfelju prebivalstva. To kaže na precej večjo konservativnost bank pri ocenjevanju tveganja pri prebivalstvu, saj se precej večji delež kot pri NFD vrne v status donosne izpostavljenosti. Zmanjšanje NPE z njihovim poplačilom ali prerazvrstitvijo nazaj med donosne izpostavljenosti pri prebivalstvu predstavlja skoraj tri četrtine celotnega zmanjšanja NPE in kaže na sposobnost prebivalstva, da poplača zamude pri servisiranju dolgov pri bankah oziroma nadaljuje z odplačevanjem svojih obveznosti do bank.

Banke letos pričakujejo povečanje obsega NPE, v letu 2027 pa zmanjšanje.[33] Po podatkih ankete naj bi se obseg NPE letos povečal za 4,2 %, prihodnje leto pa zmanjšal za 2,5 %, kar so precej bolj optimistične napovedi v primerjavi z lansko anketo.[34] Banke pričakujejo, da se bo letos obseg NPE pri prebivalstvu povečal za 8,2 %, v letu 2027 pa za 6,3 %. Po lanskem velikem povečanju obsega NPE pri NFD, ki je močno preseglo pričakovanja bank iz lanske ankete, te za letos pričakujejo 3,2-odstotno povečanje pri NFD, prihodnje leto pa 5,3-odstotno zmanjšanje (slika 6.12 v prilogi, levo). Pokritost neoslabljenega dela NPE z dobičkom in kapitalom se je lani močno zmanjšala in bila najmanjša v zadnjih petih letih, vendar imajo banke ob solidni dobičkonosnosti in ugodni kapitalski poziciji še vedno veliko kapitalsko rezervo. Tudi potencialna precej večja letošnja realizacija novih NPE od pričakovane za banke ne bi predstavljala bistvenega učinka na kapital. Obseg regulatornega kapitala v bankah je tudi po lanskem velikem povečanju obsega NPE za skoraj sedemkrat presegel celoten obseg NPE, neoslabljen del NPE pa za skoraj 13-krat (slika 6.12 v prilogi, desno). Prav tako je lanski dobiček bank kljub precejšnjemu povečanju obsega NPE presegel neoslabljeni del NPE (za 1,8-krat).

Izpostavljenost do družb v stečajnem postopku in družb z blokiranim računom

Število začetih stečajnih postopkov se je lani glede na prejšnje leto povečalo, vendar je izpostavljenost bank tem družbam kljub temu ostala majhna. Zahtevne gospodarske razmere so se v letu 2025 odražale v povečevanju števila družb v stečaju, pri čemer se je njihovo število medletno povečalo za 7,3 %. Povečala se je tudi izpostavljenost bank družbam v stečaju, in sicer za 14 % na 72 mio EUR (slika 1.21, levo). Izpostavljenost bank tem družbam je bila glede na celotno izpostavljenost NFD majhna tudi ko je bila aprila lani z 0,60 % na najvišji ravni. Do decembra se je zmanjšala na 0,49 %. V strukturi izpostavljenosti družbam v stečajnih postopkih, ki je podobna siceršnji strukturi izpostavljenosti, so decembra s 30 % prevladovale predelovalne dejavnosti, s slabo petino je sledila trgovina, z nekoliko manj kot šestino pa strokovne, znanstvene, tehnične in poslovne dejavnosti (slika 1.21, desno). Ob zahtevnem gospodarskem okolju preteklih nekaj let se je najbolj povečal delež izpostavljenosti predelovalnim dejavnostim, najbolj pa so se zmanjšale izpostavljenosti gradbeništvu.

Podobno kot pri stečajnih postopkih se je tudi število družb z blokiranim računom lani glede na prejšnje leto povečalo, vendar je tudi v tem primeru izpostavljenost bank tem družbam ostala majhna. Zahtevnost gospodarskih razmer se je v letu 2025 v manjši meri odražala tudi v naraščanju števila družb z blokiranim računom. Njihovo število se je medletno povečalo za 3,0 %. S tem se je povečala tudi izpostavljenost bank družbam z blokiranim računom. Njeno gibanje je bilo v preteklih dveh letih sicer precej volatilno, vendar se je glede na predhodna leta v povprečju nadaljeval trend povečevanja. Kljub temu je njen delež glede na celotno izpostavljenost NFD decembra 2025 z 0,77 % ostal majhen (slika 1.22). V strukturi izpostavljenosti družbam z blokiranim računom so decembra s slabima dvema petinama prevladovale predelovalne dejavnosti, z dobro četrtino je sledilo gradbeništvo, preostalo dobro tretjino pa so predstavljale trgovina, strokovne, znanstvene, tehnične in poslovne dejavnosti ter ostale dejavnosti (slika 1.22, desno). Podobno kot pri stečajnih postopkih se je ob zahtevnem gospodarskem okolju preteklih nekaj let najbolj povečal delež izpostavljenosti predelovalnim dejavnostim.

Kreditni standardi bank in obrestne mere

Po anketi BLS[35] so banke v drugi polovici leta 2025 kreditne standarde pri potrošniških posojilih in posojilih podjetjem ohranile nespremenjene, pri stanovanjskih posojilih pa so jih rahlo zaostrile. Pri posojilih podjetjem sta v tretjem četrtletju k rahli sprostitvi prispevala dejavnika konkurence drugih bank in konkurence tržnega financiranja, k zaostritvi v zadnjem četrtletju pa splošne gospodarske razmere in obeti ter razmere po panogah (slika 6.21 v prilogi, levo). Pri gospodinjstvih so banke kreditne standarde za potrošniška posojila ohranile nespremenjene, kljub temu pa so v tretjem četrtletju poročale o prispevku k zaostritvi zaradi kreditne sposobnosti potrošnikov, o čemer so, poleg tveganja povezanega z zahtevanim zavarovanjem, poročale tudi v zadnjem četrtletju (slika 6.25 v prilogi, levo). Pri stanovanjskih posojilih so kreditne standarde rahlo zaostrile v zadnjem četrtletju, kot razlog pa navedle dovoljeno tveganje v banki (slika 6.23 v prilogi, levo).

Zniževanje obrestnih mer je v letu 2025 zmanjševalo breme odplačevanja obveznosti nebančnega sektorja do bank, kar je ugodno vplivalo na raven kreditnega tveganja. S pričakovanji zniževanja in zniževanjem ključnih obrestnih mer ECB so se lani zniževale tudi obrestne mere za bančna posojila nebančnemu sektorju. Učinek na breme odplačevanja dolgov komitentov je bil odvisen od prevladujoče vrste obrestovanja. Nižje obrestne mere so bolj občutile NFD, ki večinoma najemajo posojila s spremenljivo obrestno mero, medtem ko so učinek ugodnejšega zadolževanja občutila predvsem tista gospodinjstva, ki so najemala nova posojila.[36] Pri gospodinjstvih namreč močno prevladujejo posojila s fiksno obrestno mero. Medtem ko so se spremenljivo obrestovanim obstoječim posojilom obrestne mere zniževale tekoče s spremembami referenčnih obrestnih mer, so se pri fiksno obrestovanih obstoječih posojilih precej počasneje oziroma s pritokom novih, nižje obrestovanih posojil.[37]

Pokritost z oslabitvami in rezervacijami

V letu 2025 sta se pokritosti nedonosnega in donosnega dela portfelja z oslabitvami in rezervacijami opazno zmanjšali. Potem ko je pokritost NPE celotnega portfelja z oslabitvami in rezervacijami januarja lani z 62,1 % dosegla večletni vrh, se je preostanek leta zmanjševala, močno pa upadla novembra, ko so bile v NPE prerazvrščene prej omenjene izpostavljenosti nefinančnim družbam iz predelovalnih dejavnosti. Te so bile podpovprečno oslabljene, zaradi česar sta se skupna pokritost in pokritost v segmentu NFD ob njihovi prerazvrstitvi opazneje zmanjšali. Hkrati sta se precej zmanjšali tudi pokritosti obeh segmentov z zavarovanji, kar kaže na potrebo po večji pozornosti bank pri pravočasnem prepoznavanju tveganosti neplačila določenih izpostavljenosti ter pravočasnem oblikovanju oslabitev in rezervacij oziroma povečanju zavarovanj. Decembra je pokritost z oslabitvami in rezervacijami za celoten portfelj znašala 47,7 %, za NFD pa 42,8 %[38] (slika 1.23, levo). Medtem je bila pri prebivalstvu pokritost nedonosnega dela portfelja decembra s 67,2 % enaka kot pred enim letom, pri čemer se je nekoliko zmanjšala tako pri stanovanjskih kot pri potrošniških posojilih, povečala pa pri ostalih posojilih prebivalstvu.[39] Ob koncu leta se je pokritost NPE vidneje zmanjšala pri obrtnikih in tujcih. Lani se je zmanjšala tudi skupna pokritost donosnega dela portfelja, na 0,35 %, kar je najnižja raven do zdaj, zmanjšanje pa je bilo po skupinah komitentov široko osnovano (slika 1.23, desno). Ob koncu leta se je pokritost opazneje zmanjšala v obeh največjih skupinah, tako pri prebivalstvu kot pri NFD.

1.6Dohodkovno tveganje

Dohodkovno tveganje v slovenskem bančnem sistemu ostaja ocenjeno kot nizko s stabilnimi obeti. V obdobju zviševanja obrestnih mer so banke v Sloveniji zaradi povečanja neto obrestnih prihodkov občutno izboljšale svoj dohodkovni položaj. Kljub zmanjšanju so neto obrestni prihodki lani še vedno znatno presegli tiste pred začetkom zviševanja obrestnih mer. Tudi po znižanju obrestnih mer se namreč visoka razlika med obrestnimi merami na aktivni in na pasivni strani ohranja. Neto obrestna marža tako še vedno znatno presega povprečje zadnjih dveh desetletij. Neobrestni prihodki so bili lani, ob solidni rasti neto opravnin in ohranjanju razmeroma visokih prihodkov iz dividend, stabilni. Rast operativnih stroškov se je lani znižala pod dva odstotka. Stopnjevanje geopolitičnih negotovosti in vztrajanje vojaških spopadov na Bližnjem vzhodu poslabšuje gospodarske razmere in obete. To bi lahko posredno negativno vplivalo tudi na poslovanje bank oziroma na njihovo sposobnost ustvarjanja stabilnega dohodka.

Bruto in neto dohodek bank

Dohodek v slovenskem bančnem sistemu se je v letu 2025 nekoliko zmanjšal, vendar ostaja razmeroma visok. Povprečen bruto dohodek bank je v zadnjih treh letih znašal 2,2 mrd EUR, neto dohodek pa 1,2 mrd EUR, kar je bistveno več kot pred zadnjim obdobjem zvišanja obrestnih mer.[40] Lani se je bruto dohodek bank v primerjavi z letom 2024 zmanjšal za 4,4 % na 2.185 mio EUR, neto dohodek pa za 9,2 % na 1.152 mio EUR. K temu je prispevalo desetodstotno zmanjšanje neto obrestnih prihodkov, medtem ko je rast neobrestnih prihodkov zmanjšanje dohodka iz neto obrestnega dela ublažila. Rast operativnih stroškov je k spremembam neto dohodka prispevala le v manjšem obsegu.

Neto obrestni in neobrestni prihodki

Neto obrestni prihodki so se v letu 2025 znatno zmanjšali. V primerjavi z letom 2024 so upadli za 10,1 % na 1,4 mrd EUR. Ravni obrestnih mer so se dodatno znižale, neto obrestni prihodki so upadali že od začetka leta. Medletno zaostajanje je bilo skozi leto stabilno, postopno in brez večjih nihanj. V strukturi obrestnih prihodkov so lani največji upad beležili prihodki iz najbolj likvidnih oblik naložb, ki so se zmanjšali skoraj za polovico (0,2 mio EUR), ter prihodki iz posojil, ki so medletno upadli za desetino (0,14 mrd EUR). Nasprotno so se za tretjino (0,1 mrd EUR) povečali obrestni prihodki iz naslova vrednostnih papirjev. Dinamika odraža nadaljevanje prestrukturiranja obrestonosne aktive bank v smeri zmanjšanja terjatev do centralne banke in krepitve naložb v vrednostne papirje. Slednje so podprle tudi višje donosnosti na novo izdanih vrednostnih papirjev v primerjavi s tistimi iz obdobja nizkih obrestnih mer.

Obenem so banke hitro zniževale tudi svoje obrestne odhodke, lani za skoraj četrtino (- 24 %). Z njihovim zmanjšanjem so uspele nadomestiti nekoliko manj kot polovico celotnega upada obrestnih prihodkov. Manjšanje obrestnih odhodkov je bilo predvsem odraz visokega deleža vpoglednih vlog in nizkih ravni obrestnih mer na pasivni strani.

K zmanjševanju neto obrestnih prihodkov so v letu 2025 najbolj prispevali cenovni učinki na naložbeni strani bilanc bank. Slednji so prevladovali nad pozitivnimi cenovnimi učinki iz bančnih obveznosti (slika 1.24 desno). Kot smo izpostavili že pri rasti obrestnih prihodkov, so negativni učinki izvirali iz najbolj likvidnih oblik naložb in posojil nebančnemu sektorju, pozitivni pa iz povečanja naložb v vrednostne papirje. Po drugi strani so bili lani prisotni pozitivni cenovni učinki iz obrestno – plačljive pasive, najbolj pri vlogah, ki predstavljajo večino bančnih virov. Količinski učinki so bili v primerjavi s cenovnimi majhni, vendar so se v primerjavi z letom 2024 povečali. Na aktivni strani so se tako odražali v povečanju (neto) obrestnih prihodkov iz naslova posojil in vrednostnih papirjev, saj so banke lani zniževale terjatve do ECB in povečevale kreditiranje ter naložbe v vrednostne papirje. Količinski učinki na strani bančnih obveznosti pa so bili zanemarljivi.

Neto obrestna marža se je lani znižala, vendar še presega povprečne vrednosti v zadnjih desetletjih. Neto obrestna marža se je lani znižala za dobre 0,4 odstotne točke na 2,65 %. Zniževanje vrednosti neto obrestne marže se je, upoštevajoč četrtletne vrednosti, pričelo v začetku leta 2024, sredi leta 2025 pa se je ustavilo (slika 1.25, desno). Proti koncu lanskega leta in v začetku letošnjega leta se je neto obrestna marža celo nekoliko povečala. Njena vrednost decembra je bila tako le nekoliko pod dolgoletnim povprečjem zadnjih trideset let.

Primerjava vrednosti neto obrestne marže z državami evrskega območja in EU

Slovenski bančni sistem po vrednosti neto obrestne marže v primerjavi z evropskimi državami odstopa navzgor. V prvih treh četrtletjih leta 2025 je bila ta na zgornjem robu držav evrskega območja in je povprečje evrskega območja presegla za 0,9 odstotne točke. Marža se sicer že od sredine leta 2024 pričakovano znižuje tako v evrskem območju kot v Sloveniji. Večino daljšega obdobja, vse od finančne krize pred slabima dvema desetletjema do konca obdobja nizkih obrestnih mer, se je marža za slovenski bančni sistem gibala okrog 75. percentila razporeditve držav evrskega območja, v zadnjih treh letih pa ga presegla in v treh četrtletjih lanskega leta dosegla najvišjo vrednost med državami evrskega območja (slika 1.26, levo). Po zvišanju ključnih obrestnih mer ECB se je v Sloveniji že v prvem četrtletju 2023 začel hiter premik obrestnih mer na naložbeni strani bančnih bilanc. Temu je sledilo precej počasnejše in bolj zadržano prilagajanje obrestnih mer na strani virov, zlasti pri vpoglednih vlogah, ki v strukturi financiranja prevladujejo. Po začetku zniževanja obrestnih mer v letu 2024 se je neto obrestna marža vzpostavila na višji ravni kot pred zvišanjem obrestnih mer. Primerjava z državami EU oziroma evrskega območja kaže, da je bila lani do konca tretjega četrtletja marža višja le v treh srednje oziroma vzhodno evropskih državah, ki niso članice evrskega območja, in primerljiva z dvema baltskima državama (slika 1.26, desno).

Visoka neto obrestna marža v Sloveniji je predvsem odraz virov financiranja. Kot je bilo v zadnjih poročilih že večkrat izpostavljeno,[41] je delež obrestnih odhodkov v bilančni vsoti izjemno nizek, konec lanskega tretjega četrtletja so bile vrednosti teh deležev v Sloveniji med najnižjimi v EU, nižjega je imela le ena država.

Neto neobrestni prihodki so se lani povečali za 8,1 %. Neobrestni prihodki bank so v zadnjih dveh letih za tretjino presegali tiste v predhodnih dveh letih (slika 1.27, levo). K povečevanju so v zadnjih dveh letih prispevali rast neto opravnin in nadpovprečni prihodki iz dividend. Medletna rast neto opravnin, ki predstavljajo najpomembnejšo kategorijo neto neobrestnih prihodkov, je s 6,1 % ostala podobna kot rast bilančne vsote. Posledično je bila neto opravninska marža lani z 0,80 % podobna kot predlani (0,79 %). Prejete dividende pri eni od bank so tudi v letu 2025 pomembno vplivale na skupen obseg neto neobrestnih prihodkov v slovenskem bančnem sistemu (sliki 1.27, levo in desno).

Operativni stroški

Rast operativnih stroškov se je lani znižala na nizkih 1,7 % medletno. Po predlanskem povečanju stroškov zaradi uvedbe davka na bilančno vsoto, ko je medletna rast presegla 22 %, je lani ob izzvenevanju baznega učinka rast hitro upadala, do polletja na štiri, do konca leta pa pod dva odstotka.[42] Deloma je k nižji rasti stroškov prispevalo tudi zmanjšanje obsega samega vračunanega davka na bilančno vsoto v letu 2025, saj lahko banke osnovo za ta davek zmanjšujejo za učinek zvišanja stopnje davka od dohodkov pravnih oseb za tri odstotne točke v letu 2024.[43] Zaradi tega so bila plačila davka na bilančno vsoto lani v primerjavi z letom 2024 manjša za nekoliko več kot desetino. Rast stroškov dela je lani znašala 4,0 %, decembra predlani, ko je dosegla vrh, pa še 12,1 %, kar je odražalo nekoliko zakasneli odziv na več zaporednih let razmeroma visoke inflacije (slika 1.28, levo).[44] Delež operativnih stroškov v bruto dohodku (CIR oziroma Cost-to-Income ratio) se je zaradi padca dohodka povečal za 2,8 odstotne točke, na 47,2 %, vendar ostaja v primerjavi z dolgoročnimi vrednostmi izrazito podpovprečen (slika 1.28, desno). Lani je bila vrednost tega kazalnika dobrih osem odstotnih točk pod vrednostjo povprečja od uvedbe evra dalje.

Pričakovanja glede ustvarjenega dohodka v letu 2026

V letu 2026 pričakujemo, da bo dohodek bank ostal na ravneh, primerljivih z zadnjimi leti. Vztrajanje negotovosti, ki izhajajo iz geopolitičnih napetostih in novih vojaških napadov na Bližnjem vzhodu, bi lahko na daljši rok prispevalo k spremembam povpraševanja po posojilih. Pri podjetjih lahko na kratkoročnem segmentu, kot običajno ob hitrem poslabšanju gospodarskih razmer in/ali obetov, pričakujemo povečanje povpraševanja. Po drugi strani pa lahko na dolgoročnem delu, povezanem z investicijami pričakujemo dodatno stagnacijo ali zmanjšanje povpraševanja. Obenem pa bodo lahko banke za podjetja kratkoročno zaostrile kreditne standarde. Pri gospodinjstvih lahko ob tem in ob višjih obrestnih merah pričakujemo predvsem zmanjšanje povpraševanja po stanovanjskih posojilih, medtem ko se obeti glede povpraševanja po potrošniških posojilih, katerih rast se je v zadnjem letu že nekoliko znižala, bolj negotovi. Trenutne ravni obrestnih mer in ohranjanje visoke razlike med obrestnimi merami za naložbe in vire nakazujejo, da bodo neto obrestni prihodki ter neto obrestna marža ostali razmeroma visoki tudi v prihodnje, zlasti v primerjavi z obdobjem, ko so prevladovale nizke obrestne mere. Neto obrestni prihodki so v prvih mesecih letošnjega leta primerljivi z lanskimi.[45] Zniževanje neto obrestne marže se je ustavilo lani sredi leta, zadnji meseci lanskega pa kažejo celo na njeno rahlo zvišanje. Letošnji vojni dogodki na Bližnjem vzhodu, energetska kriza in z njimi povezani inflacijski pritiski ter pričakovanja tržnih udeležencev nakazujejo na morebitno zviševanje obrestnih mer centralnih bank v letu 2026 (slika 1.1, desno). To bi z vidika cenovnih učinkov ustvarjanja obrestnih prihodkov pozitivno vplivalo na (neto) obrestne prihodke bank. Obenem moramo po drugi strani izpostaviti obratne, možne negativne, količinske učinke. Ob daljšem vztrajanju in poslabševanju gospodarskih razmer, inflaciji in višjih obrestnih merah bi zmanjšanje kreditiranja privedlo do nižjih obrestnih prihodkov bank. Skupni učinek obeh nasprotnosmernih gibanj pa je težko predvideti. Pri neobrestnih prihodkih lahko v njihovem neto opravninskem delu, kjer banke sprotno vzdržujejo njihov stabilen obseg, tudi letos pričakujemo stabilno rast. Na prihodke iz dividend pa bo vplivalo tudi poslovanje bankam podrejenih družb, na katere bo prej opisano dogajanje prav tako vplivalo. Nizka in stabilna sicer ostaja tudi rast operativnih stroškov.

1.7Kibernetsko tveganje

Kibernetsko tveganje v bančnem sistemu ohranjamo na povišani ravni s stabilno tendenco. Slovenske banke tako v letu 2025 in prvem četrtletju 2026 niso poročale o kibernetskih grožnjah ali večjih kibernetskih incidentih, ki bi povzročili finančno škodo ter vplivali na poslovanje s komitenti. Poročale pa so o incidentih, povezanih z operativnim nedelovanjem strežnikov, plačilnih sistemov in nedostopnostjo zunanjih ponudnikov storitev zaradi tehničnih napak, ki jih za zdaj v okviru tega tveganja še ne spremljamo. Orodje za kibernetsko kartiranje še naprej kaže, da kibernetsko tveganje na nivoju bančnega sistema ostaja stabilno.[52] Predvsem zaradi kibernetskih groženj povezanih tudi s povišanim geopolitičnim tveganjem pa kibernetsko tveganje ohranjamo na povišani ravni s stabilno tendenco.

Padajoči trend kibernetskih incidentov v bančnem sektorju, prijavljenih SI-CERT-u, se nadaljuje. V letu 2024 so banke SI-CERT-u poročale o 19 incidentih z materialno škodo, medtem ko je bilo v letu 2025 prijavljenih pet takih incidentov, kar je največji upad med sektorji. Največ dogodkov in incidentov so sicer priglasile fizične osebe ter majhna in srednje velika podjetja. Eventualna večja škoda, ki jo utrpijo ti subjekti, ima lahko (posreden) vpliv tudi na bančni sistem. Poleg teh dveh sektorjev so bili med bolj izpostavljenimi še raziskovalno-izobraževalni sektor, organi državne uprave in operaterji elektronskih komunikacij (slika 1.30, levo).

Slovenski bančni sektor v letu 2025, drugače kot je bilo to zaznati v zadnjih letih na ravni EU, ni bil tarča večjih kritičnih kibernetskih napadov.[53] Število kritičnih kibernetskih incidentov v bančnem sektorju se zaradi geopolitičnih groženj (vojne v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu) ni spremenilo. Ravno tako zaradi kibernetskih napadov ne beležimo večjih finančnih izgub pri bankah. Najpogostejši tipi napadov na banke in njihove komitente še zmeraj ostajajo spletno ribarjenje (phishing)[54], DDOS napadi in spletne goljufije (slika 1.30, desno). V letu 2025 tudi ni prišlo do resnega kibernetskega napada na zunanje izvajalce storitev, ki so zelo pomembni za poslovanje bank. Banke so v letu 2025 poročale, da se že soočajo s kibernetskimi napadi, ki temeljijo na umetni inteligenci. Zaposleni v bankah in komitenti prejemajo phishing sporočila, ki so ustvarjena s pomočjo orodij generativne umetne inteligence. Po drugi strani pa tudi banke že vključujejo tehnike umetne inteligence v bančne informacijske sisteme, na primer na področju zaznavanja groženj, simulacij phishing napadov, analize dnevniških zapisov, zaščite elektronske pošte in za raziskovalne namene.

Zaradi spletnih goljufij so bile žrtve po podatkih slovenske policije v letu 2025 oškodovane za 40 mio EUR, kar je kar 33-odstotni porast v primerjavi z letom 2024. Komitenti bank so podvrženi predvsem goljufijam, ki se nanašajo na zlorabo elektronskega in mobilnega bančništva, zlorabo plačilnih kartic in najemanje lažnih kreditov. V prihodnje glede na napovedi SI-CERT-a pričakujemo povečevanje števila spletnih goljufij in zlorab elektronskega in mobilnega bančništva pri bančnih komitentih.

V letu 2025 so v bančnem sektorju prevladovali kibernetski incidenti z lažnimi elektronskimi sporočili, spletnimi goljufijami in zlonamerne programske opreme z izsiljevanjem (ang. Ransomware). Ribarjenje za poverilnicami in bančnimi podatki (phishing) še vedno ostaja primarno orodje spletnih goljufov, saj omogoča hiter dostop do uporabniških računov in omrežij. Kibernetski napadi postajajo tudi vse bolj sofisticirani in kompleksni, saj napadalci pri kibernetskih napadih uporabljajo napredne tehnike socialnega inženiringa, s katerimi od žrtev pridobijo zaupne informacije. Zlonamerna elektronska sporočila in spletno ribarjenje so postali bolj ciljno usmerjeni in osredotočeni na posameznika, kar je povečalo njihovo učinkovitost. Pri tem pomaga vse hitreje razvijajoča se tehnologija umetne inteligence in tehnologija za izdelavo kompleksnih ponaredkov. V letu 2025 se je največ kibernetskih incidentov zgodilo med majhnimi in srednje velikimi podjetji. Ta namreč nimajo zadostnih finančnih virov za zagotavljanje kibernetske varnosti, kar povečuje njihovo izpostavljenost kibernetskim napadom. NFD so najpogosteje izpostavljena napadom z izsiljevalskimi virusi, ki pri vdoru v informacijski sistem običajno zašifrirajo vse dosegljive datoteke, ki jih je možno odkleniti šele po plačilu zahtevane odkupnine. V letu 2025 so kibernetski napadi povzročili največ finančne škode v sektorjih nefinančnih družb in fizičnih oseb, kar ima lahko posreden vpliv tudi na bančni sektor. Čedalje večja kompleksnost elektronskih plačil, njihov obseg na globalni ravni in novi načini plačevanja prinašajo tudi nova varnostna tveganja za komitente bank. Odgovornost banke v primeru neodobrenih plačilnih transakcij je urejena v skladu z evropsko zakonodajo (PSD2) in nacionalnimi predpisi, ki sledijo tem načelom. Če komitent (uporabnik plačilnih storitev) ravna hudo malomarno[55] (na primer, če ne varuje svojih varnostnih podatkov kot so geslo, PIN) potem je komitent odgovoren za vso izgubo, ki nastane zaradi neodobrenih plačilnih transakcij. Banka v tem primeru ni dolžna povrniti izgube komitentu, razen če je izguba nastala zaradi tehnične napake banke ali njenih zaposlenih oziroma pogodbenih partnerjev. Če komitent izgubi plačilni instrument ali če mu ga ukradejo ali zlorabijo in o tem pravočasno obvesti banko, potem je odgovornost za nadaljnje izgube na banki, v teh primerih je odgovornost komitenta omejena do 50 EUR. V primeru hude malomarnosti pa ni omejena ter komitent nosi celotno izgubo.[56]

Na ravni EU so v letu 2025 v bančnem sektorju prevladovali incidenti, ki so povezani z zunanjimi ponudniki IKT storitev, DDoS napadi,[57] nepooblaščeni dostopi in napadi z zahtevo po plačilu odškodnine. Našteti incidenti predstavljajo dobro polovico vseh poročanih kibernetskih incidentov. Tudi v letu 2025 je bilo zaznati večje število incidentov pri tretjih ponudnikih storitev, kar ima posredni vpliv na poslovanje bank (npr. kraja zaupnih podatkov, vpliv na zagotavljanje bančnih storitev, nepooblaščeni dostopi). Sledijo phishing napadi, izsiljevalski virusni programi in napadi s pomočjo zlonamerne programske opreme. Število kritičnih kibernetskih incidentov na nivoju EU ostaja stabilno (v povprečju je bilo v letu 2025 na četrtletni ravni prijavljenih okoli 40 kritičnih kibernetskih incidentov). Zaradi geopolitičnih tveganj ostajajo kibernetske grožnje v EU še zmeraj na visoki ravni. Europol opozarja, da lahko zaradi novega konflikta na Bližnjem vzhodu pričakujemo več kibernetskih napadov na evropsko infrastrukturo in povečanje spletnih goljufij, pri katerih se uporablja vedno bolj sofisticirana umetna inteligenca in izkorišča poplava informacij, ki v zvezi s konfliktom krožijo po spletu.

1.8Podnebna tveganja

Podnebna tveganja v bančnem sistemu ostajajo zmerna s stabilno tendenco. Izpostavljenost podnebno bolj občutljivim dejavnostim se je v povprečju rahlo povečala, medtem ko so se ogljični kazalniki bistveno izboljšali zaradi spremembe izpostavljenosti v nekaterih podjetjih. Kreditno tveganje pri podnebno občutljivih dejavnostih se je še povišalo. Tranzicijska tveganja v bančnem sistemu tako ostajajo ocenjena kot zmerna, fizična pa ostajajo razmeroma stabilna in so trenutno ocenjena kot nizka. Tveganje interakcije med fizičnimi in tranzicijskimi tveganji[58] pa je ocenjeno kot nizko.

Izpostavljenost podnebno občutljivim dejavnostim se je medletno v povprečju povečala za približno 0,4 %, ogljični kazalniki pa so se še izboljšali. Po definiciji, ki temelji na emisijah v Sloveniji, je k temu najbolj prispevalo predvsem povečanje izpostavljenosti gradbeništvu (5,9 o. t.). Po definiciji, ki temelji na emisijah v EU, pa so se izpostavljenosti medletno znižale za 0,5 %. K znižanju je prispevalo nadaljnje krčenje izpostavljenosti dejavnosti oskrbe z električno energijo, plinom in paro, medtem ko so se izpostavljenosti energetsko intenzivnim dejavnostim in stanovanjskemu sektorju še naprej povečevale. Deleža izpostavljenosti podnebno občutljivim dejavnostim sta se nekoliko znižala in decembra v povprečju znašala 33 %. Ogljični kazalniki so se bistveno izboljšali, predvsem zaradi znižanja izpostavljenosti dejavnosti oskrbe z električno energijo, plinom in paro ter kmetijstvu. Ogljična kreditna intenziteta in ogljična utežena intenziteta sta se v povprečju medletno znižali za približno 19 %. Nagnjenost bank k financiranju onesnaževalnih dejavnosti se je skoraj izničila in je znašala v povprečju[59] le še 0,14 %. K temu je prispevalo znatno znižanje izpostavljenosti kmetijstvu ter oskrbi z električno energijo, ki generirata visok delež emisij. Bančni sistem je onesnaževalnim dejavnostim izpostavljen rahlo več kot znaša njihov delež v dodani vrednosti gospodarstva. Gre sicer za nadaljevanje trenda zniževanja nagiba zadnjih dveh let (slika 1.31, desno).

V drugem polletju se je še povečalo tudi kreditno tveganje podnebno občutljivih dejavnosti, kar odraža koncentracijo tveganj v nekaterih podjetij. Delež NPE podnebno najbolj občutljivih dejavnosti v NFD portfelju se je glede na december povečal za 1,9 o. t., na 2,4 %. Delež NPE teh dejavnosti v vseh NPE NFD se je še povišal ter znašal 58,6 % (zgodovinsko visoka vrednost kazalnika)[60] ter se je glede na polletje precej povečal (za 22,4 o. t.). Povečanje izhaja predvsem iz materializacije kreditnih tveganj pri nekaterih podjetjih v predelovalnih dejavnostih.[61] Delež NPE v segmentu podnebno občutljivih dejavnosti, ki je že od junija 2025 višji kot delež NPE celotnega portfelja NFD, se je tako še povečal, na 7,5 %. Razlika med deležem NPE segmenta podnebno občutljivih dejavnosti ter celotnega portfelja NFD pa se je povišala na 3,3 o.t., kar nakazuje na dodatno poslabšanje kreditnega tveganja zlasti v podnebno občutljivih dejavnostih (slika 1.31, levo). Tveganja za zdaj ostajajo koncentrirana pri posamičnih podjetjih iz predelovalne dejavnosti, ter zaenkrat niso širše osnovana.

Fizična tveganja v bančnem sistemu ostajajo razmeroma stabilna. Delež izpostavljenosti subjektom v občinah z visokim oziroma povišanim fizičnim tveganjem (vključujejo kronična in akutna fizična tveganja[62] je decembra na ravni sistema znašal 15,3 %, delež izpostavljenosti območjem z visoko izpostavljenostjo vsaj enemu akutnemu fizičnemu tveganju pa 14,2 %. Zaradi večje razpršenosti izpostavljenosti gospodinjstvom ostaja ta delež precej višji pri portfelju gospodinjstev (18,4 %) kot pri portfelju podjetij (10,4 %). Med akutnimi fizičnimi tveganji je bančni sistem najmanj izpostavljen tveganju poplav (delež izpostavljenosti je decembra znašal 0,6 %).[63] Deleži NPE v celotnih izpostavljenostih (gospodinjstvom in NFD) ostajajo nizki, tako pri izpostavljenostih subjektom v občinah z visokim oziroma povišanim tveganjem kot pri izpostavljenostih z visokim akutnim fizičnim tveganjem (v povprečju 0,23 %).

Pri interpretaciji kazalnikov je pomembna previdnost, saj ti ne odražajo vseh dejavnikov, povezanih s fizičnimi ali tranzicijskimi tveganji, prve ocene pa kažejo na nizka tveganja interakcije med dejavniki podnebnih tveganj. Delež izpostavljenosti podnebno občutljivim dejavnostim v občinah, ki so visoko izpostavljene sestavljenemu63 fizičnemu tveganju, je nizek ter je z decembrom znašal manj kot 5 %. Slednje velja ne glede na uporabljene definicije podnebne občutljivosti. To kaže, da so tveganja interakcije med fizičnimi in tranzicijskimi tveganji nizka, saj je delež subjektov visoke izpostavljenosti fizičnemu ter tranzicijskemu tveganju hkrati nizek. Pri tem izpostavljamo, da se tranzicijska ter fizična tveganja v trenutni zasnovi analizirajo v posameznih analitičnih/metodoloških sklopih. Pri analizi ni upoštevan morebitni vpliv spremembe tranzicijskih tveganj na fizična tveganja, ali obratno. Poleg tega kazalniki fizičnih tveganj temeljijo na dolgoročnih projekcijah podnebnih scenarijev in ne odražajo tekočih sprememb okoljskih kazalnikov, kar bi lahko pomembno vplivalo na poslovanje posameznih dejavnosti ter posledično bančnega sistema.

Geopolitična tveganja še vedno prinašajo precejšnjo negotovost, ter lahko posredno vplivajo na podnebna tveganja. Ob preusmerjanju investicij za druge strateške namene se lahko časovnica izvedbe zelenega prehoda ali splošna raven cen spremenita. Eskalacija in materializacija geopolitičnih tveganj bo prek cene energentov vsaj kratkoročno vodila v povišano inflacijo, medtem ko naj bi uvedba EU ETS2 sistema začasno prispevala k rahlemu dvigu inflacije do leta 2028.[64] Pomembno vprašanje ostaja tudi dostopnost financiranja podnebno občutljivih dejavnosti. Zadnje ocene sicer kažejo na precejšnje znižanje nagiba k onesnaževalnim dejavnostim, kar znižuje tranzicijska tveganja v bančnem sistemu, a predvsem srednjeročno. Smiselno je, da banke ohranijo oziroma okrepijo financiranje naložb in programov, ki so namenjeni zmanjšanju podnebnih vplivov.

2Odpornost bančnega sistema

2.1Solventnost in dobičkonosnost

Odpornost bančnega sistema z vidika solventnosti in dobičkonosnosti je bila ob koncu 2025 visoka. Količnik kapitalske ustreznosti so dosegli visoke vrednosti zaradi rasti regulatornega kapitala, ki je prehitela rast tveganju prilagojenih izpostavljenosti. Ocenjujemo, da bo dobra dobičkonosnost bank, ki izvira iz še vedno visokih neto obrestnih prihodkov, vztrajala tudi v letu 2026. V letu 2026 pričakujemo ohranjanje dobre solventnosti bank, vendar ob pričakovanem zniževanju količnikov kapitalske ustreznosti predvsem zaradi rasti tveganih izpostavljenosti iz kreditnega tveganja. Tveganje za ohranjanje trenutnega solventnostnega položaja bank lahko v prihodnje predstavljata predvsem rast kreditne izpostavljenosti in morebitna realizacija tveganj iz ekonomskega okolja. Podobno bi lahko dobiček zmanjšale predvsem višje neto oslabitve in rezervacije. Do teh bi prišlo ob morebitnem vztrajanju energetske krize ter poslabšanju gospodarskega okolja, kar bi se lahko odrazilo v povečanju nedonosnih terjatev.

Solventnost

Visoko solventnost slovenskega bančnega sistema ob koncu leta 2025 potrjujejo visoki količniki kapitalske ustreznosti. Količnik skupne kapitalske ustreznosti (KU) na konsolidirani ravni (slika 2.1 levo) je dosegel eno najvišjih ravni zadnjih desetih let z 20,8 % (+1,0 odstotna točka glede na 2024), medtem ko je količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala (CET1) dosegel drugo najvišjo raven tega obdobja v višini 17,9 % (+0,3 odstotne točke glede na 2024; slika 2.2 levo). Dobro solventnost slovenskega bančnega sistema ob koncu 2025 potrjujeta tudi višji presežek skupne kapitalske ustreznosti[65] s 6,5 odstotnimi točkami nad opredeljeno skupno kapitalsko zahtevo in količnik finančnega vzvoda z 9,7 % (slika 2.2 desno). Podatki za evrsko območje s konca tretjega četrtletja 2025 prav tako izkazujejo visoko solventnost evrskega bančnega sistema, vendar so bile vrednosti kapitalskih količnikov nižje od tistih, ki jih je izkazoval slovenski bančni sistem ob zaključku lanskega leta. Na posamični podlagi je količnik skupne KU v slovenskem bančnem sistemu ob koncu leta 2025 dosegel 23,3 %, količnik CET1 pa 19,8 %, kar dodatno potrjuje visoko solventnost bančnega sistema.

Rast količnikov KU, zlasti v zadnjem četrtletju, je temeljila na povečanju regulatornega kapitala. Slednji se je okrepil za 9,3 %, predvsem s prenosom dela tekočih dobičkov iz 2025 med zadržane (315 mio EUR) in izdajo dodatnega temeljnega kapitala (300 mio EUR). Ta rast je precej presegla štiriodstotno povečanje zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti (TPI), ki je izhajala iz povečanja kreditnih tveganj, medtem ko so operativna tveganja zaradi novega načina izračuna kapitalske zahteve[66] še vedno zniževala celoletno rast zneskov TPI. K rasti TPI za kreditna tveganja je največ prispevalo zadolževanje prebivalstva s potrošniškimi in stanovanjskimi posojili. Opazen je bil tudi porast izpostavljenosti v neplačilu, ki pa je ostal omejen. Banke v zadnjih letih z zadržanimi dobički izboljšujejo kakovost regulatornega kapitala, čemur pritrjuje tudi gibanje količnikov KU v primerjavi z evrskim območjem (slika 2.1 levo). Primerjava spremembe količnika KU glede na rast količnika CET1 znotraj evrskega območja postavlja slovenski bančni sistem med države, kjer je bila rast količnika CET1 izrazitejša od rasti skupne KU (slika 2.1 desno). Iz slike so razvidne tri skupine držav: v prvi, kamor sodi tudi Slovenija, je povečanje skupne KU temeljilo primarno na kapitalu CET1. Drugo skupino sestavljajo države, ki so količnik KU krepile predvsem z drugimi oblikami regulatornega kapitala (npr. Litva), v tretji skupini (npr. Belgija) pa je bila rast drugih vrst kapitala tolikšna, da so lahko ob hkratnem povečanju skupne KU celo znižale količnik CET1. Slovenski bančni sistem tako tudi s kakovostjo regulatornega kapitala v primerjavi z ostalimi članicami evrskega območja izkazuje visoko stopnjo odpornosti.

V letošnjem letu pričakujemo ohranjanje dobre kapitalske odpornosti bančnega sistema, vendar ob zniževanju količnikov kapitalske ustreznosti. Zniževanje količnikov kapitalske ustreznosti pričakujemo predvsem zaradi naraščajočega kreditnega tveganja in visoke negotovosti v poslovnem okolju, kar se lahko odrazi v večji rasti neto oslabitev in rezervacij ter višjih operativnih stroških. Banke bi sicer lahko še dodatno povečale kapital z rastjo regulatornega kapitala iz zadržanih dobičkov bank, ki jih še niso razporedile že pred koncem leta 2025. Možnosti za krepitev regulatornega kapitala z lastno akumulacijo ostajajo še naprej ugodne, predvsem zaradi stabilnih dohodkovnih tokov, medtem ko ostaja krepitev kapitala z izdajami kapitalskih instrumentov na finančnih trgih omejena na posamezne banke. S krepitvijo regulatornega kapitala se povečuje oziroma ohranja odpornost bank, poleg tega pa z njo banke naslavljajo tudi minimalne zahteve MREL, ki jih sicer uspešno izpolnjujejo. Kljub rasti odpornosti bančnega sistema so med bankami prisotne razlike v kapitalskem položaju, s čimer se razlikuje tudi njihova sposobnost za absorpcijo nenadnih šokov iz okolja. Kljub dobri odpornosti na ravni sistema ostaja dobro upravljanje kapitalske ustreznosti na ravni posameznih bank zelo pomembno.

Dobičkonosnost

Dobičkonosnost bank je bila lani sicer nižja kot v predhodnih dveh letih, a je kljub temu ostala nadpovprečna. Dobiček pred obdavčitvijo se je medletno zmanjšal za 17,4 % na 991,2 mio EUR, vendar je ostal znatno nad ravnmi, zabeleženimi pred obdobjem zviševanja obrestnih mer. K nižjemu dobičku sta prispevala manjši dohodek in višje neto oslabitve in rezervacije (slika 2.3, levo). Zaradi negotovih gospodarskih izgledov in prerazvrstitve nekaterih podjetij med bolj tvegana se je obseg neto oslabitev in rezervacij lani v primerjavi s predhodnim letom povečal za 90 mio EUR na 161 mio EUR. Njihov delež v bilančni vsoti se je v letu 2025 povečal za 4,3 odstotne točke na 7,4 %. Kljub temu porastu je bil ta delež glede na zgodovinske vrednosti še razmeroma majhen.[67] Zadnja nekoliko višja vrednost deleža neto oslabitev in rezervacij je bila dosežena v letu 2020, prvem letu pandemije. V preteklih letih so banke ohranjale izjemno nizke neto oslabitve in rezervacije. Slednje so se povečale šele proti koncu lanskega leta, ko se je povečal delež nedonosnih terjatev. Donosnost na kapital (ROE) pred obdavčitvijo (slika 2.3, desno) se je na ravni bančnega sistema zaradi nižjega dobička in hkratnega porasta kapitala lani znižala na 14,4 %, kar je za 5,5 odstotne točke manj kot leto prej. ROE pred obdavčitvijo na ravni bančnega sistema kljub lanskemu znižanju vse od leta 2023 dalje izrazito presega povprečje zadnjih let pred zvišanjem ravni obrestnih mer in tudi dolgoročno povprečje.[68] V začetku leta 2026 dobiček zaostaja za tistim iz enakega lanskega obdobja, predvsem zaradi nekoliko nižjih neobrestnih prihodkov in višjih stroškov. Medtem ko so neto oslabitve in rezervacije primerljive z lanskimi, ta zaostanek v prvih mesecih leta običajno nima pomembnejše vloge pri končnem rezultatu.

Letos bodo razmere za ustvarjanje dobička bolj zaostrene in negotove. Čeprav pričakujemo stabilno ustvarjanje dohodka, bi lahko višino dobička ob vztrajanju energetskih kriznih razmer ter poslabšanju mednarodnega in domačega gospodarskega okolja zmanjšale predvsem višje neto oslabitve in rezervacije. Pričakovanja finančnih trgov glede ukrepanja centralnih bank ob povečanih inflacijskih pritiskih nakazujejo višanje obrestnih mer za naložbe in višje zahtevane donose na obvezniških trgih. Medtem ko bi finančni viri domačih bank, kjer prevladujejo vpogledne vloge, ob podobni obrestni politiki bank kot ob zadnjem višanju obrestnih mer lahko ostali še naprej zelo poceni. Premik obrestnih mer na višjo raven se je v zadnjih letih odrazil predvsem na naložbeni strani. Banke bi morale nameniti več pozornosti obrestnim meram za vloge, saj te predstavljajo njihov najpomembnejši vir financiranja ter spodbujajo stabilno in dolgoročno varčevanje prebivalstva. Po drugi strani pa bi banke ob poslabšanju gospodarskih razmer lahko tako zaradi zmanjšanega povpraševanja kot zaradi večje previdnosti zmanjšale kreditiranje in se bolj osredotočale na naložbe z nižjim tveganjem in donosom. To bi poleg višjih neto oslabitev in rezervacij dodatno zniževalo njihovo dobičkonosnost.

V državah EU do tretjega četrtletja lani še ni bilo zaznati povečanja neto oslabitev. Slovenski bančni sistem je bil med tistimi z nižjimi neto oslabitvami.[69] Majhne neto oslabitve so še vedno prispevale k visoki dobičkonosnosti bank, tako v državah EU kot v Sloveniji. Za konec leta 2025 lahko za Slovenijo pričakujemo višje vrednosti, saj so se po posamičnih bilančnih podatkih bank neto oslabitve povečale predvsem v zadnjem četrtletju leta. Kakovost sredstev pri bankah v obeh območjih in Sloveniji se bo predvidoma letos poslabšala. Lanskim naraščajočim trgovinskim napetostim, nižji gospodarski rasti, motnjam v dobavnih verigah in poslabšanju razmer za proizvodna in izvozna podjetja so se z vojnami in krizo na Bližnjem vzhodu pridružili še povečani inflacijski pritiski zaradi energetske krize. Obenem bodo morebitna zvišanja obrestnih mer podražila tudi vire financiranja. Vse to lahko dodatno negativno vpliva na konkurenčnost podjetij in kvaliteto njihovih portfeljev in na povečanje neto oslabitev pri bankah.

Dobičkonosnost bank v Sloveniji je tudi lani do konca tretjega četrtletja presegala povprečje držav EU in evrskega območja. Z zniževanjem ravni obrestnih mer se je pričakovano znižala, vendar ne bistveno (slika 2.4, levo). Razlika med Slovenijo in povprečjem držav obeh območij se je nekoliko zmanjšala. ROE[70] slovenskega bančnega sistema je lani do tretjega četrtletja dosegel 14,1 % (decembra 2024 14,9 %) in s tem presegel tako povprečno vrednost ROE držav EU (12,8 %), kot evrskega območja (11,9 %). ROE po obdavčitvi pa je v Sloveniji lani še vedno močno, za približno polovico, presegal tudi povprečni vrednosti obeh območij, pri katerih je ta za obravnavano obdobje znašala manj kot 10 % V primerjavi z državami EU (slika 2.4, desno) se je lani razlika do povprečja držav nekoliko zmanjšala in prešla pod prvo četrtino držav EU z najvišjimi vrednostmi, kjer je bila od drugega 2023 četrtletja dalje.

2.2Likvidnost

Odpornost bančnega sistema je v segmentu likvidnosti, kljub poslabšanju vrednosti nekaterih indikatorjev, ostala visoka, stabilen trend pa pričakujemo tudi v prihodnje. Sposobnost pokrivanja neto likvidnostnih odlivov v kratkoročnem stresnem obdobju in financiranje obveznosti v enoletnem obdobju se je na ravni bančnega sistema nekoliko poslabšala, a kljub temu ostaja na visoki ravni. Banke so nadaljevale z usmerjanjem prostih likvidnih sredstev v nakup dolžniških vrednostnih papirjev, vendar se je ta trend nekoliko upočasnil. Čeprav se je velik obseg likvidnosti ohranil, pa je v primeru izrazito velike potrebe po likvidnosti, ki bi zahtevala tudi prodajo vrednostnih papirjev, njena spremenjena struktura manj ugodna. Razlike v likvidnostnih presežkih so med bankami še vedno precejšnje. K ohranjanju dobre likvidnosti in s tem visoke odpornosti bank bo tudi v prihodnje pomembno prispevalo pozorno spremljanje tržnih razmer in skrbno upravljanje trenutno dobre likvidnosti.

Bančni sistem je leta 2025 kljub rahlemu poslabšanju ohranil visoko sposobnost pokrivanja neto likvidnostnih odlivov v enomesečnem stresnem obdobju. Postopno zmanjševanje vrednosti količnika likvidnostnega kritja (LCR), ki je bilo prisotno predvsem v prvi polovici lanskega leta, se je v nadaljevanju leta umirilo (slika 2.5, levo). Vrednost LCR se je lani na individualni podlagi zmanjšala za 25 odstotnih točk, vendar z 291 % ostala visoko nad minimalno regulatorno zahtevo (100 %). Likvidnostni presežek je konec leta znašal visokih 11,4 mrd EUR. Nižja vrednost LCR je bila posledica povečanja neto likvidnostnih odlivov,[71] ki so se okrepili bolj kot likvidnostni blažilnik oziroma obseg visoko kakovostnih likvidnih naložb (angl. HQLA). Podobno kot v Sloveniji se je vrednost LCR zmanjšala tudi v skoraj vseh ostalih državah evrskega območja, med katerimi se po vrednosti tega kazalnika uvrščamo na visoko tretje mesto (slika 2.5, desno).[72]

Spreminjanje strukture HQLA, s katerimi banke pokrivajo neto likvidnostne odlive, se je v drugi polovici leta nekoliko upočasnilo. Banke so zlasti v zadnjem četrtletju 2024 in v prvem četrtletju 2025 izraziteje usmerjale del gotovine in prostih rezerv z računov pri centralni banki v nakup dolžniških vrednostnih papirjev in posojila. V nadaljevanju leta se je ta trend nekoliko umiril, kar sovpada s stabilizacijo obrestnih mer ECB, saj je bilo prav zmanjševanje obrestne mere mejnega depozita povod za spreminjanje strukture likvidnosti. Čeprav so banke v zadnjem četrtletju lani likvidna sredstva povečale, se je njihov obseg v celotnem letu 2025 zmanjšal za dobro desetino na 6,6 mrd EUR oziroma 38 % vseh HQLA. Z nakupi državnih dolžniških vrednostnih papirjev so se povečala sredstva enot centralne ravni države, ki so decembra znašala 8,5 mrd EUR oziroma skoraj polovico HQLA.[73] Spremenjena struktura likvidnosti s prevladujočim deležem državnih dolžniških vrednostnih papirjev lahko v razmerah izrazitih potreb po takojšnji likvidnosti predstavlja manj ugodno izhodišče v primeru, če bi bila potrebna prodaja vrednostnih papirjev. Z večjim zadolževanjem držav se namreč postopno povečuje tveganost državnih vrednostnih papirjev, kar poslabšuje možnost njihove učinkovite prodaje v primeru nenadnih potreb po likvidnosti.

Sposobnost financiranja obveznosti v enoletnem obdobju se je na ravni bančnega sistema rahlo poslabšala, vendar ostala visoka. Ob rasti posojil nebančnemu sektorju in naložb v vrednostne papirje se je obseg potrebnega stabilnega financiranja povečal nekoliko bolj kot obseg razpoložljivega financiranja, ki se je okrepil predvsem zaradi priliva vlog nebančnega sektorja. S tem se je vrednost kazalnika neto stabilnega financiranja (NSFR) bančnega sistema na individualni podlagi zmanjšala za dobri dve odstotni točki na 165 %, vendar ostala znatno nad minimalno regulatorno zahtevo (100 %). To pomeni, da je imel bančni sistema konec leta 2025 18,3 mrd EUR več razpoložljivih stabilnih sredstev, kot je bila potreba po njih za enoletno obdobje. Podobno kot v Sloveniji se je vrednost NSFR zmanjšala tudi v večini drugih držav evrskega območja, med katerimi se Slovenija po vrednosti tega kazalnika uvršča na visoko četrto mesto.[74]

Vse banke so presegle minimalne regulatorne zahteve kazalnikov LCR in NSFR, vseeno pa ostajajo razlike v likvidnostnih presežkih med njimi še vedno precejšnje. Zaradi spremembe strukture likvidnosti se je vrednost LCR zmanjšala pri dveh tretjinah bank, vendar pa je bila konec leta le pri eni banki nižja od dvakratnika minimalne regulatorne zahteve (slika 2.6, levo). Vrednost NSFR se je zmanjšala pri več kot polovici bank, dve tretjini bank pa je imelo vsaj 50 % več razpoložljivega financiranja, kot bi ga potrebovale za financiranje obveznosti v prihodnjem enoletnem obdobju. Banke so torej v letu 2025 ohranile visoko odpornost na tveganje financiranja, vseeno pa ostaja skrbno upravljanje likvidnosti pomembno za ohranjanje visoke odpornosti tudi v prihodnje.

Sklad finančnega premoženja za zavarovanje pri Evrosistemu je ostal neobremenjen, njegov obseg pa se je nekoliko povečal. Konec leta 2025 je znašal 2,5 mrd EUR oziroma 7 % več kot leto prej. Banke zaenkrat nimajo potreb po dodatni likvidnosti, zato je ostal sklad neobremenjen (slika 2.6, desno). V primeru večjih likvidnostnih potreb bi banke lahko v sklad vključile še za 11,3 mrd EUR primernega finančnega premoženja za zavarovanje pri Evrosistemu, ki ga imajo na voljo v svojih bilancah. S stabilizacijo obrestnih mer se je zlasti v drugi polovici lanskega leta nekoliko ustavilo zmanjševanje obsega vezave likvidnih sredstev čez noč pri Evrosistemu. Povprečen obseg vezave je lani znašal 6,5 mrd EUR oziroma skoraj tretjino manj kot leta 2023, ko so obrestne mere mejnega depozita še naraščale in so banke krepile obseg terjatev do Evrosistema.

3Gospodinjstva in nefinančne družbe

3.1Gospodinjstva

Finančni položaj gospodinjstev je v drugi polovici leta 2025 ostal stabilen. Zaupanje slovenskih potrošnikov se je proti koncu leta 2025 rahlo izboljšalo, podobno tudi pričakovanja glede gospodarskega in finančnega položaja. Ob že dlje časa trajajoči visoki rasti potrošniških posojil gospodinjstvom se krepi tudi rast stanovanjskih posojil, vendar slovenska gospodinjstva ostajajo manj zadolžena kot gospodinjstva evrskega območja. Negotovosti v mednarodnem okolju, ki se že odražajo v gibanju cen energentov, predstavljajo tveganje za kupno moč gospodinjstev in njihovo zaupanje.

Razpoloženje potrošnikov in finančno premoženje gospodinjstev

Zaupanje slovenskih potrošnikov se je proti koncu leta 2025 rahlo izboljšalo, podobno pa tudi pričakovanja glede gospodarskega in finančnega položaja. Kazalnik zaupanja potrošnikov se je v drugi polovici leta 2025 postopno izboljševal in novembra dosegel najvišjo raven po koncu leta 2024 (slika 3.1, levo), k čemur so prispevala izboljšana medletna pričakovanja glede gospodarskih razmer v državi, prihodnjega finančnega stanja gospodinjstev ter večjih nakupov. Nominalne neto plače so se decembra 2025 glede na december 2024 v povprečju zvišale za 5 %, realne pa za 2,5 %. Povprečna medletna rast nominalnih plač je bila decembra prisotna v vseh dejavnostih, najizraziteje pa v dejavnostih pretežno javnega sektorja - izobraževanju ter zdravstvu in socialnem varstvu (slika 3.1, desno). Najvišje plače so bile izplačane v oskrbi z električno energijo, plinom in paro, najnižje pa v gostinstvu in drugih raznovrstnih poslovnih dejavnostih.

Struktura finančnega premoženja je bila v lanskem letu stabilna in se glede na pretekla leta ni bistveno spremenila. Delež finančnih sredstev slovenskih gospodinjstev v BDP se je v tretjem četrtletju 2025 glede na začetek lanskega leta povečal, a ostaja s 133,7 % občutno nižji kot v evrskem območju. Finančna sredstva gospodinjstev so v zadnjem četrtletju leta 2025 znašala 93,6 mrd EUR in so se v zadnjem letu povečala za 7,4 mrd EUR (slika 6.17 v prilogi, levo). V zadnjem četrtletju se je rahlo okrepil delež vlog in delnic. V primerjavi z evrskim območjem imajo slovenska gospodinjstva v strukturi finančnega premoženja še naprej večji delež vlog in gotovine, ki predstavljajo skoraj polovico celotnega premoženja, ter večji delež lastniškega kapitala. Gospodinjstva v evrskem območju pa imajo več sredstev v obliki življenjskih in pokojninskih zavarovanj, delnic in obveznic.

Zadolženost in obremenjenost gospodinjstev s stanovanjskimi stroški

Zadolženost slovenskih gospodinjstev ostaja manjša kot v evrskem območju. Obveznosti gospodinjstev so v četrtem četrtletju 2025 znašale 19,8 mrd EUR in so se v zadnjem letu povečale za 1,3 mrd EUR. Delež njihovih obveznosti v BDP je v tretjem četrtletju 2025 znašal 28,2 %, kar je skoraj polovico manj kot v evrskem območju (57,8 %). Gospodinjstva so imela v drugi polovici leta 2025 večino posojil pri domačih finančnih družbah, predvsem bankah, manjši delež pa pri drugih domačih posrednikih, nefinančnih družbah in tujini. Struktura dolga ostaja stabilna, kar prispeva k ugodni oceni kreditnega tveganja v sektorju gospodinjstev.

Kreditiranje gospodinjstev pri slovenskih bankah se je v drugi polovici leta 2025 dodatno okrepilo. K rasti kreditiranja gospodinjstev, ki se je decembra zvišala na 8 %, so od začetka leta 2025 prispevala tako potrošniška kot stanovanjska posojila. Medletna rast potrošniških posojil se sicer postopoma znižuje, a je decembra 2025 še vedno znašala visokih 9,8 %, medtem ko se je rast stanovanjskih posojil krepi in je decembra dosegla 8,8 % (slika 3.2, levo). V Sloveniji delež stanovanjskih posojil v BDP sicer ostaja precej manjši od povprečja evrskega območja (slika 3.2, desno). Delež potrošniških posojil v BDP pa se je v zadnjih treh letih povečal in tudi v letu 2025 presegel povprečje evrskega območja.

Po anketi EU-SILC je bilo največ gospodinjstev, ki so menila, da je breme stanovanjskih stroškov veliko, v najnižjem dohodkovnem razredu (slika 3.3, levo). V letu 2025 je bil ta delež (40 %) nekoliko višji kot v letu 2024 (39 %) in nižji kot v letu 2023 (42 %). Kljub temu delež slovenskih gospodinjstev, ki so preobremenjena s stanovanjskimi stroški (tj. ti presegajo 40 % njihovega razpoložljivega dohodka), z 2,3 % ostaja med nižjimi v EU (slika 3.3, desno). Nizka vrednost je povezana tudi z relativno nizko zadolženostjo slovenskih gospodinjstev v primerjavi s povprečjem EU. Med stanovanjske stroške namreč spada tudi odplačevanje stanovanjskega kredita. Nasprotno pa večji delež preobremenjenih gospodinjstev brez stanovanjskih posojil kaže, da gospodinjstva z nizkimi dohodki tudi brez kreditnih obveznosti velik del svojega dohodka namenjajo za stanovanjske stroške. Po podatkih ankete EU-SILC se je delež slovenskih gospodinjstev, ki zamujajo z odplačevanjem posojil, leta 2025 zmanjšal glede na prejšnja leta in ostaja nižji od povprečja EU (slika 6.17 v prilogi, desno).

3.2Nefinančne družbe

Finančni položaj NFD in njihov dostop do financiranja ostajata ugodna. Dolžniško financiranje NFD se je v letu 2025 po dveh letih skromne rasti močno povečalo. Okrepila so se zlasti posojila pri domačih bankah in pri različnih subjektih iz tujine. Kljub porastu dolžniških obveznosti se slovenske NFD po večini kazalnikov zadolženosti še vedno nahajajo pod povprečjem evrskega območja. Nadaljuje se povečevanje števila stečajev in blokad transakcijskih računov. Z izbruhom vojne na Bližnjem vzhodu so se okrepila pričakovanja o morebitnem zgodnejšem zvišanju centralnobančnih obrestnih mer, tudi ECB. V preteklosti se je ob naraščanju obrestnih mer povpraševanje NFD po posojilih sicer umirilo, vendar se lahko zaradi splošne negotovosti in geopolitične krize v prihodnje tudi okrepi. Negotovosti v mednarodnem okolju, povezane z vojno na Bližnjem vzhodu bi se lahko odrazile v manjši odpornosti NFD, kar bi lahko negativno vplivalo na finančno stabilnost.

Financiranje in zadolženost NFD

Financiranje NFD s posojili se je v letu 2025 močno povečalo. Posojila NFD so se po upadu v letu 2023 in skromni rasti v letu 2024 močno povečala, nekoliko so se povečali tudi prejeti komercialni krediti. Pritok dolžniških obveznosti je v letu 2025 dosegel skoraj 2 mrd EUR, medtem ko je bil v predhodnem letu le rahlo pozitiven. Pritok lastniškega kapitala je bil manjši od pritokov predhodnih treh let (slika 3.7, levo). V letu 2025 se je financiranje s posojili povečalo pri vseh upnikih, razen pri državi. Pri tem so se močno povečala posojila pri domačih bankah in financiranje s posojili iz tujine, ki so v predhodnem letu upadla. Precej so narasla posojila, prejeta od samostojnih podjetnikov (zajetih v sektorju gospodinjstev), nekoliko se je povečalo tudi financiranje s posojili med slovenskimi NFD (slika 3.7, desno).

Rast posojil NFD pri domačih bankah je do konca leta 2025 presegla rast teh posojil v povprečju evrskega območja. Medletna rast posojil pri domačih bankah je bila v Sloveniji 4,3-odstotna, v povprečju evrskega območja pa je znašala 2,8 % (slika 3.8, levo). V letu 2025 se je povečalo tudi financiranje s posojili iz tujine, njihova medletna rast je ob koncu leta 2025 znašala 4,5 %. Posojila NFD pri domačih bankah so tako dosegla 10,6 mrd EUR, medtem ko so posojila NFD v tujini znašala okoli 7 mrd EUR (slika 3.8, desno). Rast posojil v tujini je temeljila predvsem na rasti posojil pri nadrejenih družbah, medtem ko je financiranje pri lastniško nepovezanih družbah in institucijah upadlo. Posojila prejeta od nadrejenih družb v tujini so se do konca leta 2025 povečala na skoraj 62 % vseh tujih posojil, medtem ko je v letu 2020 ta delež znašal le okoli 42 %. Stanje posojil pri mednarodnih institucijah in bankah v tujini je ostalo nizko pri skoraj 2 mrd EUR.

Z izbruhom vojne na Bližnjem vzhodu so se okrepila pričakovanja o morebitnem zgodnejšem zvišanju centralnobančnih obrestnih mer, tudi ECB. Naraščajoče obrestne mere bi bile lahko pomemben dejavnik upadanja povpraševanja po bančnih posojilih, še zlasti v luči negotovosti, ki jih prinašajo višje cene energentov in surovin ter morebitna manjša gospodarska rast. Po drugi strani pa se lahko zaradi splošne negotovosti in geopolitične krize, še posebej, če bi zaradi zaostrenih geopolitičnih razmer visoke cene nafte vztrajale dlje časa, povpraševanje NFD po posojilih zaradi morebitnih likvidnostnih težav v prihodnje tudi okrepi.

Zadolženost slovenskih NFD ostaja nizka, po večini kazalnikov zadolženosti ostaja tudi pod povprečjem evrskega območja. Dolžniške obveznosti NFD so se do konca leta 2025 povečale na 53,0 mrd EUR, medtem ko so obveznosti iz lastniškega kapitala dosegle 75,2 mrd EUR. Obveznosti NFD v primerjavi z BDP so tako po zmanjševanju v letih 2023 in 2024 s 75,2 % glede na predhodno leto ostale skoraj nespremenjene. Finančni vzvod, kot razmerje med dolžniškim in lastniškim financiranjem se je dodatno izboljšal oziroma znižal na 70,2 % (slika 3.9, levo). Zadolženost slovenskih NFD je po finančnem vzvodu primerljiva s povprečjem evrskega območja, medtem ko je njihova zadolženost po kazalnikih dolžniških obveznosti v primerjavi z BDP precej nižja kot v povprečju evrskega območja. V zadnjem četrtletju 2025 so posojila NFD znašala 36,8 % BDP, komercialni krediti pa 25,3 % BDP (slika 3.9, desno), medtem ko so v evrskem območju v tretjem četrtletju 2025 posojila NFD znašala 91,0 % BDP, komercialni krediti pa 29,8 % BDP.

Zadolženost NFD, merjena s finančnim vzvodom, se je ob rasti dolžniških obveznosti izboljšala predvsem zaradi nadpovprečnega prevrednotenja lastniškega kapitala. Pritok kapitala je bil v letu 2025 nekoliko manjši kot v preteklih obdobjih, vrednostne spremembe pa so k rasti stanja kapitala prispevale kar 4,7 mrd EUR (slika 6.18 v prilogi, desno).

Raziskava, ki jo izvajamo v Banki Slovenije,[76] je pokazala, da je dostopnost večine virov financiranja NFD v letu 2025 ostala ugodna. NFD so pripravljenost bank za odobritev posojil v letu 2025 ocenjevale nekoliko manj ugodno kot v predhodnem letu, so pa za leto 2026 optimistične in pričakujejo izboljšanje dostopnosti za skoraj vse vire financiranja. V prihodnjih treh letih NFD načrtujejo največ investicij v opremo, stroje, kadre in digitalne tehnologije, pri čemer bodo naložbe večinoma financirale z lastnimi sredstvi ter bančnimi posojili. Dostopnost financiranja je bila po oceni NFD tudi eden od najmanj pomembnih omejitvenih dejavnikov poslovanja.[77]

Finančna sredstva NFD

Ob naraščanju obveznosti NFD so se tudi njihova finančna sredstva v letu 2025 ponovno povečala. K rasti finančnih sredstev je prispeval tako porast (vrednosti) naložb v lastniški kapital kot porast gotovine in vlog, ki tako zmanjšujejo potrebe po zunanjih virih financiranja poslovanja in investicij. Letni tok danih komercialnih kreditov je bil podoben kot v predhodnem letu (slika 3.10, levo). Presežek celotnih obveznosti nad finančnimi sredstvi NFD se je dodatno povečal, s čimer so se povečala tudi tveganja, saj bi ob morebitnem ponovnem naraščanju obrestnih mer narasli tudi stroški odplačevanja dolga, medtem ko bi se ob morebitnem upadu gospodarske aktivnosti lahko poslabšala tudi zmožnost odplačevanja dolga. K povečanju celotne neto negativne pozicije je ključno prispeval porast neto prejetega lastniškega kapitala, ki je sicer narasel predvsem zaradi njegovega nadpovprečnega prevrednotenja. Neto negativna pozicija v deležu BDP je precej nižja kot v evrskem območju, kar kaže na manjšo zadolženost slovenskih NFD.

Presežek danih komercialnih kreditov NFD nad prejetimi se je v letu 2025 povečal. To je poleg gotovine in vlog edini segment financiranja NFD, pri katerem te ustvarjajo presežek finančnih sredstev nad obveznostmi (slika 3.10, desno). Presežek komercialnih kreditov, ki je v obdobju od 2013 do 2022 znašal v povprečju 1,2 mrd EUR oziroma 2,7 % BDP se je do konca leta 2025 zvišal na 2,9 EUR oziroma 4,3 % BDP. Več kot polovica danih komercialnih kreditov je bila dana tujini, medtem ko je bila v Sloveniji večina dana NFD, le okoli 5 % pa državi in gospodinjstvom.

Stečaji in blokade računov NFD ter njihovo poslovanje tekom zadnje energetske krize

Naraščanje števila začetih stečajnih postopkov in blokad transakcijskih računov NFD se je v letu 2025 nadaljevalo. Število začetih stečajev NFD je v letu 2025 naraslo za 4,8 %, medtem ko je bila v letu 2024 rast 11,8-odstotna. Pri tem se je ponovno povečalo število stečajev v gradbeništvu ter prevozu in skladiščenju, naraščanje števila stečajev v predelovalnih dejavnostih pa se je nekoliko umirilo (slika 3.11, levo). Število stečajev se je najbolj povečalo pri majhnih NFD, medtem ko je pri velikih ostalo zelo majhno (slika 6.19 v prilogi, levo). Število blokiranih transakcijskih računov se je v letu 2025 povečalo za 3 % (5,7 % v letu 2024) in je naraslo predvsem v predelovalnih dejavnostih, gradbeništvu ter prevozu in skladiščenju (slika 3.11, desno). Ob naraščanju negotovosti v mednarodnem okolju se povečuje tudi možnost dodatnih poslabšanj v prihodnje.

Negotovosti v mednarodnem okolju, povezane z vojno na Bližnjem vzhodu, bi se lahko odrazile v manjši odpornosti NFD, kar bi lahko negativno vplivalo na finančno stabilnost. V preteklosti se je ob naraščanju obrestnih mer povpraševanje NFD po posojilih umirilo, vendar se lahko zaradi splošne negotovosti in energetske krize povpraševanje v prihodnje tudi okrepi. Finančni položaj NFD je sicer dober, vendar bi lahko družbe, ki so bolj izpostavljene cenam energentov in dostopnosti surovin, zaradi morebitnih likvidnostih težav v prihodnje povpraševanje po posojilih povečale. Z izbruhom vojne na Bližnjem vzhodu so se namreč cene nafte in plina zaradi motenj v svetovni dobavi močno povečale, kar lahko okrepi cenovne pritiske in vodi k nižji medletni rasti gospodarske aktivnosti. Po drugi strani pa lahko večje negotovosti pomembno vplivajo na manjšo investicijsko aktivnost NFD in s tem manjše povpraševanje po investicijskih posojilih. Odpornost NFD se je v zadnjem desetletju sicer močno povečala, saj so se od zadnje finančne krize NFD močno razdolžile. Ukrepi vlade za blažitev energetske krize, ki se napoveduje zaradi vojne v Iranu, bi lahko prispevali k ohranjanju odpornosti slovenskih NFD.

Poslovanje NFD, zlasti v energetsko intenzivnih panogah, je zaradi geopolitične krize oteženo. Pomen energetsko intenzivnih panog v gospodarstvu se zmanjšuje, a ostaja viden, saj k BDP prispevajo 3,5 %.[78] Medtem, ko je delež finančnih obveznosti NFD v energetsko intenzivnih dejavnostih v finančnih obveznostih vseh NFD ostal v zadnjem desetletju okoli 7-odstoten, se je v letih 2023 in 2024 delež finančnih odhodkov za obresti NFD v teh dejavnostih v finančnih odhodkih za obresti vseh NFD močno povečal. V zadnjih letih je imelo okoli 40 % NFD v energetsko intenzivnih dejavnostih finančne obveznosti pri bankah. Ta delež se je od leta 2008 znižal, znižala pa se je tudi zadolženost teh NFD, merjena z obveznostmi glede na sredstva. Število stečajev v teh dejavnostih je bilo v letih 2023 in 2024 višje kot v predhodnih treh letih, vendar še vedno manjše kot v obdobju 2010-2019, ko je znašalo v povprečju 21 stečajev. V letu 2025 je bilo v teh panogah 9 stečajev. Ob koncu leta 2025 je delež posojil bank NFD v energetsko intenzivnih dejavnostih v vseh posojilih NFD znašal 9,3 %, medtem ko je delež teh dejavnosti v celotni zunajbilančni izpostavljenosti NFD znašal 3,9 %.

4Nebančne finančne institucije

4.1Lizinške družbe

Tveganje, ki izhaja iz lizinških družb, ocenjujemo kot nizko, s stabilnimi izgledi. Lizinške družbe so v lanskem letu povečale obseg novo sklenjenih poslov. V okolju postopnega zniževanja obrestnih mer so se obrestne mere lizinških poslov za gospodinjstva zniževale hitreje kot obrestne mere potrošniških posojil. Dobičkonosnost lizinških družb se je po treh letih upadanja ponovno okrepila, hkrati pa sta se povečala tudi bilančna vsota lizinških družb ter skupno stanje lizinških poslov. Kakovost portfelja ostaja ugodna, saj zamude pri lizinških poslih še naprej vztrajajo na nizkih ravneh. Glavnina sektorja se financira bodisi prek posojil, prejetih od povezanih družb znotraj skupine, bodisi prek posojil, prejetih od bank.

Lizinške družbe so v lanskem letu sklenile več novih poslov kot leto prej. Medletna rast je znašala 8,4 %, skupna vrednost novo sklenjenih poslov je tako lani dosegla 1,4 mrd EUR (slika 4.1, levo). Rast novih poslov je ob polletju presegla povprečno rast lizinških družb v državah, ki jih spremlja LeaseEurope[84], kjer je ob polletju 2025 znašala 2,2 %. Po sektorjih komitentov je dobra polovica poslov odpadla na gospodinjstva, nekoliko manj pa na NFD. Struktura novih poslov po predmetu financiranja ostaja primerljiva s preteklimi leti. Lizing ima za gospodinjstva pomembno vlogo predvsem kot oblika financiranja nakupa osebnih vozil. Za NFD pa predstavlja pomembno orodje za financiranje osebnih, komercialnih in tovornih vozil, v manjši meri pa se uporablja tudi za financiranje proizvodnje opreme in strojev. Med novo sklenjenimi posli so prevladovali tisti z ročnostjo od 5 do 10 let, sledili so posli z ročnostjo od 1 do 5 let. Banke so v lanskem letu sklenile 362 mio EUR finančnih najemov, kar je primerljivo z letom prej. Največ finančnih najemom so sklenile z gospodinjstvi, sledijo NFD-ji.

Zniževanje obrestnih mer pri lizinških poslih je potekalo postopno skozi vse lansko leto. Konec decembra 2025 je bilo s fiksno obrestno mero po številu sklenjenih 47,2 % vseh novih poslov (slika 4.1, levo). Obrestne mere lizinških poslov za gospodinjstva so se zniževale hitreje kot obrestne mere potrošniških posojil, vendar kljub temu ostajajo višje od slednjih. Še v prvi polovici leta 2022 so bile obrestne mere pri lizinških poslih nižje kot pri potrošniških posojilih (slika 4.1, desno). Postopno zmanjševanje razlike med obrestnimi merami lizinških poslov in potrošniških posojil povečuje konkurenčnost lizinga ter prispeva k večji priljubljenosti te oblike financiranja.

Bilančna vsota lizinških družb se je okrepila. Medletno je zrasla za 7,5 % in znašala 3,4 mrd EUR. Večino bilančne vsote predstavljajo finančne terjatve, ki so predmet lizing poslov. Stanje poslov se je v letu 2025 povečalo za 5,9 % na 2,9 mrd EUR (slika 4.2, levo). V stanju poslov prevladujejo posli z gospodinjstvi (61,1 %), sledijo posli sklenjeni z NFD-ji (38,2 %). Med slednjimi po dejavnosti prevladujejo posli v prometu in skladiščenju ter trgovini, vzdrževanju in popravilu motornih vozil. Slovenske lizinške družbe izvajajo pretežno finančni najem.[85] Večinske ali izključne lastnice slovenskih lizinških družb so banke ali finančne skupine, ki zagotavljajo tudi večino njihovega financiranja.

Lizinške družbe so lani poslovale bolje kot leto prej. Po treh zaporednih letih upadanja dobičkonosnosti se dobiček ponovno krepi. Konec decembra 2025 je skupni dobiček pred davki dosegel 57,2-odstotno medletno rast oziroma 40,0 mio EUR. K izboljšanju poslovnega izida so največ prispevali nižji finančni odhodki iz posojil (slika 4.2, desno). Kakovost lizinških poslov ostaja visoka. Terjatve v zamudi nad 90 dni ostajajo stabilne, njihov delež je konec decembra 2025 znašal nizkih 0,7 % (slika 4.2, levo).

4.2Zavarovalnice

Zavarovalnice so v preteklem letu z nadaljevanjem visokih dobičkov in stabilnim poslovanjem izkazale visoko odpornost sektorja. Medletno so zbrale več bruto premij in izplačale več škod, pri čemer v segmentu premoženjskih zavarovanj prevladujejo zavarovanja avtomobilske odgovornosti, v segmentu življenjskih zavarovanj pa zavarovanja, vezana na indeks ali enoto premoženja. Škodni količniki zavarovalnic so se opazno izboljšali, kapitalska ustreznost pa ostaja na visoki ravni. Pozavarovalnice so prav tako poslovale uspešno, saj so zabeležile rast zbranih bruto premij in visok dobiček.

Zavarovalnice so v lanskem letu zbrale več bruto premij ter izplačale več škod. V preteklem letu so zavarovalnice zabeležile občutno rast zbranih bruto premij (za 32,3 %) in skupaj zbrale 3,2 mrd EUR bruto premij. Visoka rast zbranih premij je predvsem posledica vstopa ene od zavarovalnic na italijanski trg avtomobilskih zavarovanj v drugi polovici leta 2025, kar je v tem obdobju občutno povečalo obseg premij iz tega naslova. Tudi pozavarovalnice so dosegle rast, saj so se njihove zbrane bruto premije zvišale za 8 % na 627 mio EUR (slika 4.3, levo). Hkrati so zavarovalnice v lanskem letu izplačale 8,2 % več bruto škod kot leto pred tem. Od tega je bilo 68,3 % izplačil iz naslova premoženjskih zavarovanj, preostalih 31,7 % pa iz naslova življenjskih zavarovanj. Podobno so se tudi pozavarovalnicam izplačila povečala za 7,7 % na 339 mio EUR (slika 4.3, desno).

Premije za avtomobilsko odgovornost so v premoženjskih zavarovanjih zabeležile najvišjo rast, medtem ko so premije življenjskih zavarovanj rahlo upadle. V segmentu premoženjskih zavarovanj so v preteklem letu prvič prevladovale bruto premije za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, kar je povezano s prej omenjenim vstopom ene od zavarovalnic na tuji trg. Sledile so zbrane premije za druga zavarovanja motornih vozil ter za požarna in druga škodna zavarovanja. Najizrazitejšo medletno rast so zabeležila prav zavarovanja avtomobilske odgovornosti (slika 4.4, levo). Pri življenjskih zavarovanjih po posameznih vrstah ni bilo večjih sprememb v strukturi, so pa zavarovalnice v tem segmentu zabeležile rahel upad zbranih bruto premij. Največji delež v tem segmentu še naprej predstavljajo zavarovanja vezana na indeks ali enoto premoženja, sledijo zavarovanja z udeležbo pri dobičku (slika 4.4, desno).

Škodni količniki zavarovalnic in pozavarovalnic so se občutno izboljšali. Škodni količnik se je decembra 2025 pri zavarovalnicah dodatno znižal na 47,0 %, najnižjo vrednost od leta 2016 (odkar spremljamo podatke), kar odraža izboljšano razmerje med izplačanimi škodami in zbranimi premijami. V segmentu premoženjskih zavarovanj je izboljšanje škodnega količnika predvsem posledica izrazite rasti zbranih bruto premij, medtem ko je pri življenjskem zavarovanju škodni količnik ostal na ravni preteklega leta. Tudi pri pozavarovalnicah se je škodni količnik v primerjavi z letom prej znižal in znašal 54,1 % (slika 4.5, levo).

Zavarovalnice in pozavarovalnice so v preteklem letu poslovale uspešno, kar se odraža v visokih stopnjah rasti dobička. Skupni dobiček zavarovalnic se je v letu 2025 povečal za 5 %. K temu je ključno prispeval segment premoženjskih zavarovanj z 21,8-odstotno rastjo, medtem ko je dobiček v segmentu življenjskih zavarovanj upadel za 47,5 %. Znižanje dobička v življenjskem segmentu je predvsem posledica bistveno nižjega dobička iz naslova naložb. Pozavarovalnice so dosegle še višjo rast, saj se je njihov dobiček povečal za 30,4 % (slika 4.5, desno). Bilančna vsota zavarovalnic se je povečala za 6,3 % na 8,8 mrd EUR, pozavarovalnic pa za 12,9 % na 1,8 mrd EUR. Kapitalska ustreznost zavarovalnic v Sloveniji ostaja na visoki ravni. Mediana količnika kapitalske ustreznosti glede na solventnostni kapital (SCR) je konec decembra 2025 znašala 254,5 %, medtem ko je mediana količnika kapitalske ustreznosti glede na minimalni zahtevani kapital (MCR) dosegla 666,2 %.

4.3Vzajemni skladi

Finančni trgi so marca letos beležili izrazito volatilnost, predvsem zaradi napada na iransko ozemlje, ki je povzročil zaostritev odnosov na Bližnjem vzhodu in povečal negotovost v regiji. Ta dogodek je vplival na borzne indekse tako v regiji kot globalno, obenem pa so se cene energentov, zlasti nafte, zvišale zaradi skrbi glede morebitnih motenj v dobavi. Finančni trgi, ki so po obetavnem začetku lanskega leta v marcu in aprilu doživeli izrazitejše korekcije, predvsem zaradi napovedi ZDA o uvedbi carin na uvoz iz številnih držav, so kljub tem pretresom leto 2025 zaključili z visokimi donosi. V preteklem letu se je nadaljevala tudi izjemna rast indeksa SBI TOP , medtem ko je v letošnjem marcu, podobno kot na mednarodnih borzah, prišlo do korekcije, ki jo je povzročila zaostritev konfliktov na Bližnjem vzhodu. Visoka rast v lanskem letu je pozitivno vplivala na likvidnost domače borze. Domači vzajemni skladi so najbolj izpostavljeni delniškim naložbam, kar se je odrazilo v višjih odlivih marca in aprila lani.

Po stabilnem začetku letošnjega leta so trgi zaradi konfliktov na Bližnjem vzhodu v marcu doživeli izrazitejše korekcije. Po ugodnem začetku lanskega leta so se trgi v marcu in aprilu 2025 soočili z izrazitejšimi korekcijami, ki so bile v veliki meri posledica napovedi ZDA o uvedbi carin na uvoz iz več držav. Te napovedi so povečale negotovost glede mednarodne trgovine in globalne gospodarske rasti ter sprožile občutnejše padce na svetovnih borzah. V nadaljevanju leta so umiritev retorike in začetek pogajanj o carinski politiki prispevali k postopnemu zmanjševanju tveganj in ponovni krepitvi zaupanja vlagateljev. Ameriški indeks S&P 500 je kljub carinskim pretresom v letu 2025 pridobil 16,3 %, evropski indeks STOXX Europe 600 pa je dosegel 21-odstotni donos. Domači borzni indeks SBI TOP je v lanskem letu zabeležil kar 50-odstotno rast (slika 4.6 levo).

Visoka rast borznega indeksa SBI TOP se je nadaljevala tudi v lanskem letu, medtem ko je v letošnjem letu marca zaradi vojne na Bližnjem vzhodu prišlo do izrazitejše korekcije. Skupni promet na Ljubljanski borzi, brez upoštevanja svežnjev, je lani znašal 773 mio EUR, kar predstavlja 55,5-odstotno povečanje v primerjavi s predhodnim letom. Večino trgovanja na LJSE predstavljajo delnice, katerih delež je znašal 95,0 % celotnega prometa, preostanek pa obveznice, strukturirani produkti in zakladne menice. Tržna kapitalizacija domače borze se je medletno povečala za 11,4 % in je konec decembra 2025 dosegla 56,0 mrd EUR (slika 4.6, desno).

Sredstva vzajemnih skladov so ob koncu leta 2025 dosegla visoko medletno rast. Obseg sredstev domačih vzajemnih skladov se je konec decembra 2025 medletno povečala za 15,8 % na 7,3 mrd EUR. Marca in aprila letos se je vrednost sredstev zaradi padcev borznih indeksov sicer zmanjšala, vendar je temu sledilo ponovno okrevanje. Rast sredstev domačih vzajemnih skladov še naprej občutno presega povprečno rast sredstev vzajemnih skladov evrskega območja (slika 4.7, levo). Sredstva alternativnih skladov so konec lanskega leta medletno povečala za 11,9 % in znašala 946,2 mio EUR.

Neto vplačila v vzajemne sklade so se na letni ravni kljub povečani volatilnosti trgov in izrazitejšim odlivom sredstev v prvi polovici leta 2025 rahlo povečala. Neto vplačila so se povečala za 1,5 % na 536 mio EUR. Gibanje neto vplačil je bilo na mesečni ravni izrazito volatilno, kar odraža povečano negotovost in previdnost vlagateljev pri odzivanju na razmere na finančnih trgih. Največji lastniki enot domačih investicijskih skladov ostajajo gospodinjstva, ki so v lanskem letu vplačala 421 mio EUR, sledijo drugi finančni posredniki z 142,7 mio EUR neto vplačili. NFD so v lanskem letu vplačala 22,6 mio EUR neto vplačil. Največ neto vplačil so v lanskem letu zabeležili delniški skladi, ki tudi sicer ostajajo najbolj priljubljena vrsta vzajemnih skladov pri nas, saj je bilo vanje usmerjenih nekaj več kot polovica vseh neto vplačil. Kljub temu so se neto vplačila v delniške sklade v primerjavi z letom prej skoraj prepolovila in preusmerila v druge vrste skladov. Vplačila so se okrepila predvsem v denarne in obvezniške sklade (slika 4.7, desno). Domači vzajemni skladi so najbolj izpostavljeni delniškim družbam iz ZDA, naložbe v dolžniške vrednostne papirje pa so večinoma usmerjene v države evrskega območja.

5Makrobonitetna politika za bančni sistem in lizinške družbe

V Banki Slovenije smo tudi v letu 2025 ohranili preventivno in uravnoteženo naravnanost makrobonitetne politike, usmerjeno v ohranjanje odpornosti bančnega sistema in preprečevanje kopičenja tveganj. Glede na to, da se tveganja, ki pretežno izvirajo iz zunanjega in makrofinančnega okolja, krepijo, ostaja ključno, da obstoječi instrumenti makrobonitetne politike zagotavljajo zadostne varovalke pred morebitnimi negativnimi šoki. Od 1. januarja 2025 banke izpolnjujejo pozitivno nevtralno stopnjo proticikličnega kapitalskega blažilnika v višini 1,0 % ter sektorski blažilnik v višini 0,5 %. Poleg tega morajo druge sistemsko pomembne banke (DSPB) vzdrževati še lastne kapitalske blažilnike. Na področju omejevanja kreditiranja prebivalstva še naprej uporabljamo ukrepe, ki spodbujajo vzdržnejše zadolževanje gospodinjstev.

Namen makrobonitetne politike

Makrobonitetna politika je usmerjena v prepoznavanje, spremljanje in omejevanje sistemskih tveganj za finančno stabilnost. Njen temeljni cilj je krepitev odpornosti finančnega sistema ter preprečevanje kopičenja tveganj, s čimer finančni sektor trajnostno podpira gospodarsko rast. V državah EU je na voljo širok nabor makrobonitetnih instrumentov, ki se prilagajajo naravi tveganj in stopnji odpornosti sistema. Te instrumente lahko razvrstimo v tri glavne skupine: 1) likvidnostne instrumente, 2) kapitalske instrumente in 3) instrumente v zvezi s posojilojemalci (angl. Borrower Based Measures, BBM). Kapitalski instrumenti krepijo odpornost bank, BBM vzpostavljajo minimalne kreditne standarde in lahko omejijo čezmerno kreditno rast, s čimer zmanjšujejo tveganja v bančnem sistemu, likvidnostni instrumenti pa zmanjšujejo tveganja financiranja in povečujejo likvidnostno odpornost. Nekateri instrumenti so enotni na ravni EU, drugi pa so prilagojeni nacionalnim posebnostim (glej tabela 5.3).

Pregled makrobonitetnih politik v Evropi

Na evropski ravni trenutno potekajo razprave o poenostavitvi regulativnega, nadzorniškega in poročevalskega okvira za bančni sektor, ob hkratnem ohranjanju odpornosti finančnega sistema. V decembru 2025 je Svet ECB objavil priporočila Delovne skupine na visoki ravni za poenostavitev evropskega regulativnega, nadzorniškega in poročevalskega okvira[86] bančni sektor. Priporočila so usmerjena v poenostavitev okvira, ob hkratnem ohranjanju odpornosti evropskega bančnega sistema. Med predlogi je tudi poenostavitev v delu kapitalskih blažilnikov, in sicer združitev obstoječih blažilnikov v sprostljiv in nesprostljiv blažilnik, poenostavitev okvira količnika finančnega vzvoda ter razširitev poenostavljenega bonitetnega režima za manjše banke. Na področju makrobonitetne politike Svet ECB priporoča avtomatično vzajemnost makrobonitetnih ukrepov, kar bi omogočilo samodejno priznanje in uporabo ukrepov tudi v drugih državah EU, s čimer bi se poenostavilo izvajanje pravil ter povečala usklajenost med državami članicami. Priporočila poleg tega spodbujajo tudi dokončanje Bančne unije ter Unije prihrankov in naložb z namenom zmanjšanja nacionalne razdrobljenosti ter krepitve čezmejne integracije. Evropska komisija v aprilu zaključuje Ciljno usmerjeno posvetovanje o konkurenčnosti bančnega sektorja EU, ob pomoči prejetih odgovorov pa bo pripravila celovito poročilo o stanju bančnega sistema, ki je predvideno za objavo v letu 2026 in bo del strategije unije prihrankov in naložb. Predlogi, ki so jih podale ECB, ESRB in EBA, se dotikajo tudi makrobonitetne politike.

Kapitalski blažilniki so ključen instrument za zagotavljanje dolgoročne odpornosti bančnega sistema. Z njihovo pravočasno vzpostavitvijo se v obdobjih ugodnih razmer ustvarja zadostna kapitalska rezerva, ki jo je mogoče ob nastopu sistemsko pomembnih šokov sprostiti ter s tem neposredno podpreti absorpcijo izgub in ohranitev nemotenega kreditiranja gospodarstva in gospodinjstev. Sproščanje blažilnikov v času zaostrenih razmer bankam omogoča, da blažijo učinke negativnih šokov, preprečujejo prekomerno in nenadno krčenje kreditne aktivnosti, kar zmanjša negativni vpliv na realni sektor.

Makrobonitetni organi zato blažilnike aktivno uporabljamo in prilagajamo, pri čemer kapitalske zahteve, ki učinkujejo na strani ponudbe, smiselno dopolnjujejo omejitve na strani posojilojemalcev. Celovit pristop bistveno zmanjšuje tveganje poslabšanja kakovosti kreditnega portfelja, krepi zaupanje v stabilnost bančnega sistema ter povečuje njegovo sposobnost soočanja z nepredvidljivimi šoki. Na ravni evrskega območja pravočasna aktivacija in ustrezna višina kapitalskih blažilnikov dodatno prispevata k zmanjševanju napetosti med cilji finančne in cenovne stabilnosti ter povečujeta učinkovitost transmisije denarne politike.[87]

V Evropi se je v zadnjih letih uveljavil pristop pozitivne nevtralne stopnje CCyB, ki omogoča zgodnejše in bolj prilagodljivo odzivanje na sistemska tveganja. Od oktobra 2025 so se za zvišanje stopnje CCyB odločile štiri države. Podobno kot Slovenija večina držav uporablja pozitivno nevtralno stopnjo v obliki ciljne stopnje v nevtralnem (standardiziranem) okolju tveganj. Pozitivna nevtralna stopnja daje prednost strokovni presoji pred mehanskim določanjem višine blažilnika in omogoča akumulacijo kapitalskih rezerv tudi, ko ciklična tveganja še niso izrazito povečana. Tako se blažilnik lahko učinkovito sprošča ob šokih, ki niso nujno vezani na domača finančna neravnovesja. Ta pristop vključno s Slovenijo trenutno uporablja že 25 evropskih držav (tabela 5.3).

Med makrobonitetnimi ukrepi, ki omejujejo zadolževanje gospodinjstev, sta najpogosteje uporabljani razmerji LTV in DSTI. Obe merili uporabljamo tudi v Sloveniji (tabela 5.3). Razmerje DSTI (angl. Debt Service-to-Income), ki ga uporablja 20 držav, določa največji delež dohodka, ki ga lahko posojilojemalec nameni za odplačilo dolga.[88] Po drugi strani se razmerje LTV(angl. Loan-to-Value), prisotno v 26 državah, uporablja za vsa potrošniška in stanovanjska posojila, zavarovana s stanovanjsko nepremičnino. Poleg teh so v nekaterih državah prisotni tudi dodatni instrumenti, kot so omejitve ročnosti posojil (16), razmerje DTI (5) (angl. Debt-to-Income), ki omejuje skupno zadolženost glede na dohodek, razmerje LSTI (1) (angl. Loan-Service-to-Income), ki v izračunu upošteva le znesek odplačila posojila in ne celotnega dolga posameznika, ter razmerje LTI (3) (angl. Loan-to-Income), ki omejuje višino posojila glede na dohodek posameznika.

Države uporabljamo različne vrste blažilnikov sistemskih tveganj (SyRB).[89] Splošne blažilnike, ki veljajo za vse izpostavljenosti bank in niso omejeni na posamezen sektor, uporabljajo na primer Avstrija, Bolgarija, Romunija, Finska, Hrvaška in Švedska. Pogostejša je uporaba sektorskih blažilnikov, ki so usmerjeni v določen sektor, najpogosteje v nepremičninski trg, kjer se tveganja običajno kopičijo hitreje. Tak blažilnik za krepitev odpornosti bank na tveganja, povezana z nepremičninskim trgom, smo uvedli tudi v Sloveniji; podobno ureditev imajo Belgija, Litva, Malta, Nemčija in Portugalska. Nekatere države pa blažilnike uporabljamo še bolj ciljno usmerjeno, torej za točno določene vrste izpostavljenosti. V Sloveniji se na primer uporablja blažilnik za posojila prebivalstvu, ki niso zavarovana z nepremičninami, medtem ko je na Danskem usmerjen v izpostavljenosti bank do nepremičninskih družb. Takšna prilagodljivost omogoča, da se kapitalske zahteve natančneje usmerijo tja, kjer so tveganja največja.

Od zadnjega Poročila o finančni stabilnosti v oktobru 2025 so nekatere evropske države prilagodile uporabo blažilnika za sistemska tveganja (SyRB). Madžarska je uvedla nov 1-odstotni sektorski SyRB za izpostavljenosti, zavarovane z nepremičninami na Madžarskem, pri čemer je hkrati ukinila prejšnji SyRB za projektna posojila poslovnim nepremičninskim projektom. Malta je ohranila stopnjo sektorskega SyRB pri 1,5 %, vendar razširila njegov obseg na vse izpostavljenosti, zavarovane z nepremičninami. Belgija je napovedala ukinitev sektorskega SyRB za izpostavljenosti do stanovanjskih nepremičnin sredi leta 2026, pri čemer se bo del makrobonitetnega zaostrovanja prenesel v proticiklični kapitalski blažilnik. Portugalska in Lihtenštajn sta podaljšala uporabo obstoječih sektorskih SyRB za nepremičninske izpostavljenosti.

Drugim sistemsko pomembnim bankam (DSPB) makrobonitetni organi poleg že omenjenih blažilnikov nalagamo še dodatne kapitalske zahteve, saj njihov morebiten propad predstavlja višje tveganje za finančno stabilnost. Vsaka država članica EU enkrat letno identificira te banke in jim naloži dodatne blažilnike, namenjene absorpciji izgub in krepitvi odpornosti sistema. Po zadnjem seznamu EBA (maj 2025, podatki konec 2024) je bilo v EU skupaj 175 DSPB, kar v povprečju pomeni približno 6,5 banke na državo članico. V letu 2025 se je začela uporabljati nova metodologija, ki poleg nacionalnega pomena upošteva tudi vlogo bank v celotni bančni uniji.[90] Cilj spremembe je zmanjšati razlike med državami in znotraj bančne unije zagotoviti večjo enotnost pri kapitalskih zahtevah ter okrepiti finančno stabilnost in konkurenčnost bančnega sektorja.[91]

Makrobonitetna politika Banke Slovenije

Z makrobonitetnimi instrumenti aktivno blažimo ključna tveganja v slovenskem bančnem sistemu in hkrati krepimo njegovo odpornost. Trenutno za slovenski bančni sistem veljajo štirje makrobonitetni instrumenti. Makrobonitetne omejitve kreditiranja potrošnikov vzpostavljajo minimalne kreditne standarde, hkrati pa so usmerjene v blažitev in preprečitev čezmerne rasti kreditiranja in čezmernega finančnega vzvoda ter tako zmanjšujejo kreditno tveganje. Blažilnik za druge sistemsko pomembne banke (DSPB), proticiklični kapitalski blažilnik (CCyB) in sektorska blažilnika sistemskih tveganj (SyRB) zahtevajo višjo raven kapitala v bankah ter s tem krepijo (kapitalsko) odpornost bančnega sistema.

Makrobonitetne omejitve kreditiranja potrošnikov

Makrobonitetne omejitve kreditiranja potrošnikov so namenjene ublažitvi in preprečitvi čezmerne rasti kreditiranja ter čezmernega finančnega vzvoda gospodinjstev. Opredeljujejo minimalne kreditne standarde stanovanjskih in potrošniških posojil ter služijo kot strukturne varovalke za vzdržno zadolževanje gospodinjstev v vseh fazah finančnega cikla.

V Sloveniji uporabljamo štiri makrobonitetne instrumente v zvezi s posojilojemalci. To so: 1) omejitev razmerja med stroškom servisiranja dolga in dohodkom potrošnika (DSTI), 2) omejitev razmerja med zneskom posojila in vrednostjo nepremičnine (LTV), 3) omejitev ročnosti potrošniških posojil ter 4) omejitev razmerja med zneskom premostitvenega kredita, zavarovanega s finančnimi instrumenti in vrednostjo finančnih instrumentov, s katerimi je kredit zavarovan (LTC).[92] V tem poglavju prikazujemo glavne značilnosti potrošniških in stanovanjskih posojil v zadnjih letih ter podajamo oceno ustreznosti trenutne kalibracije makrobonitetnih instrumentov.

Na podlagi značilnosti posojil odobrenih potrošnikom ocenjujemo, da je kalibracija makrobonitetnih instrumentov še vedno ustrezna. Ocenjujemo, da se tveganja nekoliko povečujejo, saj se v zadnjih letih povečujeta povprečno razmerje DSTI in povprečni znesek posojil, zlasti potrošniških, izkušnje preteklih let pa kažejo, da posojila z višjimi DSTI in višjimi zneski v večji meri postanejo nedonosna. Potrošniki za odplačilo dolga namenijo vedno večji delež dohodka. Kljub temu ostaja povprečno razmerje DSTI na vzdržnih ravneh, dodatno pa k zmanjšanju tveganja prispeva dejstvo, da je bilo od leta 2022 dalje več kot 95 % potrošniških in stanovanjskih posojil odobrenih s fiksno obrestno mero.

V letu 2025 se je povprečno razmerje DSTI povečalo. Glede na konec prejšnjega leta se je pri potrošniških posojilih to razmerje povečalo za 0,9 odstotne točke, pri stanovanjskih posojilih pa za 1,0 odstotno točko (slika 5.1, levo). Kljub temu ostaja razmerje DSTI na vzdržnih ravneh, saj so potrošniki s potrošniškimi posojili v zadnjih dveh letih za poplačilo dolga namenili povprečno 28,8 % dohodka,[93] medtem ko so potrošniki s stanovanjskimi posojili za odplačilo dolga namenili povprečno 34,7 % dohodka. Tudi delež odstopanj od omejitve razmerja DSTI ne presega dovoljene ravni (tabela 5.2). Pri porazdelitvi DSTI se v zadnjih letih tako pri potrošniških kot pri stanovanjskih posojilih povečuje delež novih posojil z DSTI nad 30 % in do 50 %. Pri potrošniških posojilih sicer predstavljajo posli z DSTI med 40 % in 50 % le okoli 18 % vseh novih posojil, pri stanovanjskih posojilih pa kar tretjino novih poslov. Največ potrošniških posojil je še vedno odobrenih z DSTI nad 20 % in do 30 %, vendar se ta delež nekoliko znižuje. Pri stanovanjskih posojilih prevladujejo posojila z DSTI nad 30 % in do 40 %. Posli z višjimi vrednostmi DSTI so, zlasti pri potrošniških posojilih, v preteklosti pogosteje postali nedonosni kot tisti z nižjimi (slika 5.1, desno). Povprečno razmerje DTI ostaja pri potrošniških posojilih stabilno, medtem ko se je pri stanovanjskih posojilih po letu 2020 znižalo, od sredine leta 2023 pa se povečuje (slika 5.1, desno). Porazdelitev razmerja DTI pokaže, da se v letu 2025 pri potrošniških posojilih rahlo povečuje delež potrošnikov z DTI večjim ali enakim 2 in manjšim ali enakim 3, pri stanovanjskih posojilih pa delež potrošnikov z DTI večjim ali enakim 6 (slika 5.4).

Glavnina posojil je še naprej odobrenih potrošnikom s poročanim dohodkom večjim od povprečne neto plače in manjšim ali enakim 1,5 kratniku povprečne neto plače. Po prilagoditvi makrobonitetnega ukrepa v letu 2023, se je delež obeh vrst posojil, ki so bila odobrena potrošnikom z dohodkom manjšim ali enakim 76 % bruto minimalne plače, povečal, a ostaja zelo nizek. V letu 2025 se je glede na prejšnje leto delež potrošniških posojil, ki so bila odobrena potrošnikom z dohodkom nižjim ali enakim povprečni neto plači nekoliko povišal, pri stanovanjskih posojilih pa ostaja na podobnih ravneh. V istem obdobju se je znižal delež potrošniških posojil, ki so bila odobrena potrošnikom z dohodkom, višjim od 1,5-kratnika povprečne neto plače, pri stanovanjskih posojilih pa se je ta delež malenkost povišal. Analiza porazdelitve potrošniških posojil glede na znesek posojila kaže, da se je v zadnjih letih povečal delež posojil z višjimi zneski. Delež potrošniških posojil (tako po vrednosti kot po številu), ki presegajo 30.000 EUR, narašča, medtem ko se delež posojil v višini do vključno 20.000 EUR zmanjšuje. Del tega gibanja je mogoče pripisati vplivu inflacije; ob izražanju zneskov v stalnih cenah (slika 5.2, desno) se delež posojil nad 30.000 EUR sicer zniža, vendar trend rasti posojil z višjimi zneski kljub temu ostaja prisoten.

Povprečna ročnost posojil se postopno podaljšuje. Povprečna ročnost potrošniških posojil se je v zadnjih letih rahlo povečala, vendar ostaja na vzdržnih ravneh. Nekoliko se je povečal tudi delež odstopanj od omejitve ročnosti, ki je v letu 2025 v povprečju dosegel 12,4 %, kar še vedno ostaja znotraj dovoljene kvote. Pri porazdelitvi ročnosti novih potrošniških posojil se je v zadnjem obdobju rahlo povečal delež posojil z ročnostjo med 5 in 7 let in ročnostjo med 7 in 10 let, do večjih sprememb pa ne prihaja (slika 5.3, levo). Pri porazdelitvi ročnosti stanovanjskih posojil je opaziti določene spremembe (slika 5.3, desno). Od leta 2021 prevladujejo nova stanovanjska posojila z ročnostjo med 15 in 20 let. V zadnjih dveh letih se povečuje tudi delež posojil z ročnostjo nad 20 let, kar se odraža v zmanjševanju deleža posojil z ročnostjo do 15 let. Po številu so sicer še vedno najpogostejša posojila z ročnostjo do 15 let, vendar ta po znesku predstavljajo približno 30 % mase novih posojil. Zaradi naraščajočega deleža posojil z daljšimi ročnostmi se je v zadnjem letu nekoliko podaljšala tudi povprečna ročnost stanovanjskih posojil.

Razmerje LTV se je v letu 2025 znižalo. Povprečni LTV pri posojilih za primarno nepremičnino v Q4 2025 znaša okoli 63 %, medtem ko povprečni LTV za sekundarno nepremičnino znaša 56 % (slika 5.5, levo). Prav tako se je v letu 2025 znižal delež odstopanj od priporočenega razmerja LTV. Odstopanje od priporočenega razmerja LTV je še vedno pogostejše pri posojilih za sekundarno nepremičnino. V letu 2025 je v primeru primarne nepremičnine od priporočila LTV odstopalo povprečno 10 % vseh posojil zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino, v primeru sekundarne nepremičnine pa povprečno 22 % vseh posojil zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino.

Tabela 5.2: Povprečne vrednosti izbranih parametrov za stanovanjska in potrošniška posojila ter delež odstopanj od makrobonitetnih instrumentov

1 Instrumenta omejevanja DSTI in ročnosti (pri potrošniških posojilih) sta postala zavezujoča s 1. novembrom 2019. Takrat se je najvišja dovoljena ročnost potrošniških posojil skrajšala z 10 na 7 let.
2 Delež odstopanj od omejitve LTV je izračunan kot znesek vseh stanovanjskih posojil, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino, ki presegajo priporočeno razmerje LTV, glede na znesek vseh stanovanjskih posojil, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino, odobrenih v istem četrtletju.
3 Delež odstopanj od omejitve DSTI je do Q3 2022 izračunan kot znesek vseh posojil, ki presegajo maksimalno dovoljeno razmerje DSTI, glede na znesek vseh posojil, ki so skladna z makrobonitetnimi ukrepi in so bila odobrena v istem četrtletju. Po Q2 2022 pa je delež odstopanj izračunan glede na znesek vseh posojil, ki so skladna z makrobonitetnimi ukrepi in so bila odobrena v prejšnjem četrtletju. Do Q3 2023 je dovoljen delež odstopanj od predpisanega razmerja DSTI znašal 10 %, od Q3 2023 pa znaša 3 %.
4 Delež odstopanj od omejitve ročnosti je do Q3 2022 izračunan kot znesek vseh posojil, ki presegajo maksimalno dovoljeno ročnost glede na znesek vseh posojil, ki so skladna z makrobonitetnimi ukrepi in so bila odobrena v istem četrtletju. Po Q2 2022 pa je delež odstopanj izračunan glede na znesek vseh posojil, ki so skladna z makrobonitetnimi ukrepi in so bila odobrena v prejšnjem četrtletju.

5 V prvih treh četrtletjih leta 2019, ko makrobonitetne omejitve kreditiranja potrošnikov še niso bile uvedene, je bilo v povprečju z ročnostjo nad 7 let odobrenih kar 41 % vseh novih potrošniških posojil.

Vir: Banka Slovenije.

Druge sistemsko pomembne banke

V skladu z 242. členom Zakona o bančništvu najmanj enkrat letno preverimo izpolnjevanje meril za druge sistemsko pomembne banke (DSPB) ter ustreznost določenih stopenj blažilnika za DSPB.[94] Pri identifikaciji DSPB sledimo metodologiji EBA, višina blažilnika pa se določa na podlagi ocene sistemske pomembnosti posamezne banke. Oktobra 2025 je Svet Banke Slovenije spremenil metodologijo določanja stopenj blažilnika za DSPB in kot novost uvedel minimalne stopnje blažilnika glede na razrede sistemske pomembnosti. Če obstojijo utemeljeni razlogi, lahko stopnja blažilnika za posamezno DSPB presega minimalno stopnjo za največ 0,50 odstotne točke. Spremenjena metodologija je bila uporabljena že pri določitvi stopenj blažilnika za leto 2026. Identificiranih ostaja pet DSPB, pri čemer se stopnje blažilnika zanje niso spremenile. Ocene sistemske pomembnosti ter pripadajoče stopnje blažilnika za identificirane DSPB so objavljene na spletni strani Banke Slovenije.

Proticiklični kapitalski blažilnik

Proticiklični kapitalski blažilnik služi kot zaščita bančnega sistema pred morebitnimi izgubami ob materializaciji kreditnega tveganja. Njegova vloga je krepitev odpornosti bančnega sistema v času naraščanja cikličnih sistemskih tveganj. V primeru uresničitve kreditnega tveganja blažilnik omogoča, da bančni sistem pokrije izgube z akumuliranim kapitalskim blažilnikom, zgrajenim zaradi aktivne makrobonitetne politike. S tem zmanjšujemo verjetnost prekomernega krčenja kreditiranja realnega gospodarstva v primeru materializacije tveganj.

Banka Slovenije je leta 2023 uvedla koncept pozitivne nevtralne stopnje CCyB. Njen glavni namen je zagotoviti, da ima bančni sistem na voljo zadosten kapital, ki ga je mogoče sprostiti ob pojavu tveganj, ki niso nujno povezana s prekomerno kreditno rastjo in akumulacijo domačih neravnovesij, ampak so posledica materializacije tveganj izven finančnega oziroma bančnega sistema.[95] Drugi razlogi za uvedbo tega pristopa vključujejo: nestanovitnost podatkovnih serij, negotovost pri merjenju cikličnih tveganj ter časovni zamik pri njihovem ocenjevanju in grajenju proticikličnega blažilnika. Za oceno faze finančnega cikla in standardiziranega oziroma nevtralnega okolja tveganj uporabljamo obstoječi nabor posameznih kazalnikov tveganj, sestavljeni kazalnik in kazalnik nevtralnega okolja.

V letu 2025 smo za izpostavljenosti v Republiki Sloveniji ohranili CCyB v višini 1,0 % zneska skupne izpostavljenosti tveganjem. Finančni cikel namreč vztraja v nevtralnem okolju tveganj. Banke morajo to zahtevo izpolnjevati od 1. 1. 2025 dalje.

Blažilnik sistemskih tveganj

Od leta 2023 sta v veljavi dva sektorska blažilnika sistemskih tveganj (sSyRB). Zahteve po vzdrževanju sSyRB v Republiki Sloveniji, ki jih banke izpolnjujejo, znašajo: (i) 0,5 % za vse izpostavljenosti na drobno do fizičnih oseb, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami in (ii) 0,5 % za vse druge izpostavljenosti do fizičnih oseb, razen izpostavljenosti iz točke (i).

Letos smo izvedli redno presojo ustreznosti kalibracije sektorskega blažilnika, ki temelji na pregledu gibanj na nepremičninskem trgu, analizi karakteristik novih kreditov prebivalstvu ter oceni kreditnega tveganja na podlagi nadzorniških in statističnih podatkov. Analiza kaže na postopno povečevanje nekaterih ranljivosti, kot so podaljševanje ročnosti kreditov in rahlo zviševanje DSTI razmerij, medtem ko kreditni standardi na splošno ostajajo stabilni in skladni z makrobonitetnimi omejitvami. Kreditna tveganja, merjena z realiziranimi izgubami, za zdaj ostajajo nizka. Na tej podlagi ocenjujemo, da trenutna kalibracija sektorskega blažilnika ostaja ustrezna.[96] sSyRB tako še naprej predstavlja pomemben preventivni kapitalski instrument, ki dopolnjuje ukrepe na strani kreditiranja prebivalstva in prispeva h krepitvi odpornosti bančnega sistema na morebitne šoke v tem segmentu.

6Priloga

Tabela 6.1: Bonitetne ocene največjih agencij za Slovenijo

Tabela 6.2: Bilanca stanja na izbrane časovne preseke (2020-2025), slovenski bančni sistem

Tabela 6.3: Izkaz poslovnega izida bank (2020-2025), slovenski bančni sistem

Tabela 6.4: Izbrani kazalniki poslovanja bank (2011-2025), slovenski bančni sistem

Anketa o bančnih posojilih (Bank Lending Survey)

6.1Opis kratic

Kratice

AJPES Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve

AZN Agencija za zavarovalni nadzor

BDP Bruto domači proizvod

BLS Bank Lending Survey (anketa o bančnih posojilih za evrsko območje)

CCyB Countercyclical capital buffer (proticiklični kapitalski blažilnik)

CET1 Common Equity Tier 1 (navadni lastniški temeljni kapital)

CRD Capital Requirements Directive (Direktiva o kapitalskih zahtevah)

CRR Capital Requirements Regulation (Uredba o kapitalskih zahtevah)

DSPB Blažilnik za druge sistemsko pomembne banke

DSTI Debt Service toIncome ratio (razmerje med stroškom servisiranja celotnega dolga in dohodkom kreditojemalca)

EBA European Banking Authority (Evropski bančni organ)

ECB European Central Bank (Evropska centralna banka)

EGP Evropski gospodarski prostor

EO Evrsko območje, Evropska monetarna unija

ESRB European Systemic Risk Board (Evropski odbor za sistemska tveganja)

EU Evropska unija

EU ETS European Union Emissions Trading Scheme (sistem za trgovanje z emisijskimi kuponi Evropske Unije)

Fed Federal Reserve System (Ameriška centralna banka)

GURS Geodetska uprava Republike Slovenije

HQLA High-Quality Liquid Assets (visokokakovostna likvidna sredstva

KU Kapitalska ustreznost

LCR Liquidity Coverage Ratio (količnik likvidnostnega kritja)

LTD Loan-to-deposit ratio (razmerje med posojili in vlogami nebančnega sektorja)

LTV Loan-to-Value ratio (razmerje med zneskom posojila in vrednostjo stanovanjske nepremičnine, dane v zavarovanje)

MCR Minimum Capital Requirement (minimalna kapitalska zahteva)

MDS Mednarodni denarni sklad

MREL Minimum Requirement for Own Funds and Eligible Liabilities (minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti)

NFD Nefinančne družbe

NPE Non-Performing Exposures (nedonosne izpostavljenosti)

NSFR Net Stable Funding Ratio (količnik neto stabilnega financiranja)

PMI Purchasing Managers' Index (kazalnik nabavnih menedžerjev)

P2G Pillar 2 Guidance (kapitalska smernica drugega stebra)

ROE Return on Equity (donos na kapital)

S2 Skupina s povečanim kreditnim tveganjem

S&P Standard and Poor's

SCR Solvency Capital Requirement (solventnostna kapitalska ustreznost)

SDW Statistical Data Warehouse (statistično podatkovno skladišče)

SRI Systemic Risk Indicator (kazalnik sistemskih tveganj)

SyRB Systemic Risk Buffer (blažilnik sistemskega tveganja)

SURS Statistični urad Republike Slovenije