Povzetek

Slovensko gospodarstvo je lani poslovalo bolje od evrskega povprečja, kljub negotovim razmeram pa prvi podatki kažejo nadaljevanje solidnih gibanj tudi na začetku letošnjega leta. Inflacija se ohranja blizu cilja cenovne stabilnosti.

Anketni kazalniki kažejo nadaljevanje šibke rasti gospodarske aktivnosti evrskega območja v začetku letošnjega leta. Dejavnost v storitvenem sektorju je kljub umirjanju tudi februarja ostala v območju rasti, v predelovalni industriji pa se je nadalje skrčila, čeprav najmanj v zadnjih devetih mesecih. Skladno s tem se je gospodarsko razpoloženje nekoliko izboljšalo. Skupna inflacija evrskega območja se je januarja rahlo zvišala, na 2,5 %, osnovna pa je pri 2,7 % ostala nespremenjena. Po januarskih napovedih IMF naj bi bila rast evrskega BDP letos 1,0-odstotna, po decembrskih napovedih ECB pa 1,1-odstotna.

Večina pomembnejših svetovnih centralnih bank razen Fed nadaljuje z rahljanjem restriktivnosti denarnih politik. V Evrosistemu smo januarja petič, odkar se je junija lani začel cikel rahljanja denarne politike, znižali obrestno mero za odprto ponudbo mejnega depozita, in sicer za 0,25 odstotne točke na 2,75 %. Pričakovanja tržnih udeležencev glede hitrosti in obsega zniževanja ključnih obrestnih mer ECB se od začetka januarja niso bistveno spremenila, za Fed pa so se nekoliko okrepila. Iz trenutnih vrednosti obrestnih zamenjav je razvidno, da vlagatelji letos pričakujejo za skupno 0,75 odstotne točke dodatnih znižanj ključnih obrestnih mer ECB in za 0,50 odstotne točke znižanj ključnih obrestnih mer Fed.

Dogajanje na finančnih trgih je bilo od začetka januarja predvsem pod vplivom negotovosti glede prihodnje gospodarske in carinske politike nove administracije ZDA. Zahtevane donosnosti ameriških državnih obveznic so upadle, osrednji ameriški in evropski delniški indeksi pa so kljub negotovosti dosegli rekordne ravni. Enako velja za ceno zlata.

Slovensko gospodarstvo je lani znova poslovalo bolje od evrskega povprečja, kot soliden se kaže tudi začetek letošnjega leta. Pogoji za zasebno trošenje so se lani izboljšali, domačo končno potrošnjo pa je še naprej krepila država. V investicijah je bil opazen močan zasuk navzdol zaradi visoke negotovosti in energetskih stroškov ter manjše investicijske vloge države. V drugem polletju sta se medletno okrepila blagovni izvoz in dodana vrednost predelovalnih dejavnosti, ob koncu leta pa so se razmere izboljšale tudi v gradbeništvu. Četrtletna rast BDP je v zadnjem četrtletju lani dosegla 0,6 %, medletna pa 1,5 %. Razpoložljivi podatki za letošnje prvo četrtletje kažejo solidno rast domačega trga in nadaljevanje zahtevnih razmer za izvoznike, pri čemer kratkoročni napovedni modeli nakazujejo 0,7-odstotno četrtletno rast BDP.

Razmere na trgu dela so nekoliko šibkejše kot v preteklih mesecih. Število delovno aktivnih oseb je decembra – zaradi upokojevanja in izteka zaposlitev za določen čas – precej upadlo, a ostaja razmeroma visoko. Krčenje zaposlenosti je bilo prisotno predvsem v predelovalnih dejavnostih, medtem ko ostajajo razmere v storitvah ugodne. Število prostih delovnih mest se še naprej znižuje in se približuje ravni pred pandemijo. Registrirano brezposelnih je bilo januarja skladno s pričakovanji več, vendar ostaja njihovo število pri 50.148 nizko. Rast plač se je decembra umirila, pri čemer je bila v javnem sektorju po daljšem obdobju znova višja kot v zasebnem. Tovrstna gibanja se bodo po pričakovanjih nadaljevala tudi v prihodnje, saj je januarja stopila v veljavo plačna reforma javnega sektorja. Ob umirjanju inflacije se realne plače še naprej krepijo, kar viša kupno moč gospodinjstev.

V mednarodni menjavi so se ob koncu lanskega leta nadaljevala spodbudna gibanja iz četrtletja prej, čeprav z nekoliko bolj umirjeno dinamiko. Po plačilnobilančnih podatkih se je v zadnjem četrtletju okrepila predvsem menjava storitev, z okoli 8-odstotno rastjo izvoza in uvoza. Rast blagovne menjave se je nekoliko upočasnila, a ostala pozitivna. Pogoji menjave so se še nekoliko izboljšali, vendar manj kot v tretjem četrtletju. Enoletni presežek na tekočem računu je ob koncu leta z okoli 3,3 mrd EUR ostal visok, predvsem zaradi presežka storitvene menjave.

Februarja se je skupna inflacija upočasnila, po tem, ko se je zadnji dve leti postopno umirjala in ob koncu lanskega leta znova nekoliko povišala. Merjena s HICP je bila pri 1,9 % za 0,4 odstotne točke nižja kot januarja. Upočasnitev je zlasti posledica nižje medletne rasti cen energentov, kar je deloma povezano z nižjimi cenami elektrike ob uveljavitvi zakona za zamejitev visokih cen omrežnin. Medletna rast cen hrane se je nasprotno februarja okrepila, podobno tudi rast cen drugega blaga in storitev. Zvišanje osnovne inflacije na 2,2 % je bilo tako široko osnovano. Pri tem izstopa rast cen storitev, ki kljub postopnemu umirjanju ostaja pogojena s plačnimi gibanji in je še naprej najpomembnejši dejavnik skupne inflacije.

Presežek konsolidirane bilance javnega financiranja je bil januarja medletno manjši za skoraj polovico. Ob tem se je ohranila visoka rast davčnih prihodkov, manj pa je bilo prihodkov iz proračuna EU. Rast odhodkov so januarja krepili predvsem subvencije in investicijski odhodki. Odhodki za plače so bili medletno višji za 7,3 %, vendar še niso odražali prvih zvišanj plač skladno z novim plačnim sistemom. Javnofinančna gibanja ostajajo izpostavljena številnim tveganjem, med drugim mednarodnim razmeram, poteku obnove po poplavah in reformam v pripravi.

***

V tokratni publikaciji podrobneje analiziramo vpliv plačnih gibanj na konkurenčni položaj gospodarstva. Rast plač je bila v preteklih letih nadpovprečna, zlasti zaradi izrazite tesnosti trga dela in usklajevanja z inflacijo. Ugotavljamo, da je rast plač ob nizki produktivnosti pomembno prispevala k višanju stroškov dela na enoto proizvoda, a je vpliv na konkurenčnost ostal omejen, saj je bilo poslabšanje v naših glavnih konkurentkah na izvoznih trgih še izrazitejše. Pričakujemo, da bo plačna gibanja letos zaznamovalo tudi prilagajanje razmerja med javnim in zasebnim sektorjem. Ob tem ocenjujemo, da trenutna in pričakovana višja rast plač v javnem sektorju ob uvedbi plačne reforme za zdaj ne predstavlja večjega tveganja za prelivanje v zasebni sektor. Kljub temu poudarjamo nujnost ukrepov za povečanje produktivnosti gospodarstva, ki je ključna za vzdrževanje nizke inflacije, zagotavljanje zunanje konkurenčnosti in ohranjanje vzdržnosti javnih financ v luči novih fiskalnih pravil.

1Mednarodno okolje

Svetovna gospodarska rast bo letos zmerna, s tveganji večinoma obrnjenimi navzdol.

V zadnjem četrtletju lani se je med pomembnejšimi razvitimi gospodarstvi najbolj povečal japonski BDP, in sicer za 0,7 %. Njegovo rast so poganjale zasebne investicije, mednarodna menjava, ob višjih plačah pa tudi potrošnja gospodinjstev. Prav tako se je okrepila aktivnost gospodarstva ZDA, četrtletno za 0,6 %, kar pa je najmanj v zadnjih treh četrtletjih. Rast ameriškega BDP še naprej temelji zlasti na zasebni potrošnji. Primerjalno precej skromnejša je bila četrtletna rast BDP v Združenem kraljestvu in evrskem območju, v obeh gospodarstvih je znašala 0,1 %. Nasprotno se je BDP Kitajske okrepil najbolj v zadnjih dveh letih, in sicer za 1,6 %. Podpirali so ga fiskalni in likvidnostni ukrepi, v veljavi od septembra lani.

Vrednosti svetovnih kazalnikov PMI v začetku leta 2025 nakazujejo okrevanje v predelovalnih dejavnostih in umirjanje rasti v storitvah (slika 1.1, levo). Svetovni kazalnik PMI za predelovalne dejavnosti se je januarja izognil območju krčenja, znašal je 50,1 indeksne točke, storitveni kazalnik pa je rahlo upadel, in sicer na 52,2 indeksne točke. Svetovni sestavljeni kazalnik z 51,8 indeksne točke ostaja v območju zmerne rasti. V pomembnejših razvitih gospodarstvih, z izjemo ZDA, ostaja kazalnik PMI za predelovalne dejavnosti v območju krčenja. Sestavljeni kazalnik tako povsod v območju rahle gospodarske rasti še naprej vzdržujejo storitve. Na Kitajskem kazalniki PMI kažejo zmerno rast, v Indiji se še naprej močno krepijo, v Braziliji pa zaradi težav v storitvenem sektorju nakazujejo blago krčenje.

Po zadnjih napovedih tujih institucij, ki jih je januarja objavil Mednarodni denarni sklad (IMF), naj bi se po lanski 3,2-odstotni rasti svetovne gospodarske aktivnosti ta letos in naslednje leto nekoliko povišala. Dosegla naj bi 3,3 %, tj. 0,1 odstotne točke več kot v predhodnih napovedih, vendar vseeno ostala pod dolgoletnim povprečjem 3,7 %[1] (slika 1.1, desno). Do leta 2026 naj bi se pomembnejša razvita gospodarstva približala dolgoletni rasti, pri čemer naj bi se rast v evrskem območju, Združenem kraljestvu in na Japonskem krepila, v ZDA pa naj bi se nekoliko umirila. Rast BDP na Kitajskem in v Rusiji bo predvidoma nižja od dolgoletne, v Indiji in Braziliji pa stabilna in blizu dolgoletnega povprečja. Srednjeročna tveganja za rast so ob povečani negotovosti v večini gospodarstev obrnjena navzdol, v ZDA, kjer bi protekcionistični ukrepi lahko povzročili tudi inflacijske pritiske, pa navzgor.

V evrskem območju je bila rast gospodarske aktivnosti v zadnjem četrtletju lani skromna; takšno za začetek letošnjega leta nakazujejo tudi kazalniki PMI.

Gospodarska aktivnost evrskega območja je v zadnjem četrtletju 2024 zrasla za 0,1 %, po tem, ko je bila v prejšnjem četrtletju 0,4-odstotna (slika 1.2, levo). Četrtletna rast je glede na mesečne kazalnike aktivnosti temeljila na storitvenih dejavnostih in gradbeništvu, medtem ko se je industrijska proizvodnja skrčila. Med večjimi državami evrskega območja se je BDP četrtletno najbolj povečal v Španiji in na Nizozemskem, in sicer za 0,8 % in 0,4 %, medtem ko je v Italiji ostal nespremenjen, v Nemčiji in Franciji pa se je skrčil, za 0,2 % oziroma 0,1 %.

Skladno z nižjo gospodarsko rastjo se je umirila tudi četrtletna rast zaposlenosti, ki je ob koncu leta 2024 znašala 0,1 %, po tem, ko je bila v tretjem četrtletju 0,2-odstotna. Na šibko rast zaposlenosti v evrskem območju vplivajo predvsem neugodne razmere v predelovalnih dejavnostih. Stopnja brezposelnosti se je po daljšem obdobju upadanja decembra rahlo zvišala, na 6,3 %, vendar z dolgoročnega vidika ostaja zelo nizka.

Anketni podatki so v začetku letošnjega leta nekoliko bolj spodbudni kot v zadnjem četrtletju lani (slika 1.2, levo), predvsem zaradi kazalnika PMI za predelovalne dejavnosti, ki je v prvih dveh mesecih z vrednostmi 46,6 in 47,3 indeksne točke nakazoval najbolj blago krčenje v zadnjih devetih mesecih. Dejavnost v storitvenem sektorju je kljub umirjanju ostala v območju rasti; kazalnik je februarja znašal 50,7 indeksne točke. Sestavljeni kazalnik PMI je v začetku leta s 50,2 indeksne točke še naprej nakazoval skromno rast gospodarske aktivnosti evrskega območja. Skladno s tem je bil nekoliko višji tudi indeks gospodarskega razpoloženja Evropske komisije. Januarja in februarja se je povzpel na 95,3 oziroma 96,3 odstotne točke – po tem, ko je decembra znašal 93,8 odstotne točke –, predvsem zaradi izboljšanja razpoloženja v industriji, nekoliko pa tudi pri potrošnikih (slika 1.2, desno). Kljub temu razpoloženje v industriji najbolj zaostaja za zgodovinskim povprečjem, v gradbeništvu ga najbolj presega, medtem ko je v drugih sektorjih približno podobno. Prav tako se je februarja kazalnik gospodarskega razpoloženja ZEW povišal na 24,2 indeksne točke (z 18 indeksnih točk v januarju), čeprav je nekoliko presenetil navzdol glede na pričakovanja Consensus. Kljub temu ta kazalnik nakazuje, da je še nekoliko več investitorjev in analitikov evrskega območja optimističnih glede srednjeročnih gospodarskih razmer.[2]

Po zadnjih januarskih napovedih IMF naj bi rast evrskega BDP letos znašala 1,0 % (decembrska napoved strokovnjakov Evrosistema predvideva 1,1-odstotno rast), kar je 0,2 odstotne točke manj kot v predhodnih napovedih. Glede na leto 2024 naj bi se rast nekoliko okrepila, a manj od predhodnih ocen, zlasti zaradi negotovosti, povezane z geopolitičnimi trenji in še naprej šibke predelovalne industrije. Za leto 2026 IMF evrskemu območju napoveduje 1,4-odstotno gospodarsko rast; enako so decembra napovedali strokovnjaki Evrosistema.

Zaradi izzivov z nizko rastjo produktivnosti in oslabljeno konkurenčnostjo na ravni EU je Evropska komisija pripravila kompas za konkurenčnost.

V Letnem poročilu o enotnem trgu in konkurenčnosti za leto 2025 Evropska komisija poudarja, da produktivnost v EU vztrajno zaostaja za ZDA.[3] Produktivnost dela v EU (BDP na prebivalca v paritetah kupne moči na opravljeno uro) dosega 77,8 % ravni v ZDA leta 2023. Nizka rast produktivnosti je eden od izzivov, s katerimi se EU sooča na področju konkurenčnosti. Konkurenčnost je opredeljena kot eno od glavnih področij, kjer je potrebno ukrepanje v EU. Zunanji konkurenčnosti Slovenije in drugih članic EU je v nadaljevanju namenjen okvir 5.1.

Evropska komisija je februarja predstavila kompas za konkurenčnost, v katerem so opisani pristop in izbor ključnih ukrepov za povečanje konkurenčnosti EU.[4] Kompas sestavljajo tri glavna področja za povečanje konkurenčnosti (zapolnitev inovacijske vrzeli, načrt za razogljičenje in konkurenčnost, zmanjševanje prevelike odvisnosti in povečevanje varnosti) in pet horizontalnih dejavnikov za krepitev konkurenčnosti (poenostavitev s ciljem zmanjšati regulativno in upravno breme, zmanjševanje ovir za enotni trg, financiranje konkurenčnosti, spodbujanje spretnosti in ustvarjanje kakovostnih delovnih mest ter boljše usklajevanje politik na ravni EU in nacionalni ravni).

Kompas zagotavlja okvir za delo Evropske komisije na področju konkurenčnosti v naslednjih petih letih. Nekateri ukrepi iz kompasa bodo predstavljeni hitro. Tako je Evropska komisija že predstavila dogovor o čisti industriji, t. i. skupni načrt za konkurenčnost in razogljičenje, katerega osrednji del predstavlja akcijski načrt za cenovno dostopno energijo, ter nekatere ukrepe za izboljšanje regulativnega okolja in zmanjšanje birokratskih ovir za podjetja.

Skupna inflacija se je v evrskem območju januarja okrepila četrti mesec zapored, ponovno zlasti zaradi višje rasti cen energentov.

Skupna inflacija, merjena s HICP, je bila januarja v evrskem območju 2,5-odstotna in s tem za 0,1 odstotne točke višja kot decembra lani. S tem se je okrepila četrti mesec zapored in bila za 0,8 odstotne točke višja kot septembra, ko je dosegla najnižjo raven po aprilu 2021. Ob nespremenjeni osnovni inflaciji in nižji rasti cen hrane je bila višja skupna inflacija posledica zgolj hitrejše rasti cen energentov. Te so bile januarja medletno višje za 1,8 % (december 2024: 0,1 %). Hitrejša rast je predvsem posledica tekočih podražitev, zlasti pogonskih goriv in elektrike, kar odraža razmere na veleprodajnih trgih. Nasprotno se je medletna rast cen hrane januarja kljub tekočim podražitvam v primerjavi z decembrom znižala za 0,3 odstotne točke, in sicer na 2,3 %. Pri tem sta k spremembi prispevali tako nižja medletna rast cen nepredelane kot predelane hrane, ki sta bili pri 1,4 % in 2,6 % v primerjavi z decembrom nižji za 0,2 oziroma 0,3 odstotne točke (slika 1.3, levo).

Osnovna inflacija, tj. inflacija, merjena brez cen energentov in hrane, je januarja z 2,7 % ostala nespremenjena v primerjavi z decembrom. Pri tem osnovno inflacijo na povišani ravni še naprej ohranja rast cen storitev, ki je bila januarja 3,9-odstotna. S tem se že od novembra 2023 ohranja okoli 4 %, zlasti zaradi domačih dejavnikov, povezanih s prehajanjem višjih stroškov dela v končne cene. Nasprotno je medletna rast cen drugega blaga januarja pri 0,5 % v primerjavi z decembrom ostala nespremenjena in skladna z dolgoročnim predpandemičnim povprečjem, kar kaže, da so učinki preteklih šokov že skoraj povsem izzveneli.[5]

Ob trendnem upočasnjevanju skupne inflacije evrskega območja od konca leta 2022 se zmanjšujejo tudi razlike med državami članicami. Po tem, ko je avgusta 2022 razlika med državo z najvišjo (Estonija: 25,2 %) in najnižjo (Francija: 6,6 %) skupno inflacijo znašala 18,6 odstotne točke, je do januarja letos upadla na 3,4 odstotne točke in bila s tem nekoliko nad ravnjo pred izbruhom pandemije. Kljub umirjanju razmer na veleprodajnih trgih razlike v rasti cen energentov med državami ostajajo visoke: v povprečju zadnjega lanskega četrtletja je razlika znašala 24 odstotnih točk. To med drugim odraža različne pristope k omejevanju učinkov visokih cen energentov na gospodinjstva med državami. Na razhajanje v skupni inflaciji je v preteklih letih vplivalo tudi gibanje cen hrane. Potem ko se je lani razlika sprva približala predpandemični ravni, se je v zadnjih mesecih leta spet začela povečevati. Nasprotno je bilo v preteklih letih razhajanje v osnovni inflaciji manj izrazito, v povprečju zadnjega lanskega četrtletja pa se je razmik pri 3,9 odstotne točke približal predpandemični ravni (slika 1.3, desno).

2Denarna politika in finančni trgi

V Evrosistemu smo januarja znižali obrestno mero za odprto ponudbo mejnega depozita za 0,25 odstotne točke na 2,75 %, Fed pa je ključno obrestno mero ohranil nespremenjeno.

V Evrosistemu smo januarja petič, odkar se je junija lani začel cikel rahljanja denarne politike, znižali vse tri ključne obrestne mere, in sicer za 0,25 odstotne točke. Obrestno mero za odprto ponudbo mejnega depozita smo znižali na 2,75 %, za operacije glavnega refinanciranja na 2,90 %, za odprto ponudbo mejnega posojila pa na 3,15 %. Odločitev o znižanju je temeljila na posodobljeni oceni inflacijskih obetov, gibanju osnovne inflacije in intenzivnosti transmisije denarne politike. Proces umirjanja inflacije se namreč nadaljuje v skladu s pričakovanji, večina kazalnikov tudi nakazuje, da se bo inflacija vzdržno ustalila na ravni okrog 2-odstotnega srednjeročnega cilja Sveta ECB.

Ob povišanih inflacijskih tveganjih je Fed na januarskem zasedanju ohranil ključno obrestno mero nespremenjeno, in sicer na koridorju med 4,25 % in 4,50 %. Ob tem je predsednik Jerome Powell na tiskovni konferenci dejal, da bi za odločitev o nižanju obrestne mere potrebovali več podatkov in podrobnosti glede ekonomske politike nove administracije ZDA. Po drugi strani so za 0,25 odstotne točke v januarju ključno obrestno mero znižale centralne banke Združenega kraljestva (na 4,50 %), Švedske (na 2,25 %) in Kanade (na 3,00 %), medtem ko je japonska centralna banka svojo ključno obrestno mero zvišala za 0,25 odstotne točke, na 0,50 %, zaradi trenda naraščajočih cen na Japonskem.

Pričakovanja tržnih udeležencev glede hitrosti in obsega zniževanja ključnih obrestnih mer ECB se od začetka januarja niso bistveno spremenila, medtem ko so se pričakovanja za Fed nekoliko zvišala zaradi šibkejše rasti ameriškega BDP v zadnjem lanskem četrtletju od pričakovanj in januarskega krčenja storitvenih dejavnosti. Iz trenutnih vrednosti obrestnih zamenjav (OIS) je razvidno, da se za letos pričakujejo tri dodatna znižanja ključnih obrestnih mer ECB (po 0,25 odstotne točke), s čimer bi obrestna mera mejnega depozita dosegla 2,00 % (slika 2.1, levo). Za Fed tržni udeleženci v letu 2025 pričakujejo dve znižanji, s čimer bi ključna obrestna mera dosegla koridor med 3,75 % in 4,00 %.

Zahtevane donosnosti ameriških državnih obveznic so od januarja upadle, osrednji ameriški in evropski delniški indeksi pa so porasli na rekordne ravni, enako kot cena zlata.

Pod vplivom okrepitve pričakovanj glede hitrosti in obsega znižanj ključnih obrestnih mer Fed so od začetka januarja upadle zahtevane donosnosti ameriških državnih obveznic. K temu so prispevale objave slabših podatkov o gospodarski rasti, še posebej storitvenih dejavnosti. Dodatno so donosnosti upadle zaradi selitve vlagateljev v bolj varne naložbe ob povečanih skrbeh, da bo carinska politika ZDA ogrozila gospodarsko rast. Kratkoročne zahtevane donosnosti ameriških državnih obveznic so od začetka januarja upadle za 0,21 odstotne točke, medtem ko so dolgoročne upadle za 0,33 odstotne točke. Podobno so zahtevane donosnosti kratkoročnih nemških obveznic od začetka januarja upadle za 0,09 odstotne točke, pri dolgoročnih donosnostih pa ni bilo znatnih sprememb. Tržne donosnosti evrskih kreditno bolj tveganih obveznic so v tem obdobju večinoma upadle zaradi pretežno spodbudnih objav poslovnih rezultatov podjetij.

Osrednja ameriška in evropska delniška indeksa sta v drugi polovici februarja dosegla rekordne ravni. Osrednji evropski indeks (STOXX Europe 600) je od začetka januarja dosegel 9,1-odstotno rast, medtem ko je osrednji ameriški indeks (S&P 500) 4,6 % pod nedavnim rekordom zaradi objav slabših gospodarskih podatkov. Indeks največjih sedmih ameriških tehnoloških družb (t. i. Magnificent seven; slika 2.1, desno) je 11,7 % nižji od rekordne vrednosti iz decembra lani. Osrednji, tehnološko usmerjeni hongkonški delniški indeks Hang Seng je od začetka januarja zrasel za 16,2 % zaradi optimizma vlagateljev glede tehnološkega napredka kitajskih podjetij. K temu so prispevale spodbudne objave poslovnih rezultatov kitajskih tehnoloških družb in lansiranje modela umetne inteligence DeepSeek.

Ameriški dolar je proti večini svetovnih valut od začetka januarja upadel. Proti evru je izgubil 0,4 %, proti košarici najpomembnejših svetovnih valut pa 1,8 % vrednosti. Šibkejši ameriški dolar je skupaj z negotovostjo glede prihodnje svetovne gospodarske rasti prispeval k padcu cene nafte Brent, ki se je od začetka januarja znižala za 3,3 %. Cena zlata je v tem obdobju porasla za 7,6 % zaradi selitve vlagateljev v varnejše naložbe, trenutno pa je nekoliko nižja od rekordne ravni, dosežene v drugi polovici februarja (2.956 USD za unčo).

3Domača gospodarska aktivnost

Gospodarske razmere v Sloveniji so bile ob koncu lanskega leta boljše od evrskega povprečja, pri čemer poudarjamo visok prispevek neto izvoza k rasti BDP, a tudi nadaljevanje šibkih investicijskih gibanj.

Gospodarska rast je bila lani nizka, razmere pa so se med letom izboljševale, kar je razvidno iz krepitve četrtletne dinamike. BDP se je lani po prvih ocenah SURS povečal za 1,6 %, kar je sicer za 0,5 odstotne točke manj kot leta 2023, a še vedno ugodneje kot v povprečju evrskega območja. Četrtletna rast domačega gospodarstva se je s stagnacije v prvem četrtletju do konca leta okrepila na 0,6 %, s čimer je bil BDP v zadnjem četrtletju medletno večji za 1,5 %. Obe stopnji rasti presegata evrsko povprečje ob koncu lanskega leta (slika 3.1, levo).

Izdatkovna struktura BDP kaže pomembno vlogo države pri lanskem ohranjanju gospodarske rasti, obnovo rasti trošenja gospodinjstev in močan obrat navzdol v investicijskem ciklu (slika 3.1, desno). Po vrhu v drugem četrtletju se je medletna rast končne potrošnje države umirjala, vendar je v zadnjem četrtletju še vedno dosegla 5,7 %, njen prispevek k rasti BDP pa je znašal 1,1 odstotne točke. Velik del lanske rasti državne potrošnje je posledica prenosa dodatnega zdravstvenega zavarovanja v obvezni zdravstveni prispevek, delno pa tudi večje zaposlenosti v državnem sektorju in višjih sredstev za obnovo po poplavah.

Z upadanjem inflacije in zvišanjem realne rasti mase neto plač se je lani obnovila rast zasebne potrošnje. V zadnjem četrtletju je medletno znašala 1,2 %, kar je 0,4 odstotne točke več kot pred letom. V razmerah velike mednarodne negotovosti, visokih energetskih stroškov in zmanjšane vloge države je bilo lansko leto za podjetja investicijsko zelo zahtevno. Negativni obrat v ciklu je bil močan, investicije pa so bile v četrtem četrtletju medletno manjše za 5,2 %. Padec je bil prisoten pri vseh vrstah investicij, še posebej neugoden pa pri investicijah v opremo in stroje, kjer je dosegel 7,1 %.

Pozitiven zasuk je bil dosežen v medletnih izvoznih gibanjih, ki so se v drugi polovici lanskega leta okrepila. Izvoz blaga in storitev je bil v zadnjem četrtletju medletno večji za 3,9 %, vendar njegova nominalna struktura po klasifikaciji SMTK ne nakazuje splošnega izboljšanja razmer v blagovnem delu.[6] Velik del rasti je namreč izviral iz odličnega poslovanja farmacevtske industrije, ki je uspela nominalno vrednost izvoza medletno povečati za 37,7 %, visok pa je bil tudi izvoz električne energije. Po plačilnobilančnih podatkih je bila pri storitvah rast izvoza bolj široko osnovana, saj je bilo povečanje doseženo v veliki večini skupin. Ker je bila rast skupnega uvoza zavrta s šibkim domačim investiranjem in porabo zalog, je bil prispevek neto menjave s tujino k rasti BDP ob koncu leta pozitiven. Znašal je 1,3 odstotne točke (slika 3.1, desno).

Ugodna rast skupne dodane vrednosti predelovalnih dejavnosti zakriva velike razlike med panogami. Ob koncu lanskega leta je bil zaznan pozitiven obrat v gradbeništvu, a z nadaljevanjem krize v stanovanjski gradnji.

Kljub težavam v evropskem gospodarstvu so domača industrijska podjetja ob koncu lanskega leta skupno znova povečala dodano vrednost, četrtletno za 0,8 %, medletno pa za 3,4 %. Rast je bila še višja v segmentu predelovalnih dejavnosti, kjer je medletno dosegla 4,2 %, kar je za 3,3 odstotne točke več kot pred letom. Vendar razmeroma visoka agregatna rast – tako kot pri blagovnem izvozu – zakriva velike razlike med panogami. V lanskem zadnjem četrtletju je bila proizvodnja medletno večja le v polovici panog, razpon medletnih sprememb pa je znašal med –37,0 % in 31,4 %. Tehnološka struktura nakazuje prevladujoč prispevek farmacevtske industrije k skupni rasti proizvodnje.

Dodana vrednost v gradbeništvu je v lanskem zadnjem četrtletju vidno okrevala. Po enem letu četrtletnih padcev je bila tekoča rast visoka, 5,9-odstotna, pri čemer vrednosti opravljenih del kažejo krepitev aktivnosti v vseh segmentih gradbeništva z izjemo stanovanjske gradnje. Obrat je bil dosežen tudi medletno, saj je rast dodane vrednosti po dveh četrtletjih ob koncu leta spet postala pozitivna. Dosegla je 1,3 %. Hkrati se nadaljuje kriza na stanovanjskem trgu, kjer ni znakov krepitve ponudbe. Stanovanjske investicije so bile v lanskem zadnjem četrtletju medletno manjše za 13,7 %, podoben medletni padec pa se je januarja nadaljeval tudi pri številu novih gradbenih dovoljenj in pripadajoči površini stanovanjskih stavb.[7]

Razmere v zasebnih storitvah so ostale ugodne ob solidni domači zasebni potrošnji in povečanem tujem povpraševanju, še naprej pa je bilo uspešno tudi poslovanje finančnega sektorja. Četrtletna rast njihove dodane vrednosti se je ob koncu leta ohranila pri 0,4 %, medletno pa je dosegla 1,8 %. Medletni rezultati so bili pozitivni v vseh skupinah storitev, z najvišjo rastjo dodane vrednosti v finančnih in zavarovalniških dejavnostih (5,3 %). Izjema je bil le manjši padec dodane vrednosti pri poslovanju z nepremičninami, kar povezujemo z nizkim številom transakcij na stanovanjskem trgu. Gospodarsko rast so krepile tudi javne storitve, kjer je v lanskem zadnjem četrtletju medletna rast dodane vrednosti znašala 1,7 %.

Solidna gospodarska klima na začetku letošnjega leta izvira iz rasti povpraševanja na domačem trgu, medtem ko razmere v mednarodnem okolju ostajajo zaostrene.

Februarja se je zaupanje nekoliko zvišalo v vseh skupinah dejavnosti (slika 3.2, levo). V ospredju so ostale trgovina in druge zasebne storitve z razmeroma ugodnimi ocenami povpraševanja. Te so skladne z januarskim medletnim povišanjem realne vrednosti kartičnih plačil in dvigov na bankomatih (slika 3.2, desno), davčno potrjenih računov[8] in prihodkov od prodaje v trgovini na drobno. Obrat navzgor je bil opazen v gradbeništvu, kjer so podjetja februarja močno dvignila oceno aktivnosti in skupnih naročil. Kazalnik zaupanja v predelovalnih dejavnostih je bil februarja malenkost višji kot januarja, vendar razmere ostajajo zahtevne, saj podjetja za letošnje prvo četrtletje ne predvidevajo povišanja trenutno precej nizke stopnje izkoriščenosti proizvodnih zmogljivosti, med omejitvenimi dejavniki poslovanja pa še naprej poudarjajo nezadostno tuje povpraševanje in visoko negotovost gospodarskih razmer.[9] V nasprotju z gospodarstvom se je zaupanje potrošnikov spet zmanjšalo, pri čemer so bili med drugim bolj črnogledi v ocenah svojega finančnega stanja in domačih gospodarskih razmer v naslednjih 12 mesecih.

4Trg dela

Razmere na trgu dela so nekoliko šibkejše kot v preteklih mesecih. Zaposlenost se je v letu 2024 zmanjšala, nadalje upada tudi število prostih delovnih mest.

Število delovno aktivnih se je decembra lani zmanjšalo za 10.005 oseb in doseglo 938.439 oseb (slika 4.1, levo). Velik upad gre pripisati predvsem številčnemu upokojevanju ob koncu leta, najverjetneje zaradi ugodnejših pogojev upokojitve v letu 2024 v primerjavi z letom 2025.[10] Drug pomemben dejavnik zmanjšanja števila delovno aktivnih v decembru je bil iztek pogodb za določen delovni čas, zlasti pri tujih državljanih (slika 4.1, desno). S tem se je gibanje delovno aktivnih oseb približalo podatkom o zaposlenosti po nacionalnih računih, kjer smo v vseh četrtletjih 2024 opazili zmanjšanje zaposlenosti, vendar se ta zmanjšuje z visokih ravni. Krčenje števila delavcev je predvsem posledica poslabšanja razmer v predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu. Anketni kazalniki v prvih dveh mesecih leta sicer nakazujejo nekoliko ugodnejše razmere na trgu dela v prihodnjih mesecih, saj so negativna pričakovanja omejena predvsem na predelovalne dejavnosti.

Število prostih delovnih mest se je glede na sezonsko prilagojene podatke v zadnjem četrtletju 2024 nadalje zmanjšalo, pri čemer je bil upad najizrazitejši v industriji in trgovini (slika 4.2, levo). Kljub zmanjšanemu povpraševanju po delavcih pa se podjetja še vedno soočajo s pomanjkanjem delovne sile. To je občutno predvsem v storitvah, kjer delež podjetij, ki poročajo o pomanjkanju delovne sile, ostaja blizu rekordnih ravni.

Število registriranih brezposelnih oseb se je januarja, skladno s pričakovanji, povečalo zaradi izteka zaposlitev za določen čas. Ob koncu meseca je bilo registriranih 50.148 brezposelnih, kar je 6,6 % več kot mesec prej in 2,8 % manj kot januarja lani. Po dvigu anketne stopnje brezposelnosti v lanskem tretjem četrtletju, ko je dosegla 4,4 %, se je do konca leta znova precej znižala, in sicer na 3,5 %.[11] Ohranjanje nizkega števila registriranih brezposelnih kljub vse bolj neugodnim razmeram na trgu dela nakazuje, da podjetja delovno silo krčijo predvsem prek upokojevanja, ki se ne odraža v statistiki brezposelnosti.

Rast povprečne bruto plače se je ob koncu lanskega leta občutno umirila.

Medletna rast povprečne bruto plače je decembra znašala 3,9 %, kar je precej manj od letnega povprečja (6,2 %). Na decembrsko rast plač močno vplivajo zaostala in izredna izplačila, zato je nižja rast predvsem posledica manjšega obsega teh izplačil v primerjavi z gospodarsko ugodnejšim letom 2023. Po daljšem obdobju je bila rast bruto plač v javnem sektorju višja kot v zasebnem – v javnem sektorju je dosegla 4,8 %, v zasebnem pa 3,4 % (slika 4.2, desno). Rast realnih plač se je ob nižji rasti nominalnih plač in nekoliko višji inflaciji ob koncu leta znižala, a z 1,9 % ostala pozitivna.

5Tekoči račun plačilne bilance

V lanskem zadnjem četrtletju so se nadaljevala ugodna gibanja zunanjetrgovinske menjave storitev iz četrtletja prej, medtem ko se je rast blagovne menjave nekoliko upočasnila, a ostala pozitivna.

Po plačilnobilančnih podatkih so podjetja, po slabšem prvem polletju, z 1,6-odstotnim nominalnim padcem izvoza in 0,3-odstotno rastjo uvoza v lanskem drugem polletju dosegla 7,0-odstotno rast izvoza in 4,2-odstotno rast uvoza, kar daje dobre obete za letošnje leto.[18] Pričakovanja podjetij iz predelovalnih dejavnosti glede tujega povpraševanja v naslednjih treh mesecih so se sicer nekoliko zmanjšala, vendar ostala višja kot na začetku preteklega leta.

Po zelo dobrem lanskem tretjem četrtletju, ko je bila dosežena 10,1-odstotna rast nominalnega izvoza, tudi zaradi učinka nizke lanske osnove, je bil ta v zadnjem četrtletju medletno višji za 4,0 %. K temu je v veliki meri prispevala 7,9-odstotna rast izvoza storitev, predvsem zaradi povečanja izvoza ostalih poslovnih storitev[19] in telekomunikacijskih storitev[20] (slika 5.1, levo). Izrazit je bil padec izvoza gradbenih storitev, ki je bil največji po zadnjem četrtletju 2013. Geografsko se je v zadnjem četrtletju vrednostno najbolj povečal izvoz storitev v Švico in Avstrijo, v obe državi predvsem izvoz ostalih poslovnih storitev. Izvoz storitev je bil močan tudi decembra, ko je dosegel 9,8-odstotno medletno rast.

Izvoz blaga se je, po močnejši rasti v lanskem tretjem četrtletju, v zadnjem četrtletju nekoliko upočasnil in dosegel 2,8-odstotno rast, pri čemer je na nekoliko skromnejši rezultat vplivala tudi šibka 0,4-odstotna rast izvozne aktivnosti v decembru (slika 5.1, desno). Še vedno se nadaljuje ugodna rast izvoza kemičnih proizvodov,[21] ki je bil v decembru medletno večji za 12,4 %, v zadnjem četrtletju pa za 10,9 %. Tudi skoraj vse druge skupine proizvodov so, s sicer manjšim prispevkom, podprle rast izvoza blaga, z izjemo strojev in transportnih naprav ter raznih gotovih izdelkov. Medletno se je, tako decembra kot v zadnjem četrtletju, vrednostno najbolj povečala prodaja v Švico in Rusijo,[22] zmanjšala pa v Avstrijo.

Ob številnih izzivih, s katerimi se srečujejo izvozna podjetja, je mogoče opaziti, da ta v zadnjih letih vsaj nekoliko preusmerjajo svoje izvozne trge, kar skupaj z njihovo stroškovno konkurenčnostjo preučujemo v okvirju 5.1.

Celotni nominalni uvoz je bil v zadnjem četrtletju lani medletno večji za 1,8 %, pri čemer so tudi pri uvozu izstopale storitve s 7,4-odstotno rastjo (slika 5.1, levo). Uvoz storitev je bil posebej izrazit decembra, ko je z 11,6 % dosegel najvišjo rast po oktobru 2023. V zadnjem četrtletju je k rasti največ prispeval transport,[23] decembra pa ostale poslovne storitve, med katerimi je bilo največje povpraševanje po podjetniškem in poslovnem svetovanju. V zadnjem četrtletju se je nominalno najbolj povečal uvoz storitev iz Nizozemske (ostale poslovne storitve) in Luksemburga (transport).

Medletna rast blagovnega uvoza se je, tudi zaradi šibkega domačega investiranja, v zadnjem četrtletju upočasnila na 0,6 %, na kar sta vplivala predvsem negativna prispevka uvoza strojev in naprav[24] ter energentov.[25] Geografsko se je najbolj zmanjšal uvoz iz Italije (energenti), povečal pa uvoz proizvodov iz Nemčije (stroji in transportne naprave) in Kitajske (kemični proizvodi).

Enoletni presežek na tekočem računu je ob koncu lanskega leta dosegel najvišje vrednosti po maju 2021, k čemur je še vedno največ prispeval visok presežek storitvene menjave.

Enoletni presežek na tekočem računu je z okoli 3,3 mrd EUR v zadnjih treh mesecih lanskega leta dosegel najvišje vrednosti po maju 2021. K temu je največ prispeval presežek storitvene menjave v višini 3,6 mrd EUR. Blagovna menjava je bila v skoraj 700-milijonskem presežku, kar je na letni ravni največ od konca leta 2021. Presežek na tekočem računu še naprej zmanjšuje saldo dohodkov, ki je decembra na letni ravni dosegel enomilijardni primanjkljaj, s čimer je bil še vedno za 12,3 % nižji kot pred letom. Primanjkljaj primarnih dohodkov se je v primerjavi s koncem leta 2023 zmanjšal predvsem zaradi višjih neto dohodkov od kapitala (zlasti lastniškega kapitala nefinančnih družb), medtem ko so ga manjši neto prejeti dohodki od dela povečevali. Primanjkljaj sekundarnih dohodkov so zniževali predvsem razni tekoči transferi.

Pogoji menjave so se v lanskem zadnjem četrtletju še izboljšali, a manj izrazito kot v tretjem četrtletju (slika 5.2). K izboljšanju so prispevala ugodna cenovna gibanja tako v storitveni kot blagovni menjavi. Pri storitvah so se izvozne cene medletno zvišale bolj (3,4 %) kot uvozne (2,8 %). Pri blagovni menjavi pa so se uvozne cene medletno znižale izraziteje (–1,2 %) kot izvozne (–0,8 %). V lanskem drugem polletju so bili pogoji menjave medletno boljši za 1,2 %, zlasti zaradi nekoliko ugodnejših učinkov pri blagu.

6Inflacija

Februarska upočasnitev inflacije je zlasti posledica gibanja cen energentov. Osnovno inflacijo nad 2 % še naprej ohranja rast plač, ki pa se umirja. Rahel pospešek inflacije od oktobra dalje je posledica nestanovitnega gibanja in prehodnih učinkov pri cenah energentov.

Medletna rast cen življenjskih potrebščin, merjena s HICP, se je februarja znižala na 1,9 %, po tem, ko je bila januarja 2,3-odstotna (slika 6.1, levo). Upočasnitev skupne inflacije je zlasti posledica gibanja cen energentov. Po tem, ko so bile te še januarja medletno višje za 2,9 %, so februarja medletno upadle za 1,7 %. Ta sprememba medletne rasti cen energentov, ki je izhajala tako iz učinka osnove kot tekoče pocenitve, je skupno inflacijo znižala za 0,5 odstotne točke. Medletna rast cen energentov je v zadnjih mesecih zaradi dogajanja v podkomponentah izrazito nestanovitna. Natančneje, po tem, ko so bile oktobra cene energentov medletno nižje za 13,1 %, je h krepitvi energetske inflacije v naslednjih mesecih prispevalo zlasti višanje cen pogonskih goriv in elektrike (slika 6.1, desno). Nasprotno je februarja medletno rast cen energentov zmanjšal upad cen elektrike, povezan z uveljavitvijo interventnega zakona za omilitev posledic obračuna visoke omrežnine za gospodinjstva.[34] Ta za januar in februar predvideva znižanje tarifnih postavk za obračunsko moč v prvem časovnem bloku. Ker je zakon stopil v veljavo februarja, je na inflacijo vplival šele v tem mesecu.

Cene hrane so se februarja zaradi tekočih podražitev okrepile in z 2,8 % (januarja 2,5 %) dosegle najvišjo rast po lanskem februarju. Pri tem se je medletna rast cen nepredelane hrane zvišala na 0,7 % (januarja 0,1 %), pri predelani hrani pa je bila 3,1-odstotna (januarja 3,2 %). Z vidika podkomponent so h krepitvi rasti v zadnjih mesecih največ prispevale cene kakavovih izdelkov in čokolade, zlasti kot posledica dogajanj na veleprodajnih trgih, v manjši meri pa tudi višje cene pekovskih in žitnih izdelkov ter mesa. S strani ponudbenih dejavnikov hitrejšo rast cen hrane zadnje mesece deloma pojasnjujejo cenovni pritiski vzdolž prehrambne proizvodne verige, zlasti višje cene prehrambnih surovin in neživilskih kmetijskih proizvodov (slika 6.2).

Osnovna inflacija, tj. inflacija, merjena brez cen energentov in hrane, se je februarja zvišala na 2,2 %, po tem, ko je bila januarja 2,1-odstotna. Pri tem se je medletna rast cen storitev zaradi tekočih podražitev okrepila za 0,1 odstotne točke na 3,9 % in še naprej izhaja predvsem iz domačih dejavnikov, povezanih z rastjo stroškov dela (slika 6.2). Ta bo po decembrski napovedi Banke Slovenije v letu 2025 temeljila zlasti na rasti plač v javnem sektorju, kar se bo najverjetneje odrazilo tudi v gibanju cen storitev javnega značaja (okvir 6.1). Medletna rast cen drugega blaga je februarja z 0,2 % ostala nizka, čeprav se je glede na januar okrepila za 0,1 odstotne točke. To kaže, da so učinki preteklih cenovnih šokov v večji meri že izzveneli,[35] kar potrjuje tudi nizka rast uvoznih cen in cen pri proizvajalcih za domači trg (slika 6.2).

7Fiskalni položaj države

Zmanjšanje primanjkljaja konsolidirane bilance javnega financiranja so lani podpirale ugodne gospodarske razmere, predvsem pa manj izrednih ukrepov.

Primanjkljaj konsolidirane bilance javnega financiranja se je lani zaradi manjšega primanjkljaja državnega proračuna več kot prepolovil in znašal 953 mio EUR oziroma 1,4 % BDP. Kot običajno je glavnino k njemu prispeval primanjkljaj proračuna RS, primanjkljaj pa so prav tako dosegle občine.[40] ZZZS je leto končal s presežkom v višini 79 mio EUR, medtem ko je v predhodnem letu dosegel primanjkljaj v podobni višini. ZPIZ je imel kot običajno vedno izravnano bilanco, pri čemer pa je bil transfer iz državnega proračuna za dobrih 300 mio EUR večji kot v letu 2023, kar je posledica lanske visoke, 8,8-odstotne, uskladitve pokojnin.

Visoka, 11,5-odsotna rast prihodkov konsolidirane bilance je odraz ugodnih gospodarskih razmer, zlasti na trgu dela, ter trajnih zakonodajnih sprememb preoblikovanja prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja v obvezni zdravstveni prispevek, ki so vodile v visoko, vendar začasno, 14-odstotno rast prispevkov za socialno varnost (slika 7.1, levo). Nekoliko nižjo rast so ob neuskladitvi dohodninskih razredov dosegli prihodki iz dohodnine. Zaradi poračunov za preteklo leto, ugodnih gospodarskih razmer in petletnega dviga stopnje davka so bili za več kot tretjino višji prihodki iz davka od dohodkov pravnih oseb. Precej bolj zmerna, 4,3-odstotna, je bila rast davkov na blago in storitve, pri čemer je bila rast prihodkov iz DDV, ki odražajo domačo potrošnjo, 3,7-odstotna, trošarine pa so bile le malenkost višje kot v predhodnem letu.

Odhodki konsolidirane bilance so bili lani višji za 5,7 %. Na rast so vplivala predvsem višja izplačila pokojnin, plač in prispevkov zaposlenim ter materialnih stroškov, zadnjih tudi zaradi obnove po poplavah in preoblikovanja zdravstvenega zavarovanja (slika 7.1, desno). Nasprotno so se zaradi zaključka predhodne finančne perspektive EU zmanjšale investicije, kjer je sicer vlada še lani jeseni pričakovala rast, zaradi zaključevanja podpornih ukrepov za blažitev energetske draginje pa subvencije.