Nagovor viceguvernerke

Prvih devet mesecev letošnjega leta ostaja zaznamovanih s številnimi spremembami v mednarodnem ekonomskem in finančnem okolju: z nadaljevanjem geopolitičnih trenj, ki neposredno vplivajo na dogajanja v mednarodni trgovini in v finančnih tokovih, ter z naraščanjem tečajev delnic na pomembnejših svetovnih kapitalskih trgih, ki vse bolj vzbujajo dvom o njihovi vzdržnosti in predvidljivosti. Temu so se pridružile še institucionalne spremembe, kot so julija doseženi trgovinski dogovori o bilateralni menjavi in novih carinskih stopnjah med ZDA in EU, prilagajanje obrambne politike v EU in s tem pričakovano povečanje potreb po financiranju obrambnih izdatkov ter prizadevanje Evropske komisije in držav članic EU za vzpostavitev pogojev za hitrejšo rast produktivnosti v EU.

Omenjene institucionalne spremembe ne bodo imele zgolj kratkoročnih vplivov na javne finance držav članic EU in finančni sistem z dodatnimi potrebami po financiranju, ampak bodo tudi dolgoročneje vplivale na strukturo gospodarstva EU ter ob investicijskih priložnostih prinesle dodatna tveganja za finančni sistem, povezana s financiranjem povečanih zasebnih in javnih potreb na področju socialnega varstva, trajnostnega razvoja, izboljševanja konkurenčnosti ter vlaganja v nove tehnologije.

Čeprav se je gospodarska rast v evrskem območju v zadnjem polletju okrepila in se je inflacijska stopnja stabilizirala okoli ciljne ravni dveh odstotkov, negotovost v evrskem območju zaradi zgoraj naštetih dejavnikov v mednarodnem in domačem okolju ostaja povišana. To se odraža v večji nepredvidljivosti na evropskih finančnih trgih, v večji volatilnosti pribitkov na tečaje državnih vrednostnih papirjev ter v segmentu nebančnih finančnih posrednikov, ki zaradi omejenega obsega likvidnih sredstev ostajajo močneje izpostavljeni nenadnim korekcijam borznih tečajev. Tako kljub ugodnejšim gospodarskim gibanjem v evrskem območju zaradi povišane negotovosti ostaja možnost proženja več različnih sistemskih tveganj za finančni sistem v relativno kratkem času.

Taka sistemska tveganja na ravni EU so nenadna korekcija borznih tečajev, zmanjšanje zaupanja vlagateljev v vzdržnost javnega dolga nekaterih visoko zadolženih držav ali nenadna prilagoditev naložbenih portfeljev nebančnih finančnih posrednikov. Temu je treba dodati še pospešen proces digitalizacije financ in razvoja kriptosredstev ter znotraj njih stabilnih kovancev. V evrskem območju so vse glasnejša opozorila o dodatnih finančnih tveganjih, ki so jim izpostavljene tradicionalne finance na račun nezadostne regulacije področja izdajanja multilateralnih stabilnih kovancev s kritnim premoženjem v ameriških dolarjih ali ameriških državnih obveznicah, ki ni v celoti deponirano zgolj v državah članicah EU. Posamezne države članice evrskega območja na ta tveganja lahko vplivajo v omejenem obsegu, zato potekajo intenzivni procesi njihovega naslavljanja prek Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB) in drugih nadzornih institucij EU.

Slovenski finančni sistem se zdi zaradi svoje relativne enostavnosti in nižje stopnje razvitosti manj občutljiv na šoke v digitalnem finančnem okolju. Vendar je to zgolj navidezna varnost, saj je zaradi močne vpetosti slovenskega finančnega sistema v evropske in mednarodne finančne tokove čezmejna okužba lahko relativno hitra in nepredvidljiva. Slovenski finančni, zlasti pa bančni sistem, je po veliki finančni krizi doživel številne prilagoditve poslovnega modela. Pomembne spremembe so se zgodile tudi na področju regulacije in nadzora, kar je prispevalo k zmanjšanju notranjih sistemskih tveganj.

V aktualnem Poročilu o finančni stabilnosti ugotavljamo, da bančni sistem ostaja stabilen in odporen na posledice sistemskih tveganj, vendar je prisotna možnost čezmejnih zunanjih učinkov in prenosa šokov iz realnega dela gospodarstva na finančni sektor. Medletna gospodarska rast se je v Sloveniji v prvem polletju začasno upočasnila, hkrati pa je inflacija v poletnih mesecih predvsem zaradi rasti cen hrane in energentov prehodno nekoliko porasla. Vendar so makroekonomske napovedi za prihodnji leti bolj ugodne s postopnim zviševanjem gospodarske rasti in inflacijo okoli našega dvoodstotnega srednjeročnega cilja. Izpostavljenost finančnega sistema zunanjim šokom se ob morebitnem povečanju razhajanja med gibanjem poslovnega in finančnega cikla, ki ga opažamo v domačem gospodarstvu in tudi v nekaterih državah članicah EU, v prihodnje lahko poveča.

Nadalje ocenjujemo, da se kljub visoki negotovosti splošna raven sistemskih tveganj za finančni sistem v Sloveniji v zadnjem polletnem obdobju ni spremenila. Večina tveganj ostaja v območju nizke ali zmerne ravni z izjemo kibernetskega tveganja, ki ob velikem številu kibernetskih napadov in groženj, povezanih z geopolitičnimi nestabilnostmi, ostaja povišano. Hkrati odpornost bank na sistemska tveganja ostaja visoka in bi z zgodovinsko visoko likvidnostjo in kapitalom kratkoročno lahko blažila morebitne negativne učinke.

Kreditno tveganje, povezano z izpostavljenostjo bank nefinančnim družbam (NFD), je ostalo nizko in se zvišuje le počasi in le v nekaterih gospodarskih panogah. Razlog ni samo v boljšem upravljanju in reguliranju teh tveganj na ravni sistema in na ravni bank, ampak tudi v relativno manjšem deležu izpostavljenosti podjetjem v bančnih bilancah, ki se je v primerjavi z obdobjem pred petnajstimi leti skoraj prepolovil. Prav tako k počasnejšemu naraščanju kreditnega tveganja prispevajo v povprečju relativno visoki dobički podjetij v zadnjih letih. Na drugi strani več pozornosti namenjamo oceni kreditnega tveganja prebivalstva, saj se je relativni pomen tega dela portfelja izrazito povečal in dosegel skoraj četrtino bilančne vsote bank. Kljub temu kreditno tveganje v segmentu potrošniških posojil in stanovanjskih posojil v prvih šestih mesecih leta ostaja stabilno, na morebitno krepitev tveganj za zdaj nakazuje le povečevanje obsegov nedonosnih terjatev pri potrošniških posojilih.

V primerjavi z zadnjo objavo Poročila o finančni stabilnosti v aprilu 2025 smo spremenili le tendenco ocene obrestnega tveganja, in sicer iz stabilne v naraščajočo. Razlog je v povečevanju razkoraka med obdobjem prilagajanja aktivnih in pasivnih obrestnih mer, ki izhaja iz povečevanja deleža naložb bank v dolgoročne vrednostne papirje, vrednotene po odplačni vrednosti. Vendar zaradi pričakovanega stabiliziranja tržnih obrestnih mer raven obrestnega tveganja ostaja nespremenjena, zmerna. Dodatno obrestno tveganje omejuje ščitenje pred obrestnim tveganjem z izvedenimi finančnimi instrumenti pri nekaterih bankah, ki pa je po obsegu omejeno.

Kljub znižanju tržnih obrestnih mer od sredine preteklega leta se raven tveganja financiranja ni spremenila in ostaja zmerna. Ob izrazitem povečanju vlog gospodinjstev v bankah v prvem polletju se je delež vpoglednih vlog v vseh vlogah še zvišal, na več kot 85 %, kar pa lahko ob vse bolj razširjenem digitalnem bančništvu med vire vnese tudi večjo spremenljivost v primeru nepričakovanih zunanjih šokov. Banke so neodzivnost varčevalcev na spreminjanje obrestnih mer izkoriščale za ohranjanje relativno višjih neto obrestnih prihodkov, kot so sicer bili v obdobju zviševanja tržnih obrestnih mer. Poleg tega so banke v prvi polovici leta zvišale tudi neobrestne prihodke, kar se je odrazilo v visokem dobičku. Omenjena gibanja so vplivala na ohranjanje nespremenjene ravni dohodkovnega tveganja v bankah, ki je ostalo nizko.

Slovenski bančni sistem ostaja odporen proti finančnim šokom tako na področju likvidnosti kot solventnosti, kar zagotavlja dobro podlago za njegovo nadaljnjo stabilnost. Vendar visoka stopnja negotovosti v mednarodnem okolju in v razvoju domačega poslovnega cikla povečuje verjetnost za nepredvidene zunanje šoke za finančni sistem. Ob visoki dobičkonosnosti bi lahko tudi letos večji del dobička namenile za dodatno krepitev regulatornega kapitala.

V letošnjem letu ostaja naravnanost makrobonitetne politike Banke Slovenije nespremenjena s poudarkom na ohranjanju odpornosti bančnega sistema. Čeprav se parametri makrobonitetnih instrumentov od izdaje predhodnega poročila niso spreminjali, še vedno velja priporočilo bankam za njihovo preudarno upravljanje kapitala in likvidnosti. Splet ekonomskih razmer v zadnjih letih je bankam namreč omogočil doseganje visokih, nadpovprečnih poslovnih rezultatov. V prihodnje pa ob verjetnem spreminjanju teh razmer lahko pričakujemo manj ugodne razmere za poslovanje bank.

Banka Slovenije redno presoja upravičenost uporabe posameznih makrobonitetnih instrumentov z namenom zagotavljanja finančne stabilnosti. Pri tem bomo v prihodnjem obdobju – skupaj s preostalimi evropskimi institucijami ‒ več pozornosti namenili tudi iskanju možnosti za poenostavitev makrobonitetnih instrumentov in regulative, vendar ne v smeri deregulacije. Sledili bomo načelu: »tako kompleksno, kot je potrebno, in tako enostavno, kot je možno«.

mag. Tina Žumer, viceguvernerka

Povzetek

Vztrajanje negotovosti v mednarodnem okolju se odraža tudi v slovenskem gospodarskem okolju, medtem ko sistemska tveganja za slovenski finančni sistem ostajajo stabilna, odpornost bank na tveganja pa visoka (Tabela 1.1). Gospodarska aktivnost v Sloveniji je v drugem četrtletju nadomestila padec z začetka leta, vendar pa negotovosti ostajajo prisotne zlasti v izvoznem sektorju, kjer še naprej vladajo težavne razmere. Zaradi visoke izvozne usmerjenosti slovenskega gospodarstva se lahko to dogajanje v prihodnje postopoma odrazi tudi v krepitvi sistemskih tveganj za finančni sistem. Ta v tretjem četrtletju sicer ostajajo ocenjena kot zmerna. Ob tem izstopa kibernetsko tveganje, pri katerem zaradi povišanega geopolitičnega tveganja in visokih kibernetskih groženj ohranjamo povišano oceno tveganja. Nižje ključne obrestne mere se odražajo v gibanju bančnih obrestnih mer in zniževanju dohodka bank, ki pa ostaja nad ravnmi, doseženimi v času nizkih obrestnih mer. Zato smo ohranili nizko oceno tveganja z možnostjo poslabšanja v prihodnjih četrtletjih, zlasti če bi se razmere iz mednarodnega okolja v večji meri prelile v slovensko gospodarstvo. Pri kreditnem tveganju so se prvi negativni učinki prelivanja odrazili v povečanju obsega in deleža nedonosnih terjatev v posameznih segmentih portfelja, zaradi česar smo že v prvem četrtletju letošnjega leta oceno tveganja povišali na zmerno. V nadaljevanju leta ni prišlo do večjih sprememb, zaradi česar tudi v tretjem četrtletju ohranjamo oceno zmerno s stabilno tendenco. V primerjavi s spomladanskim Poročilom o finančni stabilnosti smo poslabšali obete za obrestno tveganje. V prvi polovici leta se je zmerno povečala vrzel v ponovni določitvi obrestnih mer, kar je povečalo občutljivost bank na njihove spremembe. Samo oceno tveganja pa smo ohranili kot zmerno. V nasprotju s tem smo pri tveganjih, ki izhajajo iz poslovanja lizinških družb in nepremičninskega trga, zabeležili izboljšanje razmer. Izglede obeh smo tako že v prejšnjem četrtletju izboljšali v stabilne, ocena pa ostaja nizka oziroma zmerna. Preostala tveganja in odpornost bančnega sistema na tveganja so ostali nespremenjeni.

Geopolitična negotovost se odraža v nižjih pričakovanih gospodarskih rasteh. V domačem gospodarstvu je rast BDP v drugem četrtletju nadomestila padec iz začetka leta. Aktivnost domačega gospodarstva se je v drugem četrtletju letošnjega leta okrepila predvsem zaradi končne potrošnje gospodinjstev in krepitve zalog, medtem ko razmere v izvoznem delu gospodarstva ostajajo otežene, kar se v prihodnje lahko odrazi tudi v poslabšanju poslovanja bank, ki pa trenutno ostaja dobro.

Tveganje, ki izhaja z nepremičninskega trga, je že drugo leto ocenjeno kot zmerno, obete pa smo v prejšnjem četrtletju spremenili v stabilne. Povečalo se je namreč število prodaj nepremičnin, cene nepremičnin pa rastejo po bolj zmernih stopnjah kot lani. Trg nepremičnin se je stabiliziral, še vedno pa so prisotna dolgoročna tveganja, povezana z dostopnostjo in omejeno ponudbo stanovanjskih nepremičnin. Gradnjo novih stanovanjskih nepremičnin otežujejo visoki gradbeni stroški in pomanjkanje delavcev, hkrati pa na trgu primanjkuje ustreznih zemljišč za gradnjo stanovanjskih stavb. Nova stanovanjska posojila so se v prvi polovici leta 2025 ob nižjih obrestnih merah nadalje povečala.

Tveganje financiranja ostaja zmerno in stabilno. V prvi polovici leta se je obseg vlog nebančnega sektorja povečal zaradi izrazitega priliva vlog gospodinjstev. Ob nadaljnjem zniževanju depozitnih obrestnih mer se je povečal obseg vlog na vpogled. To je nekoliko povečalo vrzel med ročnostjo naložb in obveznosti ter s tem tveganje nestabilnosti financiranja, ki izhaja iz te vrzeli. Čeprav so vloge nebančnega sektorja zaenkrat stabilen vir financiranja, ostaja pomembno, da banke še naprej pozorno spremljajo varčevalne navade komitentov in pravočasno prilagajajo ponudbo konkurenčnim razmeram, ki so tudi zaradi uveljavljanja novih ponudnikov digitalnih bančnih in drugih finančnih storitev za banke postale manj ugodne.

Obrestno tveganje je ocenjeno kot zmerno, poslabšujejo pa se izgledi, saj se je v zadnjem obdobju ponovno povečala občutljivost bank na spremembe obrestnih mer. K temu je prispevalo povečevanje deleža fiksno obrestovanih posojil nebančnemu sektorju ob hkratnem podaljševanju povprečne preostale zapadlosti teh posojil. Dodatno se je povečal obseg vrednostnih papirjev, katerih preostala zapadlost in obdobje ponovne določitve obrestnih mer sta daljša od tistih pri primarni likvidnosti bank, ki se je medtem zmanjšala. Po drugi strani spremembe pri virih niso bistveno vplivale na občutljivost bank na spremembe obrestnih mer. Medtem ko so nekatere, zlasti večje banke, v zadnjih letih povečale varovanje pred obrestnim tveganjem z bolj obsežno uporabo izvedenih finančnih instrumentov, pri drugih to tveganje še vedno ostaja večje.

Kreditno tveganje je po povišanju v začetku leta ocenjeno kot zmerno in stabilno. Obseg nedonosnih izpostavljenosti (NPE) se je nekoliko povečal, vendar ob hkratni rasti skupne izpostavljenosti bank do nebančnega sektorja kazalniki kreditnega tveganja ostajajo ugodni. Poslabšanje kakovosti portfelja posojil ostaja omejeno na nekaj podjetij in izvira predvsem iz proizvodnega dela gospodarstva zaradi večje izpostavljenosti vplivom zahtevnejših mednarodnih gospodarskih razmer. Od septembra lani se povečuje število začetnih stečajnih postopkov in s tem tudi izpostavljenost bank do teh družb, ki pa ostaja majhna. Ugodne razmere na trgu dela in v povprečju dober finančni položaj gospodinjstev ohranjata dobro kakovost portfelja posojil prebivalstvu. V prvi polovici leta se je zmanjševal tudi delež skupine s povečanim kreditnim tveganjem.

Dohodkovno tveganje je že drugo leto ocenjeno kot nizko, obeti pa so manj ugodni, predvsem zaradi zmanjševanja neto obrestnih prihodkov. Kljub temu tako neto obrestni prihodki kot skupni dohodek bank še vedno občutno presegata ravni, dosežene pred začetkom zviševanja obrestnih mer v drugi polovici leta 2022. K temu prispevajo izredno nizki obrestni odhodki, povezani z nizkimi obrestnimi merami za vezane vloge in visokim deležem vpoglednih vlog. Banke so dividende, ki predstavljajo glavnino neobrestnih prihodkov, letos prejele prej kot lani, kar je prispevalo k rasti skupnih prihodkov v prvem polletju. Ta učinek je, kot pričakovano, izzvenel že julija, ko se je raven prejetih dividend medletno skoraj izravnala. Banke sicer zaradi davka na bilančno vsoto še vedno beležijo višje operativne stroške kot pred letom 2024.

Kibernetsko tveganje v bančnem sistemu ostaja ocenjeno kot povišano s stabilnimi obeti, čeprav slovenske banke v prvem polletju 2025 niso poročale o kritičnih kibernetskih incidentih. Ocena tveganja ostaja povišana zaradi visoke ravni kibernetskih groženj, ki izhaja iz povišanega geopolitičnega tveganja. Stabilnost tveganja potrjuje tudi orodje za kibernetsko kartiranje, ki spremlja in identificira kibernetsko tveganje ter napoveduje njegovo raven za prihodnje četrtletje. Banke so sicer poročale o incidentih, vendar zaradi operativnega nedelovanja ali napak v plačilnih sistemih ter težav pri zunanjih ponudnikih storitev.

Podnebna tveganja v bančnem sistemu so zmerna s stabilnimi obeti. Izpostavljenost podnebno bolj občutljivim dejavnostim se je povečala, ogljični kazalniki pa so se dodatno izboljšali. Posledično tranzicijska tveganja v bančnem sistemu ostajajo ocenjena kot zmerna. Fizična tveganja so prav tako stabilna, ocenjena pa kot nizka.

Kapitalsko odpornost bančnega sistema zaradi ugodnih kazalnikov solventnosti in dobičkonosnosti še naprej ocenjujemo kot visoko s stabilnimi obeti. Kljub pričakovanemu zniževanju količnikov kapitalske ustreznosti do konca leta 2025, predvsem zaradi rasti tveganih izpostavljenosti, pričakujemo, da bodo banke ohranile visoko raven solventnosti. Ob visoki dobičkonosnosti bi lahko tudi letos del dobička namenile za dodatno krepitev regulatornega kapitala.

Visoka in stabilna je tudi likvidnostna odpornost, čeprav se je sposobnost pokrivanja neto odlivov in financiranja obveznosti nekoliko poslabšala. Banke so z usmerjanjem prostih likvidnih sredstev z računov pri centralni banki v posojila in nakup dolžniških vrednostnih papirjev nadaljevale s preoblikovanjem likvidnostne strukture. Ta struktura bi se lahko izkazala za manj ugodno v primeru izrazito povečanega povpraševanja po likvidnosti, ki bi zahtevala tudi prodajo vrednostnih papirjev. Kljub temu vse banke presegajo minimalne zahteve LCR in NSFR, razlike v likvidnostnih presežkih med njimi pa ostajajo precejšnje.

Gospodinjstva in NFD ohranjajo ugoden finančni položaj. Pri gospodinjstvih se je okrepilo povpraševanje po posojilih za nepremičnine in poplačilo obveznosti, delež potrošniških posojil v BDP pa je presegel povprečje evrskega območja, medtem ko delež stanovanjskih posojil ostaja nižji. Kljub temu je zaupanje potrošnikov ostalo pod dolgoročnim povprečjem, pričakovanja glede gospodarskega in finančnega stanja pa so se rahlo izboljšala. NFD se po večini kazalnikov zadolženosti še naprej nahajajo pod povprečjem evrskega območja, okrepil se je tudi lastniški kapital in presežek danih komercialnih kreditov. Kljub ugodnim kazalnikom se pri NFD povečuje število stečajev in blokad računov, kar ob mednarodnih negotovostih nakazuje na možnost dodatnih poslabšanj.

Razmere v nebančnem delu finančnega sektorja ostajajo ugodne. Tveganje, ki izhaja iz lizinških družb, ocenjujemo kot nizko in stabilno. V prvi polovici leta so sklenile več poslov kot lani, zaradi nižjih stroškov financiranja se ponovno krepi tudi dobiček, medtem ko ostajajo zamude nad 90 dni nizke. Zavarovalnice in pozavarovalnice izkazujejo visoko odpornost z rastjo bruto premij in dobičkov. Kapitalska ustreznost ostaja visoka. Finančne trge je zaznamovala volatilnost zaradi carinskih ukrepov ZDA, a so se borzni indeksi hitro okrepili, kar se je odrazilo tudi na likvidnosti domače borze in v vplačilih v vzajemne sklade.

Makrobonitetna politika ostaja preventivno in uravnoteženo usmerjena, s poudarkom na krepitvi odpornosti bančnega sistema ter omejevanju sistemskih tveganj. V luči vztrajajočih makroekonomskih negotovosti je ključno, da obstoječi makrobonitetni instrumenti zagotavljajo ustrezne zaščitne mehanizme pred morebitnimi negativnimi šoki. Dodatno k stabilnosti prispevajo kapitalski blažilniki, ki jih morajo vzdrževati druge sistemsko pomembne banke (DSPB), saj ti zmanjšujejo tveganje sistemskih posledic ob morebitnem propadu posamezne institucije. S celovito kombinacijo teh ukrepov se krepi odpornost bančnega sistema in zmanjšuje možnost prenosa tveganj v realno gospodarstvo.

V tokratni publikaciji smo pripravili pet tematskih okvirjev. V prvem prikazujemo spremembe v makrofinančnih povezavah po svetovni finančni gospodarski krizi leta 2008, kjer izpostavljamo zlasti zmanjšanje odvisnosti nefinančnih družb (NFD) od bančnega financiranja. Drugi okvir poudarja vse večji pomen obvladovanja tveganj informacijsko-komunikacijske tehnologije v bančnem sektorju in poudarja vse večjo pomembnost obvladovanja tveganj na tem področju zlasti zaradi velikega tehnološkega napredka in digitalizacije v zadnjem obdobju. Tretji izpostavlja naraščajočo vlogo umetne inteligence tako pri ogrožanju finančne stabilnosti kot pri njeni krepitvi, saj banke vse več vlagajo v razvoj rešitev, ki temeljijo na tehnikah umetne inteligence in omogočajo boljše zaznavanje ter obvladovanje tveganj. V četrtem ugotavljamo, da so dobro kapitalizirane banke odigrale stabilizacijsko vlogo med energetsko krizo takoj po ruski invaziji na Ukrajino, ko so bila energetsko intenzivna podjetja med najbolj prizadetimi zaradi nihanja vhodnih stroškov in geopolitičnih tveganj. Zadnji okvir se osredotoča na zadolženost NFD in povečevanje pomena komercialnih kreditov kot vira njihovega financiranja.

1Makrofinančno okolje

Svetovna gospodarska rast naj bi letos ostala zmerna, pri čemer negotovosti glede trgovinske politike in geopolitičnih napetosti ostajajo velike. Evrsko območje v drugem četrtletju zaznamuje blaga rast gospodarske aktivnosti, ki je zaradi povečane svetovne trgovinske napetosti skromnejša kot v prvem četrtletju. Aktivnost domačega gospodarstva se je v drugem četrtletju letošnjega leta obnovila predvsem zaradi končne potrošnje gospodinjstev in krepitve zalog. Povečane negotovosti v globalnem okolju so oslabile povpraševanje glavnih trgovinskih partneric, kar je povzročilo medletni upad izvoza, medtem ko solidna rast uvoza ob skromnih investicijah odraža predvsem kopičenje zalog. Negotovosti ostajajo predvsem v izvoznem sektorju, ki posluje v oteženih razmerah. Banke so tako poslovale v kompleksnem geopolitičnem in ekonomskem okolju, ki vnašata dodatno negotovost in povečano pojavnost zunanjih šokov.

Svetovno gospodarstvo

Rast svetovnega gospodarstva (brez evrskega območja) naj bi letos ostala zmerna. Negotovost glede trgovinske politike ostaja, a sklenjeni sporazumi med ZDA in trgovinskimi partnericami prispevajo k njenemu zmanjšanju. Sestavljeni kazalnik PMI za svetovno gospodarstvo je avgusta dosegel najvišjo vrednost v tem letu in nakazuje nadaljevanje rasti. Rast je predvsem posledica povečane aktivnosti v storitvenih dejavnostih. Kazalnik PMI za predelovalne dejavnosti se je povzpel v območje rasti v juniju in avgustu (slika 1.1, levo) predvsem zaradi učinka povečanja zalog pred iztekom roka za uvedbo carin. Po zadnjih napovedih ECB se za leto 2025 pričakuje rast BDP v višini 3,3 %, leta 2026 naj bi se ta upočasnila na 3,1 %, nato pa v letu 2027 povzpela na 3,3 %.[1] Svetovna inflacija (brez evrskega območja) naj bi se v prihodnje umirila kljub predvideni višji inflaciji v ZDA zaradi carin.[2] Negotovosti glede trgovinske politike še naprej predstavljajo tveganje za poslabšanje razmer, dodatno pa jih stopnjujejo še geopolitična trenja (vojni na Bližnjem vzhodu in v Ukrajini), ki lahko vplivajo tako na mednarodno trgovino (surovin, energentov, strateških produktov) kot na mednarodne finančne tokove. Najnovejši dogovori ZDA o recipročnih carinah so sicer prispevali k izboljšanju razpoloženja na finančnih trgih, saj je večina trgovinskih partneric s strani ZDA prejela nižje carine, kot je predvideval prvotni paket v začetku aprila. Vrednotenja na borzah so kljub visokim negotovostim na rekordnih ravneh, kar krepi možnosti njihove korekcije. Omenjena tveganja krepijo tudi vse večje povezave med tradicionalnimi in s kriptosredstvi povezanimi financami, ki jih še spodbuja permisivna regulativa, predvsem v ZDA.

Evrsko območje

Evrsko območje v drugem četrtletju zaznamuje blaga rast gospodarske aktivnosti, ki pa je zaradi svetovne trgovinske napetosti skromnejša kot v prvem četrtletju. BDP je bil v drugem četrtletju glede na prejšnje četrtletje večji za 0,1 %, medletno pa za 1,4 %. Sestavljeni kazalnik PMI in kazalnik za storitvene dejavnosti sta v drugem četrtletju izkazovala rast. PMI za predelovalne dejavnosti je avgusta prvič po juniju 2022 prešel v območje rasti, kar je nakazovalo postopno stabilizacijo sektorja, vendar se je septembra ponovno znižal (slika 1.1, desno). Kazalniki zaupanja, z izjemo storitvenih dejavnosti, ostajajo v območju krčenja, kar se odraža tudi v kazalniku gospodarske klime, ki se poslabšuje in je pod dolgoročnim povprečjem (slika 7.1 v prilogi, levo). Negativni zunanji dejavniki prispevajo k zniževanju napovedi gospodarske rasti, kar je razvidno tudi iz projekcij ECB, kjer se je napoved za leto 2026 v zadnjih treh četrtletjih postopno zniževala. Glede na zadnje napovedi ECB naj bi gospodarska rast v evrskem območju letos dosegla 1,2 %, se v letu 2026 znižala na 1,0 % ter se do leta 2027 rahlo okrepila, na 1,3 %.[3] Evrska inflacija (HICP) se je v drugem četrtletju stabilizirala pri ciljni ravni 2 %, prav tolikšna rast cen pa se je nadaljevala tudi v naslednjih treh mesecih. Stabilna rast cen zakriva gibanja cen posameznih podskupin, med njimi rast cen storitev, ki blago popušča, okrepitev rasti cen drugega blaga in čedalje manj negativno inflacijo energentov (slika 7.1 v prilogi, desno). Rast cen hrane ostaja povišana in znova najvišja med podskupinami. Inflacija naj bi do konca leta 2025 vztrajala blizu dveh odstotkov, se nato v letu 2026 znižala na 1,7 %, predvsem zaradi učinkov osnove v prvem četrtletju, in se nato v letu 2027 povzpela na 1,9 %. Osnovna inflacija je v letošnjem drugem četrtletju ostala nespremenjena pri 2,3 %, enako raven je ohranila do septembra, do leta 2027 pa naj bi se postopoma znižala na 1,8 %.

Podobno kot v svetu eno ključnih finančnih tveganj na ravni EU predstavlja nenadna korekcija borznih tečajev, ki lahko vpliva na bančne, zlasti pa nebančne finančne posrednike. Nepredvidljivo svetovno dogajanje lahko hitro izzove tudi nenadno prilagoditev naložbenih portfeljev nebančnih finančnih posrednikov. Verjetno povečanje zadolževanja držav za oboroževalne in druge potrebe pa lahko privede do zmanjšanja zaupanja vlagateljev v vzdržnost javnega dolga nekaterih bolj zadolženih držav.

Bančni sektor v evrskem območju kljub številnim negotovostim v mednarodnem okolju ohranja dobro poslovanje. Posojilna aktivnost bank evrskega območja se je letos rahlo okrepila. Banke so za drugo četrtletje 2025 poročale o nadaljnjem občutnem neto povečanju povpraševanja po stanovanjskih posojilih, medtem ko se je povpraševanje po potrošniških posojilih povečalo le minimalno. K nadaljnji rasti povpraševanja po stanovanjskih posojilih so največ prispevale nižje obrestne mere, ugodnejši obeti na stanovanjskem trgu in v manjši meri tudi večje zaupanje potrošnikov. Neto povpraševanje podjetij po posojilih se je v drugem četrtletju 2025 sicer rahlo povečalo, a ostalo šibko, k čemur so prispevale nižje obrestne mere za posojila, omejevala pa sta ga globalna negotovost in trgovinske napetosti.[4]

Slovenija

Aktivnost domačega gospodarstva se je v drugem četrtletju letošnjega leta okrepila predvsem zaradi končne potrošnje gospodinjstev in krepitve zalog. Medletna gospodarska rast je v prvi polovici leta ostala skorajda nespremenjena ‒ po krčenju aktivnosti v prvem četrtletju je drugo četrtletje zaznamovala rast. Največji pozitivni prispevek je bil s strani zasebne potrošnje in spremembe zalog, medtem ko je neto izvoz z negativnim prispevkom rast zaviral. Povečane negotovosti v globalnem okolju so oslabile tuje povpraševanje glavnih trgovinskih partneric, kar je povzročilo medletni upad izvoza, medtem ko solidno rast uvoza ob skromnih investicijah povezujemo predvsem s kopičenjem zalog (slika 7.2 v prilogi, levo). Naša zadnja napoved iz junija 2025 za letos predvideva 1,3-odstotno gospodarsko rast, h kateri bodo poleg solidnih domačih dejavnikov v drugi polovici leta prispevale tudi postopno izboljšane aktivnosti, povezane z mednarodno menjavo. V letih 2026 in 2027 naj bi se rast ponovno zvišala na 2,4 %.[5] Sprejetje trgovinskega sporazuma med ZDA in EU zmanjšuje del negotovosti glede trgovinske politike. Vpliv dogovora na domače gospodarstvo se tako preusmerja predvsem na neposredni učinek dogovorjenih carin, preko posrednih trgovinskih tokov držav partneric v EU. Prestrukturiranje mednarodne trgovine je dolgotrajen proces, katerega učinki se bodo v gospodarstvih evrskega območja pokazali z zamikom, vpliv pa bo opazen tudi v finančnih tokovih.

Slovenski finančni sistem je sicer zaradi svoje enostavnosti in nižje stopnje razvitosti potencialno manj občutljiv na šoke v zunanjem finančnem okolju. Zaradi vpetosti slovenskega finančnega sistema v mednarodne finančne tokove (več v okviru 1) je lahko čezmejna okužba relativno hitra in nepredvidljiva. Slovenske banke so v anketi o izzivih[6] večinoma sicer poročale, da pričakujejo zgolj manjši vpliv povečanja carin in geopolitičnih tveganj na poslovanje svojih komitentov, hkrati pa tudi ocenjujejo, da bi lahko večja vlaganja v obrambno industrijo povečala povpraševanje po posojilih v bankah. Podobno kot v evrskem območju tudi na domače gospodarstvo negativno vplivajo zunanji dejavniki, kar se odraža v gospodarskem razpoloženju. To, kljub izboljšanju v tretjem četrtletju, ostaja v negativnem območju (slika 1.2, levo). K izboljšanju gospodarskega razpoloženja je pozitivno prispeval kazalnik zaupanja v predelovalnih dejavnostih, ki prav tako ostaja pod dolgoletnim povprečjem in v negativnem območju. Razpoloženje v trgovini na drobno se je v tretjem četrtletju dodatno poslabšalo predvsem zaradi močne konkurence, visokih stroškov dela in nezadostnega povpraševanja. V storitvenih dejavnostih razpoloženje ostaja stabilno in pozitivno.

Skupna inflacija, merjena z indeksom HICP, se je v letošnjem letu prehodno okrepila predvsem zaradi rasti cen hrane in energentov. Septembra letos je znašala 2,7 %, pri čemer sta k inflaciji največ prispevala gibanje cen storitev in hrane (slika 1.2, desno). Osnovna inflacija se je septembra znižala na 2,4 %.

Domača posojilna aktivnost se je lani vidneje okrepila, trend se nadaljuje tudi letos (slika 7.3 v prilogi, levo). Kreditiranje gospodinjstev še naprej predstavlja najpomembnejši segment rasti posojil nebančnemu sektorju. Junija se je obseg posojil medletno povečal za 7 %, pri čemer so nižje obrestne mere dodatno spodbudile povpraševanje.[7] Kreditiranje NFD je v prvi polovici letošnjega leta ostalo skromno, delež posojil NFD v vseh posojilih nebančnemu sektorju pa je v Sloveniji še naprej nižji od povprečja evrskega območja.

2Sistemska tveganja za finančno stabilnost

2.1Tveganje, ki izhaja z nepremičninskega trga

Ocenjujemo, da je tveganje za finančno stabilnost, ki izhaja z nepremičninskega trga, ostalo zmerno, tendenca pa se je iz naraščajoče spremenila v stabilno. Rast cen stanovanjskih nepremičnin, ki je bila v letu 2024 še vedno precej visoka, je bila ob povečani prodaji v prvi polovici 2025 bolj zmerna. Trg nepremičnin se je stabiliziral, še vedno pa so prisotna dolgoročna tveganja, povezana z dostopnostjo in omejeno ponudbo stanovanjskih nepremičnin. Gradnjo novih stanovanjskih nepremičnin otežujejo visoki gradbeni stroški in pomanjkanje delavcev, hkrati pa na trgu primanjkuje ustreznih zemljišč za gradnjo stanovanjskih stavb. Nova stanovanjska posojila so se ob nižjih obrestnih merah spet precej povečala, rast stanovanjskih posojil v Sloveniji pa je bila med najvišjimi v državah EU. Rast cen poslovnih nepremičnin se je precej znižala, medtem ko se je število prodaj prvič po letu 2022 spet povečalo.

Trg stanovanjskih nepremičnin

Rast cen stanovanjskih nepremičnin, ki je bila v letu 2024 še vedno precej visoka, je bila ob povečani prodaji v prvi polovici 2025 bolj zmerna. Cene stanovanjskih nepremičnin so bile v prvem četrtletju medletno višje za 3,2 %, v drugem četrtletju pa za 5,5 % (7,4 % v letu 2024) (slika 7.4 v prilogi, levo). V primerjavi z letom 2008 so bile v drugem četrtletju leta 2025 cene stanovanjskih nepremičnin nominalno višje za več kot polovico, realno pa za 12,6 % (slika 2.1, levo). Cene rabljenih stanovanj ostajajo najvišje v Ljubljani in na Obali (slika 2.1, desno). Rast cen stanovanjskih nepremičnin spodbujajo nižje obrestne mere in povečano povpraševanje po stanovanjskih posojilih.

Precenjenost stanovanjskih nepremičnin se je v prvi polovici leta 2025 nekoliko zmanjšala. Najvišjo precenjenost, 14,7-odstotno, je nakazoval sestavljeni kazalnik precenjenosti nepremičnin, medtem ko je modelski kazalnik UOC nakazoval rahlo podcenjenost (slika 2.2, levo). V večini držav EU je od leta 2015 zaradi hitrejše rasti cen nepremičnin od rasti dohodkov razmerje med ceno nepremičnin in dohodkom naraščalo. V nekaterih državah EU, kjer je leta 2023 prišlo do korekcije cen (na primer Avstrija in Nemčija), se je precenjenost nepremičnin precej zmanjšala (slika 2.2, desno). V letu 2024 je bilo to razmerje v Sloveniji med višjimi v EU, saj je preseglo svoje dolgoročno povprečje za okoli 5 %, medtem ko je bilo v EU to razmerje od dolgoročnega povprečja nižje za okoli 1 %.

Medletna rast cen stanovanjskih nepremičnin v EU je bila v prvem četrtletju leta 2025 s 5,7 % višja kot v Sloveniji (3,2 %). Rast cen se med državami EU precej razlikuje (slika 2.3, levo), vendar pa so bile v prvem četrtletju 2025 cene medletno višje v vseh državah EU (razen na Finskem), s čimer so se tveganja nenadnega upada cen, ki so bila prisotna na vrhu cikla v letu 2022, ublažila. Z naraščanjem cen v skoraj vseh državah EU so se tveganja sicer spet začela povečevati, vendar za zdaj večinoma ostajajo manjša kot pred tremi leti. Tveganja se namreč lahko realizirajo tako ob velikem upadu kot veliki rasti cen stanovanjskih nepremičnin.

Po skoraj treh letih upadanja se je v prvi polovici leta 2025 število prodaj stanovanjskih nepremičnin povečalo, medletna rast je bila 23,8-odstotna. Prodaja rabljenih stanovanj se je v Ljubljani medletno povečala za več kot četrtino, v preostali Sloveniji za 41,7 %, prodaja rabljenih hiš pa za več kot tretjino. S tem se je povečala tudi vrednost prodaj stanovanjskih nepremičnin, medletno za četrtino, na 932,2 mio EUR, medtem ko je v letu 2024 upadla za okoli 9 % (v letu 2024 je vrednost prodaj znašala 1,4 mrd EUR) (slika 2.3, desno). Povpraševanje po nepremičninah spodbujajo znižanje obrestnih mer, nizka brezposelnost in majhna zadolženost gospodinjstev.

Povpraševanje po stanovanjskih nepremičninah še vedno presega ponudbo.[10] Upadanje predvidenih gradenj novih stanovanj nakazuje, da bo to neravnovesje prisotno tudi v prihodnje. V letih 2023 in 2024 je število stanovanj v gradnji, katerih gradnja se je začela v posameznem letu, upadlo, vendar se je zaradi večjega obsega začetih gradenj v predhodnih letih povečalo število dokončanih stanovanj. V letu 2024 je bilo stanovanj v gradnji 4.597, dokončanih pa je bilo 5.165 stanovanj (slika 2.4, levo). V prvi polovici leta 2025 je število stanovanj v stanovanjskih stavbah, za katere so bila izdana gradbena dovoljenja, medletno upadlo za okoli 11 %.

Zaupanje v gradbeništvu je ostalo v prvi polovici leta 2025 stabilno. Do junija 2025 se je obseg gradbenih del in skupnih naročil glede na december 2024 povečal, pričakovanja glede zviševanja cen in zaposlovanja pri poslih v gradbeništvu pa so se zmanjšala (slika 2.4, desno). Gradnjo novih stanovanjskih stavb še vedno otežujejo visoki gradbeni stroški (višje cene gradbenega materiala in višji stroški dela) in pomanjkanje delavcev. Vrednost gradbenih del, opravljenih pri gradnji stanovanjskih stavb, je bila v prvi polovici leta 2025 v primerjavi z istim obdobjem v predhodnem letu realno nižja za 1,0 % (slika 2.4, levo).

Primanjkuje tudi ustreznih zemljišč za gradnjo stanovanjskih stavb, kar se kaže v vse manjši prodaji zemljišč v zadnjih treh letih. Po podatkih GURS-a je ponudba zazidljivih zemljišč za gradnjo stanovanjskih stavb glede na njihov razpoložljiv fond precej majhna. Razlogi so povezani z neurejenimi področji prostorskega načrtovanja, urejanja komunalne infrastrukture, gradnje in davkov, povezanih z nepremičninami. Cene zemljišč za gradnjo stanovanjskih stavb so se po podatkih GURS-a povečale za 17 %, kar je 9 odstotnih točk več kot leta 2023 in enako kot v rekordnem letu 2022.

V prvi polovici leta 2025 so se ob nižjih obrestnih merah nova stanovanjska posojila močno povečala. Medletna rast stanovanjskih posojil se je do junija 2025 zvišala na 6,2 % (slika 2.5, levo) in je bila med državami EU med najvišjimi (slika 2.5, desno). Po anketi BLS sta k večjemu povpraševanju po posojilih v prvi polovici leta 2025 prispevala nižja raven obrestnih mer in večje zaupanje potrošnikov (slika 7.34 v prilogi, levo). Tudi po podatkih SURS-a se je zaupanje potrošnikov maja in junija leta 2025 nekoliko izboljšalo, vendar je pripravljenost za večje nakupe v prihodnjem letu ostala podobna kot preteklo leto.

V zadnjem desetletju je delež stanovanjskih posojil v BDP v Sloveniji upadel precej bolj kot v povprečju držav evrskega območja. Ta delež je v tem obdobju upadel tudi na primer na Hrvaškem, Nizozemskem in Portugalskem, medtem ko je v nekaterih drugih državah ostal skoraj enak (Avstrija, Nemčija) ali pa se je povečal (Slovaška, Belgija). Zadolženost gospodinjstev je v primerjavi z drugimi gospodinjstvi v evrskem območju majhna, saj je potreba po stanovanjskih posojilih ob velikem deležu lastniških nepremičnin majhna (slika 2.6, levo, slika 7.5 v prilogi, levo). To se kaže tudi v deležu lastnikov nepremičnin s hipoteko, ki je bil leta 2024 v Sloveniji s 16,3 % med nižjim v evrskem območju (24,3 %). Pri tem je bil delež gospodinjstev s hipoteko med gospodinjstvi, ki imajo dohodke pod 60 % mediane dohodka, precej manjši kot delež pri tistih nad to mejo (6,6 % oziroma 17,8 %), kar je z vidika kreditnega tveganja ugodneje, saj je več gospodinjstev takšnih, ki zaradi višjega dohodka lažje odplačujejo posojila.

V prvi polovici leta 2025 je večina bank ohranila dosežene kreditne standarde za nova stanovanjska posojila (slika 2.6, desno). Pomembno je, da dosežene kreditne standarde in posojilne pogoje banke ohranijo tudi v prihodnje ter s tem zmanjšajo tveganja in morebitne negativne posledice za bančni sistem v primeru poslabšanja razmer na trgu dela ali cenovnega obrata na trgu nepremičnin. Tako banke kot gospodinjstva so izpostavljena tudi geopolitičnim negotovostim, ki povečujejo tveganja za finančno stabilnost, kar bi se lahko kazalo v manjšem zaupanju potrošnikov in s tem manjšem povpraševanju po nepremičninah, medtem ko lahko motnje v dobavnih verigah otežijo izvedbo gradbenih del, investicije pa se lahko zmanjšajo. V evrskem območju se kreditni standardi pri stanovanjskih posojilih v prvi polovici leta 2025 niso bistveno spremenili.

Trg poslovnih nepremičnin

Rast cen poslovnih nepremičnin je v prvi polovici leta 2025 postala zmernejša. V prvem četrtletju 2025 je medletno znašala 1,0 %, v drugem četrtletju 2025 pa 5,0 %, medtem ko je bila v letu 2024 14,8-odstotna (slika 7.4 v prilogi, desno). V drugem četrtletju 2025 so bile cene poslovnih nepremičnin glede na leto 2008 nominalno višje za 22,8 %, realno pa nižje za 13,7 %. V prvi polovici leta 2025 se je število prodaj poslovnih nepremičnin prvič po letu 2022 spet povečalo, prodanih je bilo za tretjino več poslovnih nepremičnin kot v enakem obdobju predhodnega leta (slika 2.5, levo). V evrskem območju cene poslovnih nepremičnin medletno upadajo že več kot dve leti, vendar se stopnja upadanja zmanjšuje; v zadnjem četrtletju 2024 so medletno upadle za 1,3 % (slika 2.7, levo).

Visoki gradbeni stroški, pomanjkanje delavcev in ustreznih zemljišč za gradnjo stavb otežujejo gradnjo novih poslovnih nepremičnin. Število nestanovanjskih stavb (slika 7.5 v prilogi, desno), za katere so bila izdana gradbena dovoljenja, ostaja v zadnjih letih na nizki ravni, kar nakazuje, da bo ponudba poslovnih nepremičnin v prihodnje ostala majhna. Največ dovoljenj je izdanih za stavbe splošnega družbenega pomena ter trgovske stavbe in stavbe za storitvene dejavnosti. Večino poslovnih nepremičnin investitorji zgradijo za svoje potrebe in ne za nadaljnjo prodajo ali oddajanje.

Obseg posojil za poslovne nepremičnine ostaja kljub povečanju v letih 2022 in 2023 razmeroma majhen. Medletna rast posojil za poslovne nepremičnine je junija leta 2025 znašala 3 %, njihov delež v vseh posojilih NFD pa 3,8 % (slika 2.7, desno). Največ teh posojil je v dejavnosti poslovanja z nepremičninami, gradbeništvu in gostinstvu, nekaj pa jih je tudi v drugih dejavnostih. Obseg posojil bančnega sistema gradbeništvu in poslovanju z nepremičninami je v zadnjih letih ostal pri okoli 1,3 mrd EUR, kar je precej manj kot pred desetletjem (največ, 3,5 mrd EUR v letu 2011) (slika 2.7, desno).

2.2Tveganje financiranja

Tveganje financiranja ostaja zmerno z nespremenjeno tendenco. Vloge nebančnega sektorja, ki ostajajo najpomembnejši vir financiranja slovenskih bank, so se v prvi polovici leta povečale zaradi visokega priliva vlog gospodinjstev. Ob nadaljnjem zmanjševanju depozitnih obrestnih mer so varčevalci ostali manj motivirani za vezavo prihrankov v bankah, zato se je že tako velik obseg vlog na vpogled še okrepil. S tem se je povečalo tveganje nestabilnosti financiranja, saj je pri vpoglednih vlogah premik vlog iz bančnega sistema ali prehod vlog med bankami enostavnejši kot pri vezanih vlogah. Čeprav vloge nebančnega sektorja zaenkrat ostajajo stabilen vir financiranja, pa bosta tudi v prihodnje k stabilnosti poslovanja pomembno prispevala pozorno spremljanje varčevalnih navad komitentov in pravočasno prilagajanje ponudbe konkurenci, ki postaja tudi zaradi uveljavljanja novih ponudnikov digitalnih bančnih in drugih finančnih storitev vse močnejša.

Viri financiranja

Ob nadaljnji rasti ostajajo vloge nebančnega sektorja z več kot tremi četrtinami bilančne vsote najpomembnejši vir financiranja slovenskih bank (slika 2.8, levo). K njihovi krepitvi v prvi polovici letošnjega leta so glavnino prispevale vloge gospodinjstev, medtem ko je bil priliv vlog drugih sektorjev skromen. Medletna rast vlog nebančnega sektorja se je v zadnjem enoletnem obdobju podvojila in junija znašala 5,5 %. Kljub povečanju vlog se je razmerje med posojili in vlogami nebančnega sektorja (LTD) zaradi višje rasti posojil rahlo zvišalo, vendar z 69 % ostalo precej pod evrskim povprečjem. Nizka vrednost LTD nakazuje, da banke pridobljene vloge ne usmerjajo le v posojilno aktivnost, temveč tudi v druge naložbe, zlasti dolžniške vrednostne papirje. Hkrati pa kaže, da so slovenske banke ob velikem obsegu vlog manj izpostavljene grosističnemu financiranju in s tem morebitnim negativnim vplivom, ki lahko izvirajo s tujih trgov.

Grosistično financiranje se je v zadnjih treh letih povečalo, vendar ostaja njegov delež v bilančni vsoti razmeroma majhen. Junija je znašal manj kot desetino. Banke so zaradi velikega obsega likvidnosti in vlog ohranile majhno odvisnost od tujih bank. So se pa letos do junija podobno kot pretekla leta povečali izdani dolžniški vrednostni papirji, ki jih posamezne banke izdajajo predvsem z namenom izpolnitve minimalnih zahtev glede kapitala in kvalificiranih obveznosti (MREL) in ne zaradi potreb po dodatni likvidnosti. Pričakujemo, da bo tudi v prihodnje to glavni razlog za zmerno krepitev grosističnega vira.

Priliv vlog gospodinjstev je bil že v prvi polovici leta 2025 večji od prirasta v celotnem lanskem letu. Njihov obseg se je povečal za 1,1 mrd EUR (slika 2.9, levo), s polovico bilančne vsote bančnega sistema pa vloge gospodinjstev ostajajo stabilen in ključen vir financiranja slovenskih bank. Ob nadaljnji rasti plač in razmeroma šibki zasebni potrošnji so bili mesečni prilivi vlog gospodinjstev razmeroma visoki, kar je zlasti v spomladanskih mesecih običajno tudi zaradi izplačila regresov za letni dopust. Izjema je bil le marčevski odliv, ko so se nekateri varčevalci odločili, da del svojih prihrankov usmerijo v nakup izdane državne obveznice, namenjene predvsem državljanom. Odliv je podobno kot ob prvi izdaji februarja 2024 znašal manj kot odstotek vseh vlog gospodinjstev. Medletna rast vlog gospodinjstev, ki se v letu 2024 ni bistveno spreminjala, se je do junija 2025 povečala na 5,0 % (slika 2.8 desno). V enoletnem obdobju se je tako podvojila in presegla za tretjino nižje evrsko povprečje. V drugi polovici leta pričakujemo manjši priliv vlog gospodinjstev, saj so še zlasti poletni meseci zaradi dopustov in začetka šolskega leta manj ugodni za varčevanje.

Prihranke v bankah so v zadnjih petih letih najbolj okrepili premožnejši varčevalci,[11] torej tisti z več kot 100.000 EUR (slika 2.10, levo).[12] Čeprav se je njihovo število[13] povečalo, jih je bilo konec leta 2024 le 1,7 % vseh varčevalcev (slika 2.10, desno), njihov obseg prihrankov pa je znašal 6,9 mrd EUR oziroma četrtino vseh vlog varčevalcev. Največ, to je kar tri četrtine varčevalcev, je imelo manj kot 10.000 EUR prihrankov. Ta delež se je v zadnjem petletnem obdobju nekoliko zmanjšal, kar lahko pomeni, da so nekateri varčevalci v tem času okrepili svoje prihranke in so bili zato razporejeni v višje razrede ali pa so vloge umaknili iz bank. Povprečen obseg prihrankov, ki jih ima posameznik v banki, se je postopno povečeval in leta 2024 znašal 11.559 EUR.

Ob zaenkrat tradicionalnem obnašanju glavnine varčevalcev se bo zmerna rast vlog gospodinjstev v bankah predvidoma še nadaljevala, vendar pa se trend lahko v prihodnje obrne. Varčevalne navade, poleg makroekonomskih dejavnikov, pomembno prispevajo h gibanju vlog v bankah. Čeprav večina slovenskih varčevalcev zaenkrat ni naklonjena alternativnim naložbam, ki so običajno tudi bolj tvegane, pa se v zadnjih letih kažejo spremembe varčevalnih navad nekaterih komitentov. Kot že omenjeno so se nekateri med njimi odločili za nakup državnih obveznic, ki jih je država izdala z ugodnejšo obrestno mero, kot jih banke ponujajo za vezane vloge. Drugačne varčevalne navade lahko pričakujemo pri mlajših generacijah, ki so vedno bolj deležne finančnega opismenjevanja in so verjetno tudi bolj nagnjene k sprejemanju večjih tveganj pri iskanju višjih donosov. Hkrati so tesno povezane s sodobno digitalno tehnologijo, ki omogoča dostop do različnih konkurenčnih ponudnikov bančnih in drugih finančnih storitev (na primer neobanke, naložbe v kriptovalute, stabilne kovance). Poleg tega digitalna tehnologija omogoča preprost dostop tudi do klasičnih bank v tujini, ki kljub zmanjšanju depozitnih obrestnih mer še vedno ponujajo ugodnejšo vezavo prihrankov od bank v Sloveniji. Povečano varčevanje zlasti v avstrijskih in nemških bankah, ki je bilo opazno že lani, se je nadaljevalo tudi v prvi polovici leta 2025 (slika 2.9, desno). Hkrati alternativo bančnemu varčevanju predstavljajo vzajemni skladi, ki že nekaj let beležijo postopno povečevaje vplačil gospodinjstev, kar je podrobneje predstavljeno v poglavju Vzajemni skladi. Poleg tega bodo od marca 2026 posamezniki lahko odprli individualni naložbeni račun, ki jim bo omogočal upravljanje naložb različnih finančnih instrumentov na enem mestu. Prednosti, ki jih prinaša ta račun, bodo verjetno dodatna spodbuda varčevalcem, da razmislijo o alternativnih oblikah varčevanja.[14] Spremljanje varčevalnih navad in ustrezno prilagajanje ponudbe konkurenčnim ponudnikom finančnih storitev ostaja torej pomembno za ohranjanje stabilnosti vlog tudi v prihodnje.

Vloge NFD so se v prvi polovici letošnjega leta zmanjšale, vendar precej manj kot v enakem obdobju predhodnih let. Skromnejša medletna rast, ki je bila prisotna v začetku leta, se je do junija povečala na 7,1 % in močno presegla evrsko povprečje (slika 2.8, desno). Nekatera podjetja v prvi polovici leta poplačujejo dospela posojila, izplačujejo dividende lastnikom in zaposlenim regrese za letni dopust, zato je odliv vlog oziroma skromnejše varčevanje običajno za ta del leta. Poleg tega ostajajo podjetja zaradi negotovih geopolitičnih in posledično gospodarskih razmer previdnejša pri odločanju za nove investicijske projekte in posojila zanje, zato tista z večjimi prihranki te projekte raje kot s posojili financirajo s svojimi prihranki. Hkrati se v zadnjem obdobju, podobno kot gospodinjstva, tudi nekatera podjetja odločajo za varčevanje pri bankah v tujini, zlasti v Franciji in Avstriji, kar lahko še dodatno prispeva k nekoliko manjšemu varčevanju v slovenskih bankah (slika 2.9, desno). Kljub temu vloge NFD zaenkrat s skoraj petino bilančne vsote bančnega sistema ostajajo drugi najpomembnejši vir financiranja slovenskih bank.

Ročnost vlog ter vrzel v ročnosti med naložbami in obveznostmi

Z nadaljnjim zmanjševanjem depozitnih obrestnih mer[15] so se vloge na vpogled v prvi polovici leta 2025 okrepile. Gospodinjstva so zaradi nižjih obrestnih mer manj motivirana za vezavo prihrankov, zlasti za daljše obdobje, kar se je v prvi polovici leta pokazalo v zmanjšanju dolgoročnih vezanih vlog in rahlem porastu vezanih vlog do enega leta (slika 2.11, desno). Večino vlog so gospodinjstva ohranila na vpogled, njihov delež se je do junija okrepil na 85,5 % in ostal visoko nad dolgoletnim povprečjem (slika 2.11, levo). Tudi NFD so bolj kot dolgoročnim ostale naklonjene kratkoročnim vezavam, ki omogočajo hitrejšo razpoložljivost prihrankov, če bi jih NFD potrebovale za svoje poslovanje. Podobno kot pri gospodinjstvih so vloge na vpogled s 74,7 % ohranile glavnino vseh vlog tudi pri NFD.

Tako kot v Sloveniji so se vloge na vpogled povečale tudi v večini drugih držav evrskega območja. Čeprav so se vloge gospodinjstev in NFD povečale v več kot dveh tretjinah držav, Slovenija med njimi še naprej izstopa z največjim deležem teh vlog v bilančni vsoti (slika, 2.12, levo). Ker se hkrati uvršča tudi med države, ki imajo največje deleže vlog na vpogled, jo to izpostavlja večjemu tveganju morebitnega nenadnega odliva vlog iz bančnega sistema kot tiste države, kjer je odvisnost bank od tega vira financiranja manjša in delež vpoglednih vlog manjši.

Tveganje nestabilnosti financiranja, ki izhaja iz vrzeli med ročnostjo naložb in obveznosti, se je v prvi polovici leta povečalo. Banke so nadaljevale z usmerjanjem vpoglednih likvidnih sredstev v nakup dolgoročnih dolžniških vrednostnih papirjev, kar je povečalo tehtano povprečje ročnosti naložb. Hkrati se je zmanjšalo tehtano povprečje ročnosti obveznosti, saj se je velik obseg vlog na vpogled še povečal. S tem se je vrzel med ročnostjo naložb in obveznosti povečala za skoraj dva meseca, na pet let, kar je najvišja vrzel po letu 2013 (slika 2.12, desno), ko se je začela hitra rast vlog na vpogled, ki so še naprej ključni razlog za ohranjanje visoke vrzeli. Tveganje nestabilnosti financiranja, ki izhaja iz ročnostne neusklajenosti, bi se lahko uresničilo z nenadnim obsežnim premikom vlog med bankami ali iz bančnega sistema. Vseeno pa so vloge nebančnega sektorja, ob ohranitvi zaupanja varčevalcev v poslovanje bančnega sistema tudi ob nepredvidljivih dogodkih v minulih letih, ostale stabilen vir financiranja bank.

2.3Obrestno tveganje

Obrestna občutljivost bank

Obrestno tveganje je v tretjem četrtletju ostalo zmerno, vendar relevantni kazalniki nakazujejo njegovo postopno povečevanje. Posojila nebančnemu sektorju so se v prvi polovici leta povečala za 3,8 %, junija medletno za 7,8 %, predvsem zaradi povečanega kreditiranja gospodinjstev, kjer prevladujejo posojila s fiksnimi obrestnimi merami. S tem se trend zmernega povečevanja deleža posojil s fiksno obrestno mero v stanju nadaljuje tudi letos. Pri gospodinjstvih ta vrsta obrestovanja močno prevladuje in se še naprej povečuje, pri NFD pa ostaja podobna kot v preteklih letih in relativno stabilna (slika 7.7 v prilogi). Letošnje okrepljeno kreditiranje s stanovanjskimi posojili, katerih ročnosti so med posojili nebančnemu sektorju v povprečju najdaljše, je vplivalo na podaljševanje povprečne preostale zapadlosti posojil pri bankah. Skupen učinek večjega deleža fiksno obrestovanih posojil in njihove daljše povprečne preostale zapadlosti se je odrazil v podaljševanju obdobja do ponovne določitve obrestnih mer posojil pri bankah in s tem v večji obrestni občutljivosti celotnega kreditnega portfelja bank.

Povečevanje naložb v dolžniške vrednostne papirje in zmanjševanje likvidnih sredstev tudi letos pomembno vplivata na obrestno tveganje. Potem ko sta se lani vidno podaljšala preostala zapadlost in obdobje do ponovne določitve obrestnih mer vrednostnih papirjev, sta bili letos v prvi polovici leta stabilni, povečala pa sta se njihov obseg (slika 2.13, levo) in delež med vsemi naložbami bank.[16] Po drugi strani se je še naprej zmanjševala primarna likvidnost[17] (slika 2.13, levo), katere preostala zapadlost in obdobje do ponovne določitve obrestnih mer sta zelo kratka. Skupno so te spremembe poleg sprememb v kreditnem portfelju pomembno vplivale na zmerno podaljševanje obdobja do ponovne določitve obrestnih mer vseh naložb bank (slika 2.13, desno).

Spremembe pri virih financiranja v prvi polovici leta niso bistveno vplivale na obrestno občutljivost bank. Najbolj so se povečale vloge nebančnega sektorja, za dvakrat toliko kot v celotnem lanskem letu (slika 2.13, levo). Povečanje je bilo skoraj izključno zaradi vlog na vpogled, saj so vezane vloge ostale nespremenjene, pri čemer so se povečale kratkoročne, v podobnem obsegu pa zmanjšale dolgoročne. S tem se je nekoliko spremenila tudi struktura vlog (slika 7.10 v prilogi, desno). Kljub tem spremembam je obdobje do ponovne določitve obrestnih mer vlog v prvi polovici leta ostalo nespremenjeno (slika 7.8 v prilogi, levo). Od začetka leta je zapadlo več izdanih dolžniških vrednostnih papirjev nekaterih bank, s čimer se je preostala zapadlost te vrste vira pri bankah do junija skrajšala na 2,2 leta (slika 7.8 v prilogi, desno). S tem se je skrajšalo tudi obdobje do ponovne določitve obrestnih mer izdanih dolžniških vrednostnih papirjev (slika 7.8 v prilogi, levo). Ob precej majhnem deležu te vrste financiranja, razen manjše volatilnosti ob zapadanju vrednostnih papirjev, večjega vpliva na povprečno obdobje ponovne določitve pasivnih obrestnih mer ni bilo zaznati (slika 2.13, desno). S tem skupne spremembe pri vlogah in vrednostnih papirjih od začetka leta niso bistveno vplivale na dolžino povprečnega obdobja do ponovne določitve pasivnih obrestnih mer.

Vrzel v ponovni določitvi obrestnih mer se je v prvi polovici leta zmerno povečevala. Kljub temu je bila junija še vedno manjša kot pred enim letom, ko je dosegla največje vrednosti preteklih let. Brez upoštevanja predpostavke stabilnosti vlog na vpogled se je povsem približala najvišjim doseženim ravnem (slika 2.13, desno). Potem ko je lani podaljševanje obdobja do ponovne določitve obrestnih mer virov še izničevalo podaljševanje tega obdobja pri naložbah in s tem ohranjalo vrzel relativno stabilno, je letos v prvi polovici leta ta učinek izzvenel. Spremembe pri naložbah, tako pri posojilih kot naložbah v vrednostne papirje, so predstavljale glavni dejavnik povečevanja občutljivosti bank na spremembe obrestnih mer. Obrestno tveganje je bilo ob polovici leta še vedno zmerno, vendar nadaljevanje takšnega trenda v daljšem časovnem horizontu kaže na njegovo povečevanje.

Banke so v preteklem obdobju z uporabo obrestnih zamenjav (angl. interest rate swap) povečale varovanje pred učinki sprememb obrestnih mer. Povečanje obsega obrestnih zamenjav izhaja iz izpolnjevanja regulativne zahteve na področju obrestnega tveganja v bančni knjigi.[18] Banke so od leta 2023 vidno povečale obseg teh instrumentov, uporabljajo pa jih za varovanje aktivnih in pasivnih postavk ter za skupinsko (makro) in posamično (mikro) varovanje. V primerjavi z bilančno vsoto sistema se je obseg nazivnega zneska obrestnih zamenjav od decembra 2022, ko je znašal dobrih 5 %, do junija letos skoraj potrojil (15 %).

Obrestne mere

Trend zniževanja obrestnih mer za novoodobrena posojila se je nadaljeval pri obeh največjih skupinah komitentov — gospodinjstvih in NFD. Pri gospodinjstvih so se močno prevladujoče fiksne obrestne mere za novoodobrena posojila znižale tako za stanovanjska (junija na 2,9 %) kot potrošniška posojila (junija na 5,8 %). Potem ko so bile lani obrestne mere za stanovanjska posojila blizu evrskega povprečja in so sledile podobni dinamiki zniževanja, so bile junija letos nižje, saj so se v evrskem območju od začetka leta zviševale (junija na 3,2 %). Za potrošniška posojila so bile glede na evrsko povprečje precej nižje, ob hitrejšem zniževanju pa se je njihova razlika do evrskega območja, kjer so junija znašale 7,5 %, še povečala. Tudi spremenljive obrestne mere so se za obe vrsti posojil zniževale, vendar je ta vrsta obrestovanja še naprej predstavljala le manjši delež vseh novoodobrenih poslov. Spremenljive obrestne mere za novoodobrena posojila NFD, ki v primerjavi s fiksnimi prevladujejo,[19] so se zniževale podobno hitro kot v evrskem območju in bile junija s 3,2 % rahlo nižje. Medtem so fiksne ohranile veliko volatilnost, v povprečju pa so se zniževale nekoliko počasneje od spremenljivih in bile večinoma višje od evrskih. Junija so znašale 3,9 %.

Zniževanje obrestnih mer za posojila nebančnemu sektorju v stanjih se je pri nas v prvi polovici leta pospešilo. Zniževanje obrestnih mer za posojila gospodinjstvom in NFD v stanjih je bilo po začetku v prvem četrtletju lani sprva zmerno, proti koncu leta in letos do junija pa intenzivnejše. Spremenljivo obrestovanim obstoječim posojilom so se obrestne mere prilagajale tekoče s spremembami referenčnih obrestnih mer, medtem ko so se pri fiksno obrestovanih obstoječih posojilih še nekaj časa zviševale zaradi zapadanja tistega dela dolga, ki je bil v preteklosti sklenjen po bistveno nižjih obrestnih merah. Pri gospodinjstvih se je zviševanje povprečnih fiksnih obrestnih mer na stanja stanovanjskih posojil ustavilo v prvi polovici letošnjega leta (pri 2,8 %), pri potrošniških posojilih pa so se obrestne mere za fiksna posojila v stanjih že rahlo zniževale (junija so v povprečju znašale 6,4 %). Medtem so se pri NFD povprečne obrestne mere za fiksno obrestovani dolg tudi letos zviševale (junija so bile pri 3,1 %). Za spremenljivo obrestovana obstoječa posojila so se obrestne mere letos do junija vidno znižale.[20] Banke so v zadnjih anketah BLS kot najpomembnejši dejavnik sproščanja posojilnih pogojev, ki se odraža tudi v gibanju obrestnih mer, tako za posojila NFD kot za posojila gospodinjstvom navajale pritisk konkurence oziroma konkurenco drugih bank. Medtem je bilo v evrskem območju zniževanje obrestnih mer za posojila gospodinjstvom in NFD precej počasnejše, s čimer se je razlika do povprečne ravni obrestnih mer v evrskem območju do junija letos vidno zmanjšala (slika 2.14, levo).

Obrestne mere na vloge nebančnega sektorja so se v stanjih pri nas zniževale počasneje kot v evrskem območju, vendar s precej nižje ravni. Za nove dolgoročne[21] vloge gospodinjstev so se začele postopoma zniževati na začetku lanskega leta in so junija letos znašale 1,6 %. Za nove kratkoročne vloge so se začele zniževati šele v zadnjem četrtletju lani, junija letos pa so se opazneje znižale, na 0,9 %. Obrestne mere za nove dolgoročne in kratkoročne vloge NFD so se znatneje zniževale v drugi polovici lanskega leta in letos do junija, ko so prve znašale 1,7 %, druge pa 1,3 %. Za vloge na vpogled, katerih delež med vsemi vlogami nebančnega sektorja se od pomladi lani v povprečju povečuje (slika 7.10 v prilogi, desno), so stagnirale rahlo pod 0,1 % za gospodinjstva in rahlo nad 0,0 % za NFD. Postopno zniževanje obrestnih mer za stanja vlog gospodinjstev in NFD v lanskem letu se je letos v prvi polovici leta okrepilo, a precej zaostajalo za tistim v evrskem območju. S tem se je vidneje zmanjšala razlika v ravni obrestnih mer glede na evrsko povprečje (slika 2.14, desno).

Obrestni razmik[22] se je pri nas letos v prvi polovici leta zmanjševal, posebej močno pri NFD. Tako za gospodinjstva (slika 7.9 v prilogi, levo) kot NFD (slika 7.9 v prilogi, desno) se zmanjšuje od dosega najvišje ravni ključnih obrestnih mer septembra 2023. Medtem se je v evrskem območju za gospodinjstva v prvi polovici leta zmerno povečeval, za NFD pa le rahlo zmanjšal. S tem se je za obe skupini komitentov razlika do evrskega območja opazno zmanjšala. Večje spremembe razmika v primerjavi z evrskim območjem so bile tudi tokrat povezane s hitrejšo in intenzivnejšo prilagoditvijo obrestnih mer za posojila pri nas, predvsem pri NFD. Prav tako se ob še vedno velikem deležu vlog na vpogled (slika 7.10 v prilogi, desno) obrestne mere za vloge v stanjih počasneje odzivajo na zniževanje ključnih obrestnih mer. Kljub večjim spremembam v pretekli polovici leta je obrestni razmik za obe skupini komitentov ostal nad ravnjo pred začetkom zviševanja ključnih obrestnih mer. Banke pri nas v primerjavi z evrskim območjem še naprej ostajajo v boljšem položaju glede neto obrestnih prihodkov, vendar razmere za nadaljevanje solidnih dohodkovnih gibanj ob njihovem upadanju postopoma postajajo manj ugodne.[23]

2.4Kreditno tveganje

Po povišanju v prvem četrtletju letos se kreditno tveganje ohranja na zmerni ravni s stabilno tendenco. Poslabšanje kakovosti portfelja posojil izvira predvsem iz proizvodnega dela gospodarstva, ki je pod večjim vplivom zahtevnejših mednarodnih gospodarskih razmer. Kljub temu je za zdaj omejeno le na določene dejavnosti oziroma posamezne družbe in ni odraz morebitne širše osnovane problematike servisiranja dolgov pri bankah. Po drugi strani se kakovost portfelja v storitveno usmerjenih dejavnostih izboljšuje. Ob ugodnih razmerah na trgu dela in v povprečju dobrem finančnem položaju gospodinjstev se ohranja dobra kakovost portfelja posojil prebivalstvu, čeprav se obseg nedonosnih potrošniških posojil povečuje. Število začetih stečajev se je v preteklem letu medletno povečevalo, s tem pa se je povečevala tudi izpostavljenost bank do teh družb, a še naprej ostaja majhna. Pokritosti nedonosnega in donosnega dela portfelja z oslabitvami in rezervacijami sta se zmanjšali.

Nedonosne izpostavljenosti, skupine kreditnega tveganja in izpostavljenost do družb v stečajnih postopkih

Kakovost bančnih naložb, merjena z deležem nedonosnih izpostavljenosti (NPE), se je ob polovici leta 2025 ohranila na ugodni ravni. Delež NPE je ostal stabilen in se od aprila 2023, ko se je znižal na 1,0 %, ni spreminjal (slika 2.15, levo). Obseg NPE se je od takrat povečal za 10,1 %, na 645 mio EUR, vendar je bila rast celotne izpostavljenosti bank z 12,8 % še višja. V prvi polovici letošnjega leta se je z vidika kreditnega tveganja pomembno spremenila dinamika povečevanja NPE. Od začetka leta se je njihov obseg, potem ko je lani stagniral, povečal za 8,5 % (slika 7.11 v prilogi, levo), precej bolj kot celotna izpostavljenost (3,6 %). Po skupinah komitentov se je delež NPE povečal pri NFD (na 1,9 %) in obrtnikih (na 4,3 %), kjer se postopoma in v določenih segmentih že odražajo zahtevnejše gospodarske razmere, v preostalih skupinah komitentov pa je ostal nespremenjen. Ob ugodnih razmerah na trgu dela in v povprečju dobrem finančnem položaju gospodinjstev je pri prebivalstvu ostal stabilen (slika 2.15, desno) in se od maja lani ohranil blizu 1,5 %, pri čemer je bil stabilen tako pri stanovanjskih (0,9 %) in potrošniških (3,1 %) kot pri ostalih posojilih prebivalstvu (1,3 %). Pri potrošniških posojilih se je sicer obseg NPE od začetka leta povečal za 5,1 %, vendar je bila rast izpostavljenosti še nekoliko višja, medtem ko je bil obseg NPE pri stanovanjskih posojilih podoben tistemu iz decembra 2024 (slika 7.11 v prilogi, desno).

Poslabšanje kakovosti portfelja posojil NFD je bilo povezano predvsem z družbami iz strokovnih, znanstvenih in tehničnih dejavnosti, predelovalnih dejavnosti in gradbeništva. Februarja je delež NPE v strokovnih, znanstvenih in tehničnih dejavnostih vidno poskočil, na 3,6 % (slika 2.16, levo), povečanje obsega NPE pa je v tej skupini dejavnosti v prvi polovici leta z 20 mio EUR predstavljalo polovico celotnega povečanja NPE nefinančnih družb. Porast NPE je bil povezan le z nekaj družbami in ni predstavljal širše osnovanega poslabšanja kakovosti posojil v tej skupini dejavnosti. Negotove razmere v svetovni kovinski industriji se kažejo tudi pri nas, saj se določene družbe soočajo z velikim upadom novih naročil, težave pa se že kažejo v zmožnosti odplačevanja pri bankah najetih posojil. Marca so tako posojila nekaterih družb iz proizvodnje kovin prešla med NPE, vendar se je delež NPE v predelovalnih dejavnostih nato do junija znova zmanjšal (na 2,5 %). K poslabšanju kakovosti portfelja NFD je junija precej prispevalo povečanje obsega NPE v gradbeništvu, ki je bilo skoncentrirano na eno družbo v tuji lasti, delež NPE pa se je v tej skupini dejavnosti povečal na 2,3 %.

Kakovost portfelja se je v storitvenih dejavnostih izboljšala. Največje zmanjšanje obsega NPE je bilo v prvi polovici leta prisotno v trgovini, vendar se je ob veliki izpostavljenosti do te skupine dejavnosti delež NPE le rahlo zmanjšal (za 0,2 o. t.) in junija znašal 1,7 % (slika 2.16, levo). Po nekajmesečni stagnaciji in predhodno strmem trendu zmanjševanja po pandemiji se je ponovno izboljšala kakovost portfelja posojil družbam v nastanitvenih in gostinskih dejavnostih. Delež NPE se je junija zmanjšal, na 3,6 %. Tudi preostale skupine dejavnosti, kjer prevladujejo storitve, so večinoma beležile zmanjševanje obsega NPE. Delež NPE je v zadnjem letu in pol približno 0,4 odstotne točke manjši od povprečnega deleža v evrskem območju, manjši pa ostaja tudi glede na mediano evrskega območja (slika 2.16, desno).

Delež skupine s povečanim kreditnim tveganjem (S2) se je od decembra lani zmanjševal. Junija je bil s 4,6 % blizu najnižjih ravni zadnjih let (slika 2.17, levo), zmanjševanje pa je bilo po skupinah komitentov široko osnovano. Obseg skupine 2 se je letos do junija zmanjšal za 357 mio EUR (za 10,9 %), na 2,9 mrd EUR, večino zmanjšanja pa sta predstavljali skupini prebivalstva in NFD. Pri prvi se je delež skupine 2 do junija zmanjšal na 7,2 %, na najnižjo raven po oktobru 2022, kar ob stabilnem deležu NPE potrjuje dober finančni položaj gospodinjstev, kot ga zaznavajo banke. To izhaja tako iz stanovanjskih in potrošniških kot iz ostalih posojil prebivalstvu, saj se je pri vseh treh vrstah delež letos vidno zmanjšal. Pri stanovanjskih posojilih je junija s 5,2 % dosegel najnižjo raven v večletnem obdobju, pri potrošniških posojilih se je zmanjšal pod raven trenda preteklih petih let, junija na 11,6 %, pri preostalih posojilih prebivalstvu pa na 7,9 % (slika 2.17, desno). Še naprej so izstopali obrtniki, vendar se je pri njih delež skupine 2 v zadnjih dveh letih stabiliziral na okoli 16 %, prav tako pa za banke ta skupina komitentov z 1,3 % predstavlja le manjšo izpostavljenost v skupni izpostavljenosti sistema.

Potem ko se je delež skupine 2 pri NFD lani ob koncu leta opazno povečal, se je do junija letos postopoma zmanjševal. Lansko povečanje je izhajalo iz predelovalnih dejavnosti, pri katerih se je delež skupine 2 v dveh mesecih skoraj podvojil, zaznano povečano tveganje pa je izhajalo predvsem iz dejavnosti proizvodnje jekla, opreme za motorna vozila in plastike (slika 2.18, levo). Junija letos je bil delež skupine 2 v predelovalnih dejavnostih s 14,7 % podoben kot decembra lani, kar pomeni, da je zmanjševanje pri NFD izhajalo predvsem iz drugih skupin dejavnosti. Najbolj so izstopale dejavnosti oskrbe z elektriko, plinom in vodo,[24] kjer se je delež junija, ko je znašal 3,0 %, glede na prejšnji mesec več kot prepolovil. Zmanjšanje obsega je bilo povezano s prerazvrstitvijo večje izpostavljenosti do ene družbe v skupino 1 in je v prvi polovici leta predstavljalo absolutno največjo posamezno prerazvrstitev iz skupine 2. Delež skupine 2 se je po nekajmesečni stagnaciji znova zmanjšal pri nastanitvenih in gostinskih dejavnostih. Po izjemno visokih ravneh iz obdobja pandemije, ko je bila več kot polovica celotne izpostavljenosti bank do družb iz te skupine dejavnosti razvrščena v skupino 2, se je delež do junija letos zmanjšal na 17,6 %.

Število začetih stečajnih postopkov se povečuje, vendar izpostavljenost bank do teh družb kljub povečevanju ostaja majhna. Zahtevnejše gospodarske razmere v preteklem letu se odražajo v vse večjem številu družb v stečaju, ki se po več letih upadanja od septembra lani znova povečuje. Junija letos jih je bilo v preteklem 12-mesečnem obdobju za 9,3 % več kot v enakem obdobju lani. S tem se povečuje tudi izpostavljenost bank družbam v stečaju, ki je junija znašala 82 mio EUR (slika 2.19, levo) ter bila za 31 % večja kot decembra lani in za 71 % večja kot pred enim letom. Kljub velikemu relativnemu povečanju ostaja izpostavljenost bank do teh družb glede na celotno izpostavljenost do NFD majhna. Junija je znašala 0,6 %, potem ko je bila pred enim letom z 0,3 % blizu najnižjih ravni. V strukturi izpostavljenosti družbam v stečajnih postopkih so junija z 32 % prevladovale predelovalne dejavnosti, katerih delež se je med novembrom lani in marcem letos gibal že nad 40 %, a se je nato zmanjšal (slika 2.19, desno). Sicer se je njihov delež v preteklem petletnem obdobju najhitreje povečeval, na zahtevnejše gospodarsko okolje za družbe iz teh dejavnosti pa kaže tudi hitro povečevanje obsega izpostavljenosti v tem obdobju. V zadnjem letu se je v strukturi najbolj povečal delež strokovnih, znanstvenih, tehničnih in poslovnih dejavnosti, junija na 24 %, vidno pa se je zmanjšal delež trgovine, na 19 %. Glede na velikost družb v stečajnih postopkih, do katerih so izpostavljene banke, se je delež velikih družb v preteklih nekaj letih zmanjševal, junija na 2,2 %, potem ko se je pred petimi leti še gibal okoli ene petine. Večino preostalih družb predstavljajo srednje velike družbe, njihov delež pa se je v preteklih letih povečeval, junija letos na 63,2 %.

Kreditni standardi bank in obrestne mere

Po anketi BLS so banke v prvi polovici leta pri podjetjih rahlo sprostile kreditne standarde, pri gospodinjstvih pa jih rahlo zaostrile. Pri posojilih podjetjem so v prvem četrtletju k rahli sprostitvi prispevali številni dejavniki (slika 7.28 v prilogi, levo), vendar je o teh spremembah poročalo omejeno število bank.[25] Prav tako so se kreditni standardi sprostili v drugem četrtletju. Tudi v tem primeru je o spremembah v tej smeri poročalo omejeno število bank, povezane pa so bile z dovoljenim tveganjem v banki, s tveganjem, povezanim z zahtevanim zavarovanjem, z razmerami po panogah in obeti ter s splošnimi gospodarskimi razmerami in obeti. Pri gospodinjstvih so banke kreditne standarde rahlo zaostrile v prvem četrtletju za potrošniška in druga posojila (slika 7.32 v prilogi, levo), v drugem četrtletju pa za stanovanjska posojila (slika 7.30 v prilogi, levo). Pri prvih so banke kot razlog navajale kreditno sposobnost posojilojemalcev, pri drugih pa spremembo dovoljenega tveganja v banki.

Zniževanje obrestnih mer zmanjšuje breme odplačevanja obveznosti nebančnega sektorja do bank, vendar različno glede na vrsto obrestovanja. Pričakovanja zniževanja ključnih obrestnih mer ECB so v preteklem obdobju privedla tudi do zniževanja obrestnih mer za novoodobrena posojila nebančnemu sektorju, povprečna raven obrestnih mer v stanjih pa se je po skupinah komitentov in vrstah posojil spreminjala različno. Medtem ko so se spremenljivo obrestovanim obstoječim posojilom obrestne mere prilagajale tekoče s spremembami referenčnih obrestnih mer, so se pri fiksno obrestovanih obstoječih posojilih še nekaj časa zviševale, kar je posledica zapadanja tistega dela dolga, ki je bil v preteklosti sklenjen po bistveno nižjih obrestnih merah. Zaradi strukture zadolževanja se ugoden učinek zniževanja obrestnih mer v največji meri odraža pri NFD, kjer je delež spremenljivega obrestovanja z več kot štirimi petinami največji.[26]

Pokritost z oslabitvami in rezervacijami

Letos do junija sta se pokritosti nedonosnega in donosnega dela portfelja (PE) z oslabitvami in rezervacijami zmanjšali. Potem ko je pokritost NPE z oslabitvami in rezervacijami januarja letos z 62,1 % dosegla večletni vrh, se je do junija zmanjšala na 58,6 %, kar je na ravni povprečja preteklih treh let (slika 2.20, levo). K zmanjšanju so prispevale predvsem NFD, saj se je pokritost njihovih NPE do junija zmanjšala za 6,0 odstotne točke, na 54,0 %, k čemur je prispevalo predvsem opazno povečanje NPE v strokovnih, znanstvenih in tehničnih dejavnostih, gradbeništvu ter predelovalnih dejavnostih. Sicer so nove NPE praviloma oslabljene v manjši meri. Medtem se pri prebivalstvu pokritost nedonosnega dela portfelja od decembra lani ni bistveno spremenila, pri čemer se je nekoliko zmanjšala pri stanovanjskih posojilih, pri potrošniških ostala skoraj nespremenjena, povečala pa se je pri ostalih posojilih prebivalstvu.[27] Po stopnji pokritosti na donosnem delu portfelja z 1,6 %, kolikor je znašala tudi decembra lani, še naprej izstopajo potrošniška posojila (slika 2.20, desno). Skupna pokritost donosnih izpostavljenosti z oslabitvami in rezervacijami se je glede na lanski december le rahlo zmanjšala. Junija je znašala 0,41 %.

2.5Dohodkovno tveganje

Dohodkovno tveganje v slovenskem bančnem sistemu že drugo leto ocenjujemo kot nizko. Zmanjševanje neto obresti sicer nakazuje na povečevanje tveganja, vendar obseg neto obresti in dohodek bank še vedno izrazito presegata njun obseg pred zviša-njem obrestnih mer. Višje obrestne mere v primerjavi z desetletjem zelo nizkih, celo negativnih obrestnih mer omogočajo bankam, da še vedno ustvarjajo razmeroma visoke neto obrestne prihodke in s tem večji dohodek kot pred obdobjem zvišanja obrestnih mer. K temu še večji delež prispevajo izredno nizki obrestni odhodki zaradi velikega deleža, zlasti vpoglednih, vlog. Neobrestni prihodki ostajajo razmeroma stabilni. Neto prihodki iz opravnin so imeli v prvem polletju podobno rast kot bilančna vsota, medtem ko so banke dividende, ki predstavljajo pretežni del neobrestnih prihodkov, prejele prej kot lani, že maja, in posledično v prvem polletju zabeležile rast dohodka. Operativni stroški so rasli po precej nižjih stopnjah kot v letu 2024, saj je bazni učinek uvedbe davka na bilančno vsoto izzvenel.

Bruto in neto dohodek bank

Bruto in neto dohodek v slovenskem bančnem sistemu v prvem polletju letos ostajata primerljiva z lanskima v enakem obdobju. Neto dohodek v bančnem sistemu se že nekaj polletij giblje na ravni okoli 0,6 mrd EUR (slika 2.21, levo). V primerjavi z lanskim prvim polletjem se je bruto dohodek povečal za 63 mio EUR, na 1.173 mio EUR, neto pa za 42,5 mio EUR, na 647 mio EUR, k čemur je prispevala medletna rast neobrestnih prihodkov. Slednji so se povečali zaradi prej (v maju) prejetih dividend, banke so jih v letu 2024 namreč prejele šele v drugi polovici leta (julija). Brez tega začasnega učinka bi bila medletna rast dohodka bank ob polletju podobno kot v predhodnih mesecih leta negativna, saj so nižje obrestne mere povzročile padec neto obrestnih prihodkov. V juliju sta bruto in neto dohodek medletno spet zaostajala za lanskim.

Neto obrestni in neobrestni prihodki

Neto obrestni prihodki so se v prvi polovici leta 2025 medletno zmanjšali za nekoliko več kot desetino. Medletni upad je bil junija z -11,9 % primerljiv kot v predhodnih mesecih letošnjega leta. Zmanjševali so se tako obrestni prihodki bank kot obrestni odhodki. Ravni obrestnih mer so bile letos v prvem polletju precej nižje kot lani v enakem obdobju, kar se je odrazilo v nižjih prihodkih iz posojil in terjatev do centralne banke. Hkrati pa so se povečali obrestni prihodki iz naslova vrednostnih papirjev. Obrestni odhodki, ki so se v procesu zviševanja obrestnih mer v preteklih letih le deloma prilagodili, še naprej omogočajo ohranjanje razmeroma visoke ravni neto obrestnih prihodkov. Po drugi strani pa višina obrestnih mer ne omogoča tolikšnega nadaljnjega zniževanja obrestnih odhodkov kot v drugih državah evrskega območja, ki so v obdobju naraščanja obrestnih mer beležile večje spremembe pasivnih obrestnih mer. Banke so tako lahko z zmanjšanjem obrestnih odhodkov nadomestile okoli tretjino zmanjšanja obrestnih prihodkov.

Neto obrestna marža se postopoma znižuje, vendar še vedno presega dolgoročne vrednosti.[28] Do junija se je izračunana za zadnje enoletno obdobje znižala na 2,84 %, medtem ko je četrtletna vrednost, preračunana na letno raven, znašala 2,66 %, kar je že skoraj 0,7 odstotne točke manj od decembra 2023, ko je dosegla vrh.

K zmanjševanju neto obrestnih prihodkov so v prvi polovici leta prispevali cenovni učinki naložbene strani bančnih bilanc. Ti so, podobno kot lani, vendar v obratni smeri, prevladovali nad sedaj pozitivnimi cenovnimi prispevki iz bančnih obveznosti (slika 2.21 desno). Negativni cenovni učinki so na naložbeni strani (aktivi) izvirali iz posojil nebančnemu sektorju ter najbolj likvidnih oblik naložb, kot so terjatve do centralne banke oziroma bank. Nasprotno so bili cenovni učinki iz naložb v vrednostne papirje pozitivni, saj so banke manj donosne vrednostne papirje, izdane v obdobju nizkih obrestnih mer, postopoma nadomeščale z novejšimi in bolj donosnimi. Zaradi znižanja obrestnih mer so bili pri obveznostih (pasivi) v prvi polovici leta 2025 prisotni pozitivni cenovni učinki pri vlogah in grosističnem financiranju. Skupni količinski učinki so bili majhni, na aktivni strani so se odražali v povečanju (neto) obrestnih prihodkov iz naslova povečanja posojil in vrednostnih papirjev, saj so banke tudi letos še nekoliko zniževale terjatve do ECB, povečevale pa naložbe v vrednostne papirje na strani bančnih virov in v večjih obrestnih odhodkih predvsem iz naslova grosističnega financiranja, nekoliko pa tudi iz vlog nebančnega sektorja.

Neto neobrestni prihodki bank so letos do junija za polovico (51 %) presegli lanske v enakem obdobju. K temu je prispeval zgodnejši prejem dividend kot lani. Prihodki iz dividend (slika 2.22, levo) so se v prvem polletju letos medletno povečali za 172 %, na 213 mio EUR, vendar je bil ta učinek le začasen; izzvenel je v juliju, saj so bili podobno visoki neobrestni prihodki iz naslova prejetih dividend v lanskem letu realizirani julija.[29] Neto opravnine so se letos povečale za 4,7 %, primerljivo z rastjo bilančne vsote, neto opravninska marža pa se je junija ohranila na primerljivi ravni kot v preteklih mesecih in lani (0,79 %).

Operativni stroški

Operativni stroški so v prvem polletju 2025 rastli po precej nižjih stopnjah kot v letu 2024, saj je bazni učinek, povezan z uvedbo davka na bilančno vsoto, izzvenel. Potem ko se je lani zaradi vračunavanja oziroma razmejevanja stroškov ob uvedbi davka na bilančno vsoto medletna rast operativnih stroškov močno povečala (decembra na 22,3 %), se je letos umirila pri 4,0 %. Dodaten dejavnik nižje rasti stroškov je lahko tudi malenkostno zmanjšanje obsega vračunanega davka na bilančno vsoto v letu 2025, saj lahko banke zmanjšujejo osnovo za ta davek za učinek zvišanja stopnje davka od dohodkov pravnih oseb za tri odstotne točke v letu 2024. Rast stroškov dela je v prvem polletju znašala 5,1 % (decembra lani 12,8 %). Delež operativnih stroškov v bruto dohodku (CIR oziroma Cost-to-Income ratio) ostaja izrazito podpovprečen, saj ostaja obseg dohodka pri bankah visok. Vrednost je bila letos do junija (44,9 %) povsem primerljiva z lansko v enakem obdobju (45,6 %) oziroma celoletno (44,4 %) in s tem bistveno pod dolgoročnim povprečjem (slika 2.23 desno). Tudi sicer je vrednost tega kazalnika (glej v nadaljevanju in prilogo na koncu) v slovenskem bančnem sistemu razmeroma nizka v primerjavi z bankami v EU in evrskem območju.

Pričakovano gibanje dohodka v drugi polovici leta 2025

V letu 2025 pričakujemo, da bodo banke ustvarile nekoliko manjši dohodek kot lani. Razlika med aktivnimi in pasivnimi obrestnimi merami ostaja še vedno razmeroma visoka (slika 2.24, desno) in bankam omogoča visok dohodek, zlasti v primerjavi z obdobjem, ko so prevladovale nizke obrestne mere. Trenutna raven neto obrestnih prihodkov je še vedno visoka, čeprav so do junija za skoraj 12 % zaostali za izjemno visoko ravnjo v lanskem prvem polletju. Upoštevati je treba, da so se neto obrestni prihodki v letu 2023 v primerjavi s predhodnim letom skoraj podvojili, za nekoliko manj kot desetino pa so se dodatno povečali še v letu 2024. Obenem se je zniževanje obrestnih mer ECB upočasnilo, do julija se je trimesečni euribor ustalil nekoliko pod 2 %. Neto obrestna marža je še vedno nadpovprečna (slika 2.26 desno); v poletnih mesecih je za okoli pol odstotne točke presegala dolgoletno povprečje od vstopa Slovenije v EU (2,1 %) oziroma evrsko območje (2,0 %). Rast neto neobrestnih prihodkov se bo v drugem polletju zaradi baznega učinka izplačila dividend znižala. V primerjavi z lanskim letom bodo neobrestni prihodki predvidoma ostali stabilni. Rast neto opravnin ostaja solidna in primerljiva z rastjo bilančne vsote, rast operativnih stroškov pa bo zaradi baznega učinka in možnosti izključitve dela lani plačanega davka na dobiček[30] precej nižja kot lani. Po podatkih do junija so operativni stroški znašali 0,53 mrd EUR, v zadnjem enoletnem obdobju pa nekoliko presegali milijardo evrov, kar je primerljivo z letom 2024. Ustvarjen bruto in neto dohodek bank bo sicer zaostajal za lanskim, a bo še vedno omogočal večjo dobičkonosnost kot v obdobju nizkih obrestnih mer, saj banke še vedno poslujejo z nadpovprečno visoko neto obrestno maržo.

Primerjava dohodkovnih in stroškovnih kazalnikov slovenskega bančnega sistema z državami EU in evrskega območja

V letu 2025 je tako v Sloveniji kot v EU in evrskem območju neto obrestna marža dosegala nadpovprečne vrednosti.[31] Vrednost neto obrestne marže za slovenski bančni sistem je ob koncu leta 2024 še presegla tisto iz leta 2023; po začetku zniževanja obrestnih mer na finančnih trgih v začetku lanskega leta pa je postopoma upadala. Vrednosti neto obrestne, neto neobrestne in neto opravninske marže so tudi lani v Sloveniji v primerjavi z državami EU pozitivno odstopale, najbolj pri neto opravninski marži, kjer je Slovenija po vrednosti tega kazalnika dosegla četrto mesto med državami EU. Pri deležu operativnih stroškov na bilančno vsoto so banke v Sloveniji, podobno kot v prejšnjih letih, v primerjavi z EU in evrskim območjem odstopale navzgor, medtem ko so bile vrednosti deleža operativnih stroškov glede na bruto dohodek tudi lani podpovprečne.

V primerjavi z bankami podobne velikosti so bile lani v Sloveniji nadpovprečne zgolj vrednosti neto obrestne marže. Drugi ključni kazalniki so bili primerljivi, z izjemo deleža operativnih stroškov v bruto dohodku, ki je bil v Sloveniji znatno nižji. Banke v Sloveniji so v primerjavi z bankami podobne velikosti v EU dosegale nadpovprečno visoko neto obrestno maržo. V primerjavi z letom 2023 se je razlika celo povečala in pri vrednosti marže 3,2 % znašala kar 0,9 odstotne točke. Neto neobrestna marža in neto opravninska marža za slovenski bančni sistem sta lani dosegli primerljive, skoraj povsem enake vrednosti kot tiste pri skupini majhnih bank v EU oziroma evrskem območju, podobno pokaže tudi vrednost deleža operativnih stroškov v bilančni vsoti. Podobno kot predlani so imele banke v Sloveniji tudi lani za okoli dvanajst odstotnih točk manjši delež operativnih stroškov v bruto dohodku kot primerljivo velike banke v EU.

Glede na kazalnike poslovanja je slovenski bančni sistem razmeroma konkurenčen v primerjavi z bankami primerljive velikosti v EU. Odstopanje, ki se kaže v višji neto obrestni marži pri bankah v Sloveniji (sliki 2.25 levo in 2.26 levo), zaradi česar imajo banke tudi višji dohodek in posledično manjši delež operativnih stroškov v bruto dohodku, izvira predvsem iz izrazito nizkih obrestnih odhodkov.[32] Varčevalcem tako s podpovprečno nizkimi obrestnimi merami za dolgoročno varčevanje ponujajo razmeroma nekonkurenčne pogoje varčevanja v primerjavi z bankami v EU in evrskem območju. Podobno velja za obrestne mere za vpogledne vloge, ki so se v več kot poldrugem desetletju močno nakopičile in so skoraj neobrestovane.

Slovenija se je v letih 2023 in 2024, predvsem zaradi nizkih obrestnih odhodkov, uvrščala med države z najvišjimi vrednostmi neto obrestne marže v evrskem območju. Vrednost neto obrestne marže za slovenski bančni sistem, ki se po vrednostih že od prvega četrtletja predlani uvršča v zgornjo četrtino držav evrskega območja (slika 2.25 levo), je v letu 2024 dosegla tretje mesto, za Latvijo in Estonijo, med državami EU je bila na petem mestu (slika 2.25, desno).[33] Pri tem je tudi lani veljalo, da se je Slovenija, ob visoki vrednosti marže, glede na delež obrestnih prihodkov v bilančni vsoti uvrščala šele v začetek zadnje tretjine, na 14. mesto. Delež obrestnih prihodkov v bilančni vsoti je že skoraj desetletje nižji od povprečja vrednosti držav evrskega območja. Podpovprečna vrednost tega deleža odraža primerjalno gledano visok delež nizko obrestovanih likvidnih sredstev v obliki mejnega depozita bank pri ECB in vrednostnih papirjev ter nizek delež višje obrestovanih posojil bank nebančnemu sektorju. Neto obrestna marža za slovenski bančni sistem je v prvem četrtletju letos še vedno močno presegala povprečje evrskega območja (za 0,9 odstotne točke). Pri tem se je marža v slovenskem bančnem sistemu v primerjavi z enakim obdobjem lani nekoliko znižala, za 0,15 odstotne točke, na 3 %. Gre za pričakovano zniževanje neto obrestne marže tako pri nas kot v drugih evropskih državah. Povprečna vrednost EU oziroma evrskega območja je v prvem četrtletju sicer ostala skoraj povsem primerljiva z lani (2,3 %, 2,1 %).

Delež obrestnih odhodkov v bilančni vsoti slovenskih bank pa je lani ostal manjši med državami evrskega območja, kar predstavlja odločilni dejavnik visoke neto obrestne marže v slovenskem bančnem sistemu. Celo med državami EU ima le ena država (Bolgarija) manjši delež obrestnih odhodkov v bilančni vsoti. Na izjemno majhen delež obrestnih odhodkov v bilančni vsoti, ta je z vrednostjo 0,9 % znašal manj kot polovico vrednosti povprečja držav evrskega območja (2,3 %) oziroma njegove mediane (2,1 %), vplivajo zdaj že strukturni dejavniki, ki so se postopoma oblikovali več kot desetletje. Izraziteje se je ta proces začel po letu 2012, ko je ključna obrestna mera ECB za mejni depozit dosegla ničelno vrednost oziroma v obdobju 2014‒2022 negativne vrednosti. V tem času se je povečeval delež vlog nebančnega sektorja v bančnih virih, med vlogami pa delež vpoglednih vlog. Deleža obeh sta se v zadnjih letih stabilizirala, oboje pa je prispevalo k nižjim obrestnim odhodkom oziroma povečanju neto obrestne marže. Taka struktura bančnih virov kaže, da bodo banke lahko tudi v prihodnjem kratko- do srednjeročnem obdobju imele še (zelo) nizke stroške financiranja.

2.6Kibernetsko tveganje

Kibernetsko tveganje v bančnem sistemu ohranjamo na povišani ravni s stabilno tendenco. Slovenske banke v prvem polletju 2025 Banki Slovenije niso poročale o kibernetskih incidentih[34], ki bi povzročili finančno škodo ter vplivali na poslovanje s komitenti. Število kibernetskih incidentov v primerjavi s prejšnjimi četrtletji ostaja stabilno. Slovenske banke tudi niso poročale o morebitnih kibernetskih grožnjah. Poročale pa so o incidentih zaradi operativnega nedelovanja oziroma napak v plačilnih sistemih in nedostopnosti zunanjih ponudnikov storitev. Kibernetsko tveganje na ravni bančnega sistema glede na rezultate orodja za kibernetsko kartiranje ostaja stabilno.[35] Ker pa kibernetske grožnje zaradi povišanega geopolitičnega tveganja ostajajo visoke, kibernetsko tveganje ohranjamo na povišani ravni s stabilno tendenco.

Nadaljuje se padajoči trend kibernetskih incidentov v bančnem sektorju, prijavljenih SI-CERT-u.[36] V prvi polovici leta 2025 so banke prijavile štiri incidente, s čimer se je število kibernetskih incidentov v bančnem sektorju medletno prepolovilo. Najverjetnejši razlog za občutno zmanjšanje števila prijavljenih incidentov v bančnem sektorju je manj poskusov spletnega ribarjenja in drugih spletnih goljufij. Rezultati ankete kažejo, da sta se varnostna kultura in seznanjenost s splošnimi ukrepi za zagotavljanje kibernetske varnosti v bankah izboljšali. Med preostalimi priglašenimi dogodki in incidenti je bilo največ priglasitev fizičnih oseb in podjetij (majhna in srednje velika podjetja). Poleg njih so bili najbolj izpostavljeni raziskovalno-izobraževalni sektor, organi državne uprave in operaterji elektronskih komunikacij (slika 2.27, levo).

Slovenski bančni sektor tudi v prvi polovici leta 2025, drugače kot je bilo to zaznati v zadnjih letih na ravni EU, ni bil tarča večjih kibernetskih napadov. Število kritičnih[37] kibernetskih incidentov se v bančnem sektorju kljub geopolitičnim grožnjam (vojne v Ukrajini, konflikti na Bližnjem vzhodu) ni povečalo. Ravno tako banke zaradi kibernetskih napadov ne beležijo večjih finančnih izgub. Najpogostejši tipi napadov na banke in njihove komitente še zmeraj ostajajo spletno ribarjenje (phishing)[38], DDOS napadi in spletne goljufije. Po podatkih slovenske policije za leto 2024 so bili komitenti slovenskih bank zaradi kibernetskih napadov oškodovani v višini 3 mio EUR. Komitenti so bili podvrženi predvsem goljufijam, ki se nanašajo na zlorabo elektronskega in mobilnega bančništva (90 primerov), zlorabo plačilnih kartic (88 primerov) in lažne kredite (28 primerov). Banke v svojih odgovorih pričakujejo povečanje (poskusov) spletnih goljufij ter zlorab elektronskega in mobilnega bančništva.

V prvi polovici leta 2025 so v Sloveniji med kibernetskimi incidenti prevladovala lažna elektronska sporočila, spletne goljufije in uporaba zlonamerne programske opreme z izsiljevanjem (angl. ransomware). Ta predstavlja najpogostejše sredstvo storilcev kibernetske kriminalitete, ki so primarno finančno motivirani (slika 2.28, desno). Kibernetski napadi postajajo tudi vse bolj sofisticirani in kompleksni. Napadalci zato, da pridobijo zaupne informacije od žrtev, uporabljajo napredne tehnike socialnega inženiringa. Zlonamerna elektronska sporočila in spletno ribarjenje so postali bolj ciljno usmerjeni in personalizirani, kar je povečalo njihovo učinkovitost. Pri tem pomagata vse hitreje razvijajoča se tehnologija umetne inteligence in tehnologija za izdelavo kompleksnih ponaredkov, ki omogočata ustvarjanje zelo realističnih ponarejenih video vsebin. Nadaljuje se trend povečanega števila kibernetskih napadov na majhna in srednje velika podjetja. Podjetja v tem segmentu se soočajo z izzivom nezadostnih finančnih virov za zagotavljanje kibernetske varnosti. Zaradi tega ostajajo visoko izpostavljena napadom z izsiljevalskimi virusi, ki pri vdoru v informacijski sistem običajno zašifrirajo vse dosegljive datoteke, ki jih je možno odšifrirati šele po plačilu zahtevane odkupnine. Kibernetski napadi povzročijo največ finančne škode v segmentu fizičnih oseb ter med majhnimi in srednje velikimi podjetji, kar ima lahko posreden vpliv tudi na bančni sektor.

V bančnem sektorju EU so prevladovali incidenti, povezani z zunanjimi ponudniki IKT-storitev, DDoS-napadi[39], nepooblaščeni dostopi in napadi z zahtevo po plačilu odškodnine. Ti predstavljajo dobro tretjino vseh poročanih kibernetskih incidentov. Zaznati je bilo mogoče povečano število incidentov pri tretjih ponudnikih storitev, kar ima posredni vpliv na poslovanje bank (npr. kraja zaupnih podatkov, vpliv na zagotavljanje bančnih storitev, nepooblaščeni dostopi). Število kritičnih kibernetskih incidentov v okviru SSM je v prvi polovici leta ostalo stabilno. Zaradi geopolitičnih tveganj ostajajo kibernetske grožnje v EU še zmeraj na visoki ravni.

Anketa o izzivih, ki smo jo izvedli med slovenskimi bankami, kaže, da se banke še zmeraj srečujejo s tremi oblikami kibernetske ranljivosti: (i) premalo nadzora nad zunanjimi izvajalci in dobavitelji, (ii) zastarelost informacijskih sistemov in (iii) težave s kibernetsko higieno. S temi ranljivostmi se banke sicer srečujejo manj kot v preteklih letih. Predvsem na področju nadzora nad zunanjimi izvajalci in dobavitelji so banke izboljšale interne procese ter politike, ki sledijo zahtevam EBA smernic o zunanjem izvajanju in uredbi DORA. V zadnjem letu so banke vzpostavile postopke izbire zunanjih izvajalcev, pri katerih se izvede ocena nabora tveganj (upravljanje varovanje informacij, varstvo osebnih podatkov, uporaba oblačnih storitev, etika, konflikt interesov, neprekinjeno poslovanje, ESG, IKT). Po EBA smernicah o zunanjem izvajanju banke enkrat letno ocenijo tveganja za vse kritične zunanje izvajalce. Dodatno se standardno v pogodbe za izvedbo storitev vključijo klavzule, ki bankam omogočajo izvedbo pregleda stanja na področju upravljanja varovanja informacij pri zunanjem izvajalcu (slika 2.28, levo).

Rezultati ankete kažejo, da imajo banke zaradi izvedenih nadgradenj oziroma zamenjav manj zastarelih informacijskih sistemov kot v preteklosti. Banke predvsem poročajo, da že v sklopu rednih načrtovanj na področju informacijske tehnologije (v katero sodi tudi ocena zastarelosti) zmanjšujejo obseg zastarelih informacijskih sistemov. Identificirana tveganja zaradi uporabe zastarelih informacijskih sistemov se evidentirajo v registru tveganj banke. Banke bi morale za izboljšanje kibernetske odpornosti in vzpostavitev hitrejše zaznave groženj ter sistematičnega odziva na kibernetske grožnje v prihodnosti nameniti več resursov za okrepitev kibernetske obrambe z dodatnimi varnostnimi mehanizmi (nadgradnja varnostnega operacijskega sistema ter internih in aplikativnih požarnih pregrad).

Banke poročajo, da imajo še zmeraj težave glede kibernetske higiene[40], vendar manj kot v preteklih letih. Banke kibernetsko higieno obravnavajo celostno, z nadgradnjo kontrol in vzpostavitvijo minimalnih varnostnih zahtev za dvig ravni zaščite. Banke krepijo odpornost in zavedanje kibernetske higiene tudi z rednimi simulacijami phishing napadov ter usposabljanjem zaposlenih na področju informacijske varnosti. V anketi smo poskušali izvedeti tudi, kako visoko na prednostni listi je spopadanje banke s posameznimi kibernetskimi ranljivostmi. Podani odgovori nakazujejo, da resno obravnavajo ranljivosti, identificirane iz anketnih odgovorov. Kibernetska odpornost[41] bančnega sistema se je od leta 2023 izboljšala. Bančni sistem je na kibernetske napade bolje pripravljen in bolje usposobljen za blažitev njihovih posledic (slika 2.29, desno).

Banke zaradi geopolitičnega tveganja (vojne v Ukrajini) niso zaznale povečanega števila kibernetskih napadov na bančne informacijske sisteme. Med januarjem in junijem 2025 se je zgodilo 108.177 kibernetskih napadov na bančni sistem, finančna škoda, ki so jo povzročili, pa je ocenjena na okoli 205 tisoč EUR. Banke ne poročajo, da bi bili informacijski sistemi bolj izpostavljeni kibernetskim napadom zaradi geopolitičnih tveganj, in tudi ne namenjajo posebnih sredstev za kibernetsko varnost za preprečevanje tovrstnih specifičnih tveganj. Zaradi geopolitičnega tveganja banke namreč niso spremenile strateških načrtov. Banke tudi poročajo, da v letu 2025 še ni prišlo do resnega kibernetskega napada na zunanje izvajalce storitev, ki so zelo pomembni za poslovanje bank. Banke se že soočajo s kibernetskimi napadi, ki temeljijo na umetni inteligenci. Zaposleni v bankah in komitenti na primer že prejemajo phishing sporočila, ustvarjena z generativno umetno inteligenco. To je tudi razlog, da banke vključujejo tehnike umetne inteligence v varnost internih bančnih informacijskih sistemov. Banke uporabljajo umetno inteligenco predvsem na področju zaznavanja groženj, simulacij phishing napadov, analizo dnevniških zapisov, zaščite elektronske pošte in za raziskovalne namene. Večina bank tudi že ima strategijo za obrambo pred kibernetskimi napadi, ki izkoriščajo umetno inteligenco.

2.7Podnebna tveganja

Podnebna tveganja v bančnem sistemu ostajajo zmerna. Izpostavljenost podnebno bolj občutljivim dejavnostim se je povečala, medtem ko so se ogljični kazalniki dodatno izboljšali. Kreditno tveganje pri podnebno občutljivih dejavnostih se je le rahlo povišalo. Tranzicijska tveganja v bančnem sistemu tako ostajajo ocenjena kot zmerna, fizična pa ostajajo razmeroma stabilna in so trenutno ocenjena kot nizka. Rezultati ankete o prihodnjih izzivih bančnega sistema kažejo, da so banke naredile pomembne korake k operacionalizaciji svojih strategij na področju ESG.

Izpostavljenost podnebno občutljivim dejavnostim se je medletno v povprečju povečala za 4,2 %, ogljični kazalniki pa so se še izboljšali. Po prvi definiciji, ki temelji na emisijah v Sloveniji, je k temu najbolj prispevalo predvsem povečanje izpostavljenosti do gradbeništva (5,3 o. t.), medtem ko je po drugi definiciji, ki temelji na emisijah v EU, najbolj prispevalo povečanje izpostavljenosti do energetsko-intenzivnega (3,9 o. t.) in stanovanjskega sektorja (2,5 o. t.). Deleža izpostavljenosti do podnebno občutljivih dejavnosti ostajata razmeroma stabilna in sta junija znašala 34 % po prvi definiciji oziroma 35 % po drugi definiciji. Ogljični kazalniki so se dodatno izboljšali, zlasti zaradi znižanja izpostavljenosti do dejavnosti oskrbe z električno energijo, plinom in paro. Ogljična kreditna in utežena ogljična intenziteta sta se v povprečju znižali za približno 4,5 %. Nagib k onesnaževalnim dejavnostim je dodatno upadel, junija je znašal v povprečju 17,8 % (medletno znižanje v povprečju za 5 o. t.).

V prvem polletju se je sicer povečalo tudi kreditno tveganje podnebno občutljivih dejavnosti, vendar pa v zgodovinskem kontekstu ostaja nizko. Delež NPE podnebno najbolj občutljivih dejavnosti v NFD portfelju se je glede na december povečal za 0,15 o. t., na 0,7 %. Delež NPE teh dejavnosti v vse NPE NFD pa je znašal 36 % (zgodovinsko visoka vrednost kazalnika)[46] ter se je glede na december povečal za 4,9 o. t. (slika 2.32). Povečanje izhaja predvsem iz šibkosti v predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu. Delež NPE v segmentu podnebno občutljivih dejavnosti se je še povečal, na 2,1 %, in s tem prvič presegel delež NPE v celotnem portfelju NFD, kar nakazuje na poslabšanje kreditnega tveganja v podnebno občutljivih dejavnostih.[47]

Fizična tveganja v bančnem sistemu ostajajo razmeroma stabilna. Delež izpostavljenosti subjektom v občinah z visokim oziroma povišanim fizičnim tveganjem (vključujejo kronična in akutna fizična tveganja) je junija na ravni sistema znašal 14,8 %, delež izpostavljenosti območjem z visoko izpostavljenostjo vsaj enemu akutnemu fizičnemu tveganju pa 14,1 %. Zaradi večje razpršenosti izpostavljenosti gospodinjstvom ostaja slednji precej višji pri portfelju gospodinjstev (18,6 %) kot pri portfelju podjetij (9,9 %). Med akutnimi fizičnimi tveganji je bančni sistem najmanj izpostavljen tveganju poplav (delež izpostavljenosti je junija znašal 0,6 %).[48] Deleži NPE v celotnih izpostavljenostih (gospodinjstva in NFD) ostajajo nizki, tako pri izpostavljenostih subjektom v občinah z visokim oziroma povišanim tveganjem kot pri izpostavljenostih z visokim akutnim fizičnim tveganjem (v povprečju 0,23 %).

Pri interpretaciji kazalnikov je pomembna previdnost, saj ti ne odražajo vseh dejavnikov, povezanih s fizičnimi ali tranzicijskimi tveganji. Kazalniki fizičnih tveganj na primer temeljijo na dolgoročnih projekcijah podnebnih scenarijev in ne odražajo tekočih sprememb okoljskih kazalnikov, ki bi lahko pomembno vplivale na razmere v posameznih dejavnostih ter posledično na poslovanje bančnega sistema. Eden izmed aktualnih primerov je povečano tveganje pojava sušnih razmer, ki lahko bistveno vplivajo na kmetijski sektor. Neposredni učinek za bančni sistem bi bil omejen, saj je njegova izpostavljenost kmetijski dejavnosti majhna. V primeru tranzicijskih tveganj pa bi lahko eskalacija in materializacija geopolitičnih tveganj vodila v povišano inflacijo, kar lahko vpliva na izvedbo zelenega prehoda. Preusmerjanje investicij za druge strateške namene (npr. obramba) je dodaten dejavnik, ki lahko vpliva na časovnico izvedbe zelenega prehoda. Pri tem ostaja pomembno vprašanje dostop do financiranja podnebno občutljivih dejavnosti.

Anketni odgovori kažejo, da so banke naredile pomembne korake k operacionalizaciji svojih strategij na področju ESG. Trajnost v poslovno strategijo vključujejo vse banke, bistven napredek je opazen pri uporabi ESG-ocen ali opredelitev za razvrstitev ESG-izpostavljenosti (slika 2.32, v prilogi). Na področju upravljanja ESG-tveganj banke še vedno prepoznavajo podnebna tveganja kot najbolj relevantna ESG-tveganja. Glede na leto 2023 je opazen pomemben napredek bank na področju trajnostnega poslovanja. Povečalo se je število bank, ki spremljajo učinke financiranih dejavnosti in razpolagajo z mrežo trajnostnih financ, namenjeno prenosu trajnostne strategije v poslovne segmente. Prav tako vse več bank uporablja ESG-ocene, zlasti za posojilne portfelje podjetij, ali pa so razvile lastna orodja ali metodologije za razvrščanje izpostavljenosti glede na ESG-tveganja. Hkrati se je bistveno povečalo število bank z vzpostavljenimi sistemi za merjenje podnebnih tveganj, ki vključujejo analizo podnebnih scenarijev ali stresne teste oziroma procese in orodja za upravljanje podnebnih tveganj. Tržijo tudi zelene produkte, pri čemer nekatere banke ponujajo finančne spodbude za posojila, na finančnih trgih pa delujejo predvsem z vlaganjem v zelene obveznice. Med osrednjimi izzivi na področju ESG ostajata pomanjkanje standardiziranih podatkov ter metodologij za ocenjevanje ESG-tveganj.

Presečišče dveh pomembnih trendov, ki zaznamujeta tudi sodobno bančništvo, digitalizacije in ozelenjevanja poslovanja, predstavlja področje zelenih finančnih tehnologij, ki pa v slovenskem bančnem sistemu ostaja razmeroma nerazvito. Zelene finančne tehnologije zajemajo uporabo digitalnih rešitev za udejanjanja trajnostnega poslovanja ali spodbujanja trajnostnega financiranja. Ti se lahko uporabljajo npr. pri merjenju učinka posameznih aktivnosti, pridobivanju podatkov ali ocenjevanju tveganj, med najbolj naprednimi načini uporabe pa so zelene rešitve veriženja blokov (na primer za trgovanje z emisijami ali zbiranje sredstev za »zelene« projekte). Banke v Sloveniji se zavedajo potencialnih koristi zelenih finančnih tehnologij, zlasti na področju izboljšane obdelave podatkov, poročanja in spodbujanja trajnostnega financiranja, a se vpeljava teh rešitev še proučuje. Nekatere slovenske banke že sodelujejo s partnerskimi podjetji, ki se ukvarjajo z zelenimi finančnimi tehnologijami. Poleg tega nekatere banke poročajo tudi o nameravani uvedbi tehničnih inovacij tudi na področju ESG.

3Odpornost bančnega sistema

3.1Solventnost in dobičkonosnost

Odpornost bančnega sistema z vidika solventnosti in dobičkonosnosti je bila ob polletju 2025 visoka. Ocenjujemo, da bo dobra dobičkonosnost bank, ki izvira iz še vedno visokih neto obrestnih prihodkov, ob razmeroma nespremenjenih okoliščinah vztrajala tudi v drugi polovici leta 2025. Do konca leta 2025 pričakujemo ohranjanje dobre solventnosti bank, vendar ob pričakovanem zniževanju količnikov kapitalske ustreznosti predvsem zaradi rasti tveganih izpostavljenosti iz kreditnega tveganja. Ob pričakovani dobri dobičkonosnosti bi banke lahko konec leta del dobička znova namenile za dodatno krepitev regulatornega kapitala. Tveganje za ohranjanje trenutnega solventnostnega položaja bank lahko v prihodnje predstavljata predvsem rast kreditne izpostavljenosti in morebitna realizacija tveganj iz ekonomskega okolja.

Solventnost

Krepitev solventnosti v prvem polletju leta 2025 potrjuje visoko odpornost bančnega sistema. Količnik skupne kapitalske ustreznosti (KU) na konsolidirani ravni (slika 3.1 levo) je konec prvega polletja dosegel 20,0 % (+0,2 odstotne točke), količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala (CET1) pa 17,9 % (+0,3 odstotne točke). Na rast količnikov so vplivali zadržani dobički in oblikovane rezerve, ki so povečali regulatorni kapital za 0,9 %, ter znižanje zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti (TPI) za 0,3 %. Njihovo gibanje je bilo pogojeno tudi s prenovljeno regulativo (slika 3.1 desno). Nižji TPI je posledica zlasti zmanjšanja TPI iz operativnega tveganja, ki je kompenzirala povečanje tvegane izpostavljenosti iz kreditnih tveganj. Do znižanja pri operativnem tveganju je sicer prišlo predvsem zaradi spremenjene regulative.[49] Dobra solventnost se odraža tudi z ugodnim povprečnim presežkom nad opredeljenimi skupnimi kapitalskimi zahtevami[50], ki se je sicer v prvi polovici leta rahlo zmanjšal (na 5,8 %), in ugodnim količnikom finančnega vzvoda (slika 3.2 desno), ki se je prav tako rahlo zmanjšal (na 9,3 %). Tudi v evrskem območju (slika 3.1 levo), zadnji razpoložljivi podatki so na voljo za konec prvega četrtletja 2025, je odpornost bank visoka. Količnik skupne kapitalske ustreznosti evrskega območja je bil takrat na ravni povprečnega v slovenskem bančnem sistemu, medtem ko je količnik CET1 še vedno zaostajal za povprečnim v slovenskem bančnem sistemu. Na posamični podlagi je količnik skupne kapitalske ustreznosti v slovenskem bančnem sistemu ohranil vrednosti pri 22,2 %, količnik CET1 pa se je povečal za 0,2 odstotne točke, na 19,6 %, kar tudi kaže na visoko solventnost.

Rast kreditne izpostavljenosti je bila glavni dejavnik krepitve tveganju prilagojene izpostavljenosti (TPI). V drugem četrtletju 2025[51] je bila rast kreditne izpostavljenosti glavni dejavnik povečanja TPI za kreditno tveganje (+1,8 %), ki sicer predstavlja 86 % celotne TPI. K temu povečanju sta največ prispevali kategoriji standardiziranega pristopa izpostavljenosti na drobno ter izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami[52] na nepremičnine, in izpostavljenosti ADC[53] (slika 3.2 levo). Pri slednjih so izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine, prispevale približno polovico nominalne rasti (+4,4 %), preostalo polovico pa izpostavljenosti ADC (+16,0 %). Do večjega zmanjšanja TPI za kreditno tveganje je prišlo pri izpostavljenostih do institucij (-5,9 %) in izpostavljenostih do držav in centralnih bank (-5,9 %).

V nadaljevanju leta pričakujemo ohranjanje dobre odpornosti bančnega sistema, vendar ob zniževanju količnikov kapitalske ustreznosti. Pričakujemo, da bo na zniževanje količnikov vplivala predvsem rast kreditne izpostavljenosti. Morebitno povečanje kreditnega tveganja, ki izhaja iz poslovnega okolja, se bo zaradi prevladujoče uporabe standardiziranega pristopa odrazilo predvsem v oblikovanju dodatnih oslabitev in rezervacij. Kljub zaznanim tveganjem iz poslovnega okolja ostajajo pogoji za krepitev regulatornega kapitala z lastno akumulacijo, zlasti ob koncu leta, še naprej ugodni, predvsem zaradi stabilnih dohodkovnih tokov. Možnost krepitve kapitala prek izdaj kapitalskih instrumentov na finančnih trgih pa ostaja omejena in za banke stroškovno manj ugodna. S krepitvijo regulatornega kapitala se povečuje oziroma ohranja odpornost bank, poleg tega pa z njo banke naslavljajo tudi minimalne zahteve MREL, ki jih sicer uspešno izpolnjujejo. Tveganja, ki bi lahko neugodno vplivala na prihodnje gibanje solventnosti, se kažejo predvsem v zniževanju neto dohodkov, potencialni večji rasti neto oslabitev in rezervacij, rasti operativnih stroškov ter slabi dostopnosti bank do kapitalskih trgov. Zato ostaja za banke, kljub visokim količnikom kapitalske ustreznosti, pomembno skrbno upravljanje z regulatornim kapitalom ob hkratnem zagotavljanju primerne izpostavljenosti tveganjem.

Dobičkonosnost

Dobiček slovenskih bank pred obdavčitvijo je ob primerljivi dobičkonosnosti v prvem polletju letos s 617 mio EUR za 8,4 % presegel lanskega v enakem obdobju. Letošnje povečanje dobička (slika 3.3, levo) je predvsem posledica večjega neto dohodka zaradi že omenjenih neobrestnih prihodkov (dividend). Na zmanjšanje dobička glede na lansko leto so pričakovano vplivali manjši neto obrestni prihodki. Obseg neto oslabitev in rezervacij, ki je letos znašal 29,6 milijona EUR, kar predstavlja le 2,5 % ustvarjenega bruto dohodka bank, se je glede na lansko leto še nekoliko zmanjšal. V prvem polletju letošnjega leta je neto oslabitve in rezervacije oblikovalo devet kreditnih institucij v Sloveniji, kar je primerljivo z lanskim letom, ko jih je bilo osem. Dobičkonosnost bank na kapital (slika 3.3, desno) je bila do junija z vrednostjo 19,4 % povsem primerljiva z lansko v enakem obdobju (19,5 %) oziroma v celotnem letu 2024 (18,9 %). Na ravni bančnega sistema od leta 2023 dalje tako ROE pred obdavčitvijo še vedno izrazito presega povprečje zadnjih let pred zvišanjem ravni obrestnih mer in tudi dolgoročno povprečje.[54]

V drugem polletju leta 2025 lahko še vedno pričakujemo, da bodo banke dosegale nadpovprečno, vendar manjšo dobičkonosnost kot v predhodnih dveh letih. K znižanju v drugem polletju bo prispevala predvsem (neto) prihodkovna stran. Ob nadaljevanju trenutnih trendov bi neto obrestni prihodki v letošnjem letu za lanskimi zaostajali za približno 0,2 milijarde EUR. Kljub temu naj bi njihova vrednost še vedno predstavljala skoraj dvakratnik neto obrestnih prihodkov iz leta 2022, ko je dobiček znašal okoli 0,5 milijarde EUR, donosnost kapitala (ROE) pa blizu enajst odstotkov.

Primerjava dobičkonosnosti bank v Sloveniji, EU in evrskem območju

V državah EU je bil v letu 2024 obseg neto oslabitev in rezervacij na bilančno vsoto primerljiv kot leta 2023. Neto oslabitve in rezervacije so bile v vseh državah EU in evrskega območja nizke in niso pomembneje vplivale na dobičkonosnost bank.[55] Neto oslabitve in rezervacije na bilančno vsoto so bile lani le nekoliko višje od oblikovanih v letu 2023. Za EU je vrednost celotnega območja znašala 0,23 % bilančne vsote, mediana držav EU pa je bila 0,15 %. Vrednost kazalnika za slovenski bančni sistem je bila z 0,19 % nekoliko nad mediano držav EU in podobno kot predlani pod njihovim povprečjem. Vrednosti tega kazalnika že od vključno leta 2016 (po predhodnih letih sanacije) dosegajo vrednosti nižje od povprečja držav EU in evrskega območja, v nekaterih letih pa so slovenske banke oslabitve in rezervacije celo neto sproščale.

V prvem četrtletju leta 2025 tako v Sloveniji kot v EU oziroma evrskem območju ni bilo pomembnejših sprememb pri neto oslabitvah v primerjavi z enakim obdobjem lani. Vrednost kazalnika »oslabitve finančnih sredstev na bilančno vsoto«, brez rezervacij, pa je bila letos v Sloveniji povsem primerljiva s povprečjem držav EU oziroma povprečjem držav evrskega območja ter z vrednostjo kazalnika za obe celotni območji.

Slovenski bančni sistem je bil lani ponovno nadpovprečno donosen v primerjavi s povprečjem EU oziroma evrskega območja. Dobičkonosnosti bank se je lani v Sloveniji in v povprečju držav EU nekoliko znižala, za celotni območji pa malenkost povečala. ROE[56] po obdavčitvi za slovenski bančni sistem je v letu 2024 znašal 14,9 % (v letu 2023 16,8 %), povprečje držav EU pa 13,1 % (13,6 %). Preseganje vrednosti ROE se je lani v Sloveniji v primerjavi s povprečjem držav EU (slika 3.4, levo) nekoliko zmanjšalo in znašalo 1,7 odstotne točke[57]. Še večje je bilo preseganje v primerjavi s primerljivo velikimi bankami, pri katerih je ROE v letu 2024 za EU znašal 7,4 %, za evrsko območje pa 6,3 %. Primerjava za zadnje desetletje kaže, da je vrednost ROE za slovenski bančni sistem znašala v povprečju 10,3 % in dosegala skoraj dvakratnik vrednosti držav EU oziroma evrskega območja, kjer je povprečna vrednost znašala 5,4 oziroma 5,3 %. V prvem četrtletju letos se je dobičkonosnost bank v Sloveniji nekoliko zmanjšala, vendar je bila primerljiva s povprečjem držav EU oziroma evrskega območja. Vrednost ROE[58] po obdavčitvi za slovenski bančni sistem je v zadnjih letih vedno presegala vrednosti povprečja držav EU in EO, od sredine leta 2023 pa se vrednosti gibljejo na okoli 75 percentilih razporeditve držav EU. V prvem četrtletju letos je z vrednostjo, ki je bila primerljiva s povprečjem držav EU, nekoliko odstopala navzdol v primerjavi z lani, vendar se je v naslednjih mesecih spet povečala in bila primerljiva z lani.

3.2Likvidnost

Odpornost bančnega sistema je v segmentu likvidnosti ostala visoka, nespremenjen trend pa pričakujemo tudi v prihodnje. Sposobnost pokrivanja neto likvidnostnih odlivov v kratkoročnem stresnem obdobju in financiranja obveznosti v enoletnem obdobju se je na ravni bančnega sistema nekoliko poslabšala, vendar ostala visoka. Z usmerjanjem prostih likvidnih sredstev z računov pri centralni banki v posojila in nakup dolžniških vrednostnih papirjev so banke še naprej spreminjale strukturo likvidnosti. Ta bi bila lahko manj ugodna, če bi prišlo do izrazito velike potrebe po likvidnosti, ki bi zahtevala tudi prodajo vrednostnih papirjev. Vse banke so presegle minimalne zahteve LCR in NSFR, vendar pa so razlike v likvidnostnih presežkih med njimi ostale precejšnje. Poudarjamo, da ostaja skrbno upravljanje likvidnosti in pozorno spremljanje tržnih razmer tudi v prihodnje ključno za ohranjanje trenutno dobre likvidnosti in s tem visoke odpornosti bank.

Sposobnost pokrivanja neto likvidnostnih odlivov v enomesečnem stresnem obdobju se je na ravni bančnega sistema poslabšala, vendar ostala visoka. Ker so se neto likvidnostni odlivi[67] povečali, likvidnostni blažilnik oziroma obseg visoko kakovostnih likvidnih naložb (angl. HQLA) pa zmanjšal, se je količnik likvidnostnega kritja letos do junija na individualni podlagi zmanjšal na 286 % (slika 3.5, levo), s čimer ostaja visoko nad minimalno regulatorno zahtevo (100 %). S tem se je nekoliko zmanjšal tudi likvidnostni presežek, ki pa z 11,2 mrd EUR ostaja visok. Trend zmanjševanja LCR je prisoten tudi v drugih državah evrskega območja (slika 3.5, desno), med katerimi je Slovenija konec leta 2024 po vrednosti tega kazalnika ostala na visokem četrtem mestu.[68]

Struktura visoko kakovostnih likvidnih naložb, s katerimi banke pokrivajo kratkoročne neto likvidnostne odlive, se je še naprej spreminjala (slika 3.5, levo). Podobno kot leta 2024 so banke tudi v prvi polovici letošnjega leta del gotovine in prostih rezerv na računih pri centralni banki usmerjale v nakup dolžniških vrednostnih papirjev. S tem so se za skoraj petino zmanjšale najbolj likvidne oblike naložb, ki so junija znašale 6,9 mrd EUR oziroma 40 % HQLA, kar je precej manj kot ob največjem deležu konec leta 2021 (65 %). Hkrati so se na skoraj polovico vseh HQLA oziroma 8,2 mrd EUR okrepila sredstva enot centralne ravni države, kamor so vključeni zlasti državni dolžniški vrednosti papirji. Struktura HQLA se bo tudi v prihodnje verjetno še spreminjala, če bodo banke nižje obrestovane vezave likvidnih sredstev čez noč pri ECB še naprej poskušale nadomestiti z nakupi donosnejših dolžniških vrednostnih papirjev.[69]

Sposobnost financiranja obveznosti v enoletnem obdobju je na ravni bančnega sistema ostala razmeroma visoka. Vrednost kazalnika neto stabilnega financiranja (NSFR) se je v prvi polovici leta minimalno zmanjšala in s 166 % ostala razmeroma visoko nad minimalno regulatorno zahtevo (100 %). Obseg potrebnega stabilnega financiranja se je ob povečanju posojil nebančnemu sektorju in naložb v vrednostne papirje povečal nekoliko bolj kot obseg razpoložljivih stabilnih sredstev. Ta so se okrepila predvsem zaradi priliva vlog nebančnega sektorja. Kljub temu je imel bančni sistem junija za 17,8 mrd EUR več razpoložljivih stabilnih sredstev, kot je bila potreba po njih za enoletno obdobje. Slovenija je po vrednosti kazalnika NSFR med državami evrskega območja ob koncu leta 2024[70] zdrsnila na še vedno visoko peto mesto, saj se je uvrščala med tretjino držav, pri katerih se je vrednost NSFR nekoliko zmanjšala.

Večina bank je ohranila visoko odpornost na tveganje financiranja, vseeno pa ostajajo razlike v likvidnostnih presežkih med njimi še precejšnje. LCR se je predvsem zaradi zmanjšanja prostih likvidnih sredstev na računih pri centralni banki zmanjšal pri skoraj vseh bankah, vendar pa je bil junija le pri eni banki nižji od dvakratnika regulatorne zahteve (slika 3.6, levo). Vrednost NSFR se je zmanjšala pri manj kot polovici bank, večina bank pa je imela vsaj 50 % več razpoložljivega financiranja, kot bi ga potrebovale za financiranje obveznosti v prihodnjem enoletnem obdobju. Če se bo spreminjanje strukture likvidnosti nadaljevalo, bi se lahko vrednosti kazalnikov likvidnosti v prihodnje še zmanjšale.

Sklad finančnega premoženja za zavarovanje pri Evrosistemu se je nekoliko povečal, vendar ostal neobremenjen. Obseg sklada se je v prvi polovici leta 2024 povečal za manj kot desetino, na 2,5 mrd EUR. Poleg tega imajo banke v svojih bilancah še za 10,5 mrd EUR primernega finančnega premoženja, ki ga lahko vključijo v sklad in s tem pridobijo dodatno likvidnost pri Evrosistemu. Ob velikem obsegu likvidnosti banke sicer teh potreb zaenkrat nimajo, zato je ostal sklad finančnega premoženja neobremenjen. Zaradi zmanjševanja obrestnih mer mejnega depozita so banke tudi v prvi polovici letošnjega leta zmanjšale obseg vezave likvidnih sredstev čez noč pri Evrosistemu (slika 3.6, desno) in jih usmerjale v druge, predvidoma donosnejše naložbe. Povprečen obseg vezave je znašal 7,0 mrd EUR in bil za petino nižji kot leto prej. Pričakujemo, da se bo vezava likvidnih sredstev pri ECB tudi v prihodnje zmanjševala, še zlasti ob nadaljnjem znižanju obrestnih mer ECB.

4Gospodinjstva in podjetja

4.1Gospodinjstva

Gospodinjstva so v prvi polovici leta 2025 ohranila ugoden finančni položaj. Zaupanje slovenskih potrošnikov ostaja pod dolgoročnim povprečjem, pričakovanja glede gospodarskega in finančnega stanja pa so se rahlo izboljšala. Delež potrošniških posojil v BDP se je v zadnjih treh letih povečal in v lanskem letu presegel povprečje evrskega območja. Po drugi strani kljub rasti ostaja delež stanovanjskih posojil v BDP precej manjši od povprečja evrskega območja. V prvi polovici leta 2025 se je povečalo povpraševanje po posojilih za nakup ali gradnjo nepremičnine in tudi za poplačilo obveznosti.

Razpoloženje potrošnikov in finančno premoženje gospodinjstev

Zaupanje slovenskih potrošnikov ostaja pod dolgoročnim povprečjem, pričakovanja glede gospodarskega in finančnega stanja pa so se le rahlo izboljšala. Kazalnik zaupanja potrošnikov se je v prvih mesecih leta 2025 postopno slabšal in aprila dosegel najnižjo raven po koncu leta 2023. V drugem četrtletju se je v primerjavi s prvim nekoliko izboljšal, vendar še vedno ostaja tik pod dolgoročnim povprečjem (- 23) (slika 4.1, levo). Nominalne neto plače so se junija 2025 medletno zvišale za 7,1 %, realne pa za 5 %, pri čemer je bil podoben trend rasti prisoten skozi celo drugo četrtletje. Rast plač je bila junija prisotna v vseh dejavnostih, najizraziteje pa v izobraževanju ter v dejavnosti zdravstva in socialnega varstva (slika 4.1, desno). V obeh dejavnostih je bila povprečna neto plača višja od slovenskega povprečja, vendar ne najvišja. Najvišja povprečna neto plača za junij je bila izplačana v oskrbi z električno energijo, plinom in paro, medtem ko je bila najnižja v gostinstvu.

Delež finančnih sredstev slovenskih gospodinjstev v BDP se je v prvem četrtletju 2025 glede na konec predhodnega leta povečal, a ostaja s 130,4 % občutno nižji kot v evrskem območju. Finančna sredstva gospodinjstev so v drugem četrtletju 2025 znašala 90 mrd EUR in so se v zadnjem letu povečala za 7 mrd EUR. Struktura finančnega premoženja ostaja v drugem četrtletju 2025 podobna kot v preteklih letih (slika 7.20 v prilogi, levo). V prvi polovici leta so se po novi izdaji obveznice RS za fizične osebe okrepile predvsem obveznice. V primerjavi z evrskim območjem imajo slovenska gospodinjstva v strukturi finančnega premoženja večji delež vlog in gotovine, ki predstavljajo skoraj polovico celotnega premoženja, ter večji delež lastniškega kapitala. Gospodinjstva v evrskem območju pa imajo več sredstev v obliki življenjskih in pokojninskih zavarovanj, delnic in obveznic.

Zadolženost in obremenjenost gospodinjstev s stanovanjskimi stroški

Zadolženost slovenskih gospodinjstev ostaja manjša kot v evrskem območju. Delež njihovih obveznosti je v prvem četrtletju 2025 znašal 27,8 % BDP, kar je skoraj polovico manj kot v evrskem območju (58,5 %). Gospodinjstva so imela v prvi polovici leta 2025 večino posojil pri domačih finančnih družbah, predvsem bankah, manjši delež pa pri drugih domačih posrednikih, nefinančnih družbah in tujini. Struktura dolga ostaja stabilna, kar prispeva k ugodni oceni kreditnega tveganja v sektorju gospodinjstev.

Kreditiranje gospodinjstev pri slovenskih bankah se je v prvi polovici leta 2025 dodatno okrepilo, medletna rast se je junija zvišala na 7 %. K rasti kreditiranja gospodinjstev so od začetka leta 2025 prispevala tako potrošniška kot stanovanjska posojila. Medletna rast potrošniških posojil se postopoma umirja in je junija 2025 znašala 11,1 %, medtem ko se je rast stanovanjskih posojil okrepila in dosegla 6,5 %, k čemur je pomembno prispevalo zniževanje obrestnih mer (slika 4.2, levo). Junija 2025 je stanje potrošniških posojil znašalo 3,3 mrd EUR, stanje stanovanjskih posojil pa 8,8 mrd EUR. V Sloveniji ostaja delež stanovanjskih posojil v BDP precej manjši od povprečja evrskega območja. Delež potrošniških posojil v BDP se je v zadnjih treh letih povečal in v lanskem letu presegel povprečje evrskega območja (6,2 %) (slika 4.2, desno).

Banke tako v anketi o povpraševanju po posojilih kot v anketi BLS poročajo o povečanju povpraševanja gospodinjstev po posojilih. V letu 2024 in v prvi polovici leta 2025 se je povečalo povpraševanje po posojilih za nakup ali gradnjo nepremičnine kot tudi za poplačilo obveznosti (slika 7.21 v prilogi, levo). Gospodinjstva v prvi polovici leta glede na število vloženih vlog največ povprašuje po posojilih za nakup ali gradnjo nepremičnin. V primerjavi z letom 2024, ko je bilo največ zanimanja za posojila za sprotno potrošnjo, se je trend povpraševanja spremenil predvsem zaradi nižjih obrestnih mer. V prvi polovici leta 2025 je bilo glede na znesek posojila zavrnjenih 56,6 % vlog za potrošniška posojila in 28,9 % vlog za stanovanjska posojila. Banke pri stanovanjskih posojilih v največ primerih niso opredelile razloga za zavrnitev posojila, čemur sledi nestrinjanje stranke s ponujenimi pogoji, medtem ko pri potrošniških posojilih med razlogi prevladujejo kreditni standardi bank, ki so strožji od zahtev Banke Slovenije (slika 7.21 v prilogi, desno).

Gospodinjstva ocenjujejo svoj finančni položaj na splošno boljše kot pred desetletjem. V zadnjem desetletju se je delež gospodinjstev, ki težko ali zelo težko shajajo s svojimi prihodki in so v najnižjem dohodkovnem razredu, zmanjšal skoraj za polovico (slika 7.22 v prilogi, levo). V letu 2024 je četrtina gospodinjstev ocenila, da so s svojimi dohodki mesec preživela brez težav (lahko oziroma zelo lahko). Pred desetletjem je bil ta delež bistveno nižji, le 12 % gospodinjstev. Po drugi strani se je zmanjšal delež tistih, ki so težko oziroma zelo težko preživeli mesec.

Delež gospodinjstev, ki je v letu 2024 menil, da se je njihov dohodek povečal, je z 42 % ostal enak kot v predhodnem letu. Glavni razlogi za povečanje so bili zvišanje socialnih prejemkov, usklajevanje plač na podlagi zakona in rast plač. Pri tem se je delež gospodinjstev z najnižjimi dohodki, ki so menila, da se je njihov dohodek povečal, zvišal za 8 o. t., na 45 %. V letu 2024 je v primerjavi s predhodnim letom nekoliko manj gospodinjstev pričakovalo, da se bo dohodek v naslednjem letu povečal, medtem ko je to pričakovalo nekoliko več gospodinjstev z najnižjimi dohodki. Ob tem se je v letu 2024 pripravljenost gospodinjstev za nakup avtomobila v prihodnjem letu nekoliko zmanjšala, medtem ko je pripravljenost za nakup ali gradnjo stanovanja ali izboljšave v stanovanju v prihodnjem letu ostala na skoraj enaki ravni kot leto pred tem.

Nakupe na obroke ali druga nestanovanjska posojila imajo predvsem gospodinjstva v srednjem in višjem dohodkovnem razredu. Taka posojila je v letu 2024 imelo 38 % oziroma 37 % gospodinjstev, medtem ko jih je imelo le 20 % gospodinjstev z najnižjimi dohodki (slika 4.3, desno). Slednje bi morebitna zaostritev gospodarskih razmer ali poslabšanje na trgu dela najbolj prizadela. V obdobju 2017‒2019, ko je bila rast potrošniških posojil najvišja, je bil delež gospodinjstev v srednjem in višjem dohodkovnem razredu, ki so imela nakupe na obroke ali drugo nestanovanjsko posojilo, višji kot leta 2024 (v povprečju 46 % gospodinjstev), hkrati pa so jim ti nakupi oziroma posojila pomenili tudi večje breme (slika 4.3, levo).

Stanovanjski stroški, kot so krediti, najemnine in komunalne dajatve, še naprej pomembno vplivajo na finančni položaj gospodinjstev. V zadnjem desetletju se je njihova obremenjenost s temi stroški nekoliko zmanjšala, vendar ostaja izrazita pri določenih skupinah. Najemniki praviloma ocenjujejo svoj finančni položaj slabše kot lastniki stanovanj, pri čemer so razlike med dohodkovnimi razredi precejšnje. Gospodinjstva z nižjimi dohodki so bistveno bolj obremenjena s stanovanjskimi stroški kot tista z višjimi. Kljub izboljšavam je preobremenjenost s stanovanjem še vedno prisotna, zlasti med najbolj ranljivimi skupinami prebivalstva (slika 4.4, desno).

Zamude gospodinjstev pri odplačevanja nakupov na obroke ali nestanovanjskih posojil so se v zadnjem desetletju precej zmanjšale. Zamude gospodinjstev pri odplačevanju stanovanjskih stroškov so večje kot zamude pri odplačevanju nakupov na obroke ali nestanovanjskih posojil, vendar so se te prav tako v zadnjem desetletju precej zmanjšale. Zamude ostajajo največje pri gospodinjstvih z najnižjimi dohodki, ki so tudi najbolj obremenjena z odplačevanjem posojil (slika 7.22 v prilogi, desno).

4.2Nefinančne družbe

Finančni položaj NFD ostaja še naprej ugoden. Kljub porastu obveznosti v prvi polovici leta 2025 se slovenske NFD po večini kazalnikov zadolženosti nahajajo pod povprečjem evrskega območja. K izboljšanju finančnega vzvoda so prispevali tako nadaljnji pritok lastniškega kapitala kot njegovo visoko prevrednotenje. Povečuje se presežek danih nad prejetimi komercialnimi krediti, kar ob njihovi pomembni vlogi pri financiranju NFD kaže na naraščanje njihovega pomena tudi pri spodbujanju prodaje blaga in storitev. Kljub ugodnim kazalnikom zadolženosti narašča število stečajev in blokad transakcijskih računov, kar ob prisotnih negotovostih v mednarodnem okolju nakazuje možnost dodatnih poslabšanj.

Financiranje in zadolženost NFD

Po dveh letih skromne rasti so se v prvi polovici leta 2025 dolžniške obveznosti NFD močneje povečale. Pritok dolžniških obveznosti je bil po dveh letih minimalnih sprememb v prvi polovici leta 2025 z 1,7 mrd EUR opazno večji (na letni ravni je dosegel 1 mrd EUR) (slika 4.5, levo). K temu porastu so prispevala predvsem posojila in komercialni krediti. Pritok lastniškega kapitala se je ohranil v okviru pritokov zadnjih treh let. NFD so v zadnjih osmih letih, z izjemo majhnega pritoka v letu 2022, zmanjševale obseg izdanih dolžniških vrednostnih papirjev.

NFD so v prvi polovici leta 2025 povečale financiranje s posojili pri vseh sektorjih upnikov. Posojila pri domačih bankah so se po letu in pol trajajočem upadanju v prvi polovici leta 2025 zelo povečala. Nadaljevalo se je naraščanje medsebojnega financiranja s posojili med slovenskimi NFD in pri samostojnih podjetnikih (zajetih v sektorju gospodinjstev) (slika 4.5, desno). V prvi polovici leta 2025 se je povečalo tudi financiranje s tujimi posojili, potem ko je več let naraščalo pri nadrejenih tujih družbah in upadalo pri lastniško nepovezanih upnikih.

Podjetja ocenjujejo, da se je dostopnost virov financiranja v zadnjem času izboljšala,[71] tako pri bančnih kot pri nebančnih ponudnikih posojil. Dostopnost financiranja je po oceni podjetij eden od najmanj pomembnih omejitvenih dejavnikov poslovanja, vendar se je za mala in srednja podjetja v letu 2024 povečal delež tistih, ki menijo, da jih financiranje zelo omejuje. Kar dve tretjini podjetij sicer poudarja velik in naraščajoči pomen notranjih virov in lastniškega kapitala. To je lahko tudi odraz bolj previdnega odnosa do zunanjega zadolževanja v negotovih gospodarskih in trgovinskih razmerah.[72]

Po anketi bank o povpraševanju podjetij po posojilih se je povpraševanje NFD po upadu v letu 2023, v letu 2024 in prvem polletju 2025 medletno povečalo za okoli 11 % oziroma 6 % (slika 4.6, levo). Pri tem se je v letu 2024 precej povečalo povpraševanje po posojilih za investicije, v prvem polletju 2025 pa ostalo medletno skoraj enako. Po nižji rasti v letu 2024 se je v prvem polletju 2025 povečalo tudi povpraševanje po refinanciranju posojil z nižjimi obrestnimi merami.

Ob večjem povpraševanju se je povečala tudi stopnja presežnega povpraševanja. Dostopnost posojil je po oceni bank visoka, predvsem zaradi nizke zadolženosti in visoke likvidnosti podjetij. Kljub temu je bilo zavrnjenih nekoliko več prošenj za posojila kot v letu 2023. Stopnja presežnega povpraševanja se je z 32,0 % v letu 2023 zvišala na 35 % v letu 2024, v prvem polletju pa je znašala 34 % (slika 4.6, desno). Zvišanje stopnje v letu 2024 je bilo prisotno predvsem pri posojilih za investicije, kjer je presežno povpraševanje tudi največje, s stopnjo 55 %. Pri posojilih za refinanciranje se je stopnja zavrnjenih prošenj za posojila v prvem polletju 2025 nekoliko zvišala, vendar ostaja z 11 % nizka.

Porast obveznosti NFD v prvi polovici leta 2025 je nekoliko poslabšal njihovo zadolženost glede na BDP. Po večini kazalnikov zadolženosti sicer Slovenija ostaja pod povprečjem evrskega območja. Dolžniške obveznosti NFD so se s triletne stabilne ravni okoli 51 mrd EUR v prvi polovici leta 2025 povečale na 53,3 mrd EUR (slika 4.7, levo). V primerjavi z BDP so se dvignile na 78,3 %. Finančni vzvod, kot razmerje med dolžniškim in lastniškim financiranjem, pa se je dodatno izboljšal oziroma zmanjšal na 72,1 %. Po finančnem vzvodu so se slovenske NFD izenačile s povprečnimi v evrskem območju (slika 4.7, desno), po nekaterih drugih kazalnikih zadolženosti pa so precej manj zadolžene. Pri tem izstopajo kazalniki zadolženosti v primerjavi z BDP.

Izboljšanje finančnega vzvoda ob rasti celotnih dolžniških obveznosti je odraz nadpovprečnega prevrednotenja lastniškega kapitala. Pritok kapitala v prvi polovici leta 2025 ni bistveno odstopal od preteklih obdobij, medtem ko so vrednostne spremembe v tem obdobju k rasti stanja kapitala prispevale kar 3,7 mrd EUR (slika 4.8, levo).

Finančna sredstva NFD

Tako kot pri obveznostih se je tudi tok finančnih sredstev v prvem četrtletju 2025 povečal. Presežek celotnih obveznosti nad finančnimi sredstvi NFD se je dodatno povečal, na ožjem agregatu dolžniških instrumentov pa se presežek od leta 2023 zmanjšuje (slika 4.9, levo). K povečanju celotne neto negativne finančne pozicije NFD ključno prispeva porast neto prejetega lastniškega kapitala. Na dolžniškem delu se negativna pozicija zmanjšuje pri vseh dolžniških instrumentih, najbolj zaradi naraščanja presežka pri komercialnih kreditih.

V zadnjem enoletnem obdobju so se močno povečali dani komercialni krediti (slika 5.7, levo). Od leta 2023 se povečujejo hitreje od prejetih komercialnih kreditov, njihovo stanje pa je tudi sicer večje od stanja prejetih komercialnih kreditov. To je poleg gotovine in vlog edini segment financiranja NFD, pri katerem slovenske NFD ustvarjajo presežek finančnih sredstev nad obveznostmi (slika 4.9, desno). Presežek komercialnih kreditov se je od povprečnega stanja 1,2 mrd EUR in relativno stabilnega deleža 2,7 % v razmerju do BDP v desetletju 2013‒2022 v naslednjih dveh letih povzpel na kar 2,7 mrd EUR in 4,0 % BDP.

Stečaji in blokade računov NFD

V letu 2024 začeto naraščanje števila začetih stečajnih postopkov in blokad transakcijskih računov NFD se je nadaljevalo tudi v prvi polovici 2025. Izstopajo visoke letošnje rasti števila stečajev v predelovalnih dejavnostih, gradbeništvu in gostinstvu (slika 4.10, levo). Z nekoliko manjšim številom kot lani, vendar v okviru močno povečane ravni pa izstopajo tudi strokovne, poslovne in tehnične storitve. V istih dejavnostih se lani in letos povečuje tudi število blokiranih transakcijskih računov (slika 4.10, desno). Na ravni sektorja NFD se je število blokad v prvem polletju 2025 povečalo za 2,6 %. Čeprav storitvene dejavnosti po teh kazalnikih kažejo poslabšanje, pa so zadnji podatki o gospodarski aktivnosti in pričakovanjih pri teh dejavnostih bolj spodbudni. Manj pozitivni pa so pri predelovalnih dejavnostih, v katerih so zaradi prisotnih negotovosti v mednarodnem okolju možna dodatna poslabšanja.

5Nebančne finančne institucije

5.1Lizinške družbe

Tveganje, ki izhaja iz lizinških družb, ocenjujemo kot nizko, s stabilno tendenco. Lizinške družbe so v prvi polovici letošnjega leta sklenile več novih poslov kot v enakem obdobju lani. V okolju zniževanja obrestnih mer so se obrestne mere lizinških poslov z gospodinjstvi zniževale hitreje kot obrestne mere potrošniških posojil. Dobičkonosnost lizinških družb se je po treh letih padanja ponovno okrepila. Okrepila sta se tudi bilančna vsota lizinških družb in stanje lizinških poslov. Zamude pri odplačevanju lizinških poslov še naprej ostajajo na nizkih ravneh.

Lizinške družbe so v prvi polovici letošnjega leta sklenile več novih poslov kot v enakem obdobju lani. V prvi polovici leta so lizinške družbe sklenile za 739 mio EUR novih poslov oziroma 7,9 % več kot v enakem obdobju lani (slika 5.1, levo). Struktura novih poslov po predmetu posla ostaja podobna kot v preteklih letih. Največ novih poslov je bilo sklenjenih za financiranje osebnih vozil (67,0 %), tovornih in komercialnih vozil (21,0 %), ostalih premičnin (6,9 %) ter proizvodno opremo in stroje (3,7 %). Več kot polovica novih poslov je bila sklenjenih z ročnostjo od 5 do 10 let, sledili so posli z ročnostjo od 1 do 5 let. Približno polovica novih poslov je bila sklenjena z gospodinjstvi, preostala polovica pa z nefinančnimi družbami.

Postopno znižanje obrestnih mer je prispevalo k zmanjševanju deleža novih poslov s fiksno obrestno mero. Konec junija 2025 je bilo s fiksno obrestno mero sklenjenih 41,5 % vseh poslov (slika 5.1, levo). Povprečne obrestne mere lizinških poslov z gospodinjstvi so se zniževale hitreje kot obrestne mere potrošniških posojil, vendar še zmeraj ostajajo višje kot pri potrošniških posojilih. Še v prvi polovici leta 2022 so bile obrestne mere pri lizinških poslih nižje od tistih pri potrošniških posojilih (slika 5.1, desno).

Bilančna vsota lizinških družb se je letos okrepila. Medletno je zrasla za 5,9 % in znašala 3,3 mrd EUR. Večino bilančne vsote predstavljajo finančne terjatve iz lizinških poslov. Stanje poslov pa se je povečalo za 5,5 %, na 2,9 mrd EUR (slika 5.2, levo). V stanju poslov prevladujejo posli z gospodinjstvi (59,6 %), sledijo posli, sklenjeni z NFD-ji (39,7 %). Med slednjimi po dejavnosti prevladujejo posli v prometu in skladiščenju ter trgovini, vzdrževanju in popravilu motornih vozil. Slovenske lizinške družbe izvajajo pretežno finančni najem.[79]

Izboljšala se je tudi dobičkonosnost lizinških družb. Po treh zaporednih letih upadanja dobičkonosnosti je dobiček letos ponovno višji. Lizinške družbe so tako v prvi polovici leta zabeležile krepko, 52,1-odstotno medletno rast dobička pred davki, ki je konec junija dosegel 19,5 milijona EUR. K temu je v največji meri prispevalo izboljšanje pogojev zadolževanja in posledično nižji finančni odhodki (slika 5.2, desno). Kakovost lizinških poslov ostaja visoka. Terjatve v zamudi nad 90 dni ostajajo stabilne, njihov delež je konec junija 2025 znašal nizkih 0,7 %.

5.2Zavarovalnice

Zavarovalnice v letošnjem letu z visokimi dobički in dobrim poslovanjem utrjujejo visoko odpornost sektorja. Zavarovalnice so v letošnjem letu zbrale več bruto premij in izplačale več škod kot v enakem obdobju lanskega leta. Med premoženjskimi zavarovanji prevladujejo zavarovanja motornih vozil in zavarovanja avtomobilske odgovornosti, pri življenjskem zavarovanju pa največji delež predstavljajo zavarovanja, ki so vezana na indeks ali enoto premoženja. Škodni količnik zavarovalnic je medletno ostal na podobni ravni. Kapitalska ustreznost zavarovalnic v Sloveniji pa ostaja visoka. Uspešno so poslovale tudi pozavarovalnice, ki so prav tako zabeležile medletno rast zbranih bruto premij in visok dobiček.

Zavarovalnice so v letošnjem letu zbrale več bruto premij in izplačale več škod. V prvi polovici leta so zavarovalnice zbrale 1,4 mrd EUR bruto premij, kar je 10,8 % več kot v istem obdobju lani. Podobno rast so zabeležile tudi pozavarovalnice, ki so v prvi polovici leta zbrale za 380,4 mio EUR bruto premij (slika 5.3, levo). Bruto izplačilo škod zavarovalnic pa se je medletno povečalo za 9,5 %, na 723,5 mrd EUR. Delež izplačil iz premoženjskega odseka znaša 64,9 %, iz življenjskega odseka pa preostalih 35,1 %. Pozavarovalnice so skupaj izplačale 154,2 mio EUR, kar je 16,4 % več kot leto pred tem (slika 5.3, desno).

Struktura deležev bruto zbranih premij po posameznih vrstah zavarovanj ostaja brez večjih sprememb. Med premoženjskimi zavarovanji prevladujejo druga zavarovanja motornih vozil, zavarovanje avtomobilske odgovornosti ter požarno in drugo škodno zavarovanje. Medletno so največjo rast zabeležila zavarovanja za avtomobilsko odgovornost in ostala premoženjska zavarovanja (slika 5.4, levo). Pri življenjskem zavarovanju največji delež predstavljajo zavarovanja, ki so vezana na indeks ali enoto premoženja, sledijo zavarovanje z udeležbo pri dobičku ter zdravstvena zavarovanja. Medletno so največjo rast pri življenjskem delu zabeležila zavarovanja z udeležbo pri dobičku (slika 5.4, desno).

Ob podobni rasti zbranih bruto premij in izplačil škod sta škodna količnika zavarovalnic in pozavarovalnic ostala na podobni ravni. Škodni količnik je ob polletju pri zavarovalnicah znašal 50,3 %, pri pozavarovalnicah pa 40,5 %. Škodni količnik se je najbolj izboljšal v odseku življenjskega zavarovanja, medtem ko je pri premoženjskem zavarovanju zabeležil minimalno poslabšanje (slika 5.5, levo).

Naložbe zavarovalnic in pozavarovalnic so se okrepile. Naložbe zavarovalnic so konec junija 2025 znašale 7,4 mrd EUR, kar predstavlja 6,6-odstotno medletno rast. Med naložbami, ki niso vezane na indeks ali enoto premoženja, prevladujejo predvsem naložbe v državne dolžniške vrednostne papirje, sledijo naložbe v druge dolžniške vrednostne papirje in lastniške vrednostne papirje. Povišale so se tudi naložbe pozavarovalnic, ki so znašale 1,3 mrd EUR in zabeležile 18,5-odstotno medletno rast.

Zavarovalnice in pozavarovalnice so v prvi polovici leta izboljšale poslovanje, kar se odraža v visoki rasti dobička. Medletno se je povečal za 19,1 %, na 146 mio EUR (slika 5.5, desno). K temu je prispeval zlasti dobiček iz premoženjskih zavarovanj, ki se je povečal za 37,7 %, na 114 mio EUR, medtem ko se je dobiček iz življenjskih zavarovanj znižal za 19,8 %, na 31,9 mio EUR. Dobiček pozavarovalnic je ob polletju 2025 znašal 70,7 mio EUR in tako dosegel 27,6-odstotno medletno rast. Zavarovalnice so v prvem polletju beležile stabilno rast bilančne vsote, medtem ko je bila rast pri pozavarovalnicah izrazitejša. Bilančna vsota zavarovalnic je konec polletja znašala 8,4 mrd EUR in je bila medletno višja za 6,3 %, medtem ko se je bilančna vsota pozavarovalnic medletno zvišala za 16,3 %, na 1,7 mrd EUR. Mediana količnika kapitalske ustreznosti glede na zahtevo po solventnosti kapitala (SCR) je znašala 264,5 %, medtem ko je mediana količnika glede na minimalni zahtevani kapital (MCR) znašala 676,9 % (slika 7.25 v prilogi). Oba kazalnika presegata regulatorne zahteve in potrjujeta visoko odpornost sektorja na morebitne šoke.

5.3Vzajemni skladi

Finančne trge je letos zaznamovala negotovost zaradi carinskih ukrepov ZDA, kar je povzročilo visoko volatilnost. Aprila je sledil močan prodajni pritisk, a so se borzni trgi hitro pobrali in do konca avgusta znova dosegli rekordne vrednosti. Visoka rast borznega indeksa SBI TOP se nadaljuje tudi v letošnjem letu, kar ugodno vpliva na likvidnost domače borze. Domači vzajemni skladi imajo največ delniških naložb, kar se je v marcu in aprilu odrazilo z višjimi odlivi, vendar so se s krepitvijo borznih indeksov vplačila v domače vzajemne sklade ponovno okrepila.

Letošnje leto je na delniške trge prineslo izrazito volatilnost. Aprila so ZDA napovedale uvedbo visokih carin na uvoz iz več držav, kar je povzročilo občutne padce na svetovnih borzah. Poznejša umirjena retorika in pogajanja glede carin so vrnila zaupanje vlagateljev, kar se je odrazilo v visoki rasti glavnih borznih indeksov. Ob tem so največjo rast beležila tehnološka podjetja. Osrednji ameriški indeks S&P 500 je do konca avgusta letos dosegel več kot 6-odstotno rast, medtem ko je evropski indeks STOXX Europe 600 zabeležil 13-odstotni donos. Domač borzni indeks SBI TOP je letos ob koncu avgusta dosegel visoko 46-odstotno rast. K rasti so prispevali predvsem izboljšani poslovni rezultati družb, vključenih v indeks (slika 5.6, levo).

Visoka rast borznega indeksa SBI TOP se iz lanskega leta nadaljuje tudi v letošnjem letu, kar pozitivno vpliva na povečanje prometa na Ljubljanski borzi. V prvi polovici leta je promet brez svežnjev dosegel skupno vrednost 344 mio EUR oziroma 34,8 % več kot v enakem obdobju lani. Večino trgovanja na Ljubljanski borzi predstavljajo delnice, katerih delež je v prvem polletju znašal 93,5 % celotnega prometa. Tržna kapitalizacija domače borze se je medletno povečala za 11,6 %, na 56,0 mrd EUR (slika 5.6, desno).

Sredstva vzajemnih skladov so ob koncu junija 2025 dosegla visoko medletno rast. Obseg sredstev domačih vzajemnih skladov se je konec junija medletno povečal za 12,9 %, na 6,4 mrd EUR. V primerjavi s skladi evrskega območja, ki imajo precej večji delež sredstev naložen v dolžniških vrednostnih papirjih, so domači vzajemni skladi bolj izpostavljeni tržnemu tveganju. Visoka izpostavljenost domačih vzajemnih skladov delniškim naložbam je skupaj s prevrednotenji v letošnjem letu prispevala k višji volatilnosti sredstev v primerjavi z evrskim povprečjem. Posledično je medletna rast sredstev domačih vzajemnih skladov konec junija 2025 presegla povprečno rast sredstev vzajemnih skladov evrskega območja (slika 5.7, levo).

Neto vplačila v vzajemne sklade so v prvi polovici leta ostala stabilna. Medletno so se kljub višjim odlivom v marcu in aprilu zaradi pretresov na delniških trgih povečala za 3,1 %, na 260 mio EUR (slika 5.7, desno). Največji lastniki enot domačih investicijskih skladov ostajajo gospodinjstva, ki so vplačala 161,1 mio EUR, sledijo drugi finančni posredniki z 78,0 mio EUR neto prilivi (slika 7.26 v prilogi). NFD so vplačala 72,5 mio EUR, večino svojih sredstev so naložila v denarne sklade. Največ so se znižala neto vplačila v delniške sklade, ki so najbolj izpostavljeni tržnemu tveganju. Kljub temu ostajajo delniški skladi najbolj priljubljena vrsta vzajemnih skladov, saj je bila skoraj polovica neto vplačil namenjena prav v slednje, sledila so neto vplačila v denarne sklade. Delniške naložbe domačih vzajemnih skladov imajo najvišjo izpostavljenost do delniških družb iz ZDA, naložbe v dolžniške vrednostne papirje pa so večinoma usmerjene v države evrskega območja.

6Makrobonitetna politika za bančni sistem in lizinške družbe

V Banki Slovenije tudi v letu 2025 ohranjamo preventivno in uravnoteženo naravnanost makrobonitetne politike, usmerjeno v ohranjanje odpornosti bančnega sistema in preprečevanje kopičenja tveganj. Od 1. januarja 2025 banke izpolnjujejo pozitivno nevtralno stopnjo proticikličnega kapitalskega blažilnika v višini 1,0 % ter sektorski blažilnik v višini 0,5 % skupne izpostavljenosti tveganjem za vsa posojila prebivalstvu. Poleg tega morajo druge sistemsko pomembne banke (DSPB) vzdrževati dodatne kapitalske blažilnike, katerih namen je omejiti sistemske posledice njihovega morebitnega propada. S kombinacijo teh ukrepov se krepi odpornost bančnega sistema in zmanjšuje verjetnost prenosa tveganj v širše gospodarstvo. Na področju omejevanja kreditiranja prebivalstva še naprej uporabljamo ukrepe, ki spodbujajo vzdržnejše zadolževanje gospodinjstev in zmanjšujejo kreditno tveganje bank. Z začetkom veljavnosti nove uredbe CRR3 pa je prenehalo veljati strožje merilo za ugodnejše tehtanje izpostavljenosti, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino, saj nova evropska ureditev uvaja strožje pogoje za takšno obravnavo.

Namen makrobonitetne politike

Makrobonitetna politika je ekonomska politika, s katero identificiramo, spremljamo, ocenjujemo in zmanjšujemo ali preprečujemo sistemska tveganja za finančno stabilnost. Končni cilj makrobonitetne politike je v skladu z Zakonom o makrobonitetnem nadzoru finančnega sistema zaščita stabilnosti celotnega finančnega sistema, kar vključuje povečanje odpornosti finančnega sistema ter preprečevanje in zmanjševanje kopičenja sistemskih tveganj, s čimer se zagotavlja trajnostni prispevek finančnega sektorja h gospodarski rasti. Države EU imamo na voljo številne makrobonitetne instrumente, ki jih lahko uporabimo in prilagodimo identificiranim sistemskim tveganjem in ravni odpornosti finančnega sistema. Makrobonitetne instrumente lahko na splošno razvrstimo v tri glavne skupine: 1) likvidnostne instrumente, 2) kapitalske instrumente in 3) instrumente v zvezi s posojilojemalci (angl. Borrower Based Measures, BBM). Makrobonitetni instrumenti, ki vplivajo na kapital bank, so namenjeni krepitvi odpornosti bančnega sistema, makrobonitetni instrumenti, ki vplivajo na posojilojemalce, pa vzpostavljajo minimalne kreditne standarde in lahko omejijo čezmerno kreditno rast, s čimer zmanjšujejo tveganja v bančnem sistemu. Trenutno manj pogosto uporabljeni likvidnostni instrumenti bodisi zmanjšujejo tveganje financiranja bodisi povečujejo likvidnostno odpornost bančnega sistema. Nekateri makrobonitetni instrumenti se uporabljajo v enaki obliki po vseh državah EU, medtem ko se drugi instrumenti oblikujejo glede na specifičnosti posameznega bančnega sistema oziroma sistemskih tveganj (preglednica 6.1).

Pregled makrobonitetnih politik v Evropi

Kapitalski blažilniki so ključni za krepitev odpornosti bančnega sistema, saj omogočajo sproščanje ob sistemsko pomembnih šokih in s tem širijo manevrski prostor makrobonitetne politike.[80] Sproščanje blažilnikov ob večjih negativnih sistemskih šokih pomaga naslavljati ranljivosti bančnega sistema in preprečevati prehitro krčenje kreditne aktivnosti. V ta namen makrobonitetni organi uvajamo nove ukrepe in/ali prilagajamo obstoječe, pri čemer višje zahteve glede kapitalskih blažilnikov (na primer CCyB in SyRB) na strani ponudbe dopolnjujejo omejitve na strani posojilojemalcev, ki prispevajo k večji odpornosti gospodinjstev in podjetij.[81] Celovit pristop zmanjšuje tveganje poslabšanja kakovosti kreditov ter dodatno krepi bančno odpornost. Na ravni evrskega območja pa pravočasna aktivacija in ustrezna višina blažilnikov ne le zmanjšujeta napetosti med finančno in cenovno stabilnostjo, temveč tudi povečujeta učinkovitost denarne politike.[82]

V Evropi se vse bolj uveljavlja pristop pozitivne nevtralne stopnje CCyB, ki omogoča zgodnejše in bolj prilagodljivo odzivanje na sistemska tveganja. Od aprila 2025 se nobena izmed evropskih držav ni odločila za spremembo stopnje CCyB.[83] Podobno kot Slovenija večina držav utemeljuje uvedbo pozitivne nevtralne stopnje v obliki ciljne stopnje v nevtralnem (standardiziranem) okolju tveganj.[84] Pozitivna nevtralna stopnja daje prednost strokovni presoji pred mehanskim določanjem višine blažilnika in omogoča akumulacijo kapitalskih rezerv tudi, ko ciklična tveganja še niso izrazito povečana. Tako se blažilnik lahko učinkovito sprošča ob šokih, ki niso nujno vezani na domača finančna neravnovesja. Ta pristop trenutno uporablja že 17 evropskih držav, vključno s Slovenijo, medtem ko približno polovica preostalih 13 držav njegovo uvedbo načrtuje.

Med makrobonitetnimi ukrepi, ki omejujejo zadolževanje gospodinjstev, se najpogosteje omenjata razmerji LTV in DSTI. Obe merili uporabljamo tudi v Sloveniji[85]. Razmerje DSTI (19) (angl. Debt Service-to-Income) določa največji delež dohodka, ki ga lahko posojilojemalec nameni za odplačilo dolga,[86] medtem ko velja razmerje LTV (25) (angl. Loan-to-Value) za vsa posojila, zavarovana s stanovanjsko nepremičnino (potrošniška in stanovanjska). Poleg teh so v nekaterih državah prisotni tudi dodatni instrumenti, kot so omejitve ročnosti posojil (15), razmerje DTI (5) (angl. Debt-to-Income), ki omejuje skupno zadolženost glede na dohodek, razmerje LSTI (1) (angl. Loan-Service-to-Income), ki v izračunu upošteva le znesek odplačila posojila in ne celotnega dolga posameznika, ter razmerje LTI (3) (angl. Loan-to-Income), ki omejuje višino posojila glede na dohodek posameznika.

Države uporabljamo različne vrste blažilnikov sistemskih tveganj (SyRB): splošne, sektorsko in ciljno usmerjene.[87] Splošni blažilniki, ki niso sektorsko ali ciljno usmerjeni, se uporabljajo v Avstriji, Bolgariji, Romuniji, na Finskem, Hrvaškem in Švedskem. Sektorski blažilnik se najpogosteje uporablja za nepremičninsko področje. Blažilnik, ki se uporablja za krepitev odpornosti bank na tveganja, ki izhajajo z nepremičninskega trga, smo uvedli tudi v Sloveniji. Podoben blažilnik so implementirali še v Belgiji, Litvi, Malti, Nemčiji in na Portugalskem. Nekatere države blažilnike uporabljamo tudi bolj ciljno. V Sloveniji jih denimo uporabljamo za posojila prebivalstvu, ki niso zavarovana z nepremičninami, na Danskem pa za izpostavljenosti do nepremičninskih družb. Od zadnjega Poročila o finančni stabilnosti v aprilu 2025 so nekatere večje evrske države spremenile eno izmed stopenj SyRB: Nemčija je stopnjo SyRB za izpostavljenosti do stanovanjskih nepremičnin znižala z 2 % na 1 %, Avstrija je uvedla 1-odstotni SyRB za izpostavljenosti do poslovnih nepremičnin, Francija je ukinila blažilnik za posojila močno zadolženim nefinančnim družbam, Finska pa je podaljšala veljavnost svojega splošnega SyRB do leta 2028.

Drugim sistemsko pomembnim bankam (DSPB) makrobonitetni organi poleg že omenjenih blažilnikov nalagamo še dodatne kapitalske zahteve, saj njihov morebiten propad predstavlja veliko tveganje za finančno stabilnost. Vsaka država članica EU enkrat letno identificira te banke in jim naloži dodatne blažilnike, namenjene absorpciji izgub in krepitvi odpornosti sistema. Po zadnjem seznamu EBA (maj 2025, podatki konec 2024) je bilo v EU skupaj 175 DSPB, kar v povprečju pomeni približno 6,5 banke na državo članico; najmanj jih imata Finska in Islandija (po tri), največ pa Nemčija (dvanajst). Z novim letom se je začela uporabljati nova metodologija, ki poleg nacionalnega pomena upošteva tudi vlogo bank v celotni bančni uniji.[88] Cilj spremembe je zmanjšati razlike med državami in znotraj bančne unije zagotoviti večjo enotnost pri kapitalskih zahtevah ter okrepiti finančno stabilnost in konkurenčnost bančnega sektorja.[89]

Makrobonitetna politika Banke Slovenije

Za obvladovanje ključnih tveganj v slovenskem bančnem sistemu uporabljamo nabor makrobonitetnih instrumentov – nekateri so namenjeni omejevanju njihovega nastajanja in kopičenja, drugi pa krepitvi odpornosti bančnega sistema na že obstoječa tveganja. Trenutno za slovenski bančni sistem veljajo štirje sklopi makrobonitetnih instrumentov. Blažilnik za druge sistemsko pomembne banke (DSPB), proticiklični kapitalski blažilnik (CCyB) in sektorska blažilnika sistemskih tveganj (SyRB) zahtevajo višjo raven kapitala v bankah ter s tem krepijo (kapitalsko) odpornost bančnega sistema. Makrobonitetne omejitve kreditiranja potrošnikov vzpostavljajo minimalne kreditne standarde, hkrati pa so usmerjene v blažitev in preprečitev čezmerne rasti kreditiranja in čezmernega finančnega vzvoda ter tako zmanjšujejo kreditno tveganje.

Proticiklični kapitalski blažilnik

Proticiklični kapitalski blažilnik služi kot zaščita bančnega sistema pred morebitnimi izgubami ob materializaciji kreditnega tveganja. Njegova vloga je krepitev odpornosti bančnega sistema v času naraščanja cikličnih sistemskih tveganj. V primeru uresničitve kreditnega tveganja blažilnik omogoča, da bančni sistem pokrije izgube z akumuliranim kapitalskim blažilnikom, zgrajenim zaradi aktivne makrobonitetne politike. S tem zmanjšujemo verjetnost prekomernega krčenja kreditiranja realnega gospodarstva v primeru materializacije tveganj.

Banka Slovenije je leta 2023 uvedla koncept pozitivne nevtralne stopnje CCyB. Banke morajo to zahtevo izpolnjevati od 1. 1. 2025. Njen glavni namen je zagotoviti, da ima bančni sistem na voljo zadosten kapital, ki ga je mogoče sprostiti ob pojavu tveganj, ki niso nujno povezana s prekomerno kreditno rastjo in akumulacijo domačih neravnovesij, ampak so posledica materializacije tveganj izven finančnega oziroma bančnega sistema.[90] Drugi razlogi za uvedbo tega pristopa vključujejo: nestanovitnost podatkovnih serij, negotovost pri merjenju cikličnih tveganj ter časovni zamik pri njihovem ocenjevanju in grajenju proticikličnega blažilnika. Za oceno faze finančnega cikla in standardiziranega oziroma nevtralnega okolja tveganj uporabljamo obstoječi nabor posameznih kazalnikov tveganj, sestavljeni indikator in indikator nevtralnega okolja.

V letu 2025 za izpostavljenosti v Republiki Sloveniji ohranjamo CCyB v višini 1,0 % zneska skupne izpostavljenosti tveganjem. Finančni cikel namreč vztraja v nevtralnem okolju tveganj.

Makrobonitetne omejitve kreditiranja potrošnikov

Makrobonitetne omejitve kreditiranja potrošnikov so namenjene ublažitvi in preprečitvi čezmerne rasti kreditiranja ter čezmernega finančnega vzvoda gospodinjstev. Opredeljujejo minimalne kreditne standarde stanovanjskih in potrošniških posojil ter služijo kot strukturne varovalke za vzdržno zadolževanje gospodinjstev v vseh fazah finančnega cikla. Na ta način zmanjšujejo kreditno tveganje.

V Sloveniji uporabljamo štiri makrobonitetne instrumente v zvezi s posojilojemalci. To so: 1) omejitev razmerja med stroškom servisiranja dolga in dohodkom potrošnika (DSTI), 2) omejitev razmerja med zneskom posojila in vrednostjo nepremičnine (LTV), 3) omejitev ročnosti potrošniških posojil ter 4) omejitev razmerja med zneskom premostitvenega kredita, zavarovanega s finančnimi instrumenti, in vrednostjo finančnih instrumentov, s katerimi je kredit zavarovan (LTC).[91] V tem poglavju prikazujemo glavne značilnosti potrošniških in stanovanjskih posojil v zadnjih letih ter na tej podlagi podajamo oceno ustreznosti trenutne kalibracije makrobonitetnih instrumentov.

V letu 2024 se je povprečno razmerje DSTI povečalo predvsem pri potrošniških posojilih, vendar se je njegova rast v prvi polovici leta 2025 umirila. Pri stanovanjskih posojilih se to razmerje povečuje že dlje časa, v letu 2024 je sicer ostalo stabilno, v prvi polovici letošnjega leta pa je ponovno naraslo. Kljub povečanju povprečnega razmerja DSTI ostaja razmerje DSTI na vzdržnih ravneh, saj so potrošniki s potrošniškimi posojili v zadnjih dveh letih za poplačilo dolga namenili povprečno 28,4 % dohodka, potrošniki s stanovanjskimi posojili pa povprečno 34,4 % dohodka. Povprečno razmerje DTI ostaja pri potrošniških posojilih stabilno, medtem ko se je pri stanovanjskih posojilih v letu 2020 znižalo, v zadnjih dveh letih pa se spet povečuje. Porazdelitev razmerja DTI pokaže, da se v prvi polovici leta 2025 pri potrošniških posojilih rahlo povečuje delež potrošnikov z DTI, večjim ali enakim 2 in manjšim ali enakim 3, pri stanovanjskih posojilih pa delež potrošnikov z DTI, večjim ali enakim 6 (slika 7.27).

Pri porazdelitvi DSTI v prvi polovici leta 2025 ni prišlo do večjih sprememb. V zadnjih letih se sicer povečuje delež novih posojil z DSTI nad 30 % in do 50 %, to velja tako za potrošniška kot za stanovanjska posojila. Posli z DSTI med 40 % in 50 % predstavljajo okoli 17 % vseh novih potrošniških posojil in tretjino novih stanovanjskih posojil. Največ potrošniških posojil je še vedno odobrenih z DSTI nad 20 % in do 30 %, vendar se ta delež nekoliko znižuje, pri stanovanjskih posojilih pa prevladujejo posojila z DSTI nad 30 % in do 40 %. Opazimo lahko, da se je po prilagoditvi makrobonitetnega ukrepa v letu 2023 delež obeh vrst posojil, ki so bila odobrena potrošnikom z dohodkom, manjšim ali enakim 76 % bruto minimalne plače, povečal, a ostaja zelo nizek. Glavnina posojil je še naprej odobrena potrošnikom s poročanim dohodkom, večjim od povprečne neto plače in manjšim ali enakim 1,5-kratniku povprečne neto plače. V prvi polovici leta 2025 se je delež posojil, ki so bila odobrena potrošnikom z nižjimi dohodki, nekoliko znižal, povečal pa se je delež posojil, ki so bila odobrena potrošnikom z dohodkom, višjim od 1,5-kratnika povprečne neto plače, še posebej je to izrazito pri potrošniških posojilih.

Razmerje LTV se je v prvi polovici leta 2025 rahlo znižalo. Povprečni LTV pri posojilih za primarno nepremičnino je v Q2 2025 znašal okoli 65 %, povprečni LTV za sekundarno nepremičnino pa 57 %. V prvem četrtletju 2025 se je delež odstopanj od priporočenega razmerja LTV znižal, potem pa se je v naslednjem četrtletju spet povečal. Odstopanje od priporočenega razmerja LTV je še vedno pogostejše pri posojilih za sekundarno nepremičnino. V prvi polovici leta 2025 je v primeru primarne nepremičnine od priporočila LTV odstopalo povprečno 11 % vseh posojil, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino, v primeru sekundarne nepremičnine pa povprečno 23 % vseh posojil, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino. Obseg posojil z LTV, manjšim ali enakim 70 %, se je v prvi polovici leta 2025 povečal. Približno 60 % posojil za nepremičnine je odobrenih z LTV, manjšim ali enakim 70 %, več kot 90 % posojil pa z LTV, manjšim ali enakim 80 %. V prvi polovici leta 2025 se je delež posojil za nepremičnine, odobrenih z LTV, večjim od 80 %, zmanjšal za 1 odstotno točko, na 9 %.

Delež odstopanj od omejitve razmerja DSTI ne presega dovoljene ravni. Pri potrošniških posojilih je v zadnjem četrtletju leta 2024 delež odstopanj dosegel maksimalno dovoljeno raven, od takrat pa se je že znižal in v Q2 2025 znašal 2,9 %. Povprečna ročnost potrošniških posojil se je v zadnjih letih rahlo povečala, vendar ostaja na vzdržnih ravneh. Tudi delež odstopanj od omejitve ročnosti se je nekoliko povečal in je v prvi polovici leta 2025 v povprečju dosegel 12 %, kar ostaja znotraj dovoljene kvote odstopanj. Pri stanovanjskih posojilih se je povprečna ročnost v zadnjem letu prav tako malenkost podaljšala.

Na podlagi prikazanih značilnosti posojil potrošnikom ocenjujemo, da je kalibracija makrobonitetnih instrumentov še vedno ustrezna. Potrošniki za odplačilo dolga namenijo vedno večji delež dohodka. Kljub temu ostaja povprečno razmerje DSTI na vzdržnih ravneh, dodatno pa k zmanjšanju tveganja prispeva dejstvo, da je bilo od leta 2022 dalje več kot 95 % potrošniških in stanovanjskih posojil odobrenih s fiksno obrestno mero.

Preglednica 6.2: Povprečne vrednosti izbranih parametrov za stanovanjska in potrošniška posojila ter delež odstopanj od makrobonitetnih instrumentov

1 Instrumenta omejevanja DSTI in ročnosti (pri potrošniških posojilih) sta postala zavezujoča 1. novembra 2019. Takrat se je najvišja dovoljena ročnost potrošniških posojil skrajšala z 10 na 7 let.

2 Delež odstopanj od omejitve LTV je izračunan kot znesek vseh stanovanjskih posojil, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino, ki presegajo priporočeno razmerje LTV, glede na znesek vseh stanovanjskih posojil, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino, odobrenih v istem četrtletju.

3 Delež odstopanj od omejitve DSTI je do Q3 2022 izračunan kot znesek vseh posojil, ki presegajo maksimalno dovoljeno razmerje DSTI, glede na znesek vseh posojil, ki so skladna z makrobonitetnimi ukrepi in so bila odobrena v istem četrtletju. Po Q2 2022 pa je delež odstopanj izračunan glede na znesek vseh posojil, ki so skladna z makrobonitetnimi ukrepi in so bila odobrena v prejšnjem četrtletju. Do Q3 2023 je dovoljen delež odstopanj od predpisanega razmerja DSTI znašal 10 %, od Q3 2023 pa znaša 3 %.

4 Delež odstopanj od omejitve ročnosti je do Q3 2022 izračunan kot znesek vseh posojil, ki presegajo maksimalno dovoljeno ročnost glede na znesek vseh posojil, ki so skladna z makrobonitetnimi ukrepi in so bila odobrena v istem četrtletju. Po Q2 2022 pa je delež odstopanj izračunan glede na znesek vseh posojil, ki so skladna z makrobonitetnimi ukrepi in so bila odobrena v prejšnjem četrtletju.

5 V prvih treh četrtletjih leta 2019, ko makrobonitetne omejitve kreditiranja potrošnikov še niso bile uvedene, je bilo v povprečju z ročnostjo nad 7 let odobrenih kar 41 % vseh novih potrošniških posojil.

Vir: Banka Slovenije.

Blažilnik sistemskih tveganj

Od leta 2023 sta v veljavi dva sektorska blažilnika sistemskih tveganj (SyRB). Zahtevi po vzdrževanju SyRB v Republiki Sloveniji, ki ju banke izpolnjujejo, znašata: (i) 0,5 % za vse izpostavljenosti na drobno do fizičnih oseb, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami, in (ii) 0,5 % za vse druge izpostavljenosti do fizičnih oseb, razen izpostavljenosti iz točke (i). Ukrep je bil uveden predvsem s ciljem krepitve odpornosti bank ob hkratni sprostitvi omejitev kreditiranja potrošnikov julija 2022, ki bi lahko povečala kreditno tveganje tega segmenta kreditiranja, pa tudi zaradi povečanih tveganj na nepremičninskem trgu. Na podlagi rednih ocen tveganj je bil ob umirjanju razmer na nepremičninskem trgu blažilnik za izpostavljenosti, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami, z januarjem 2025 znižan z 1,0 % na 0,5 %.

Druge sistemsko pomembne banke

[92] Pri identifikaciji DSPB sledimo metodologiji EBA, pri določanju višine blažilnika za DSPB in razvrščanju bank v razrede z enakim blažilnikom pa je primarni kriterij ocena sistemske pomembnosti banke. Zaradi združitve bank SKB in NKBM je bilo v letu 2024 identificiranih pet DSPB, ena manj kot leta 2023. O podrobnostih rednega letnega preverjanja meril za DSPB bomo pisali v naslednjem Poročilu o finančni stabilnosti. Nove ocene bomo na spletni strani Banke Slovenije objavili v začetku decembra.
V Banki Slovenije najmanj enkrat letno preverimo izpolnjevanje meril za druge sistemsko pomembne banke (DSPB) in ustreznost določenih stopenj blažilnika za DSPB.

7Priloga

Tabela 7.3: Bilanca stanja na izbrane časovne preseke (2004‒2025 1. polletje), slovenski bančni sistem

Vir: Banka Slovenije.

Anketa o bančnih posojilih (Bank Lending Survey), 2. četrtletje 2025

7.1Opis kratic

Kratice

AJPES Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve

BDP Bruto domači proizvod

BLS Bank Lending Survey (anketa o bančnih posojilih za evrsko območje)

CCyB Counter-cyclical capital buffer (proticiklični kapitalski blažilnik)

CET1 Navadni lastniški temeljni kapital

COREP  Common Reporting (standardizirana nadzorniška poročila o kapitalski ustreznosti, tveganjih in velikih izpostavljenostih, ki jih banke predložijo nadzorniku v skladu z evropskimi kapitalskimi zahtevami)

CRR Capital requirements regulation (Uredba o kapitalskih zahtevah)

DORA Digital Operational Resilience Act (Zakon o digitalni operativni odpornosti)

DSTI Razmerje med stroškom servisiranja celotnega dolga in dohodkom kreditojemalca (angl. debt service to income)

EBA European Banking Authority (Evropski bančni organ)

ECB Evropska centralna banka

EGP Evropski gospodarski prostor

EMF European Mortgage Federation

EO Evrsko območje, Evropska monetarna unija

ESRB European Systemic Risk Board (Evropski odbor za sistemska tveganja)

EU Evropska unija

EURIBOR Medbančna obrestna mera, po kateri si reprezentativne banke iz evrskega območja medsebojno ponujajo depozite

FINREP Financial Reporting (standardizirana finančna poročila bank v enotni evropski shemi, ki vsebujejo podrobne računovodske in nadzorniške podatke o bilanci stanja ter izkazu poslovnega izida)

GURS Geodetska uprava Republike Slovenije

HICP Harmonised Index of Consumer Prices

HQLA High quality liquid assets

LCR Liquidity coverage ratio (količnik likvidnostnega kritja)

LTRO Long-Term Refinancing Operation (dolgoročne operacije refinanciranja)

LTV Razmerje med zneskom posojila in vrednostjo stanovanjske nepremičnine, dane v zavarovanje (angl. loan-to-value ratio)

MCR Minimalna kapitalska rezerva

MMF Money market funds (skladi denarnega trga)

NFD Nefinančne družbe

NPE Non-performing exposures (nedonosne izpostavljenosti)

NSFR Net stable funding ratio (količnik neto stabilnega financiranja)

PMI Purchasing Managers' Index (kazalnik nabavnih menedžerjev)

P2G Kapitalska smernica drugega stebra (Pillar 2 Guidance)

ROE Return on Equity (donos na kapital)

RWA Risk weighted assets (tveganju prilagojena aktiva)

S2 Skupina s povečanim kreditnim tveganjem

S&P Standard and Poor's

SCR Solventnostna kapitalska rezerva

SyRB Systemic Risk Buffer (blažilnik sistemskega tveganja)

SURS Statistični urad Republike Slovenije

Tier1 Temeljni kapital

TPI Tveganju prilagojena izpostavljenost (angl. Risk Weighted Exposure: RWE)

UOC Kazalnik UOC (angl. Unobserved components methodology)

ZRSZ Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje