Pravica do osnovnega plačilnega računa
Imeti in uporabljati plačilni račun je osnova finančne vključenosti posameznika. Brez računa se namreč ta sooča s težavami pri vsakodnevnem delovanju v družbi. Prav zato Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih določa, da ima vsak potrošnik brez plačilnega računa, ki zakonito prebiva v Evropski uniji, na voljo osnovni plačilni račun, odprtje katerega lahko zahteva pri katerikoli banki ali hranilnici.
Temeljni namen osnovnega plačilnega računa je zagotoviti finančno vključenost, zato je namenjen tudi potrošnikom brez stalnega naslova in prosilcem za azil ter potrošnikom, ki jim dovoljenje za bivanje ni bilo odobreno, vendar njihov izgon iz pravnih ali dejanskih razlogov ni mogoč.
Banka oziroma hranilnica mora o pravici do osnovnega plačilnega računa seznaniti vsakega potrošnika, ki mu zavrne odprtje »običajnega« transakcijskega računa ali mu račun odpove, razen če so izpolnjeni tudi zakonski pogoji za zavrnitev prošnje za odprtje osnovnega plačilnega računa.
Potrošniki morajo odprtje osnovnega plačilnega računa posebej zahtevati, saj vloga za odprtje transakcijskega računa ne pomeni tudi vloge za odprtje osnovnega plačilnega računa. Banka oziroma hranilnica mora oziroma lahko zavrne prošnjo potrošnika za odprtje osnovnega plačilnega računa le v primerih, ki jih zakon izrecno določa. Posebna pravila veljajo tudi glede enostranske odpovedi pogodbe s strani banke oziroma hranilnice.
Obseg storitev v okviru osnovnega plačilnega računa
Osnovni plačilni račun mora v skladu z Zakonom o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih vključevati vsaj:
storitve, potrebne za odprtje, vodenje in zaprtje plačilnega računa;
storitve, ki omogočajo polog sredstev na plačilni račun in dvig gotovine s plačilnega računa v Evropski uniji na bančnem okencu ali na bankomatih med obratovalnim časom banke oziroma hranilnice ali zunaj njega;
izvrševanje domačih in čezmejnih direktnih obremenitev, plačilnih transakcij s plačilno kartico, vključno s spletnimi plačili, in
izvrševanje domačih in čezmejnih kreditnih plačil, vključno s trajnimi nalogi, na terminalih, okencih in prek spletnih storitev banke oziroma hranilnice.
Nadomestilo za osnovni plačilni račun
Medtem ko je višina primernega nadomestila za vodenje transakcijskega računa poslovna odločitev posamezne banke oziroma hranilnice, zgornjo mejo primernega nadomestila za osnovni plačilni račun določimo na Banki Slovenije.
Upoštevajoč zakonske kriterije in tudi z namenom zaščite ranljivih skupin prebivalstva smo zgornjo mejo določili pri znesku 4,90 evra mesečno oziroma 1,47 evra mesečno (30 odstotkov izhodiščnega nadomestila) za upravičence do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka.
Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih določa tudi, da lahko banka oziroma hranilnica te storitve zagotavlja tudi brezplačno.
Izjeme od pravice do osnovnega plačilnega računa
Prošnjo za odprtje osnovnega plačilnega računa mora banka oziroma hranilnica zavrniti, kadar bi odprtje takšnega računa povzročilo kršitev določb zakona, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, ker banka oziroma hranilnica ne bi mogla izpolniti obveznosti pregleda stranke. Posledično v skladu z določbami zakona v primeru iz prejšnjega stavka ne sme skleniti poslovnega razmerja s stranko. Poleg tega ima banka oziroma hranilnica možnost, da zavrne prošnjo potrošnika za odprtje osnovnega plačilnega računa, tudi (in samo) v primerih, ki so izrecno določeni z zakonom, in sicer:
če potrošnik že ima plačilni račun pri banki oziroma hranilnici v Republiki Sloveniji, ki mu omogoča enak nabor storitev kot osnovni plačilni račun (razen kadar potrošnik navede, da je bil obveščen o tem, da bo ta plačilni račun zaprt), ali
če potrošnik krši ali je v zadnjih treh letih kršil pogodbeno obveznost do banke oziroma hranilnice, pri kateri želi odpreti osnovni plačilni račun.
Svojo odločitev o zavrnitvi prošnje za odprtje osnovnega plačilnega računa mora banka oziroma hranilnica nemudoma pisno in brezplačno posredovati potrošniku ter pri tem navesti konkretne razloge za zavrnitev, razen če je to prepovedano na podlagi drugih predpisov. Banka oziroma hranilnica mora v primeru zavrnitve prošnje za odprtje osnovnega plačilnega računa potrošnika obvestiti tudi o postopku pritožbe zoper zavrnitev prošnje o odprtju osnovnega plačilnega računa, pravici, da o zavrnitvi prošnje za odprtje osnovnega plačilnega računa seznani Banko Slovenije, in o pravici do izvensodnega reševanja sporov. V obvestilu mora banka oziroma hranilnica navesti tudi ustrezne kontaktne podatke.
Odpoved osnovnega plačilnega računa
Banka oziroma hranilnica lahko potrošniku odpove osnovni plačilni račun le v naslednjih primerih:
potrošnik je osnovni plačilni račun namerno uporabljal za nezakonite namene;
na osnovnem plačilnem računu več kot 24 zaporednih mesecev ni bilo nobene transakcije;
potrošnik je predložil netočne informacije, da bi pridobil pravico do osnovnega plačilnega računa, kadar na podlagi točnih informacij takšne pravice ne bi pridobil;
potrošnik ne prebiva več zakonito v Evropski Uniji;
potrošnik naknadno odpre plačilni račun pri drugi banki oziroma hranilnici, ki mu omogoča najmanj uporabo obsega storitev osnovnega plačilnega računa;
potrošnik krši ali je v zadnjih treh letih kršil pogodbeno obveznost do banke oziroma hranilnice ali
pod pogoji, ki jih glede odstopa od pogodbe določa drug zakon (npr. zakon, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma).
Banka oziroma hranilnica mora v primeru odpovedi osnovnega plačilnega računa potrošnika obvestiti o postopku pritožbe zoper odpoved, o pravici, da o odpovedi osnovnega plačilnega računa seznani Banko Slovenije, in o pravici do izvensodnega reševanja sporov. V obvestilu mora banka oziroma hranilnica navesti tudi ustrezne kontaktne podatke.