Velja govorjena beseda.
Spoštovana gospa predsednica republike, nekdanji guvernerji, drage kolegice in kolegi, dame in gospodje, v čast in veselje mi je, da vas lahko danes nagovorim ob dveh pomembnih jubilejih za Slovenijo in Banko Slovenije.
Dovolite mi, da si v naslednjih nekaj minutah privoščim kanček nostalgije in da se z menoj ozrete v obdobje, ko sta se rojevali naša država in njena centralna banka, institucija, ki že petintrideset let pomaga varovati našo denarno in finančno stabilnost.
Po izteku trimesečnega moratorija, 8. oktobra 1991, smo se Slovenci zbudili, odšli na pošto, v trgovino, na banko, in začeli nov dan.
Toda tistega dne je nekaj povsem vsakdanjega postalo zgodovinsko. Jugoslovanske dinarje je zamenjal slovenski denar kot edino zakonito plačilno sredstvo v Sloveniji.
Menjava za vrednostne bone, saj bankovci še niso bili natisnjeni, je bila končana v treh dneh. Tolar pa je postal denar naše nove države.
Danes, petintrideset let pozneje, se zbiramo in spominjamo tistega jutra.
Čeprav je danes kanček nostalgije dovoljen, pa se tega obdobja ne spominjamo zgolj zaradi preteklosti. Zgodba o tolarju namreč pove nekaj bistvenega o nas samih. Spomnimo se okoliščin, ki so nas pripeljale do prve valute naše države. Slovenija je razglasila samostojnost 25. junija 1991. Istega dne je Skupščina sprejela zakon o Banki Slovenije.
Ustanovitelji naše države so razumeli nekaj, kar morda danes prehitro pozabimo: država, ki ne more izdajati lastnega denarja, varovati njegove vrednosti in upravljati svojih plačil, ostaja v pomembnem smislu nedokončana.
Obdobje po razglasitvi samostojnosti je zaznamoval trimesečni moratorij na izvajanje osamosvojitvenih ukrepov. Toda ti trije meseci niso bili namenjeni zgolj čakanju. Medtem ko je bilo izvajanje osamosvojitvenih ukrepov uradno zamrznjeno, je v strogi tajnosti majhna skupina ekonomistov, pravnikov in centralnih bankirjev pripravljala nekaj, česar Slovenci dotlej še nismo poznali. Pripravljali so uvedbo samostojne slovenske valute. Tako so nastali začasni bankovci, imenovani vrednostni boni. Natisnjeni vnaprej. V tajnosti. Za vsak primer. Nekateri so vanje dvomili. Ko pa je nastopil odločilni trenutek, Slovenija ni oklevala. Dinar se je zamenjal v razmerju ena proti ena. Nova valuta je zaživela.
Rad bi poudaril, kako pogumno je bilo to.
Omembe vrednih deviznih rezerv ni bilo. Te je bilo treba zgraditi praktično vzporedno z nastajanjem novega denarja. Ni bilo bonitetne ocene. Ni bilo mednarodnega priznanja. Slovenija še ni bila članica Združenih narodov, kaj šele Mednarodnega denarnega sklada.
A valuta je navsezadnje obljuba.
In oktobra 1991 je za to obljubo stala predvsem odločenost naroda ter verodostojnost ljudi, ki so jo dali. Eden največjih dosežkov denarne osamosvojitve zato ni bil le v tem, da smo natisnili lasten denar. Temveč v tem, da smo mu ljudje verjeli. Da smo državljanke in državljani v roke vzeli kos papirja in v njem prepoznali vrednost nove države.
In zakaj je to tako pomembno?
S tolarjem smo Slovenci prvič prevzeli polno odgovornost za vrednost svojega denarja. Odgovornost pomeni, da nase prevzamemo tudi morebitne napake. Pomeni pa tudi, da uspehi postanejo naši.
In uspehi so sledili.
Začasne vrednostne bone so kmalu zamenjali pravi tolarski bankovci.
Prepričan sem, da podobe Trubarja, Prešerna, Plečnika in Kobilce, ki so jih krasile, mnogim med nami še danes obudijo spomine na tisto obdobje.
Inflacijo, ki je leta 1991 znašala skoraj 250 odstotkov, smo korak za korakom zniževali. Zgradili smo devizne rezerve. Tolar je postal konvertibilen. Pridobili smo zaupanje. Prav iz zaupanja pa izhaja resnična vrednost denarja. Zaupanje, da bo svojo vrednost ohranil. In zaupanje, da bodo institucije, ki stojijo za njim, svojo nalogo opravile odgovorno. Prav pridobljeno zaupanje partnerjev in trgov nam je odprlo vrata v Evropsko unijo.
Tolar nam je dobro služil petnajst let. Nato smo ga po lastni odločitvi zamenjali za evro. Toda tolar ni bil le vmesna postaja na poti do skupne evropske valute. Bil je denar obdobja, v katerem smo utrdili svojo gospodarsko stabilnost. Zgradili mednarodno verodostojnost. In pridobili zaupanje svojih partnerjev. Brez tolarja in temeljev, ki jih je postavil, ne bi bilo uspešnega prevzema evra.
Danes Banka Slovenije deluje v širši evropski skupnosti centralnih bank. Pri našem delu nas povezujejo skupne vrednote: zaupanje, skrb, zavzetost in razvojna miselnost. To so vrednote, ki povezujejo več deset tisoč sodelavcev po Evropi. Hkrati pa ostajajo tudi vodilo našega delovanja doma.
Verjamem, da se naše poslanstvo ne konča zgolj pri denarju. V Banki Slovenije želimo s svojim delovanjem prispevati tudi k širši družbeni blaginji. S programi finančnega opismenjevanja k pridobivanju in ohranjanju znanja. Z našim muzejem, galerijo in violinami h kulturi. Predvsem pa želimo utrjevati zaupanje v institucije, na katerih temeljita stabilnost in blaginja naše družbe.
Zato danes počastimo tisto oktobrsko jutro. Počastimo ljudi, ki so omogočili, da je bilo sploh mogoče.
S hvaležnostjo se spominjamo vseh, ki so v tistih zahtevnih časih prevzeli odgovornost in ustvarili temelje, na katerih stojimo še danes. In spomnimo se, da vrednost in moč valute pravzaprav nista v papirju, kovancu ali danes vse pogosteje v digitalnem zapisu. Prava vrednost je v zaupanju. V zaupanju v denar. V zaupanju v institucije, ki za njim stojijo.
In predvsem v zaupanju naroda vase.