Velja govorjena beseda.
Spoštovani visoki gostje, cenjene sodelavke in sodelavci, gospe in gospodje. V veliko čast mi je, da vas lahko pozdravim na današnji otvoritvi razstave "Od tolarja do evra: podobe našega denarja", s katero obeležujemo 35 let od uvedbe tolarja, prve valute v samostojni Sloveniji.
Današnja razstava je priložnost, da se spomnimo njegovega nastanka, obenem pa razmislimo o pomenu denarja v naši družbi. Denar je lahko kovanec, bankovec in v današnji dobi vse pogosteje digitalni zapis. A prava vrednost denarja izhaja iz zaupanja ljudi. Zaupanja, da bo svojo vrednost ohranil in da bodo institucije, ki zanj skrbijo, svojo nalogo opravile.
Pred natanko petintridesetimi leti smo Slovenci v roke prvič dobili denar naše nove samostojne države. Toda njegova prava vrednost ni bila zapisana na papirju – odražala se je v zaupanju, da bo naša mlada država sposobna stati za svojim denarjem.
Priprave na denarno osamosvojitev so se začele že pred uradno osamosvojitvijo, ko so nastajali prvi osnutki zakonodaje in rešitve za trenutek, ko bo Slovenija potrebovala svojo valuto. V prvi polovici leta 1991 so priprave dobivale vse bolj konkretno institucionalno podobo.
25. junija je Banka Slovenije z začetkom veljavnosti Zakona o Banki Slovenije formalno postala samostojna centralna banka, kar je predstavljalo pomemben institucionalni mejnik za našo državo. Sledili so osamosvojitev, Brionska deklaracija in trimesečni moratorij.
Tik pred iztekom moratorija je vlada 6. oktobra 1991 sprejela ključna zakona o denarni enoti in njeni uporabi, ki sta bila že naslednji dan poslana v parlamentarno obravnavo in sprejetje.
8. oktobra 1991 so bili izdani prvi vrednostni boni – začasni slovenski denar, ki je državi omogočil vodenje lastne denarne in tečajne politike.
Velik del teh priprav je potekal v izjemno zahtevnih razmerah in daleč od oči javnosti. V nekaj mesecih se je nekaj, kar je bilo najprej ideja, nato načrt in na koncu zakon, preselilo v denarnice ljudi.
Prvi boni so bili le začetek. Septembra 1992 so v obtok prišli prvi tolarski bankovci, januarja 1993 še kovanci. S podobami pomembnih osebnosti naše zgodovine so postali tudi simbol slovenske identitete.
Tolar je spremljal Slovenijo skozi obdobje gospodarske stabilizacije in evropske integracije vse do uvedbe evra leta 2007. Obdobje tolarja je bilo pravzaprav precej kratko. S 1. januarjem 2007 ga je nadomestil evro, Slovenija pa je z vstopom v evrsko območje postala del Evrosistema ter začela sooblikovati denarno politiko skupnega evropskega denarnega prostora.
In morda je prav v tem eden največjih uspehov tolarja: da smo se mu lahko odpovedali.
Ko smo ga uvedli, je lastna valuta predstavljala enega najbolj oprijemljivih izrazov slovenske ekonomske in državne suverenosti. Ko smo pozneje prevzeli evro, pa smo to storili kot država, ki je bila pripravljena svojo monetarno prihodnost povezati z evropsko. Na prvi pogled gre za dve zelo različni odločitvi, ki pa jih ponovno povezuje nekaj bistvenega. Zaupanje.
Ob rojstvu samostojne Slovenije zaupanje, da smo sposobni vzpostaviti lasten denar in samostojno centralno banko, šestnajst let kasneje pa zaupanje v skupno evropsko identiteto, valuto in institucije, katerih del je postala tudi Banka Slovenije.
Zgodba tolarja nas torej uči, da za vrednostjo denarja vedno stojijo tudi vrednote – zaupanje, stabilnost in verodostojnost institucij. Odgovornost naše generacije pa je, da tisto, kar smo v teh desetletjih zgradili, ohranimo trdno tudi za prihodnost.
Ob tej obletnici želim posebej izpostaviti in se zahvaliti vsem nekdanjim sodelavcem Banke Slovenije, ki so s svojim znanjem, predanostjo in pogumom odigrali ključno vlogo pri uvedbi tolarja. Brez njihove strokovnosti in odgovornosti danes ne bi mogli obeleževati tega pomembnega jubileja.