Velja govorjena beseda.
Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi,
v veliko veselje mi je, da vas lahko danes pozdravim na bančni konferenci in se z vami pogovorim o tem, kar postaja osrednja tema našega časa – kako v svetu, ki se hitro spreminja, ohraniti stabilnost, konkurenčnost in zaupanje v finančni sistem.
Prepričan sem, da nas čakajo poglobljene razprave in dragocena izmenjava izkušenj. Prav to je v takšnem obdobju ključnega pomena: da ne analiziramo sprememb vsak zase, temveč jih poskušamo razumeti skupaj.
Živimo v času globokih strukturnih premikov, ki presegajo ciklične spremembe, na katere smo bili v preteklosti vajeni. Ti premiki ne preoblikujejo le globalnih razmerij moči, temveč segajo globlje – v samo jedro naših gospodarskih sistemov, finančne arhitekture in denarnih okvirov.
Če pogledamo nazaj, se danes zdi, da je v obdobju med globalno finančno krizo in pandemijo covida bančni sistem deloval v relativno stabilnem in predvidljivem mednarodnem okolju. Globalizacija se je poglabljala, trgovina širila, kapital je relativno nemoteno krožil, podjetja in finančne institucije pa so optimizirale svoje poslovne modele v kontekstu, ki ga je zaznamovala integracija.
Danes se ta kontekst bistveno spreminja.
Geopolitične napetosti se stopnjujejo, svet se fragmentira, dobavne verige se na novo oblikujejo, vprašanja strateških odvisnosti pa ponovno prihajajo v ospredje. Hkrati smo priča pospešeni digitalni transformaciji, ki ne spreminja le načinov poslovanja, temveč tudi razmerja moči — predvsem tam, kjer gre za nadzor nad ključnimi infrastrukturnimi sistemi.
To nas postavlja pred temeljno vprašanje: kako v takem svetu upravljati tveganja na način, ki zagotavlja dolgoročno stabilnost?
Globalni finančni sistem in realno gospodarstvo sta v zadnjih letih pokazala presenetljivo odpornost. Kljub pandemiji, inflacijskim pritiskom, zaostrovanju monetarne politike in številnim geopolitičnim šokom sistem ni izgubil funkcionalnosti.
Vendar to ne pomeni, da so tveganja manjša. Ravno nasprotno – njihova narava se spreminja.
Novi šoki, kot so zaostritve na Bližnjem vzhodu in povečana negotovost glede prihodnjega razvoja mednarodnega sodelovanja opozarjajo, da živimo v okolju, kjer so diskontinuitete verjetnejše kot v preteklosti. Takšno okolje povečuje tveganje fragmentacije – ne le gospodarske, temveč tudi regulatorne in infrastrukturne.
Vzporedno s tem naraščajo tudi kibernetska tveganja in hibridne grožnje, ki ciljajo prav na tiste segmente, na katerih temelji sodobni finančni sistem.
Najprej geopolitično tveganje.
To danes ni več kategorija, ki bi jo lahko obravnavali kot obrobni scenarij. Postaja horizontalni dejavnik, ki vpliva na kreditno tveganje, tržna tveganja, likvidnost, operativno tveganje in, vse bolj, na samo sposobnost neprekinjenega poslovanja.
Ključno vprašanje ni več, ali se bo geopolitični šok zgodil, temveč kako bo vplival na vašo institucijo – in kako hitro boste lahko nanj reagirali.
To zahteva premik v razmišljanju. Geopolitično tveganje mora postati integrirani del standardnih analiz in odločanja, ne dodatni scenarij na robu modelov.
Banke, ki danes te dimenzije sistematično vključujejo v svoje procese, bodo imele pomembno prednost. Ne zato, ker bi lahko napovedale prihodnost, temveč zato, ker bodo pripravljene na širši spekter možnih razvojnih poti.
Ta logika je tudi v ozadju nadzorniških prioritet ECB, kjer geopolitična tveganja ostajajo v ospredju. Letošnji tematski stresni testi bodo prav zato posebej usmerjeni v ocenjevanje vpliva geopolitičnih scenarijev na solventnost, likvidnost in pogoje financiranja bank.
Druga dimenzija, ki danes hitro pridobiva na pomenu, je infrastrukturna.
V zadnjem desetletju smo optimizirali poslovne modele v smeri učinkovitosti, kar je pogosto pomenilo koncentracijo – na določenega ponudnika, določeno tehnologijo ali določeno platformo.
To je bilo v stabilnem okolju racionalno.
V spremenjenem okolju pa se takšne odvisnosti začnejo obnašati kot tveganja.
Odvisnost od enega oblačnega ponudnika, enega plačilnega procesorja ali ene platforme umetne inteligence danes ni več zgolj tehnična ali stroškovna odločitev. Postaja vprašanje operativne odpornosti in, v širšem smislu, strateške avtonomije.
To ne pomeni, da moramo vse sisteme podvajati ali vračati v lokalno okolje. Tak pristop bi bil neučinkovit. Pomeni pa, da moramo imeti jasno sliko svojih odvisnosti in razumeti, kakšna tveganja iz njih izhajajo. Še pomembneje pa je, da imamo za ključne procese pripravljene scenarije za primer motenj in da redno preverjamo njihovo izvedljivost v praksi.
Evropa je na tem področju v specifičnem položaju. Na področju digitalnih plačil, oblačnih storitev in naprednih tehnologij smo v veliki meri odvisni od neevropskih ponudnikov. Kartične sheme, ki predstavljajo večino transakcij v evrskem območju, so globalne. Kritična IT infrastruktura pogosto temelji na peščici velikih ponudnikov zunaj Evrope. Enako velja za številne modele umetne inteligence, ki jih banke vse bolj uporabljajo.
V stabilnem okolju je takšna odvisnost lahko povsem racionalna in ekonomsko optimalna. V današnjem okolju pa postaja vprašanje, ali je taka struktura dolgoročno vzdržna.
Primerjava z energetsko odvisnostjo je tukaj poučna prav zato, ker je neprijetna. Tudi energetska odvisnost je bila dolgo ekonomsko smiselna – dokler ni postala strateška ranljivost. Razlika danes je, da imamo možnost reagirati pred krizo in ne šele po njej.
V tem kontekstu dobiva projekt digitalnega evra dodatno dimenzijo. Ne gre zgolj za uvedbo nove oblike denarja ali za modernizacijo plačilnega sistema. Gre za vprašanje, kdo nadzoruje temeljno infrastrukturo, prek katere poteka velik del gospodarske aktivnosti.
Za bančni sektor to odpira pomembna vprašanja. Ne le o vlogi bank v prihodnjem plačilnem ekosistemu, temveč tudi o modelih financiranja in odnosu do komitentov. Prav zato je aktivno sodelovanje bank pri oblikovanju tega projekta ključno. Vpliv na rezultat imajo predvsem tisti, ki v njem sodelujejo.
Podobno velja za umetno inteligenco, ki postaja nova os globalnega tehnološkega rivalstva.
Za banke to ni abstraktna tema, temveč operativna realnost. Modeli, ki jih uporabljamo v kreditnih procesih, upravljanju tveganj in zaznavanju prevar, so pogosto razviti zunaj Evrope, kar odpira vprašanja odvisnosti, regulativnih pristopov in odgovornosti.
Dober primer hitrosti in smeri razvoja je nedavni napredek na področju naprednih jezikovnih modelov, med drugim model Mythos podjetja Anthropic. Gre za tehnologijo, ki je sposobna prepoznavati in izkoriščati ranljivosti v kompleksnih informacijskih sistemih z bistveno večjo učinkovitostjo kot dosedanji pristopi. Čeprav takšni modeli še niso široko dostopni, njihova zmogljivost jasno nakazuje, kako hitro se lahko spremeni narava kibernetskih tveganj.
To pomeni, da obramba ne bo več temeljila zgolj na postopnem izboljševanju obstoječih pristopov, temveč bo zahtevala bistveno hitrejše prilagajanje — tako na ravni tehnologije kot na ravni procesov upravljanja tveganj.
To ima za bančni sektor zelo konkretne implikacije.
Na dolgi rok bo učinkovita obramba pred tovrstnimi tveganji temeljila na uporabi enako naprednih tehnologij. Vmes pa ostaja ključnega pomena disciplina pri osnovah: hitro zaznavanje ranljivosti, pravočasno nameščanje popravkov, robustni procesi upravljanja sprememb in jasno definirana odgovornost.
Vse to pa nas pripelje do širšega vprašanja konkurenčnosti.
Konkurenčnost Evropske unije bo v prihodnjih letih vse bolj odvisna od njene sposobnosti, da izkoristi potencial digitalizacije. Kot opozarja Mario Draghi, Evropa na tem področju zaostaja – ne zaradi pomanjkanja znanja ali talentov, temveč zaradi razdrobljenosti in prepočasnega prehoda iz inovacije v komercialno uporabo.
Evropa ima ideje. Ima tudi regulatorni okvir. Kar ji pogosto manjka, je hitrost in sposobnost skaliranja.
Revolucija, ki jo prinaša umetna inteligenca, ponuja Evropi novo priložnost, da naslovimo obstoječe šibkosti kot tudi strateško avtonomijo Evrope.
Za bančni sektor je to pomembno iz dveh razlogov. Prvič, ker neposredno vpliva na konkurenčnost vaših komitentov. In drugič, ker vpliva na lastno konkurenčnost bank – tako v odnosu do globalnih finančnih institucij kot do novih tehnoloških ponudnikov.
Za majhno odprto gospodarstvo, kot je naše, ima ta razprava še dodatno težo.
Naša pogajalska moč v odnosu do globalnih ponudnikov je omejena. Naša zmožnost samostojne gradnje alternativ prav tako. To pomeni, da naš odgovor ne more biti izoliran, temveč mora biti evropski.
Naša vključenost v evropske projekte, v skupne regulatorne procese in v razvoj skupnih infrastrukturnih rešitev ni ideološka izbira. Je ekonomska nujnost.
Enotni trg, skupna valuta, skupna pravila – vse to niso omejitve, temveč instrumenti, ki povečujejo naš vpliv in našo odpornost.
Če se vrnem na začetek: geopolitika in digitalizacija sta postali del vsakodnevnega upravljanja bank. Ne kot abstraktni temi, temveč kot konkretna dejavnika, ki vplivata na odločitve o kreditiranju, upravljanju tveganj, investicijah in poslovnih modelih.
Naš odziv na to ne sme biti ignoriranje teh sprememb. Prav tako ne sme biti paraliza pred njihovo kompleksnostjo.
Biti mora profesionalen, analitičen in predvsem pravočasen.
To pomeni boljše razumevanje izpostavljenosti, boljše scenarije, boljše priprave – in tudi več pripravljenosti na to, da se nekaterim ustaljenim predpostavkam odpovemo.
Institucije, ki bodo to sposobnost razvile, bodo v prihodnjem desetletju v bistveno boljšem položaju. Ne zato, ker bodo vedele, kaj se bo zgodilo, temveč zato, ker bodo pripravljene na to, da se lahko zgodi več različnih scenarijev.
In prav tu se vračamo k bistvu bančništva.
To je v bistvu isto, kar smo vedno počeli. Upravljanje negotovosti. Sprejemanje odločitev v nepopolnih informacijah. Gradnja zaupanja v okolju, kjer absolutne gotovosti ni. Le okolje, v katerem to počnemo, se je spremenilo.
A prav v tem okolju bo vaša vloga še bolj ključna.
Odločitve, ki jih sprejemate danes – o tem, katera tveganja vključite v svoje modele, kako strukturirate svoje tehnološke odvisnosti, s kom gradite partnerstva in kako prilagajate poslovne modele – bodo določale ne le uspešnost vaših institucij, temveč tudi odpornost celotnega finančnega sistema.
V času, ko se pravila igre spreminjajo, ni najpomembneje, kdo ima najbolj natančne projekcije. Pomembneje je, kdo pravočasno prepozna, katere predpostavke ne držijo več, in ima pogum, da svoje odločitve temu prilagodi.
Kot je zapisal John Maynard Keynes: “Težava ni v novih idejah, temveč v tem, da se znebimo starih.”
Prav ta sposobnost – opustiti ustaljene načine razmišljanja takrat, ko ne delujejo več – bo odločala o tem, katere banke bodo spremembe zgolj spremljale in katere jih bodo soustvarjale.