Slovensko ljudsko izročilo, ki vključuje pesmi, pripovedi, bajke, legende, réke, pregovore, izštevanke, je pravo bogastvo informacij o socialnih, ekonomskih, psiholoških ter ožje kulturnih lastnostih in posebnostih našega življenja. Vsepovsod je na ta ali oni način omenjen tudi denar.
Izročilo nam pomaga razumeti, kako so ljudje v vsakdanjem življenju v naših krajih nekoč poimenovali denar. Poleg uradnih poimenovanj, kot so dukat, tolar, goldinar, krajcar, so uporabljali tudi bolj pristna in slikovita imena, ki so jim olajšala prepoznavanje različnih vrst denarja. Lahko so jih preprosto poimenovali po barvi. Bleščeči zlatniki so bili tako »žuti« zlati, zlati rumeni, zlataki, rumenjaki ali pa svetli srebrniki kar beliči. Lahko so jih poimenovali po številkah, ki so jih imeli kovanci za oznako vrednosti, kot na primer dvojača, trojača, petica, zeksar, šestica, cvanc'garca, dvajsetica. Lahko pa po raznih podobah, na primer šmarna petica je dobila ime po podobi Matere božje, repar po repi v grbu salzburškega nadškofa slovenskega rodu in podobno.
Beseda »plačilo« pa ni povezana le z materialno vrednostjo nekega predmeta ali storitve, temveč ima tudi etično in moralno podstat: plačujemo za neupoštevanje družbenih norm, plačujemo za napake, plačujemo za brezbrižnost …, pa tudi za višje varstvo. Znan je pogovorni frazem, da je nekdo »gor plačou«. Preventivno in kurativno torej plačujemo z denarjem in z drugimi daritvami, plačamo pa tudi z boleznijo, s kaznijo … Ne štejemo le denarja, ne preštevamo le imetja, ampak »mu jih je kdaj tudi naštela«, pri čemer tisti »jih« pomeni veliko trdih besed za veliko napak.
Razstava Sedem žutih zlatih raziskuje, odraža in oživlja vlogo denarja v ljudskem izročilu našega geografskega in kulturnega območja. Proučuje bogastvo mnogoterih pomenov in pojavov denarja, bodisi snovnih ali nesnovnih, neposrednih ali prenesenih. Skozi tri premišljeno oblikovane sklope sledimo različnim iteracijam denarja v vsakdanjem in prazničnem življenju naših prednikov ter opazujemo odmeve, ki segajo do današnjega dne. Prvi sklop nas vodi skozi numizmatično podstat denarja; ta vključuje zlatnike, srebrnike in bakrene kovance. Ti kovanci niso zgolj nosilci finančne vrednosti, temveč so obogateni z živahno tradicijo ljudskega pripovedništva in pesništva. Sledijo jim barvite šege in navade, ki prepletajo denar z življenjskim krogom naših prednikov, od rojstva do smrti, ter ga povezujejo z letnim koledarjem opravil, ritualov in praznovanj. Denar v teh kontekstih poudarja pomen in težo elementov njihovega vsakdana. Zadnji sklop razstave izpostavlja pomen denarja kot dekorativnega elementa, navzočega v nakitu in okrasih. Ta del razkriva estetsko vrednost denarja ter prikazuje načine, kako se ta vklaplja v tradicijo ljudske likovne ustvarjalnosti. S tem razkriva, kako denar presega svojo zgolj ekonomsko vlogo in postaja pomemben del kulturne dediščine, ki povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost.
In v resnici v ljudskem izročilu, šegah in navadah, oblačilni kulturi in ljudski likovni umetnosti pa tudi v ljudskem poimenovanju denarja in popularni kulturi, kar vse je naša kulturna dediščina, lahko uzremo ne samo zgodovino denarja, temveč tudi zgodovino slovenskih dežel in njenih prebivalcev. Vsemu temu se Banka Slovenije z veseljem posveča tudi z razstavo Sedem žutih zlatih.
Avtorji razstave: Špela Goltes, Bogdana Herman, Alenka Miškec, Katarina Nahtigal, Vladimir Vidmar
Produkcija: Banka Slovenije
Koproducenti: Narodni muzej Slovenije, Slovenski etnografski muzej, Numizmatično društvo Slovenije
Izdelava razstavnega pohištva: Gregor Stražar s.p.
Obrazstavna besedila: Bogdana Herman, Alenka Miškec, Katarina Nahtigal, Vladimir Vidmar
Zahvale: SAZAS
