Slikarstvo je zadnja leta zelo aktualna tema sodobne umetnosti pri nas. Po precej razvpitem razcvetu postmedijskega slikarstva na prelomu tisočletja smo kar nekaj časa čakali na paradigme, s katerimi bi mlade generacije postavile nove pozicije in pomenske mreže. V preteklih letih opažamo čedalje več raznolikih prijemov na tem področju. Vprašanje je, kako jih razumeti. Ali lahko – in ali je to danes sploh še smiselno – zanje iščemo določene skupne predpostavke, motivacije ali izhodišča? Ali je lahko nek družbeni trenutek v tem oziru posebej usoden oziroma ali so produkcijski modeli usodno zaznali slikarske refleksije mladih generacij?
Na ta vprašanja si prizadeva odgovoriti razstava Ni belega platna, ki predstavlja širok izbor del študentov oddelka za slikarstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje UL. Raje kot da bi iskali stare in nove -izme za njihovo kategorizacijo, je tisto, kar gledalca preseneti, zavestna vrnitev k mediju slike. V določeni meri je to v času hibridnosti skoraj vsega, ne samo umetniških zvrsti, na prvi pogled presenetljivo dejstvo, vendar širok nabor na razstavi predstavljenih del deli zanimanje za probleme slikarstva kot medija. Znotraj te oznake imamo vsekakor opravka z raznolikimi prijemi, ki jih opredeljuje zanimanje za jezik, avtorstvo, probleme virtualne resničnosti in družbe digitalne dobe ter zanimanje za fluidnost pomenov in paradoksne materialnosti, ki iz te izhajajo. Vsi ti pristopi pa so razdelani z izrazito slikarskimi sredstvi in razmisleki, skrbno in koncentrirano. Celo redki ekskurzi izven klasičnih medijskih gabaritov slike v objekt, kažejo podobna, slikarstvu zavezana razmišljanja.
Čeprav je nehvaležno in morda zavajajoče ponujati enoznačne odgovore na vprašanje, kaj motivira to tendenco, se ključ morda nahaja v svojevrstnem obratu v modelu refleksije. Čas medijske ekspanzije slikarstva, vsaj v izboru pričujoče razstave, je morda zamenjal čas koncentrirane refleksije. Mogoče je za čas splošne negotovosti konceptualno primernejši poglobljen pogled in natančna analiza kot pa razpršenost eksperimenta in met v neznano. Razstava Ni belega platna zagotovo ne daje dokončnih odgovorov na ta vprašanja, namesto tega ponuja afirmativno moč umetnosti kot spodbudo za nova vprašanja in nove odgovore.
Avtorji: Ema Maznik Antić, Zdenka Pandžić, Petar Zekić, Nina Nenadović, Vid Koprivšek, Anastazija Pirnat, Bor Šparemblek, Neža Perovšek, Maša Knapič Monika Slemc, Samuel Bernthal, Tina Sapundžić
Mentorja: prof. mag. Žiga Kariž, izr. prof. mag. Ksenija Čerče
Kurator MGBS: Vladimir Vidmar
Produkcija: Akademija za likovno umetnost in oblikovanje UL
