Razstava predstavlja tri projekte, ki so jih študentke in študenti magistrskega študija smeri Industrijsko oblikovanje na ALUO UL razvili za vabljeni natečaj Biodesign Challenge 2025. Biodesign je v oblikovanju razmeroma mlado področje, ki konceptualno povezuje biološke znanosti, umetnost, tehnologijo in oblikovanje ter s svojim raziskovalnim pristopom presega tradicionalne okvire oblikovalske prakse. Študenti so prostor premišljevanja o biodesignu skozi večplastno umetniško-oblikovalsko raziskavo – ki združuje materialni eksperiment, spekulativno oblikovanje in poglobljeno kulturno refleksijo – umestili v širši trajnostni okvir, ožje pa so ga artikulirali skozi vprašanje ravnanja z viri in surovinami.
Razstavljeni projekti posegajo v tri različna okolja:
Seapack raziskuje morski ekosistem,
WOODn’t it be nice gozdni ekosistem,
What remains? pa človeško minljivost.
Projekt What remains? je skupina treh študentov junija 2025 predstavila v sklopu finalistov v New Yorku na Parsons School of Design in v Muzeju moderne umetnosti (MoMA). Gre za spekulativni oblikovalski projekt, ki se poglablja v razmislek o praksah pokopa pokojnih. S preoblikovanjem krvi in las – dveh globoko osebnih in simbolno bogatih snovi – je ekipa razvila biorazgradljiv kompozit, iz katerega je nastala žara, ki telo s premišljenostjo vrača zemlji. Material je zasnovan za dopolnitev vračanja telesa v naravni krog razpada in nadaljnjega kroženja surovin. Projekt tako ne ponuja le materialne inovacije, temveč odpira prostor za razmislek o našem odnosu do smrti, žalovanja in dediščine, ki jo puščamo za seboj. Predlaga nov pogled: žalovanje s ponižnostjo, oblikovanje s skrbnim razmislekom in vračanje v naravo z zavestjo o minljivosti.
Projekt WOODn’t it be nice? naslavlja kompleksne preplete odnosov v gozdnem ekosistemu, ki so pogosto spregledani ali zapostavljeni zaradi človeških kapitalističnih interesov. Vedno večje težnje po rasti ekonomske vrednosti so povzročile preobrazbo gozdov iz raznolikih, multikulturnih sistemov v izrazito monokulturne. To je privedlo do neravnovesij, ki ogrožajo biotsko raznovrstnost in vodijo v širjenje »zelenih puščav«, kar posledično povzroča degradacijo naravnega ekosistema. Projekt raziskuje prekomerno razmnoževanje lubadarja ne kot krivca, temveč kot indikator antropocentričnih posegov v gozdove ter s tem odpira vprašanja o gospodarjenju z gozdovi v postantropocentričnem okviru. Oblikovana predloga – izobraževalni objekt ter objekt kot stičišče za večvrstno udejstvovanje – predstavljata izhodišče za razumevanje problematike z novega zornega kota ter ponujata prvi korak k ustvarjanju odpornejših gozdov in premišljenemu upravljanju z njimi.
Tretji projekt, Seapack, se osredotoča na problematiko morske biodiverzitete in zdravja ekosistemov. Kot rešitev ponuja biomaterial za embalažo, razvit iz posušene morske trave, nabrane na slovenski obali kot odpadek, ki se običajno sežge. Seapack je biorazgradljiva, kompostabilna alternativa embalažnim penam iz nafte. S preoblikovanjem organskih odpadkov z obale v uporaben material ne le zmanjšujemo okoljsko škodo, temveč si zamišljamo prihodnost, v kateri se lahko embalaža, ustvarjena ob morju in »iz morja«, varno vanj tudi vrne.
Sodelujoči študenti in študentke:
projekt What remains?: Jaka Kordiš, Matic Lesjak, Črt Štrubelj
projekt WOODn't it be nice?: Zoja Čepin, Maša Kralj, Jure Kralj, Klara Maček, Leon Rojk Štupar
projekt Seapack: Marko Gorenak, Anja Tudjan, Umihana Dizdarević, Nina Vranješ
Mentorji in mentorice: prof. mag. Barbara Prinčič, izr. prof. dr. Barbara Predan, prof. Jure Miklavc, asist. Tamara Lašič Jurković, asist. Tim Prezelj
Avtorji razstavnega koncepta in oblikovanja razstave: Zoja Čepin, Marko Gorenak, Jaka Kordiš, Klara Maček
Kuratorka MGBS: Ema Kobal
Produkcija: Univerza v Ljubljani
