Znanost in umetnost makroekonomskega napovedovanja

Makroekonomske napovedi odločevalcem pomagajo krmariti skozi negotovo gospodarsko okolje. Njihova vrednost ni le v številkah, temveč v smiselni orkestraciji modelskih ocen, ekspertne presoje in obravnave tveganj v uglašena sporočila, ki podpirajo odgovorno in premišljeno sprejemanje ekonomskih odločitev.

Številni dejavniki omejujejo makroekonomsko napovedovanje, a ne zmanjšujejo njegovega pomena

Napovedovanje gospodarskih gibanj je za vsakega makroekonomista lahko precej streznitvena izkušnja. Vedno znova nas opozarja na meje makroekonomske analize in na kompleksnost gospodarskega okolja, ki ga želimo predvideti. V vsak napovedni cikel vstopamo z zavedanjem, da se bo naša točkovna napoved zelo verjetno razlikovala od pozneje objavljenega podatka. Na eno decimalno mesto natančna ocena je namreč oblikovana v kontekstu trenutnega preseka razpoložljivih preteklih podatkov, tekočih gibanj in predpostavk, s katerim na drugi strani napovedujemo neprestano spreminjajoče se gospodarsko okolje.

A omejitve makroekonomskega napovedovanja niso zgolj tehnične, ampak tudi globlje filozofske. V nasprotju z zaprtim fizikalnim sistemom gospodarstvo oblikujejo neštete interakcije med gospodinjstvi, podjetji, državo, finančnimi trgi in mednarodnim okoljem. Tudi če bi lahko vsa ta razmerja konceptualno zajeli in imeli na voljo superračunalnik za njihovo ovrednotenje, bi bilo gospodarstvo še vedno izpostavljeno nepredvidljivim šokom, ki lahko postavljena razmerja in vedenjske vzorce hitro spremenijo ali celo postavijo na glavo. Gospodarstva zato ni mogoče obravnavati kot laboratorij, v katerem bi trenutni presek pogojev ostal zamrznjen, naše napovedi pa popolnoma deterministične. Prav ta odsotnost nadzorovanega eksperimentalnega okolja je tisto, ki pri ekonomistih vzbuja t. i. »physics envy« oziroma zavist do naravoslovnih ved.

Ob tem se pojavi še dodatna posebnost. Makroekonomske napovedi, ki jih pripravljajo institucije, ki oblikujejo ekonomske politike, so po svoji naravi endogene. Ta nekoliko učen izraz lahko preprosteje ponazorimo z modrostjo, ki jo uči skoraj vsak znanstvenofantastični film o potovanju skozi čas. Ko ljudje dobijo vpogled v prihodnost, zaradi tega spremenijo svoje vedenje že v sedanjosti in s tem vplivajo tudi na prihodnji razvoj dogodkov. Podobno lahko napovedi centralnih bank vplivajo na odločitve ekonomskih politik, gibanja na finančnih trgih, ravnanje vlagateljev ter pričakovanja podjetij in gospodinjstev. Objava in komunikacija napovedi lahko zato sami prispevata k temu, da se gospodarski razvoj odmakne od poti, ki jo je napoved sprva opisovala.

Toda čeprav moramo ekonomisti te omejitve in izzive razumeti ter jih upoštevati pri svojem delu, to še ne pomeni, da so makroekonomske napovedi neuporabne. Nasprotno, ostajajo eden ključnih gradnikov oblikovanja ekonomskih politik. Da to razumemo, je treba opredeliti ustrezen način njihove interpretacije. Pri odločanju o ekonomskih politikah makroekonomske napovedi vstopajo predvsem kot diagnoza gospodarskega stanja in obetov, ne pa kot denimo vremenska napoved. Še bolj neustrezne so cinične primerjave s športnimi napovedmi ali vedeževanjem, ki pri ekonomistih razumljivo vzbudijo posebno nelagodje. Ustrezna interpretacija makroekonomskih napovedi obravnavana tudi v podkastu Banke Slovenije, Centralni pogled.

Makroekonomske napovedi kot diagnoza, ne kot obljuba prihodnosti

Zdravnik pri oceni zdravstvenega stanja pacienta upošteva vrsto kazalnikov, spremlja njihovo gibanje čez čas ter presoja, kako bi se lahko zdravje razvijalo v različnih prihodnjih okoliščinah. Če se je na primer raven holesterola zvišala, lahko oceni, da se povečuje tveganje za bolezni srca in ožilja, zlasti če pacienta čaka obdobje večjega stresa ali manj zdravega življenjskega sloga. Na podlagi tega lahko predpiše ustrezno zdravljenje. Če zdravljenje uspe, se prvotna diagnoza ne uresniči, kar pa ne pomeni, da je bila zato napačna. Bila je uporabna prav zato, ker je pravočasno spodbudila ukrepanje.

Tudi diagnoza sama lahko vpliva na vedenje pacienta. Spodbudi ga lahko k bolj zdravemu življenjskemu slogu, medtem ko lahko ugodni izvidi vodijo v večjo brezskrbnost in opustitev preventivnega ravnanja. Na razvoj zdravstvenega stanja lahko vplivajo tudi povsem nepredvidljivi dogodki, zaradi katerih bo človek s pričakovanim dobrim zdravjem in ugodno diagnozo lahko zbolel. A zaradi tega zdravniški pregledi niso nič manj koristni. Pomeni le, da je vsaka diagnoza pogojna in da na njen končni izid vplivajo številni dejavniki, ki jih zdravnik ne more nadzorovati.

Vzporednice z makroekonomskimi napovedmi centralnih bank so precej neposredne. Napovedi so pomembna podlaga za odločitve o obrestnih merah, fiskalni porabi in drugih ukrepih ekonomske politike, kar lahko obravnavamo kot nekakšen ekonomski ekvivalent predpisanega zdravljenja. Namen teh odločitev je usmerjati gospodarstvo proti zastavljenim ciljem, zato lahko njegov razvoj tudi odmaknejo od prvotno napovedane poti. Če na primer napovedi strokovnjakov kažejo, da bo inflacija daljše obdobje vztrajala nad dvoodstotnim srednjeročnim ciljem ECB, lahko Svet ECB zviša ključne obrestne mere. S tem bo vplival na širše pogoje financiranja, agregatno povpraševanje in navsezadnje tudi na srednjeročno gibanje inflacije. Ta se bo tako približala cilju denarne politike in tako odstopala od prvotne napovedi. Podobno lahko ugodnejši makroekonomski obeti na primer vplivajo na pričakovane prihodke države in s tem povečajo fiskalni prostor za višjo javno porabo. Ta lahko dodatno spodbudi gospodarsko aktivnost in jo tako odmakne od gibanj, predvidenih v prvotni napovedi.

Tudi brez neposrednega odziva ekonomskih politik lahko verodostojna napoved vpliva na končni gospodarski izid, saj oblikuje pričakovanja, zaupanje ter odločitve podjetij in gospodinjstev. Makroekonomska napoved zato v nasprotju z vremensko ni zgolj pasiven pogled v prihodnost. Ko je objavljena, lahko tudi sama postane eden od dejavnikov, ki to prihodnost soustvarja. Če se vrnemo k analogiji s pacientom, pa velja poudariti še, da poleg vpliva same diagnoze ostaja gospodarstvo ves čas izpostavljeno tudi nepredvidenim šokom. Zadnja leta so ponudila več takšnih primerov, od pandemije covida-19 in ruske invazije na Ukrajino do ponovnega vzpona trgovinskega protekcionizma.

Kakovostna ekonomska politika temelji na verodostojnih sporočilih. Makroekonomske napovedi imajo osrednjo vlogo pri njihovem oblikovanju

To ima pomembne posledice tudi za način, kako presojamo kakovost institucionalnih makroekonomskih napovedi. Kazalniki, ki temeljijo na statističnih napakah (npr. RMSE), so lahko koristna mera napovedne natančnosti, vendar sami ne zadoščajo za celovito presojo kakovosti ali uporabnosti napovedi pri oblikovanju ekonomskih politik. Odstopanje med napovedjo in pozneje realiziranim izidom je namreč kot smo videli lahko posledica odziva ekonomskih politik na prepoznana tveganja, naknadnih revizij podatkov ali šokov, ki jih v času priprave napovedi ni bilo mogoče razumno predvideti.

Centralne banke zato svoje napovedi redno posodabljajo. V okviru Evropskega sistema centralnih bank redni napovedni krogi in vmesne posodobitve omogočajo, da se v gospodarske obete sproti vključujejo novi podatki, revizije preteklih podatkov, spremembe v zunanjem okolju ter nove informacije o učinkih predhodnih odločitev ekonomskih politik. Posodobitev gospodarskih obetov zato ni odraz pomanjkljivosti napovedi in napovednega procesa. Nasprotno, vztrajanje pri nespremenjeni napovedi kljub novim informacijam bi to bil.

A če se napovedi redno spreminjajo in statistični kazalniki napovedne natančnosti ne nudijo dokončne presoje njihove kakovosti, na čem torej temelji njihova verodostojnost? Odgovor je v metodologiji ter preglednosti procesa njihove priprave.

Makroekonomske napovedi kot koherentna zgodba, spisana z modeli in ekspertno presojo

Institucije ekonomskih politik se pri pripravi napovedi ne zanašajo na preprosta pravila ali intuicijo. Uporabljajo širok nabor analitičnih orodij, ki temeljijo na ekonomski teoriji in statističnih kvantitativnih metodah. Statistični modeli pomagajo oceniti razpon verjetnih prihodnjih gibanj, medtem ko strukturni makroekonomski modeli napovedim zagotavljajo teoretično disciplino ter omogočajo spremljanje transmisijskih kanalov in povezav med posameznimi deli gospodarstva. Skupaj ta orodja predstavljajo strukturirano podlago za oblikovanje konsistentnega in razumljivega pogleda na gospodarske obete.

Vendar je gospodarstvo odprt in nenehno spreminjajoč se sistem, zato razmerja med ekonomskimi spremenljivkami niso nikoli povsem stabilna. Institucionalne makroekonomske napovedi zato niso mehanski rezultat modelskih ocen. Te dopolnjujemo z ekspertno presojo, napovedi pa so hkrati pogojene s predpostavkami o zunanjem okolju, finančnih trgih in drugih pomembnih dejavnikih, npr. spremenjenimi administrativni ukrepi. Končna razlaga gospodarskih obetov tako združuje modelske rezultate, specialistično znanje in širši nabor informacij, ki vključujejo tržna pričakovanja, napovedi za svetovno in evrsko gospodarstvo, najave ukrepov in presojo, vezano na prepoznano pomanjkljivost modelov.

V tem smislu makroekonomske napovedi združujejo znanost in umetnost. Znanost predstavljajo rigorozne metode, podatki, ekonomska teorija in ponovljiva analiza. Umetnost pa je v orkestraciji modelskih ocen in ekspertne presoje, prepoznavanju nepopolnih informacij ter usklajevanju nasprotujočih si signalov. Tovrstno procesno oblikovanje narativa ni pomanjkljivost napovednega procesa. Nasprotno, transparentna razčlenitev napovedi in verodostojna komunikacija omogočata, da so napovedi razumljive, njihove ključne predpostavke kritično presojane, odločitve ekonomskih politik pa postavljene v ustrezen vsebinski kontekst. Popolnoma avtomatiziran proces bi morda lahko ustvaril številčne napovedi, sam po sebi pa ne bi mogel zagotoviti njihove razlage, strukturirane komunikacije ter jasne odgovornosti za sprejete odločitve.

Komuniciranje napovedi je enako pomembno kot njihovo oblikovanje

Kompleksen proces oblikovanja sporočil v ozadju makroekonomskih napovedi zahteva tudi razmislek o tem, komu so napovedi namenjene. V okolju neprekinjenega toka novic so centralne banke razumljivo izpostavljene pritisku, da svoja sporočila oblikujejo kratko, hitro in dovolj jasno, da so v javnosti razumljiva in zapomnljiva. Vendar komunikacija denarne politike in drugih ekonomskih politik ne poteka zgolj prek širše javnosti, temveč pomembno tudi prek finančnih trgov, bančnega sistema, države, mednarodnih institucij in podjetij. Za te skupine ostaja podrobnejša in bolj poglobljena komunikacija ključnega pomena, saj ne pojasnjuje le, kakšna je napoved, temveč tudi, zakaj se je spremenila in kako je prispevala k odločitvam ekonomskih politik.

To v enaki, če ne celo v večji meri, velja tudi za manjše centralne banke. Čeprav Slovenija predstavlja le majhen del gospodarstva evrskega območja, je proces priprave napovedi Banke Slovenije podvržen enaki metodološki disciplini, strokovni presoji in preverjanju, ki so značilni za pripravo makroekonomskih napovedi v celotnem Evrosistemu. Ocene Banke Slovenije so obenem pomembna referenčna točka za domače gospodarske subjekte, mednarodne institucije, bonitetne agencije in vlagatelje, katerih izhodiščno poznavanje slovenskega gospodarstva je morda manjše kot v primeru večjih gospodarstev, razpoložljivost alternativnih ocen gospodarskih obetov pa manjša.

Brez neodvisne ocene gospodarskih gibanj in pogleda na razvoj gospodarstva, ki jih zagotavlja Banka Slovenije, bi se tako lahko povečala negotovost med mednarodnimi institucijami, vlagatelji in trgovinskimi partnerji oziroma bi se zmanjšalo njihovo razumevanje domačih gospodarskih razmer, kar bi lahko imelo širše realne in finančne posledice za slovensko gospodarstvo in njegov razvoj.