Uvodni nagovor viceguvernerja Jožefa Bradeška na dogodku Statistični dan 2022: V luči podražitev
Velja govorjena beseda.
Spoštovane dame in spoštovani gospodje, pozdravljeni.
Najlepša hvala za povabilo na vaše srečanje.
Strinjam se z uvodnima govorcema, ki sta izpostavila aktualnost današnjega dogodka. Inflacija bi morala biti nizka, predvidljiva in stabilna, vendar ni nič od tega. Zato je inflacija postala relevantna tudi za širšo javnost; pospešeno rast cen v vsakdanu že občutijo gospodinjstva in podjetja, hkrati pa se povečuje negotovost glede prihodnjih izgledov, zlasti pri tistem delu prebivalstva, ki se spomni dolgotrajnejših obdobij visoke inflacije. Inflacija pa je seveda vedno relevantna za centralne banke – institucije, ki jim je skrb za stabilnost cen primarni cilj delovanja.
Pogled centralne banke na inflacijo je večplasten in zajema tako vsebinski kot merski vidik. Oba vidika sta bila naslovljena v sklopu revizije strategije denarne politike, ki jo je nedavno izvajala ECB, tudi v sodelovanju z Eurostatom. Zanimiv je pogled s trenutne perspektive na obdobje pregleda strategije, ki sta ga zaznamovali nizka inflacija in obrestne mere. V teh okoliščinah je bil ključni izziv razumevanje dolgoročnega padajočega trenda inflacije, ki je pod vprašaj postavljal zmožnost denarne politike za doseganje inflacijskega cilja dveh odstotkov. Poseben poudarek prenove strategije je bil namenjen tudi samemu merjenju inflacije, kar je razumljivo, glede na nujnost kredibilnih, zanesljivih, primerljivih in časovno razpoložljivih podatkov o inflaciji za vodenje denarne politike.
Statistiki še bolje kot centralni bankirji veste, da je kakovost podatkov o inflaciji velik izziv, med drugim zaradi hitrih sprememb nabora ter kakovosti izdelkov in storitev, sprememb potrošnih navad in substitucije ter zaradi pojava spletne trgovine z drugačno dinamiko in nehomogenostjo cene posameznega izdelka.
Kot največji merski izziv pa so bile ob pregledu strategije opredeljene cene nepremičnin, ki jih lastniki uporabljajo za lastno bivanje. Nakup nepremičnine za večino prebivalstva predstavlja najpomembnejši posamični izdatek v življenju. In zaradi hitre rasti cen nepremičnin, ob istočasni nizki uradni inflaciji, je uradna mera inflacije in s tem tudi denarna politika, vsaj v nekaterih okoljih, začela izgubljati kredibilnost.
Pomanjkljiva podlaga na tem področju je namreč ustvarila razmere, v katerih se znaten del javnosti ni strinjal s centralnimi bankami, da cene oz. življenjski stroški rastejo počasi, če se nepremičnine več let dražijo tudi z dvomestno stopnjo rasti. Ob tem pa se ta del javnosti niti ni strinjal, da bi bila nizka rast cen slaba, tudi če bi bila v njihovih očeh kredibilna.
Nenazadnje tudi primerjava z ostalimi centralnimi bankami razvitega sveta pokaže, da inflacijski indeksi, ki jih zasledujejo centralne banke, tipično vključujejo implicitne stroške bivanja v lastnih nepremičninah.
Pregledu strategije je tako sledila pobuda EU zakonodajalcem in statistikom, da se v tekoče uradno merjenje rasti potrošnih cen vključi tudi stanovanjske nepremičnine, namenjene lastni rabi.
Evrosistem se ob tem zaveda, da oba potencialna načina merjenja bivanjskih stroškov prinašata številne konceptualne izzive. Metoda imputiranih najemnin sicer ustrezno odraža vrednost storitve, ki jo zagotavlja lastna nepremičnina, vendar ne temelji na dejanskih transakcijah. Metoda, ki temelji na neto nakupih, torej dejanskih transakcijah, pa neupravičeno upošteva tudi naložbeni vidik lastnih nepremičnin.
Prav tako se zavedamo, da bo oblikovanje tovrstne homogene statistike predstavljajo tako tehnični kot operativni izziv, na primer z vidika časovne razpoložljivosti, dolžine časovne vrste in primerljivosti med državami evrskega območja, kar bo pomembno vplivalo na to, da bo tehnična kakovost razširjenega indeksa potrošnih cen nižja.
Po objavi pregleda strategije sta inflacijsko zgodbo vedno bolj krojila pandemija in v zadnjem obdobju ruska vojaška invazija na Ukrajino. Izbruh pandemije v evrskem območju je v začetku leta 2020 sprožil močan odziv na finančnih trgih. Zaradi tveganj, povezanih s pandemijo, so se razponi državnih obveznic močno povečali, kar je pritiskalo na pogoje financiranja. Hkrati so podjetja, ki so bila zaradi omejevalnih ukrepov prikrajšana za denarni tok, povečala povpraševanje po posojilih za reševanje likvidnostnih težav. Ta neugodna situacija se je odražala v padcu gospodarske aktivnosti in v šibkih obetih glede inflacije.
Odziv denarne politike ECB je bil odločen. Ukrepi so bili oblikovani tako, da so prvotno preprečili amplifikacijo pandemičnega šoka skozi finančni sistem in v nadaljevanju obdobja omogočili gospodarsko okrevanje skozi zagotavljanja spodbujevalne naravnanosti denarne politike. Dva glavna instrumenta, ki ju je Evrosistem uporabil za odziv na pandemijo v skladu z navedenimi cilji, sta bila pandemični program nakupov vrednostnih papirjev in ciljno usmerjene operacije dolgoročnejšega refinanciranja, ki so omogočile ugodne posojilne pogoje za podjetja in njihovo investicijsko aktivnost.
Gospodarsko okrevanje po pandemiji je bilo hitro. V nasprotju z agregatnim povpraševanjem je okrevanje ponudbene strani običajno bolj postopno in v veliki meri zunaj dosega cikličnih ekonomskih politik, kot je denarna politika. Istočasno je pandemija močno okrnila ponudbo nekaterih surovin in začasno prekinila številne dobavne verige v mednarodni trgovini.
Te motnje dobav in neuravnoteženo povpraševanje, ki je bilo usmerjeno na blago, sta povzročila dvig skupnega indeksa cen, pri čemer je začasna ponudbena narava šoka kazala, da bo tudi pospešek rasti cen začasen in bo izzvenel, ko se ponudba prilagodi in se postopno ponovno vzpostavijo prekinjene dobavne verige.
A je situacijo na strani ponudbe, zlasti na trgih energetskih in neenergetskih surovin, dodatno zaostrila ruska vojaška agresija v Ukrajini. Razmere so se hitro odrazile v še višji inflaciji. Ta kontinuirano narašča od konca leta 2020 ter v evrskem območju in v Sloveniji že presega 10 odstotkov. Kot rečeno, je bilo glavno gonilo visoke rasti cen visoka rast cen energentov in delno ostalih surovin na svetovnih trgih. Kljub temu inflacija vztrajno postaja vse širša zasnovana. Mere osnovne inflacije, ki ne upoštevajo nekaterih bolj volatilnih komponent, kot so energenti in hrana, so se v septembru tako povzpele že nad šest odstotkov. Krepitev osnovne inflacije je mogoče pripisati vse intenzivnejšemu prehajanju cen energentov v ostale cenovne skupine, povišanim inflacijskim pričakovanjem ter razmeram na trgu dela z okrepljeno rastjo plač.
Podrobna razčlenitev inflacije potrjuje široko osnovanost inflacije:
- večina (približno 70 odstotkov) komponent v košarici blaga in storitev raste hitreje kot 2,5 odstotka na letni ravni;
- približno polovico prispevka k skupni inflaciji lahko pripišemo ponudbenim faktorjem oz. negativnim zunanjim šokom, zlasti v segmentu energije in hrane;
- polovica izhaja iz povpraševanja, kar nedvoumno kaže na določeno vztrajnost inflacije, tudi v primeru, če bi se zunanje razmere umirile; ta segment je tudi edini, na katerega denarna politika lahko deluje;
- pričakovanja o nadaljnji povišani potrošni inflaciji podpirajo tudi visoke rasti cen pri proizvajalcih, ki po podatkih za evrsko območje presegajo 40 odstotkov.
Zanimiv in za denarno politiko relevanten je vpogled v pričakovanja finančnih trgov glede nadaljnjega gibanja inflacije. Zadnje uradne napovedi Evrosistema predvidevajo konvergenco inflacije do približno dveh odstotkov v letu 2024. Finančni trgi uradnim napovedim verjamejo, vsaj v delu, kjer z inflacijo povezani finančni instrumenti zahtevajo investiranje denarja. Inflacijske zamenjave kažejo denimo na hitro normalizacijo že v drugi polovici leta 2023.
Po čistih anketnih podatkih, po katerih naj bi bila inflacija čez eno leto približno prepolovljena, je pričakovana normalizacija počasnejša.
Višja inflacija terja odziv denarne politike ECB oz. Evrosistema. Tako smo poleti zaključili z neto nakupi vrednostnih papirjev, na julijski in septembrski seji pa tudi dvignili obrestne mere za skupno 125 bazičnih točk, ter s tem izstopili in se oddaljili od območja negativnih obrestnih mer.
Dvig ključnih obrestnih mer se je uspešno prenesel na obrestne mere na denarnem trgu. Tržna pričakovanja nakazujejo nadaljnje dvige obrestnih mer v preostanku letošnjega in začetku prihodnjega leta. Trenutna pričakovanja kažejo na ponovni dvig za 75 bazičnih točk v oktobru, nato pa do sredine leta 2023 razmeroma hitro sledi stabilizacija kratkoročnih obrestnih mer na nivojih malo pod tremi odstotki.
Z ukrepanjem bomo zagotovili stabilno rast cen, ki srednjeročno zagotavlja ustrezne pogoje delovanja tako za podjetja in prebivalstvo kot za državo. Pričakujemo, da bodo dvigi obrestnih mer še naprej prehajali tudi v pogoje zadolževanja gospodinjstev in podjetij v Sloveniji. Medbančne referenčne obrestne mere, kot je Euribor, so namreč v veliki meri vezane na ključne obrestne mere denarne politike ECB, na referenčne medbančne obrestne mere pa so vezane tudi obrestne mere za gospodinjstva in podjetja. S postopnim višanjem stroškov zadolževanja se bodo po drugi strani dvigovale tudi obrestne mere na privarčevana sredstva v obliki depozitov.
Svoj govor lahko sklenem z zaključkom, da je za uspešno izvajanje denarne politike ključnega pomena tako mersko kot vsebinsko razumevanje dinamike inflacije. Pri obeh vidikih poglavitno vlogo igra statistika cen, ki nam jo s kolegi pomagate oblikovati.
Ustrezna mera inflacije omogoča ažurno in vseobsegajočo zaznavo cenovnih pritiskov, ki pomembno vplivajo na odločitve ekonomskih subjektov in na samo delovanje ekonomije.
Hkrati kakovostna in dovolj granularna statistika omogoča poglobljeno razumevanje strukturnih in cikličnih dejavnikov dinamike inflacije, povpraševalnih in ponudbenih, kar je osnova za oblikovanje ustreznih ukrepov ekonomskih politik.
Pretekle izkušnje, povezane s strategijo denarne politike, in povsem drugačno trenutno inflacijsko okolje kažejo zahtevo po prilagajanju pri obeh vidikih razumevanja inflacije, merskem in vsebinskem. Pri tem je ključno sodelovanje vseh udeleženih institucij, statističnih uradov in evropskega sistema centralnih bank. Ostajamo zavezani in osredotočeni na sprejemanje ukrepov, ki so potrebni za čim hitrejšo konvergenco v stanje z nizko, stabilno in predvidljivo inflacijo okrog dveh odstotkov.