Splošne informacije in kontakti

Banka Slovenije je centralna banka in se z menjavanjem valut ne ukvarja. Izjema je zamenjava naše nekdanje valute – tolarjev v evre: kovance SIT je bilo mogoče zamenjati do 3. januarja 2017, bankovce SIT pa je mogoče zamenjati brez omejitve roka zamenjave. Banka Slovenije je sicer pristojna tudi za zamenjavo poškodovanih evrskih bankovcev in kovancev.

V Republiki Sloveniji lahko menjalniške posle skladno z Zakonom o deviznem poslovanju, ki ureja menjalniško poslovanje, opravljajo banke, hranilnice in menjalci, ki so pridobili dovoljenje Banke Slovenije. Navedeni subjekti se samostojno odločajo, katere tuje valute bodo menjali. Banka Slovenije nima pooblastila, da bi od navedenih subjektov zahtevala poročanje, katere tuje valute menjajo.

Banka Slovenije je centralna banka in se z menjavanjem valut ne ukvarja. Izjema je zamenjava naše nekdanje valute – tolarjev v evre: kovance SIT je bilo mogoče zamenjati do 3. januarja 2017, bankovce SIT pa je mogoče zamenjati brez omejitve roka zamenjave. Banka Slovenije je sicer pristojna tudi za zamenjavo poškodovanih evrskih bankovcev in kovancev.

Neveljavne bankovce posamezne valute je načeloma vedno mogoče menjati pri centralni banki izdajateljici valute (do roka, ki ga postavi), ki je tudi edina odgovorna za ustrezno ureditev pogojev zamenjave bankovcev in kovancev njihove valute kot tudi za ustrezno obveščanje javnosti v zvezi s tem.

Na ravni Evrosistema je bilo dogovorjeno, da bodo nacionalne centralne banke Evrosistema 26. januarja 2019 prenehale z izdajanjem bankovcev za 500 evrov, medtem ko lahko preostali tržni udeleženci (poslovne banke, menjalnice …) v obtok še naprej vračajo te bankovce.

Po prenehanju njihovega izdajanja so bankovci za 500 evrov ohranili status zakonitega plačilnega sredstva ter jih je še naprej mogoče uporabljati kot plačilno sredstvo in kot hranilca vrednosti. Bankovci za 500 evrov so ohranili svojo vrednost in jih je v Banki Slovenije mogoče zamenjati neomejeno dolgo.

Od poslovne politike posamezne banke, hranilnice oziroma nebančnega menjalca je odvisno, ali bo in na kakšen način ter pod kakšnimi pogoji posloval s čeki, kar vključuje tudi unovčevanje (tujih) čekov. Na podlagi nam razpoložljivih podatkov smo sicer seznanjeni s prakso tako bank in hranilnic kot drugih menjalcev, da vedno bolj opuščajo odkupovanje tujih čekov.

Nekatere banke in hranilnice svojim komitentom omogočajo izdajo brezplačnega uradnega potrdila o ukinitvi storitve unovčevanja tujih čekov. Potrdilo, izdano v slovenskem in angleškem jeziku, naslovijo na izdajatelja, ki nato poišče drug način posredovanja sredstev upravičencu.

Možnost odkupovanja (tujih) čekov lahko preverite pri bankah oziroma hranilnicah s sedežem v Republiki Sloveniji.

Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih, ki ureja to področje, načeloma ne pozna omejitev v zvezi z odpiranjem transakcijskega računa pri banki (oziroma hranilnici). Ob tem pojasnjujemo, da gre pri odpiranju transakcijskega računa za poslovno odločitev banke, ali bo z določeno stranko poslovno sodelovala, ali ne. Posamezna banka lahko torej zaradi poslovne politike zavrne sodelovanje s posameznikom, ki ima npr. blokiran transakcijski račun pri kateri od drugih bank ali ima neizpolnjene obveznosti do banke na podlagi morebitnega predhodnega poslovnega razmerja med njima oziroma ima banka na splošno slabe poslovne izkušnje z določenim posameznikom. Mora pa banka v primeru zavrnitve odprtja transakcijskega računa o konkretnih razlogih za zavrnitev seznaniti uporabnika, razen če je to prepovedano na podlagi drugih predpisov (npr. predpisov s področja preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma).

Ne glede na zgoraj navedeno splošno ureditev pa ima potrošnik pod določenimi pogoji možnost dostopa do osnovnega plačilnega računa. Do osnovnega plačilnega računa je v skladu z Zakonom o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih upravičen vsak potrošnik, ki zakonito prebiva v Evropski uniji, vključno s potrošnikom brez stalnega naslova in prosilcem za azil ter potrošnikom, ki mu dovoljenje za bivanje ni bilo odobreno, vendar njegov izgon iz pravnih ali dejanskih razlogov ni mogoč. Prošnjo za odprtje osnovnega plačilnega računa mora banka (oziroma hranilnica) zavrniti, kadar bi odprtje takšnega računa povzročilo kršitev določb zakona, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, ker banka ne bi mogla izpolniti obveznosti pregleda stranke in posledično v skladu z določbami zakona iz tega stavka ne sme skleniti poslovnega razmerja s stranko. Poleg tega pa ima banka možnost, da zavrne prošnjo potrošnika za odprtje osnovnega plačilnega računa tudi (in samo) v primerih, ki so izrecno določeni z zakonom, in sicer:

• če potrošnik že ima plačilni račun pri banki v Republiki Sloveniji, ki mu omogoča uporabo plačilnih storitev, ki so na voljo v okviru osnovnega plačilnega računa (razen kadar potrošnik navede, da je bil obveščen o tem, da bo ta plačilni račun zaprt), torej če ima že plačilni račun, ki mu omogoča enak nabor storitev kot osnovni plačilni račun ali

• potrošnik krši ali je v zadnjih treh letih kršil pogodbeno obveznost do banke, pri kateri želi odpreti osnovni plačilni račun.

Vodenje transakcijskega računa temelji na pogodbenem odnosu med imetnikom računa (uporabnikom plačilnih storitev) in banko (ponudnikom plačilnih storitev). Glede na to, da gre v tem primeru za pogodbo civilnega prava, lahko katerakoli stranka (pod pogoji, določenimi v pogodbi) prekine pogodbeno razmerje (zapre transakcijski račun). Pri zapiranju transakcijskega računa gre torej za odločitev pogodbenih strank o prekinitvi (odpovedi) pogodbenega razmerja (z odpovednim rokom). Zaprtje transakcijskega računa (odpoved pogodbe) mora biti opredeljeno v splošnih pogojih ponudnika plačilnih storitev, ki največkrat določajo, da lahko obe stranki enostransko kadarkoli (z odpovednim rokom) odpovesta pogodbo (zapreta račun). Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih določa, da odpovedni rok za odstop uporabnika plačilnih storitev od pogodbe ne sme biti daljši od enega meseca, medtem ko mora biti odpovedni rok za odstop ponudnika plačilnih storitev od pogodbe najmanj dva meseca. V primeru odpovedi pogodbe (zaprtja računa) mora banka o konkretnih razlogih za odpoved seznaniti uporabnika, razen če je to prepovedano na podlagi drugih predpisov (npr. predpisov s področja preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma).

V primeru osnovnega plačilnega računa pa velja, da lahko banka (oziroma hranilnica) enostransko odpove pogodbo za dostop do osnovnega plačilnega računa le v primerih, ki so izrecno navedeni v Zakonu o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih, in sicer:

• če je potrošnik osnovni plačilni račun namerno uporabljal za nezakonite namene;

• če na osnovnem plačilnem računu več kot 24 zaporednih mesecev ni bilo nobene transakcije;

• če je potrošnik predložil netočne informacije, da bi pridobil pravico do osnovnega plačilnega računa, kadar na podlagi točnih informacij takšne pravice ne bi pridobil;

• če potrošnik ne prebiva več zakonito v Evropski uniji;

• če potrošnik naknadno odpre plačilni račun pri drugi banki, ki mu omogoča uporabo plačilnih storitev, ki so na voljo v okviru osnovnega plačilnega računa;

• če potrošnik krši ali je v zadnjih treh letih kršil pogodbeno obveznost do banke;

• pod pogoji, ki jih glede odstopa od pogodbe določa drug zakon.

Osnovni plačilni račun je oblika transakcijskega oziroma plačilnega računa, do katerega ima v skladu z Zakonom o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih pravico vsak potrošnik, ki zakonito prebiva v Evropski uniji, vključno s potrošnikom brez stalnega naslova in prosilcem za azil ter potrošnikom, ki mu dovoljenje za bivanje ni bilo odobreno, vendar njegov izgon iz pravnih ali dejanskih razlogov ni mogoč. Banka (oziroma hranilnica) mora oziroma lahko zavrne prošnjo potrošnika za odprtje osnovnega plačilnega računa le v primerih, ko zakon to izrecno določa, prav tako pa posebna pravila veljajo tudi glede enostranske odpovedi pogodbe s strani banke.

Osnovni plačilni račun mora v skladu z Zakonom o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih vključevati vsaj storitve, potrebne za odprtje, vodenje in zaprtje plačilnega računa; storitve, ki omogočajo polog sredstev na plačilni račun in dvig gotovine s plačilnega računa v Evropski uniji na bančnem okencu ali na bankomatih med obratovalnim časom banke ali izven njega; izvrševanje domačih in čezmejnih direktnih obremenitev, plačilnih transakcij s plačilno kartico, vključno s spletnimi plačili, in izvrševanje domačih in čezmejnih kreditnih plačil, vključno s trajnimi nalogi, na terminalih, okencih in prek spletnih storitev banke.

Informacije o možnih načinih seznanitve s podatki v sistemu SISBON so na voljo na povezavi.

Za morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na telefonski številki 01/47 19 000 (od ponedeljka do petka med 9. in 13. uro).

Banka Slovenije je po Zakonu o centralnem kreditnem registru upravljavec sistema SISBON, za pravilnost podatkov v sistemu pa so po zakonu odgovorni člani SISBON, ki so podatke v sistem poročali. Več informacij, kako uveljavljati pravico do podatkov, je na voljo na povezavi.

Za morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na telefonski številki 01/47 19 000 (od ponedeljka do petka med 9. in 13. uro).