Novi plačilni storitvi - storitev odreditve plačil in zagotavljanje informacij o računih

Direktiva o plačilnih storitvah na notranjem trgu (PSD2), ki je bila v slovenski pravni red prenesena z Zakonom o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih (ZPlaSSIED) v začetku leta 2018, ureja dve novi plačilni storitvi, tj. plačilno storitev zagotavljanja informacij o računih (ang. Account information service – AIS) in plačilno storitev odreditve plačil (ang. Payment Initiation Service – PIS).

Obe storitvi lahko nudijo ponudniki plačilnih storitev (banke, hranilnice, družbe za izdajo elektronskega denarja in plačilne institucije), ki razpolagajo z ustreznim dovoljenjem pristojnega organa (v Republiki Sloveniji Banke Slovenije). Plačilni storitvi lahko na območju Republike Slovenije opravljajo tudi ponudniki plačilnih storitev s sedežem v drugi državi članici EU, na podlagi uradnega obvestila, ki ga pristojni organ subjekta matične države članice pošlje Banki Slovenije.

Za ponudnike plačilnih storitev odreditve plačil in storitev zagotavljanja informacij o računih je pogosto v uporabi tudi izraz »tretji ponudniki storitev« (angl. Third Party Provider - TPP), saj gre za osebo, ki deluje kot vmesni člen (v komunikacijskem toku) med imetnikom plačilnega računa in ponudnikom plačilnih storitev, ki mu plačilni račun vodi.

Pri tem plačilna storitev odreditve plačil pomeni, da ponudnik storitve odreditve plačil na zahtevo uporabnika odredi plačilo v breme plačilnega računa uporabnika, ki ga ima slednji odprtega pri drugem ponudniku plačilnih storitev (npr. banki ali hranilnici), in je dostopen prek interneta. Primer: v spletni trgovini plačnik kot način plačila izbere plačilo prek ponudnika storitve odreditve plačil, slednji pa po potrditvi nakupa (in avtentikaciji uporabnika) z uporabnikovega transakcijskega računa pri njegovi banki odredi plačilo v dobro plačilnega računa trgovca (uporabniku ni treba vstopiti v svojo spletno/mobilno banko in vnesti plačilnega naloga). Tak način plačila lahko npr. predstavlja alternativo plačilom s plačilnimi karticami.

Z opravljanjem plačilne storitve zagotavljanja informacij o računih pa se v strnjeni in uporabniku prijazni obliki zagotovijo podatki o enem ali več plačilnih računih, ki jih ima ta odprte pri enem ali več ponudnikih plačilnih storitev, ki vodijo račune (dostopne prek interneta). Storitev (običajno prek mobilne aplikacije) uporabniku omogoča celovit pregled nad njegovimi plačilnimi računi in nad njegovim finančnim položajem (spremljanje potrošniških navad, finančne potrebe, ipd.), ne glede na to, pri katerem ponudniku plačilnih storitev v EU ima odprte plačilne račune.

Pri opravljanju teh dveh plačilnih storitev morajo ponudniki ves čas poslovanja zagotavljati skladnost z obstoječo zakonodajo, iz katere med drugim izhaja, da:

• opravljajo storitve samo na podlagi izrecnega soglasja uporabnika in dostopajo zgolj do podatkov, za katere so pridobili soglasje uporabnika,
• ob vsaki komunikaciji dokažejo svojo istovetnost pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun uporabnika,
• podatkov ne uporabljajo, ne dostopajo do njih ali jih ne hranijo za druge namene kot za opravljanje storitve zagotavljanja informacij o računih oz. pri storitvi odreditve plačil ne spremenijo zneska, prejemnika plačila ali kakršnega koli drugega elementa transakcije.

Od 14. 9. 2019 so vsi ponudniki plačilnih storitev dolžni spoštovati tudi zahteve Delegirane uredbe Komisije (EU) 2018/389, ki med drugim ureja tehnični vidik komuniciranja med ponudniki plačilnih storitev, z namenom zagotavljanja varnosti komunikacije in pretoka podatkov med njimi, ob tem pa ponudnikom novih plačilnih storitev zagotavlja tudi dostopnost plačilnih računov, ki jih za uporabnike vodijo drugi ponudniki plačilnih storitev (npr. banke).