Govor guvernerja Banke Slovenije Mitje Gasparija na mednarodni konferenci Prestrukturiranje finančnega sektorja v majhnih razvitih gospodarstvih
(Velja govorjena beseda)
Dobrodošli na mednarodni konferenci Banke Slovenije na temo Prestrukturiranje finančnega sektorja v majhnih razvitih gospodarstvih.
V današnjem svetu govorimo o dobi progresivne ekonomske integracije, na regionalni in globalni ravni. Beseda globalizacija je ključna beseda ekonomskih razprav, ki skušajo pojasnjevati hiter svetovni gospodarski razvoj ali hiter razvoj posameznih držav v zadnjem obdobju.
Globalizacija povečuje zahteve po usklajenosti in stabilnosti naravnane denarne politike največjih svetovnih gospodarstev, še zlasti v obdobju povečevanja globalnega neravnovesja. V prepletenih gospodarskih tokovih lahko namreč že odklon pomembne denarne politike sproži finančno krizo zaradi povečane volatilnosti na finančnih trgih, ki bi najbolj prizadela ravno majhna odprta gospodarstva, če nanje ne bi bila ustrezno pripravljena.
Posledica globalizacije sta naraščajoča mednarodna menjava in povečevanje pretoka kapitala med državami. Zaradi svoje odprtosti so učinkom globalizacije najbolj izpostavljena majhna gospodarstva, saj se jim ne morejo kljubovati, ampak jih lahko v najboljšem primeru zgolj uporabijo v svojo korist. Ekonomska odprtost majhnih gospodarstev se najbolj pogosto izraža v visokem deležu mednarodne menjave v BDP ter v visoki stopnji vpetosti v mednarodne finančne tokove.
Slovenija nedvomno spada med tiste države, ki so bile v zadnjih letih močno vključene v proces ekonomske globalizacije. Dinamično zunanjetrgovinsko menjavo so spremljali naraščajoči finančnimi tokovi s tujino. Danes predstavljajo obveznosti slovenskega zasebnega sektorja do tujine že več kot 80% BDP, medtem ko so še pred petimi leti predstavljale zgolj polovico te vrednosti. Na drugi strani je obseg terjatev zasebnega sektorja do tujine v letošnjem letu že dosegel 60% BDP; pred petimi leti je znašal manj kot 40% BDP. Večino teh finančnih obveznosti in terjatev do tujine izkazuje slovenski finančni sektor, in sicer 51% BDP na strani obveznosti ter 33% BDP na strani terjatev do tujine, kar je odraz hitrega poglabljanja finančne integracije. Ob tem se zastavljajo vprašanja, kakšne prednosti prinaša povečana finančna integracija za posamezna majhna odprta gospodarstva? Prvič, večja stopnja integriranosti vodi k večji konkurenčnosti na domačem trgu, ta pa spodbuja večjo učinkovitost finančnega sektorja. Drugič, integracija spreminja tržno strukturo. Finančni trg postaja večji, finančni subjekti pa lahko na učinkovit način izkoriščajo ekonomije obsega in ekonomije povezanih proizvodov, sočasno pa večji finančni trg omogoča tudi večjo specializacijo. Potrošniki finančnih storitev s tem pridobijo širši izbor produktov. Tretjič, finančna integracija znižuje informacijske in transakcijske stroške, kar še zlasti velja za monetarno integracijo. Nekateri ekonomisti navajajo tudi pomembnost razlikovanja med integracijo trgov in integracijo politik. Medtem ko tržna integracija predvsem odpravlja omejitve med trgi pri prostem pretoku finančnih tokov, pa integracija politik zahteva koordinacijo in harmonizacijo usmeritev delovanja posameznih sektorjev oziroma segmentov finančnega trga.
Liberalizacija mednarodnih kapitalskih tokov zahteva veliko mero prilagodljivosti domačega finančnega sektorja in njegovo sposobnost za hitro odzivanje na spreminjanje smeri in obsega mednarodnih finančnih tokov. Učinkovito izkoriščanje prednosti finančne integracije zahteva vsaj minimalno usklajevanje ekonomskih politik, saj lahko njihovo avtonomno spreminjanje hitro povzroči povečano volatilnost na finančnih trgih. Vendar zahteva po usklajenosti predstavlja potencialno tveganje omejevanja konkurence med različnimi načini vodenja gospodarskih politik ali spodbijanju teženj po ohranjanju stabilnosti domačega finančnega sistema z različnimi instrumenti. Kot eno od oblik tovrstnih prizadevanj lahko razumemo težnje po centralizaciji regulacije finančnih trgov v EU, ki ne upošteva v zadostni meri specifičnih razvojnih značilnosti posameznih nacionalnih finančnih sistemov in finančnih trgov.
Kljub zavedanju, da je finančna integracija ključni dejavnik razvoja in modernizacije finančnih sistemov v EU, pa integracijski procesi niso enakomerni in enako intenzivni v vseh segmentih finančnega sistema. Tako ekonomske analize na podlagi kvantitativnih kazalcev ugotavljajo, da je najvišja stopnja integracije dosežena na medbančnem denarnem trgu nezavarovanih posojil, nekoliko nižja na ravni kapitalskega trga državnih vrednostnih papirjev, in skrb vzbujajoče najnižja pa na področju bančništva na drobno pri potrošniških in stanovanjskih posojilih prebivalstvu.
Zakaj so ovire na področju integriranja evropskega bančnega sistema večje, je kompleksno vprašanje, nedvomno pa je en izmed razlogov v relativno kompleksni reguliranosti nacionalnih bančnih trgov. Do nedavnega je proces konsolidacije bančnih sistemov potekal prevladujoče znotraj nacionalnih meja, saj je vrednost čezmejnih združitev in pripojitev bank znašala manj kot 20% vrednosti vseh tovrstnih poslov med bankami v EU. In tudi v tem primeru so bila uspešnejša majhna gospodarstva, z manjšim številom bank in v splošnem z večjo izpostavljenostjo prihodom tujih kreditnih institucij ali čezmejnega nudenja bančnih storitev. Šele v zadnjem letu, dveh, smo priča povečanemu obsegu čezmejnih združitev in pripojitev bank in še ti primeri so odmevni predvsem zaradi dejstva, da se odvijajo med največjimi bankami največjih držav članic evro območja.
V manjših državah, še zlasti v novih državah članicah EU, je integracija potekala vzporedno z intenzivnim procesom privatizacije in liberalizacije bančnih sistemov v obdobju gospodarske in socialne tranzicije. V času pogajanj o vstopu v EU se je temu pridružilo še intenzivno prilagajanje pravne regulative v državah kandidatkah, ki je urejala delovanje in preoblikovanje finančnih institucij. Skupna značilnost omenjenih procesov pa je bila enosmerna čezmejna širitev poslovanja finančnih institucij, zlasti bank,. Druga značilnost prestrukturiranja evropske bančne industrije v preteklem desetletju je dejstvo, da privatizacija bank ni zajela dela bančne industrije starih držav članic EU, ki ni v zasebni lasti.
Danes se število evropskih bank relativno hitro zmanjšuje, hkrati pa se povečuje njihova soodvisnost. Kljub intenzivnemu spodbujanju Evropske komisije za nastajanje panevropskih bank, ostaja način osvajanja vzhodnoevropskih finančnih trgov prek bank podružnic zelo ukoreninjen. S širitvijo Evropske unije so vprašanja ovir za mednarodno poslovanje nadomestili izzivi na področju regulacije ter obvladovanja tveganj na vedno bolj enotnem evropskem trgu finančnih storitev. Zaradi prevladujočega modela na bančništvu temelječih finančnih sistemov v kontinentalni Evropi, so se s tem predvsem in najprej soočili nadzorniki bank.
Medtem ko je integracijski proces na področju regulative finančnih storitev v Evropski uniji dejansko zaokrožen, je med približno 6.200 evropskimi bankami razmeroma malo tistih, katerih velik del poslovanja je čezmejni. Med temi lahko ločimo tri skupine. Mnoge banke, še posebej manjše, ostajajo osredotočene na svoj nacionalni trg, na trge drugih držav pa so se širile preko podružnic, ki jih nadzira nadzornik v državi sedeža matične banke. Hkrati so, praviloma v starih državah članicah EU, nastale nekatere bančne skupine, z večjim obsegom čezmejnega poslovanja ter bančne skupine, katerih poslovanje izven države sedeža banke matere je v gostujoči državi že sistemsko pomembno. Pri tovrstnih skupinah bank oz. finančnih institucij pa vprašanja izvajanja nadzora niso več preprosta, še bolj zapleteni so scenariji ukrepanja v primeru finančnih kriz. Smo pripravljeni soočiti se s krizo banke oz. finančne institucije ali več institucij, ki bi se lahko izredno hitro prenesla preko državnih meja?
Med nadzorniki bank se je neposredno sodelovanje v zadnjih letih že okrepilo, dodatna dobrodošla podlaga za to pa je januarja letos sprejeta Smernica CEBS-a za sodelovanje med nadzorniki države v kateri se pripravljajo izkazi na konsolidirani ravni, ter nadzorniki v državi, v kateri je podružnica institucije. V primeru finančne krize v več državah bi se oprli na Memorandum o sodelovanju med bančnimi nadzorniki, centralnimi bankami in ministrstvi za finance držav EU, ki predvideva in določa načine koordiniranega ukrepanja. Hitrost prenosa informacij ter oblikovanja celovitega pregleda nad položajem sta za obvladovanje krize ključna. Ob tem pa medsebojni splet delitev pristojnosti nadzora med nadzorniki matične institucije in podružnic, upravljanja s tveganji med matično institucijo in podružnicami zahteva podrobno pripravo kriznih scenarijev. Eden od elementov je tudi vprašanje kritja stroškov v primeru posegov za omejitev škode finančne krize. Del celovitih ocen prestrukturiranja finančnih sistemov so torej tudi tovrstna vprašanja.
Naj zaključim z mislijo, da ob nujnem obvladovanju tveganj finančnega poslovanja in ustreznem nadzoru poslovanja finančnih institucij ne smemo pozabiti na učinkovitost finančnih sistemov. Ti naj bi finančne presežke s čim nižjimi stroški prenašali do investitorjev z najboljšimi projekti. Enaka pravila za vse, zagotavljanje konkurenčnosti na trgu finančnih storitev ter transparentnosti poslovanja morajo ostati integralni del razvoja finančnih sistemov. Nadaljevanje prestrukturiranja evropske finančne industrije v teh okvirih je pogoj, da bo lahko v zadostni meri podpirala gospodarsko rast in s tem posredno prispevala k večji blaginji.
Prepričan sem, da bo današnja konferenca spodbudila razmišljanja o prestrukturiranju finančnih sistemov majhnih, odprtih gospodarstev. Hkrati vam želim, da bi se kot dobrodošli gostje Banke Slovenije na konferenci, prijetno počutili.