Tečaji zamenjave okupacijskega denarja za dinarje v letu 1945

Zamenjavo je vodila Vrhovna komisija, ki jo je imenoval finančni minister. Njej je bilo podrejenih 13 glavnih komisij po posameznih območjih, v katerih so bile posamezne okupacijske valute zakonito plačilno sredstvo, pri čemer se je vršila zamenjava bankovcev posamezne valute praviloma le na območju, kjer je bila zakonito plačilno sredstvo. V Sloveniji so delovale 3 glavne komisije: za območje lire v Ljubljani , za območje marke v Mariboru in za območje penga v Murski Soboti.

Zamenjalni tečaji za valute, ki so veljale na območju Slovenije, so bili naslednji:

• za italijanske lire, lirske bone Denarnega zavoda Slovenije in t.im. Rupnikove lirske bone: 100 lir = 30 dinarjev,

• za nemške marke (Reichsbanke in Rentenbanke): 100 mark = 60 dinarjev,
• za madžarske penge: 100 pengov = 100 dinarjev.

Neposredna zamenjava je bila mogoča le do zneska 5.000 Din, za zneske nad to vrednostjo pa so bila izdana potrdila, ki so bila izplačana v roku največ 3 mesecev, vendar z odbitki po progresivnih stopnjah. Stopnje so znašale med 5% in 70% in so bile različne za proizvodna podjetja, ostala podjetja in za fizične osebe (najvišje stopnje), medtem ko so imeli kmetovalci, zadruge ipd. ugodnosti. Glede na to, da je lahko menjala denar le ena oseba v družini, samo enkrat in na enem zamenjalnem mestu so bili efektivni realizirani tečaji za zneske, večje od 5.000 Din, v resnici slabši ali tudi bistveno slabši od deklariranih.

Viri:

Zdenko Čepič: Prispevek k proučevanju valutne reforme leta 1945, v: Zgodovina denarništva in bančništva na Slovenskem, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, 1987
Uradni listi DFJ št. 20/45 in 44/45.