Zgodovina uvedbe evra

V skladu s scenarijem uvedbe nove skupne valute - evra, ki je bil potrjen na zasedanju Evropskega sveta v Madridu decembra 1995, je potekala uvedba evra v naslednjih fazah:

• Evro je bil uveden 1. januarja 1999 kot knjižni denar v enajstih državah članicah Evropske unije (Avstrija, Belgija, Finska, Francija, Grčija, Irska, Italija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Portugalska, Španija), pozneje, 1. januarja 2001, pa je bil uveden tudi v Grčiji, tako da je dvanajst držav članic EU sestavljalo evroobmočje. Valute teh držav so postale t. i. podenote evra (tečaji valut teh držav v razmerju do evra so začeli nepreklicno veljati 1. januarja 1999 za enajst držav članic, za Grčijo pa 1. januarja 2001). Javni dolg teh držav je bil denominiran v evrih, prav tako so na novo valuto prešli finančni trgi teh držav; tudi centralnobančne operacije teh držav so se začele izvajati v evrih.
• V prehodnem obdobju od 1. januarja 1999 do 31. decembra 2001 so potekale priprave na dokončno zamenjavo valut držav evroobmočja in uvedbo evrobankovcev in kovancev. Bankovci in kovanci nacionalnih valut držav evroobmočja so ohranili status zakonitega plačilnega sredstva
• Evrobankovci in kovanci so prišli v obtok 1. januarja 2002. Sledilo je obdobje, ko so bili v obtoku bankovci in kovanci valut držav evroobmočja in novi evrobankovci in kovanci. To obdobje je bilo tako imenovano obdobje »dvojnega obtoka«. Obdobje »dvojnega obtoka« je trajalo do 28. februarja 2002, v nekaterih država je bilo tudi krajše, odvisno od odločitve posamezne države evroobmočja in glede na njihove nacionalne scenarije za zamenjavo domače gotovine.

V tem obdobju se je lahko plačevalo s starimi bankovci in kovanci ter evrobankovci in kovanci. Stari bankovci in kovanci so se postopoma umikali iz obtoka in po preteku obdobja »dvojnega obtoka« so bili v teh državah v obtoku potem le evrobankovci in kovanci zakonito plačilno sredstvo. V obdobju »dvojnega obtoka« (najpozneje do 28. februarja 2002) so lahko posamezniki v evroobmočju pri bankah zamenjali stare bankovce za evrobankovce in evrokovance brez dodatnih stroškov (navadno je to veljalo le za stranke banke oziroma do določenega zneska, npr. v Avstriji je bil najvišji znesek menjave 50.000 ATS, na Irskem je bil najvišji znesek 635 EUR) in v nekaterih državah tudi po preteku tega obdobja (v nekaterih državah do konca junija 2002, v nekaterih do konca decembra 2002), vendar so banke ponekod zaračunavale stroške. Po obdobju "dvojnega obtoka" stari bankovci in kovanci niso bili več plačilno sredstvo in jih je zdaj mogoče zamenjati le pri centralnih bankah evroobmočja (najmanj deset let ali nedoločen čas po preteku obdobja »dvojnega obtoka«). Do 31. marca 2001 je bilo mogoče bankovce drugih držav evroobmočja tudi brezplačno zamenjati pri centralnih bankah držav evroobmočja (npr. pri avstrijski centralni banki tudi DEM, ITL ...).

Od 1. januarja 2002 so stare nacionalne valute držav evroobmočja prenehale obstajati v obliki knjižnega denarja. Vsi bančni računi podjetij ali posameznikov v evroobmočju so bili avtomatsko preusmerjeni na evro najpozneje do 31. decembra 2001. Sklicevanje na enoto nacionalne valute v določbah, pogodbah, plačilnih instrumentih (razen bankovcev in kovancev) in drugih aktih s pravnim učinkom, veljavnih na dan 31. 12. 2001, se šteje za sklicevanje na evro v skladu z menjalnim razmerjem.